Jedro

V primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe, ki traja nekaj let, potem pa se zdravstveno stanje izboljša, lahko sodišče prisodi zakoncu in otrokom pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine, ki so trajale nekaj let.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba pod točko 1 in 3 izreka razveljavi ter se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prvotožnici prisodilo 2,400.000,00 SIT odškodnine, drugo in tretjetožnici pa 800.000,00 SIT odškodnine. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. Od nesreče je minilo že več kot 12 let. Življenje se je močno spremenilo in ni pričakovati izboljšanja. Tožnice zaradi sprememb v duševnem stanju moža oziroma očeta sočustvujejo in trpijo. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tretji odst. 201. čl. ZOR določa, da sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe prisodi bližnji pravično denarno odškodnino. Pravice posrednih oškodovancev so zelo omejene in določene le na krog oseb. Oškodovanec J. J. je res utrpel hude telesne poškodbe, vendar jih ni mogoče uvrstiti pod pojem "posebno huda invalidnost". Tako je rekla tudi sodna praksa, na primer v sodbi III P 249/86, ko je Vrhovno sodišče opredelilo pojem kot uničenje posebne sfere oškodovančeve osebnosti. V tem primeru ne gre za invalidnost v pomenu predpisov o invalidskem in pokojninskem zavarovanju. Mora iti za trajne in nepopravljive spremembe v telesni in duševni integriteti oškodovanca. Po izvedenčevem mnenju se pri oškodovancu danes kaže: epilepsija z redkimi napadi, motnje rektilne sposobnosti zaradi zloma sramne kosti, lažje motnje zadrževanja urina, stanje po distorziji vratne hrbtenice z omejeno gibljivostjo rotacije, psihoorganske spremembe v obliki hitrejšega utrujenja, slabše koncentracije in spominskih težav. Osnovne umske sposobnosti so bile pred poškodbo višje, sedaj pa so znižane na povprečje. Oškodovanec se v prostem času udejstvuje v aktivnostih, ki so primerne njegovem zdravstvenem stanju in se celo ukvarja s športom. Prevozi po lastni izjavi 30 do 40 km s kolesom, hude invalidnosti, ki so opisane v sodni praksi so dosti hujše kot oškodovančeve. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ker meni, da tožečim strankam ne gre odškodnina, ne obrazlaga prisojenih odškodnin, ki so previsoke. Napada tudi izrek o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo odmeriti pravdne stroške po 154. čl. ZPP. Sodišče je ves čas naklonjeno tožeči stranki, kar se kaže pri sami zadevi in tudi pri odmeri pravdnih stroškov, zato predlaga, da zadevi sodi drugi sodnik. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena. Treba je pritrditi pritožbi tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbo 201. čl. ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih). Tožeča stranka zahteva za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti moža oziroma očeta. Tožnice so aktivno legitimirane za vložitev takšne tožbe, saj gre za ženo in hčeri direktnega oškodovanca. Pač pa je glede na dosedaj ugotovljeno dejansko stanje vprašljiva utemeljenost tožbenega zahtevka. Pravilna razlaga tretjega odst. 201. čl. ZOR namreč pomeni, da mora biti oškodovanec nepopravljivo spremenjen v telesni (ali duševni) integriteti. Uničena mora biti za dalj časa pomembna sfera oškodovančeve osebnosti. Gre za duševne bolečine bližnjega zaradi trpljenja oškodovanca. Vrhovno sodišče je pri razlagi pravnega standarda zapisalo, da se odškodninski zahtevek presoja tudi glede na duševne bolečine zaradi prikrajšanja, ker oškodovanec zaradi invalidnosti drugega ne more v polnem obsegu uresničevati pravic svoje osebnosti (prim. razloge sodbe Vrhovnega sodišča SRS, II Ips 249/86, objava Poročilo VS SRS 1986/2, stran 38). V tem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v času sojenja, to je v letu 1999 (nezgoda se je zgodila 1987), se je oškodovanec z velikimi napori in dolgotrajno rehabilitacijo uspel precej pozdraviti. Po končanem zdravljenju, je iz izvedeniškega mnenja dr. J. B. in dr. T. P. in dr. G. M., bilo ugotovljeno, da ima direktni oškodovanec kot posledico epilepsijo, ki se kaže v redkejših napadih, zadnjega je imel v januarju 1999. Nadalje ima težave s koncentracijo, moteno vizuomotorično organizacijo organskega izvora, težave pri prostorski orientaciji in upočasnjen psihomotorični tempo. Spremenjen je tako, da je bolj zaprt, depresiven, s pogostimi glavoboli. Ni sposoben nobenih težjih del, lahko posadi kakšno rožo. Zaradi preloma sramne kosti ima poškodovano oživčevje spodnjih sečil in spolnega organa, kar ima za posledico občasno inkotinenco in delno impotenco. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je z veliko osebnih naporov in truda oškodovanec uspel rehabilitirati svoje motorične spretnosti tako, da mu uspe celo kolesariti, opravljati lažja dela in da je celo sodeloval kot član volilne komisije. Tožnice so opisovale svojo hudo duševno stisko in trpljenje ob zdravljenju očeta. Žena in hčerke so izpovedale, da so bile v šoku, ko so videle očetovo stanje po nesreči. Posebno hudo je bilo njihovo trpljenje med zdravljenjem oziroma rehabilitacijo, ko so mu pomagale, da je prišel do sedanjega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dosedaj opravljenega dokaznega postopka ni mogoče ugotoviti, da bi po končanem zdravljenju oziroma v času sojenja na prvi stopnji oškodovanec imel tako hudo invalidnost, kot je potrebna po 201. čl. ZOR. Tudi iz vseh pregledanih iudicatov je bilo moč ugotoviti, da sodna praksa priznava odškodnino oškodovancem iz 201. čl. ZOR le izjemoma in v primeru katastrofalne škode direktnega oškodovanca (sodbe, objavljene v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse GV Ljubljana 2001, stran 680 - 691). Oče oziroma mož tožnic je res precej spremenjen in sicer osebnostno in telesno. Vendar ta njegova spremenjenost ni v sedanjem stanju takšna, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot posebno težko invalidnost po pravnem standardu iz 201. čl. ZOR. Pač pa je iz trditvene podlage tožbe, iz opisa poteka zdravljenja, ki so ga podali izvedenci, kakor tudi iz zaslišanja tožnic, mogoče sklepati, da je dolgotrajno zdravljenje in rehabilitacija (od 1987 do končanega zdravljenja) bilo pri J. J. stanje tako hudo in da so tožnice ob tem tako trpele, da je mogoče govoriti o začasni posebno težki invalidnosti oškodovanca, ki pa lahko pomeni za zakonca in obe hčerki pravico do pravične denarne odškodnine za njihove duševne bolečine. Ta oblika škode je praviloma trajne narave, vendar se denarna odškodnina lahko prisodi tudi, kadar je posebna huda invalidnost trajala dalj časa, njena intenzivnost pa je bila takšna, da opravičuje to posebno okoliščino. Dejstvo, da se je oškodovanec z lastnim trudom in pomočjo družine po večletnem zdravljenju toliko pozdravil, da njegovega stanja ni mogoče enačiti s pojmom posebno težke invalidnosti iz 201. čl. ZOR, ne pomeni, da več let dolgotrajne duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti oškodovanca med zdravljenjem, ne pomenijo pranvorelevantne škode. Obratno, prizadetost, ki jo opisujejo tožnice, lahko kaže, da je lahko šlo za nekaj let trajajoče duševne bolečine, kot jim ima v mislih 201. čl. ZOR. Oškodovanec je namreč bil najprej v komi, nato pa je bilo treba začeti z učenjem vseh življenjskih aktivnosti, s tem da ni mogel zadrževati vode, da je imel neznosne glavobole, spominske motnje in ni mogel skrbeti zase oziroma ga žena ni mogla niti za trenutek zapustiti brez nadzora. Gotovo je bilo trpljenje družine ob takšnem stanju oškodovanca izjemno hudo. Ker je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo 201. čl. ZOR, so ostala pravnorelevantna dejstva neraziskana, zato je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali gre pri tožeči stranki za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, ki so trajale dalj časa. Pri odmeri pravične denarne odškodnine v tem primeru pa je treba upoštevati, da so te bolečine trajale nekaj let in da gre sedaj za težko invalidnost, ki pa je ni mogoče uvrstiti med katastrofalno škodo, ki jo ima v mislih 201. čl. ZOR. Iz povedanega sledi, da tožečim strankam ne more iti višja odškodnina, kot jo je sodišče prve stopnje že priznalo, zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči tudi o pravdnih stroških. Pri tem naj upošteva 154. čl. Zakona o pravdnem postopku in odmeri stroške obeh pravdnih strank, ugotovi uspeh in nato opravi pobotanje. Na koncu je treba odgovoriti še pritožbi tožene stranke v delu, ko zahteva sojenje pred drugim sodnikom. Dosedanji potek sojenja ne kaže na potrebo obravnavanja pred drugim senatom. Če je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, še ne pomeni, da je to razlog za dodelitev zadeve drugemu senatu. Izrek o pritožbenih stroških pa temelji na določbi 166. čl. ZPP.