Jedro

Nesorazmerno dolgo čakanje na odškodnino je lahko podlaga za višjo odškodnino le v okviru zahtevkov za povrnitev posamezne, v ZOR opredeljene nepremoženjske škode, ne pa kot posebna nepremoženjska škoda.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 1.700.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 04.12.1995. Višji tožbeni zahtevek (do zahtevanih 3,600.000,00 SIT) je sodišče zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prisojeno odškodnino zvišalo za 500.000,00 SIT (za zmanjšanje življenjske aktivnosti). V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. V reviziji trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker nista zavzeli stališča o tožnikovih navedbah glede časa trajanja postopka, med katerim ni dobil nobene akontacije. Ob upoštevanju načelnega mnenja XIII. skupne seje v Bugojnu z dne 29.5. 1987 in 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), bi tožnik za čas čakanja na odškodnino moral dobiti 900.000,00 SIT. Sodišči sta po mnenju tožeče stranke tudi zmotno uporabili materialno pravo. V reviziji tožnik povzema ugotovitve izvedenca o trajanju in teži telesnih bolečin, strahu in zmanjšanju življenjske aktivnosti ter se ponovno sklicuje na primere iz sodne prakse, ki jih je priložil pritožbi. Trdi, da znaša pravična odškodnina za vse oblike škode, brez upoštevanja poteka časa 2,700.000,00 SIT, s potekom časa pa 3,600.000,00 SIT. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša odškodnino do zneska 2,700.000,00 SIT, glede zneska 900.000,00 SIT pa obe sodbi razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem naj temu sodišču naloži, da pri odmeri odškodnine upošteva tudi čas, ki je pretekel od nastanka škode do dneva odmere odškodnine.

Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe za 1,100.000,00 SIT in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne za navedeni znesek z ustrezno spremembo stroškovnega izreka. V reviziji trdi, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine. Pri tem ni upoštevalo, da odpade kar 90 dni na lažje bolečine ter da je tožnik po poškodbi še naprej treniral rokomet in si s tem podaljševal terapijo. Za to škodo mu gre zato le 600.000,00 SIT. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožniku je po poškodbi ostal le omejen zaklon vratne hrbtenice za pet stopinj. Še vedno se rekreativno ukvarja s športom (košarka, nogomet, rokomet). Sprememba delovnega mesta očitno ni bila zvezana z njegovo nesposobnostjo za opravljanje prejšnjega dela. Pri takšni posledici tožnik tudi ne more imeti težav pri vožnji avtomobila. Ne gre končno prezreti, da po 28.11.1996 pri svojem zdravniku ni več iskal zdravniške pomoči. Zato mu gre odškodnina največ v znesku 300.000,00 SIT.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili (375. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), Ur. l. RS, št. 26/99).

Reviziji nista utemeljeni.

Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je obširno in konkretno obrazložilo, zakaj ni upoštevalo poteka časa od nastanka škodnega dogodka do odmere odškodnine. Revizijsko sodišče napotuje revidenta na razloge v drugostopenjski sodbi (3. stran). Pritožbeno sodišče je odpravilo pomanjkljivost prvostopenjske sodbe in pravilno presodilo, da dve leti in pol trajajoči postopek ni podlaga za višjo odškodnino. Revizijsko sodišče k razlogom v drugostopenjski sodbi le še dodaja, da je tožeča stranka šele v pritožbi zahtevek oblikovala tako, da je sicer v okviru v tožbi postavljenega zahtevka (3,600.000,00 SIT) posamezne postavke nepremoženjske škode znižala in dodala še poseben zahtevek za čas čakanja na odškodnino (2,700.000,00 + 900.000,00 SIT = 3,600.000,00 SIT). Ne glede na procesno problematičnost takšnega pristopa, revizijsko sodišče ugotavlja, da je nesorazmerno dolgo čakanje na odškodnino lahko podlaga za višjo odškodnino, vendar le v okviru zahtevkov za povrnitev posamezne, v ZOR opredeljene nepremoženjske škode, ne pa kot posebna nepremoženjska škoda. Ne glede na to pa v to kategorijo obravnavani primer ne sodi.

Tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni opredelila in tudi ne smiselno obrazložila. Ker ZPP ne omogoča preizkusa procesnih kršitev po uradni dolžnosti, revizijsko sodišče temu ugovoru ni moglo ugoditi (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče druge stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je odločalo o višini posameznih odškodninskih postavk nepremoženjske škode.

Tožnik ima sicer prav, da je treba pri presoji odškodnine za negmotno škodo po 200. členu ZOR približno enako fizično in duševno trpljenje enako ali podobno vrednotiti. Vrhovno sodišče to tudi počne. Pri tem upošteva sodno prakso na celotnem območju Republike Slovenije in tako doseže, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi primeri. S tem zagotovlja enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave Republike Slovenije) in varuje pomen namena odškodnine za negmotno škodo. Ta namreč zagotavlja denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče nadomestiti z denarjem.

Zato je vrhovno sodišče tudi pri presoji sporne odškodnine primerjalo sodno prakso, ki se je izoblikovala za tovrstne škode. Sodna praksa je glede tega dovolj obsežna in omogoča primerjavo (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV, Ljubljana, 2001). V odgovor na revizijsko sklicevanje na posamezne primere pa vrhovno sodišče še opozarja, da mora pri primerjavi upoštevati tudi, kdo je v primeru, ki je bil uporabljen za primerjavo, vložil revizijo (morebitne previsoke odškodnine revizijsko sodišče ne sme zniževati, če je samo tožeča stranka vložila revizijo, in obratno, prenizke odškodnine ne more zviševati, če je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo le tožena stranka).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo navedena merila pri presoji vseh spornih postavk tožnikovega odškodninskega zahtevka in pri tem tudi ni zanemarilo subjektivnih okoliščin na strani tožnika.

Kar zadeva trajanje in težo pretrpljenih telesnih bolečin, gre za dejanske ugotovitve, v katere revizijsko sodišče ne sme posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za višino odškodnine je pravno odločilno, da je tožnik večji del bolečinskega obdobja trpel le lažje bolečine. Tožeča stranka zato pretirava, ko zahteva višjo odškodnino. Ugotovljeno dejansko stanje pa revizijskemu sodišču tudi ne dopušča znižanja te odškodnine, kar predlaga tožena stranka. Neupoštevanje medicinskih navodil po poškodbi ni bilo ugotovljeno. Da bodo tožniku bolečine ob forsiranih gibih ostale, pa je bilo ugotovljeno. Zato sta v tem delu obe reviziji neutemeljeni.

Neutemeljena je nadalje tožnikova revizija zoper višino odškodnine za strah. Ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je sodišče druge stopnje v svoji sodbi povzelo, ob upoštevanju že navedenih meril, ne daje podlage za višjo odškodnino.

Materialnopravno pravilna je končno odločitev o odškodnini za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje je dovolj upoštevalo posebnost tožnikovega primera, ki je v tem, da se je pred poškodbo aktivno ukvarjal z rokometom, kar je po poškodbi moral opustiti. Drugačne trditve tožene stranke zaradi prepovedi poseganja v dejansko stanje (že navedeni tretji odstavek 370. člena ZPP) ne dovoljujejo drugačne presoje. Kot je že bilo navedeno, tožena stranka ni opredeljeno zatrjevala morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri ugotavljanju dejanskega stanja. Ker je bila takšna posledica ugotovljena, z revizijo ne more uspeti. Enako velja tudi za revizijo tožeče stranke. Kljub navedeni posledici je namreč treba upoštevati, da so poškodbe pustile objektivno lažje posledice (zmanjšanje zaklona vratne hrbtenice za pet stopinj), kot kažejo primerjave z nastalimi škodami v podobnih prometnih nesrečah. Takšno dejansko stanje ne daje podlage za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je torej sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 200. in 203. člen ZOR, reviziji nista utemeljeni in ju je revizijsko sodišče zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.