Jedro

Pritožbeno izpodbijanje pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, kdaj je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, ne pomeni izpodbijanje zamudne sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu drugega odstavka 338. člena ZPP. Zmotno je tudi razlogovanje sodišča druge stopnje, da bi lahko tožena stranka dejstvo, da je bil odgovor na tožbo vložen prepozno, uveljavljala v okviru instituta vrnitve v prejšnje stanje. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namenjen odpravi prekluzivnih posledic upravičene zamude za opravo določenih pravnih dejanj, ki izvirajo iz strankine sfere, ne pa zamude, ki je posledica nepravilnega vročanja tožbe v odgovor.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko dne z dne 27. 12. 2019, nična in brez pravnih učinkov (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 29. 2. 2020 in traja od navedenega dne dalje v delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 2019, zaradi česar mora tožena stranka tožnika v osmih dneh pozvati na delovno mesto, ki ustreza njegovi usposobljenosti ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti te sodne odločbe plačati bruto mesečna nadomestila plač v višini 940,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov, zapadlih v plačilo 18. dne v mesecu (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek, v katerem je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov, zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika v osmih dneh prijavi v obvezna zavarovanja (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 223,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo, potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom VIII DoR 270/2020 z dne 2. 2. 2021 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je odločitev glede pravočasnosti odgovora na tožbo pravilna.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka po 7. in 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) pred sodišči prve in druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je v postopku vztrajala, da je pravočasno podala odgovor na tožbo, saj ji je bila tožba dejansko vročena 9. 6. 2020 in ne 4. 6. 2020, kot sta to ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Tožba je bila dne 4. 6. 2020 vročena družbi A., d. o. o., (in ne toženi stranki), ki ima prijavljen sedež na istem naslovu, kot je naslov sedeža tožene stranke. Zato je napačen zaključek sodišč, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor dne 4. 6. 2020. Oseba, ki je pomotoma prevzela poštno pošiljko oziroma kateri je bila vročena tožba in je podpisala vročilnico, ni bila pooblaščena s strani tožene stranke. Tožena stranka je v pritožbi zoper zamudno sodbo navajala in predložila pisno izjavo podjetja A., d. o. o., - A. A., iz katere izhaja, da je njihova administracija po pomoti prejela pošto, ki je bila v lasti tožene stranke. Ta pošta je bila po petih dneh predana toženi stranki. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala tudi zaslišanje A. A. Do vsega tega se sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo, niti ni zaslišalo predlagane priče. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi lahko dejstvo napačne vročitve tožbe tožena stranka uveljavljala v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje, saj je šlo za napako vročevalca in ne tožene stranke. Toženi stranki je začel rok za odgovor na tožbo teči 10. 6. 2020, saj je tožbo dejansko prejela 9. 6. 2020. Odgovor na tožbo je bil tako pravočasen. Priglaša stroške revizije.

5. Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP)

8. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je praktično v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Ugotovilo je, da so bili za njeno izdajo izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji, ki jih opredeljuje prvi odstavek 318. člena ZPP.

9. Prvi odstavek 318. člena ZPP določa, da izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1) da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona); 3) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka sicer podala odgovor na tožbo, vendar je bil ta odgovor glede na vročilnico o vročitvi tožbe v odgovor toženi stranki, ki se nahaja v spisu, vložen prepozno. Po drugem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (med katere se uvršča tudi ta individualni delovni spor) rok za odgovor na tožbo 15 dni. Iz vročilnice izhaja, da je bila tožba vročena toženi stranki v odgovor 4. 6. 2020, tožena stranka pa je obrazložen odgovor na tožbo vložila 24. 6. 2020, torej po poteku 15 dni.

11. Zoper to sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri je zatrjevala, da je bil njen odgovor na tožbo pravočasen. Navajala je, da ji je bila tožba dne 4. 6. 2020 vročena nepravilno, saj je bila vročena drugi pravni osebi, to je družbi A., d. o. o., ki ima sedež na istem naslovu kot tožena stranka. To dejstvo je dokazovala s pisno izjavo zastopnika podjetja A., d. o. o., A. A., ki je bila priložena pritožbi, in s predlogom za zaslišanje navedene osebe. V pritožbi je navedla še, da je zastopnik družbe A., d. o. o. tožbo izročil toženi stranki šele po petih dneh, torej 9. 6. 2020, zato je bil njen odgovor na tožbo, vložen 24. 6. 2020, pravočasen.

12. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi ta pritožbeni ugovor tožene stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da z njim v zvezi z vročitvijo tožbe v odgovor uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na drugi odstavek 338. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog. Navedlo je še, da s tem pritožbenim ugovorom tožena stranka pravzaprav uveljavlja upravičen vzrok za zamudo roka za odgovor na tožbo, kar pa bi lahko dosegla kvečjemu z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na to se sodišče druge stopnje ni spuščalo v vsebinsko presojo utemeljenosti tega pritožbenega ugovora, torej ali je tožena stranka tožbo prejela zares šele 9. 6. 2020 in ne že 4. 6. 2020, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje1. 13. Takšno stališče sodišča druge stopnje je zmotno. Vprašanje, ali je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in s tem, kdaj je začel teči rok za odgovor na tožbo, je vprašanje pravilne izdaje zamudne sodbe. Predmet pritožbenega preizkusa zamudne sodbe bi moralo biti zato tudi pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da ji tožba ni bila vročena v odgovor že 4. 6. 2020, temveč šele 9. 6. 2020, ko naj bi jo dejansko prejela.2 Pritožbeno izpodbijanje pravilnosti ugotovitve sodišče prve stopnje, kdaj je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, ne pomeni izpodbijanje zamudne sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu drugega odstavka 338. člena ZPP3. Drugi odstavek 338. člena ZPP se namreč nanaša na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb o dejstvih, s katerimi tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek4, ne pa na dejanske ugotovitve sodišča o tem, kdaj je bila toženi stranki tožba vročena v odgovor.

14. Zmotno je tudi razlogovanje sodišča druge stopnje, da bi lahko tožena stranka dejstvo, da je bil odgovor na tožbo vložen prepozno, v obravnavani zadevi uveljavljala v okviru instituta vrnitve v prejšnje stanje. Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da sodišče v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zato izgubi pravico opraviti to dejanje, stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namenjen odpravi prekluzivnih posledic upravičene zamude za opravo določenih pravnih dejanj, ki izvirajo iz strankine sfere, ne pa zamude, ki je posledica nepravilnega ravnanja sodišča (v konkretnem primeru je tožena stranka zatrjevala, da je prišlo do te zamude zaradi nepravilne vročitve tožbe v odgovor, to pa je posledica nepravilnega ravnanja vročevalca, ki je izvrševal odredbo sodišča o vročitvi tega pisanja toženi stranki).

15. Vročilnica, ki jo opredeljuje 149. člen ZPP, ima naravo javne listine. Glede na prvi odstavek 224. člena ZPP javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej določa, pri čemer je na podlagi četrtega odstavka 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Dokazno breme, da tožba ni bila vročena v odgovor dne 4. 6. 2020, je bilo na toženi stranki. Tožena stranka je v pritožbi zoper zamudno sodbo zatrjevala, da dejstvo, da ji je bila tožba vročena v odgovor dne 4. 6. 2020, ni resnično ugotovljeno. Za to svojo ugotovitev je ponudila dva dokaza. Ker sodišče druge stopnje utemeljenosti tega pritožbenega ugovora ni vsebinsko presojalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka uveljavlja v reviziji.

16. Revizijsko sodišče je zato sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem odločanju o pritožbi zoper zamudno sodbo se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti do dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka v zvezi z pravočasnostjo njenega odgovora na tožbo.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Sodišče druge stopnje je sicer ugotovilo, da so bili izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe. 2 Šesti odstavek 139. člena ZPP določa, da se v primeru, ko naslovnik kljub kršitvi pravil o vročanju prejme pisanje, šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. 3 Drugi odstavek 338. člena ZPP določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. 4 Nedopustnost uveljavljanja tega pritožbenega razloga pri izpodbijanju zamudne sodbe je logična in razumljiva, saj zamudna sodba temelji na domnevi, da tožena stranka priznava dejanske navedbe, ki jih je tožnik podal v tožbi.