Jedro

Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe upoštevaje uveljavljani tožbeni zahtevek in tožbeno naracijo ugotovilo, da tožba ni sklepčna, saj iz dejstev, navedenih v njej, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Ker je tožena stranka v tem sporu v celoti uspela, ji gredo stroški prvostopenjskega postopka ter stroški pritožbe zoper vmesno sodbo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi v 2. točki izreka sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati 403.799,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5.2004 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 17.377,38 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v 15 dneh.“

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti še 1.996,65 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 403.799,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2004 do plačila v 15 dneh (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo 1,708.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2004 do plačila je zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Vsaka je izpodbijala sodbo v delu, v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela. Tožeča stranka je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe v zavrnilnem in stroškovnem delu z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Tožena stranka je prav tako uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka smiselno predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje premijo za uspeh za leto 2000 na podlagi Pogodbe o poslovodenju E., ki jo je predložila sama tožena stranka (v nadaljevanju: pogodba, priloga B2), sklenjene med tožečo stranko kot izvajalcem in toženo stranko (prej T.H. d.o.o.) in E. d.d. kot naročnikoma. Navedla je, da je bil predmet pogodbe zaveza tožeče stranke, da bo izvedla poslovni preobrat družbe E. tako, da bo z odpravo nesolventnosti vzpostavljeno stanje z dobičkom ter s tem zagotovljeni temelji za ponoven razvoj podjetja (pripravljalna vloga z dne 9. 1. 2006, list. št. 33) in da je bil pogodbeno dogovorjeni pogoj za obračun premije za uspeh sestavljen in revidiran konsolidirani letni računovodski izkaz skupine E. in da je v konsolidiranem izkazu uspeha po tem, ko se od prihodkov (razen od neposrednih subvencij, prejetih v obračunskem letu) odštejejo vsi stroški (z izjemo stroška amortizacije osnovnih sredstev) in davki, izkazan dobiček, ki je hkrati osnova, od katere se obračuna 25 % premija za uspeh. Konsolidiran letni računovodski izkaz skupine E. pa je bil za obdobje od 1. 4. 2000 do 31. 12. 2000 sestavljen in revidiran (list. št. 36 in 37) in kot tak podlaga za obračun premije za uspeh za leto 2000. 6. Med pravdnima strankama sicer ni sporno 1. da je bila kavza pogodbe po prvem odstavku 2. člena izvršiti poslovni preobrat v družbi E. v obdobju dveh let tako, da bo konsolidirani poslovni izid v drugem letu prestrukturiranja oziroma sanacije pozitiven, nesolventnost odpravljena, E. pa pozicioniran za nadaljnjo profitabilno rast v prihodnjih dveh letih in 2. da se premija za uspeh po četrtem odstavku 4. člena pogodbe obračuna upoštevaje letni revidirani konsolidirani izkaz uspeha za skupino E. po sledečem ključu: 25 % od osnove, ki jo predstavlja celotni dobiček po obračunu davkov, povečan za amortizacijo, pri čemer se od osnove odštejejo morebitne neposredne subvencije, prejete v obračunskem letu.

7. Sporno med strankama pa je bilo, ali je bila pogodba izpolnjena in cilj dosežen (čemur je oporekala tožena stranka) ali je pogodba sploh veljavna (o toženi stranki uveljavljani ničnosti pogodbe se je pritožbeno sodišče že opredelilo v sodbi in sklepu I Cpg 379/2009 z dne 28. 10. 2009) kot tudi pravilnost evidentiranja poslovno finančnih dogodkov v konsolidiranem izkazu uspeha in posledično pravilnost obračuna premije za uspeh.

8. Glede na omenjena sporna dejstva pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno zaključilo: 1. da je vprašanje uspeha (od katerega je odvisna premija za uspeh) zgolj vprašanje višine obračunane premije in 2. da višina premije za uspeh, kot je opredeljena v pogodbi, ni niti določena niti določljiva. Po pogodbi je bila premija za uspeh določena zgolj v primeru, če bi bil uspeh, kot sta ga pravdni stranki opredelili v prvem odstavku 2. člena, sploh dosežen, torej insolventnost E. odpravljena, družba pa pozicionirana za nadaljnjo profitabilno rast v nadaljnjih dveh letih. Če torej uspeh ni dosežen, tožeči stranki tudi ne gre premija zanj, torej sploh ni podlage za določitev višine premije. Zato je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila med pravdnima strankama sporna le višina premije za uspeh. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka je torej prvostopenjsko sodišče relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj v pogodbi določenega uspeha sploh ni ugotavljalo, na kar v pritožbi pravilno opozarja tožena stranka. Navedeno nepopolno ugotovljeno dejansko stanje bi torej narekovalo razveljavitev sodbe v naložitvenem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Kljub temu pritožbeno sodišče tako ni postopalo iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

9. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da premija za uspeh kljub temu, da je opredeljena po ključu iz četrtega odstavka 4. člena pogodbe, ni določena niti določljiva. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija tako ugotovitev prvostopenjskega sodišča z očitkom, da bi sporna dejstva, potrebna za uporabo ključa izračuna premije za uspeh, prvostopenjsko sodišče moralo razčistiti z izvedbo dokaznega postopka in da zato ni imelo podlage za izračun premije za uspeh v drugem odstavku 623. člena ZOR. Tudi zmotna uporaba citirane določbe ZOR namesto avtonomne pogodbene ureditve višine premije za uspeh bi narekovala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu.

10. Pritožbeno sodišče pa je v okviru uradnega materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP), upoštevaje uveljavljani tožbeni zahtevek in tožbeno naracijo ugotovilo, da tožba ni sklepčna, saj iz dejstev, navedenih v njej, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka se namreč v tožbeni naraciji, s katero utemeljuje vtoževano premijo za uspeh za leto 2000, sklicuje na določilo četrtega odstavka 4. člena pogodbe, po kateri je osnova za izračun premije letni revidirani konsolidirani izkaz uspeha za skupino E., nato pa premijo za uspeh utemeljuje na revidiranem konsolidiranem izkazu uspeha za čas od 1. 4. 2000 do 31. 12. 2000, torej le na devetmesečnem revidiranem konsolidiranem izkazu uspeha, na kar je pravilno opozorila tožena stranka že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2005. Čeprav so po presoji pritožbenega sodišča razlogi za spremembo poslovnega leta (prej od 1. 4. do 31. 3. naslednjega leta) v izenačitev s koledarskim letom razumni, pa zgolj devetmesečni izkaz uspeha v letu 2000 ne more biti podlaga za določitev premije za uspeh po pogodbi. Ni dvoma, da je po pogodbi določena premija za uspeh od osnove, ki predstavlja celoletni računovodski izkaz uspeha, torej izkaz uspeha za 12-mesečno poslovanje družbe E. Iz povedanega torej utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz izračunane premije za uspeh po revidiranem računovodskem izkazu uspeha za 9 mesecev leta 2000, nima podlage v pogodbi, na katero se kot avtonomno ureditev pravnega razmerja s toženo stranko sklicuje tožnik. Pritožbeno sodišče je iz navedenega razloga pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijani 2. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pritožbi tožene stranke pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi na plačilo 403.799,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (358. člen ZPP).

11. Delna sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka v tem sporu v celoti uspela, ji gredo stroški prvostopenjskega postopka ter stroški pritožbe zoper vmesno sodbo, ki predstavljajo nagrado pooblaščencu za sestavo ugovora zoper izvršilni sklep ter pripravljalne vloge v višini 18.750 točk, za sestavo pritožbe zoper vmesno sodbo po 3.750 točk, za udeležbo na narokih 7.500 točk, za trajanje naroka 12. 3. 2010 50 točk ter materialni stroški 601 točk, skupno 3.651 točk, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 20 % DDV, torej 16.882,57 EUR, potni stroški za pristop na narok 177,60 EUR (2 x 88,80 EUR) ter sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi 31.71 EUR in za pritožbo zoper vmesno sodbo 3.172,00 EUR. Skupno je sodišče toženi stranki odmerilo 20.263,88 EUR. Tožeči stranki pa gredo stroški odgovora na pritožbo tožene stranke zoper dopolnilno sodbo in sicer nagrada pooblaščenki za sestavo odgovora 3.750 točk, upoštevaje še 20 % DDV 2.065,50 EUR ter sodno takso za odgovor na pritožbo 821,00 EUR. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti še 17.377,38 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

12. Ker pa tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje izpodbijani del sodbe (403.799,00 EUR) v višini 3.625 točk, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 20 % DDV pa 1.996,65 EUR. Drugih pritožbenih stroškov tožena stranka ni priglasila.