Jedro

Nizkotnost maščevanja je kot izvršitveni način treba razlagati restriktivno, tako da zajamemo samo tiste primere, ki so po vsebini in intenzivnosti enakovredni brezobzirnemu maščevanju. Vsakega maščevanja (ki nima znakov brezobzirnosti) zatorej ni dopustno subsumirati pod druge nizkotne nagibe.

Hipnost izvršitve dejanja izključuje nizkotnost nagibov.

Izrek

I. Pritožbam obdolženca in njegovih zagovornikov se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi za dejanje pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje ter v odločbi o kazni spremeni tako, da se obtoženec spozna za krivega: „da je dne 22. 11. 2012 okoli 13.10 ure na regionalni cesti št. 229, iz smeri Lenarta v smeri Trnovske vasi izven naselja Gočova, km 15.900, v odseku 1286, po tem, ko je M. K. konec oktobra 2012 proti njegovi volji prekinila njuno ljubezensko razmerje in je zoper njega podala kazensko ovadbo, v zvezi s katero je bil predhodno tega dne med 08.10 in 08.40 uro v prostorih Policijske postaje Lenart z njim, kot osumljencem, opravljen razgovor, poskusil vzeti življenje M. K., dejanje pa je storil na ta način, da je z osebnim avtomobilom znamke VW Passat, 1.9 TDI z reg. oznako MB ... najprej dohitel osebni avtomobil znamke VW Golf z reg. oznako MB ..., ki ga je upravljala M. K., jo pospešeno prehitel in nadaljeval z vožnjo, nato pa svoje vozilo obrnil ter odpeljal nazaj proti vozilu M. K., nakar pa je s hitrostjo najmanj 90 km/h zapeljal na nasprotno smerno vozišče, po katerem je vozila K., in z nezmanjšano hitrostjo ter brez zaviranja trčil v njen osebni avtomobil z namenom, da ji vzame življenje, pri tem pa je izvršitev naklepnega kaznivega dejanja začel, pa ga ni dokončal, ker je K. z zaviranjem in manevrom umikanja v smeri desnega roba ceste preprečila neposredno čelno trčenje, vozili pa sta kljub temu trčili s sprednjima levima deloma, v posledici česar je K. utrpela pretres možganov, udarnino v področju levega kolena, udarnino in odrgnino levega komolca, nateg vratnih mišic, udarnino levega obraza ter udarnino levega sprednjega in senčničnega dela glave;“ s tem je storil kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika; Po prvem odstavku 115. člena se obtoženemu M. T., ob uporabi omilitvenih določil iz prve in druge alineje 50. člena in 1. točke prvega odstavka 51. člena Kazenskega zakonika določi kazen 4 (štiri) leta in 6 (šest) mesecev zapora, nakar se mu ob upoštevanju ostalih že določenih kazni (dve leti zapora za kaznivo dejanje po drugem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika, tri mesece zapora za kaznivo dejanje po drugem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika in dva meseca zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 120. člena Kazenskega zakonika) po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 6 (šest) let in 6 (šest) mesecev zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se v izrečeno kazen zapora všteje čas, prestan v priporu, in sicer od 22. 11. 2012 od 19.05 ure dalje ter del že prestane kazni.

II. V preostalem se pritožbe zavrnejo kot neutemeljene ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 59860/2012 z dne 16. 4. 2013 obtoženega M. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1 (točka I izreka), kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 (točka II izreka), kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 (točka III izreka) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 (točka IV izreka). Za prvo kaznivo dejanje je obtoženemu ob uporabi omilitvenih določil prve in druge alineje 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen 4 leta in 6 mesecev zapora, za drugo 2 leti zapora, za tretje 3 mesece zapora in za četrto 2 meseca zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 6 let in 6 mesecev zapora, v katero je vštelo čas prestan v priporu od 22. 11. 2012 od 19.05 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obtoženec plačila stroškov kazenskega postopka oproščen.

2. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo po dne 23. 8. 2014 opravljeni seji ter obravnavi 16. in 19. septembra 2014 (v ponovnem postopku) pritožbi okrajnega državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi za prvo navedeno dejanje spremenilo in pravno opredelilo kot kaznivo dejanje poskusa umora po 4. točki 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, v odločbi o kazni za to kaznivo dejanje tako, da je obtoženemu ob uporabi omilitvenih določil iz prve in druge alineje 50. člena in 1. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1, namesto kazni 4 leta in 6 mesecev zapora, določilo kazen 10 let zapora in v odločbi o enotni kazni tako, da mu je namesto kazni 6 let in 6 mesecev zapora, izreklo kazen 10 let in 8 mesecev zapora. V tako spremenjeno kazen je obtoženemu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu od 22. 11. 2012 od 19.05 ure dalje; v ostalem je pritožbo okrajnega državnega tožilca, v celoti pa pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika, zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženega je oprostilo plačila sodne takse, za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika pa odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili pritožbe: - obtoženčev zagovornik po uradni dolžnosti odvetnik D. B., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da Vrhovno sodišče sodbo spremeni „v skladu s pritožbenimi navedbami; - obtoženčev zagovornik odvetnik S. D., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje; - obtoženec smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji s splošnim predlogom, da jo Vrhovno sodišče spremeni.

4. Zagovornik obtoženega D. B. je v pritožbi predlagal, da se obtoženca in njega obvesti o seji senata. Seje senata 11. 12. 2015 sta se zagovornik D. B. ter obtoženec udeležila. Seje se ni udeležil drugi obtoženčev zagovornik, odvetnik S. D., kar pa ni bila ovira, da senat ne bi opravil seje.

5. Sodišče druge stopnje je najprej v ponovnem postopku opravilo sejo (28. 8. 2014), na kateri je bil sprejet sklep (drugi odstavek 379. člena ZKP), da se glede na vsebino pritožbenih očitkov v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje opravi obravnava (prvi odstavek 380. člena ZKP). Pritožbeno sodišče je v okviru, v katerem se je odločilo opraviti obravnavo, potem ko je zaslišalo obtoženca, še samo zaslišalo oškodovano M. K., priče M. K., V. K., M. V., N. R., M. Z. ter izvedenca psihiatrične stroke. Izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke je bilo prebrano, ker je izvedenec med postopkom preminil. Dokazna predloga obtoženčevega zagovornika po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke in novega izvedenca cestnoprometne stroke sta bila zavrnjena. Pritožbeno sodišče se je sicer namenilo zaslišati tudi priči S. K. in M. L., vendar je namero po izvedbi teh dokazov opustilo.

6. Vrhovno sodišče v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I izreka prvostopenjske sodbe (ki je edino predmet pritožbene presoje pred Vrhovnim sodiščem) pritrjuje ugotovitvam nižjih sodišč, da pri trčenju osebnega avtomobila, ki ga je 22. 11. 2012 vozil obtoženec z osebnim avtomobilom, v katerem sta bili oškodovanki M. K. in M. P., ni šlo za prometno nesrečo v smislu nehotenega dogodka, kar je bistvo obtoženčevega zagovora, ampak je obtoženec v navedeno vozilo hotel trčiti ter tako poskusil vzeti življenje M. K. Glede tega Vrhovno sodišče (tako kot že sodišče druge stopnje pred njim) napotuje na razumljive razloge sodišča prve stopnje v točkah 6, 7, 10 in 11 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Izpovedba oškodovanke M. K. je glede samega trčenja in dogajanja pred trčenjem jasna, neskladja z izpovedbo oškodovanke M. P. so nepomembna, neskladij med tema izpovedbama in ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke, kot jih zatrjujejo pritožniki, pa ni. Oškodovankino izpovedbo o zaviranju in umikanju v smeri desnega roba cestišča, s čimer je preprečila čelno trčenje, tudi Vrhovno sodišče ocenjuje za verodostojno, saj je podprta z analizo sodnega izvedenca cestnoprometne stroke, ki je vidne sledi zaviranja opredelil na razdalji 9,8 m do mesta trčenja, ko se je vozilo iz Lenarta proti Gočovi gibalo s hitrostjo 54,8 km/h. Zatrjevanje obtoženca, da v dani situaciji (telefoniranja med vožnjo) niti ni vedel, na katerem voznem pasu se je nahajal in volan – brez da bi videl nasproti vozeči avtomobil, ki ga je upravljala prav M. K. – potegnil v desno, je ob upoštevanju nespornih ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke oceniti kot ponesrečen poskus samorazbremenitve. Izvedenec cestnoprometne stroke je namreč izključil sleherno zavarovanje materialnih sledi, ki bi kazala na to, da je tudi obtoženčevo vozilo, ki se je pred fizičnim stikom z oškodovankinim vozilom gibalo najmanj s hitrostjo, kot jo je imelo ob trčenju, to je 90 km/h, pred trčenjem zaviralo.

7. Pritožniki se v pritožbah z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinjajo ter navajajo, da izvedenec ni mogel izključiti možnosti, da je obtoženec trčil v oškodovankino vozilo zaradi malomarnosti in ne, da obtoženi krmila ne bi obrnil v desno, kar pravzaprav potrjuje njegov zagovor, da nikomur ni želel nič slabega. Poleg tega izvedenčeve ugotovitve o času zadrževanja obtoženčevega vozila na oškodovankinem pasu, nasprotujejo njeni izpovedbi, sploh pa je po izvedencu ugotoviti, da obravnavani dogodek ne odstopa od običajnih prometnih nesreč.

8. Kot sta ugotovili že nižji sodišči, neskladij v izpovedbah oškodovank M. K. in M. P. z ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke, ni. Izvedenčeve ugotovitve je treba ocenjevati v celoti in ne le v delih. To je pomembno, ker se pritožniki v pritožbenih obrazložitvah sklicujejo le na tiste ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, s katerimi posameznega dejstva ni mogel potrditi ali izključiti, ne pa tudi na tiste, ki jih je mogoče z izpovedbama obeh oškodovank zlahka povezati. S tem v zvezi se Vrhovno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodb sodišča prve in sodišča druge stopnje ter še dodaja, da se izvedenec o krivdnih oblikah ne more opredeljevati ter da je bilo zavijanje krmila v desno s strani M. K. ugotovljeno na ravni nedvomnega dejstva in ne le na ravni možnosti, kot je bilo to ugotovljeno v obtoženčevem primeru. Razliko o času zadrževanja obtoženčevega vozila na oškodovankinem voznem pasu je razumljivo pojasnilo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, saj oškodovanka v danih okoliščinah tega časa ni mogla meriti ter po izvedencu cestnoprometne stroke izračunan bistveno krajši čas, same vožnje obtoženca po nasprotnem voznem pasu ne izključuje. Tudi sicer je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi pritožnikom, glede na njihovo oceno ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke pojasnilo, da izvedenčeve ugotovitve niso razbremenjujoče. Zadostuje že povezava med ugotovljeno nezavarovanostjo materialnih sledi obtoženčevega avtomobila, njegovo veliko hitrostjo in sproženimi mehanskimi obremenitvami ob trčenju, ki glede na možnost poškodb potnikov, niso mogle biti majhne (točka 8 obrazložitve drugostopenjske sodbe), zato pritožniki tudi po presoji Vrhovnega sodišča s svojimi navajanji, s katerimi izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne morejo uspeti.

9. Po drugi strani pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi sodišču druge stopnje, da je bilo obravnavano dejanje (hoteno trčenje v avtomobil, v katerem sta bili oškodovanka M. K. in oškodovanka M. P.) storjeno iz nizkotnega maščevanja kot kvalificiranega nagiba v smislu 4. točke 116. člena KZ-1. 10. Po določbi 4. točke 116. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje umora, kdor koga umori, s tem da mu vzame življenje iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov.

11. Brezobzirno maščevanje kot eden izmed izvršitvenih načinov kaznivega dejanja umora je podano, ko ne gre za običajno maščevanje, značilni primeri so primeri tako imenovanega krvnega maščevanja. Pri posplošeno navedenih drugih oblikah nizkotnih nagibov so kaznivi tudi drugi primeri, ko ne gre za nagibe, ki so pokriti s pojmom koristoljubnosti, omogočitve ali prikritja drugega kaznivega dejanja ali brezobzirnega maščevanja. Med storilčeve nizkotne nagibe lahko štejemo npr. umore zaradi nematerialne koristi, mržnje, zlobe, seksualnih pobud, ljubosumja, težnje po napredovanju, izmikanje obveznosti ipd.(1) Nizkotnost maščevanja kot kvalificiranega nagiba je kot izvršitveni način, kot pravilno navaja obtoženčev zagovornik D. B., razlagati restriktivno, se pravi tako, da zajamemo samo tiste primere, ki so po vsebini in intenzivnosti enakovredni brezobzirnemu maščevanju. Vsakega maščevanja (ki nima znakov brezobzirnosti) zatorej ni dopustno subsumirati pod druge nizkotne nagibe.

12. Sodišče druge stopnje je kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bilo obravnavano dejanje storjeno iz maščevanja in da to v danih okoliščinah ni moglo biti drugače kot nizkotno. Dejanje je presojalo v povezavi s predhodnimi dogajanji, do katerih je prišlo po tem, ko je oškodovanka razmerje z obdolžencem prekinila proti njegovi volji in ga za dejanje z dne 5. 11. 2012 prijavila, ki so se stopnjevala ter v povezavi z izpovedbo izvedenca psihiatra na pritožbeni obravnavi 16. 9. 2014, ko je pojasnil, da je šlo pri dejanju za nekaj, kar je lastno osebam z mejno strukturirano osebnostno motenostjo, katerih tipičen predstavnik je obtoženec ter je na tej podlagi zaključilo, da je do ugotovljenega hotenega trčenja v oškodovankin avtomobil prišlo zaradi maščevanja. Pri presoji, ali je takšno maščevanje, kljub zakonskemu že inkriminiranemu brezobzirnemu maščevanju uvrstiti med druge nizkotne nagibe po 4. točki 116. člena KZ-1 ali zgolj med obteževalne okoliščine pri kaznivem dejanju uboja po 115. členu KZ-1 ali sploh zanj poiskati razumevanje ter ga niti pri odmeri kazni ne upoštevati, je zaključilo, da je obtoženec po predhodnih ravnanjih, ki so se stopnjevala, z obravnavanim ravnanjem kot vrhuncem, poskusil oškodovanki M. K. povzročiti neprimerno večje zlo od zla, ki naj bi mu ga ta po njegovem prepričanju storila, v čemer se kaže nizkotnost maščevanja kot kvalificiranega nagiba. Pri tem je pritožbeno sodišče prezrlo, da je izvedenec psihiater na pritožbeni obravnavi 16. 9. 2014 izpovedal, da je po analizi obravnavanega obtoženčevega ravnanja kot izhaja iz spisa, ter po razgovoru z njim prišel do sklepa, da je šlo pri obravnavanem dejanju za jasno, v tistem trenutku načrtovano dejanje, za katerega je obtoženec dobil idejo ob srečanju. Šlo je za trenutno idejo, ne prej pripravljen načrt in jo je potem obtoženec izpeljal tako, kot si je v tistem trenutku zamislil. Glede na navedene zaključke izvedenca psihiatra in ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, po presoji Vrhovnega sodišča ni podlage za sklepanje pritožbenega sodišča, da je bilo obravnavano dejanje storjeno iz nizkotnega maščevanja kot kvalificiranega nagiba. Hipnost izvršitve dejanja, kot ga izpostavlja izvedenec psihiater, že sama po sebi izključuje nizkotnost nagibov, ki naj bi storilca vodili pri izvršitvi kaznivega dejanja. Zaradi odsotnosti elementa brezobzirnega maščevanja ali drugih nizkotnih nagibov v ravnanju obtoženega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi spremenilo tako, da je dejanje pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. 13. Da je bil obtoženec v času, ko je izvršil poskus obravnavanega kaznivega dejanja uboja na škodo M. K. sposoben razumeti pomen svojega dejanja in ga imeti v oblasti, je razumno in jasno obrazložilo že sodišče prve stopnje (točka 16 obrazložitve), razlogom pa je pritrdilo višje sodišče ter se pri tem sklicevalo še na izpovedbo izvedenca psihiatra na obravnavi pred pritožbenim sodiščem, po kateri je obtoženec, kot je že omenjeno, tipičen predstavnik oseb z mejno strukturirano osebnostno motenostjo, za katere je značilno slabše obvladovanje obnašanja, ki pa ni povsem iracionalno in ne takšno, da ga ne bi bilo mogoče kontrolirati. Obtožencu je dokazan tudi subjektivni element poskusa obravnavanega kaznivega dejanja. Na razumne in jasne razloge sodišča prve stopnje (točka 17 obrazložitve prvostopenjske sodbe) se tudi Vrhovno sodišče (kot pred tem že sodišče druge stopnje) v izogib ponavljanju sklicuje.

14. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Višje sodišče je stranki in zagovornika o seji pritožbenega senata, določeni za dne 23. 8. 2014 obvestilo (odredba z dne 14. 8. 2013, vročilnice l. št. 723). Obtoženec in njegov zagovornik D. B. sta se pritožbene seje udeležila (l. št. 756). Zato je protispisen očitek o kršitvi pravice do obrambe (29. člen Ustave RS) ter kršitvi poštenega postopka (6. člen EKČP), ki ga zagovornik D. B. utemeljuje z navajanji, da niti obtoženec niti zagovornik o seji nista bila obveščena.

15. V nadaljevanju zagovornik D. B. uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 359. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navajanji, da je sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo za vsa dejanja, ki so predmet obtožbe (štiri kazniva dejanja). Po določbi 382. člena ZKP bi zato moralo postopati kot prvostopenjsko sodišče, tako na glavni obravnavi (kar je bilo dejansko upoštevano – zapisnika z dne 16. 9. in 19. 9. 2014) kot tudi pri izdaji izpodbijane sodbe. Toda višje sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe v krivdoreku ni odločilo o vseh dejanjih, ki so predmet obtožnega akta niti o kazenskih sankcijah za vsako dejanje posebej in o enotni kazni; ni obrazložilo zakonskih znakov vsakega posameznega kaznivega dejanja in se tudi ni opredelilo do vseh predlaganih in (ne)izvedenih dokazov pred sodiščem prve in pred sodiščem druge stopnje. Tudi pisno izdelana sodba višjega sodišča bi morala vsebovati vse sestavine, ki jih ZKP predpisuje za prvostopenjsko sodbo.

16. Po določbi 372. člena ZKP se določbe o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje uporabljajo tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje. Poleg določb o glavni obravnavi, na katere se citirani člen izrecno sklicuje, se smiselno uporabljajo tudi nekatere druge določbe ZKP, ki veljajo za postopek pred sodiščem prve stopnje, med drugimi tudi določbe o sodbi (XXII poglavje). Že iz navedb zagovornikov v pritožbi izhaja, da so bile določbe o glavni obravnavi v postopku pred pritožbenim sodiščem upoštevane. Glede predpisanih obveznih sestavin pisno izdelane sodbe pritožbenega sodišča pa je potrebno upoštevati določbe 395. člena ZKP. Le ta sicer zelo skopo določa vsebino pisno izdelane odločbe pritožbenega sodišča, kar še posebej velja za obrazložitev sodbe, s katero se pritožba zavrne kot neutemeljena, torej za odločbo, s katero se kazenski postopek pravnomočno konča. V obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba vsebuje vse predpisane obvezne sestavine, zato je očitek o kršitvi 359. člena ZKP neutemeljen. Ker predstavlja zatrjevana kršitev tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, po drugem odstavku 371. člena ZKP, bi moral pritožnik izkazati tudi vpliv kršitve na pravilnost oziroma zakonitost sodbe. Zgolj z navajanji, da je izpodbijana sodba hibrid med pritožbeno sodbo po seji senata in sodno odločitvijo po obravnavi na prvi stopnji, predpisanega zakonskega pogoja ni izkazal. 17. Nadaljnji očitek kršitve pravice do obrambe (29. člen Ustave RS) in do poštenega sojenja (6. člen EKČP) vidi zagovornik D. B. tudi v (kot navaja zavajajočem in nestrokovnem) pravnem pouku, ki ga razume tako, da je pritožba dovoljena zoper celotni izrek sodbe, torej tudi za dejanja, za katera je bila pritožba zavrnjena ter posledično potrjen izrek prvostopenjske sodbe. Ker sodba kot taka ni pravnomočna, mu je glede preostalih kaznivih dejanj (z izjemo kaznivega dejanja pod točko 1 izreka) onemogočeno vložiti izredno pravno sredstvo, zato vlaga pritožbo tudi za preostala kazniva dejanja in se glede njih sklicuje na pritožbo z dne 16. 4. 2013, ki je sestavni del obravnavane pritožbe.

18. ZKP daje upravičencem pravico do pritožbe na sodišče tretje stopnje – Vrhovno sodišče v primerih določenih v prvem odstavku 398. člena ZKP, in sicer: (1) če je sodišče druge stopnje izreklo kazen dosmrtnega zapora ali zapora 30 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen; (2) če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo; (3) če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega. Pri dejanjih pod točkami II., III. in IV. izreka prvostopenjske sodbe ne gre za nobenega izmed v prvem odstavku 398. člena ZKP navedenih primerov, zato pritožba zoper sodbo kolikor se nanaša na ta kazniva dejanja, ne more biti dovoljena. Zagovorniku D. B., ki je prava vešča stranka, ni mogoče pritrditi, da je bil s pravnim poukom, kot je naveden v drugostopenjski sodbi glede na jasno in nedvoumno določbo prvega odstavka 398. člena ZKP, zaveden.

19. Zagovornik D. B. vidi nadaljnjo kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tudi v tem, da je pritožbeno sodišče v večji meri kot doslej, oprlo sodbo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatra dr. V. in na njegovo izpovedbo na zaslišanju 16. 9. 2014. Iz zapisnika z navedenega naroka pa naj bi po njegovem mnenju izhajalo, da je izvedenec podajal odgovore na vprašanja sodišča na podlagi poznavanja spisa po stanju v decembru 2012 in po pregledu obtoženega v istem času, ni pa preučil nove medicinske dokumentacije iz leta 2014. Pristop izvedenca na narok 16. 9. 2014 ter izpovedovanje na tem naroku kaže kot navaja zagovornik na malomarnost izvedenca, zato obramba oziroma obtoženec vanj nimata zaupanja. Zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke je bila zato po njegovem mnenju neutemeljena.

20. Iz zapisnika z naroka 16. 9. 2014 (list. št. 785 in dalje) izhaja, da je bil izvedenec psihiater dr. V. na obravnavi 16. 9. 2014 ponovno zaslišan. Skliceval se je na pisno izdelano mnenje ter na svojo izpovedbo pred sodiščem prve stopnje. Odgovarjal je na vprašanja sodnika poročevalca ter obtoženčevega zagovornika D. B. Po končani obravnavi je le ta predlagal postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, kar je utemeljeval enako kot v pritožbi. Pritožbeno sodišče je dokazni predlog zavrnilo (list. št. 884) z utemeljitvijo, da iz odgovorov izvedenca psihiatra na zastavljena vprašanja ni nikjer razvidno, da bi pri pisno izdelanem mnenju izhajal iz zapisanega v kazenski ovadbi ali iz tistega, kar je obtoženi povedal policistom. Pomanjkljivosti, kot jih je za izvedenca utemeljeval predlagatelj, so po oceni sodišča druge stopnje stvar subjektivne ocene predlagatelja. Zato potrebna dejanska podlaga iz 257. in 258. člena ZKP za postavitev drugega izvedenca po oceni sodišča ni izkazana in nov izvedenec tudi ni bil postavljen (6. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Tudi Vrhovno sodišče v mnenju ter izpovedbi izvedenca psihiatrične stroke ni našlo pomanjkljivosti ali nasprotij, niti pri sodišču ni nastal utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja. Zato je odločitev, da se v obravnavani zadevi ne zahteva mnenje drugega izvedenca psihiatra, pravilna. Pomanjkljivosti, kot jih je za izvedenca psihiatrične stroke navajal zagovornik, so kot pravilno navaja drugostopenjsko sodišče, stvar subjektivne ocene izvedenčevega zaslišanja pred pritožbenih sodiščem, ki nima potrditve v njegovi izpovedbi in ne v odgovorih na zastavljena vprašanja. Izvedenec se je v izpovedbi skliceval na pisno izdelano mnenje ter na izpovedbo pred sodiščem prve stopnje, iz njegovih odgovorov na zastavljena vprašanja pa tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni razvidno, da bi pri pisno izdelanem mnenju izhajal iz zapisanega v kazenski ovadbi ali tistega, kar je obtoženec povedal policistom.

21. Tudi zagovornik S. D. uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog po postavitvi drugega izvedenca cestnoprometne stroke. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navajanji, da bi moral biti izvedenec cestnoprometne stroke dr. C., ki je izdelal pisno izvedensko mnenje ter bil v postopku na prvi stopnji zaslišan, v svojih odgovorih posredovanih prvostopenjskemu sodišču bolj jasen, natančen in manj dvoumljiv. Problematizira zaključke sodišča, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenca, da je oškodovanka z volanom zavila v desno, da bi preprečila čelno trčenje z obtoženčevim vozilom. Glede na položaj obtoženčevega vozila po trčenju, problematizira ugotovitev sodišča, da naj bi obtoženec nenadoma ostro zavil v levo na vozni pas oškodovanke. Če bi to držalo, bi obtoženčevo vozilo nujno pristalo na levi strani ceste za oškodovanko, ali pa ga zavrtelo po cesti. Dejstvo, da sledi drsenja, ki potekajo z obtoženčevim vozilom, potekajo prečno čez vozišče na desno stran, nakazuje po njegovem mnenju na okoliščino, da je bil položaj volana v obtoženčevem vozilu tik pred trčenjem zavit v desno stran. Ocenjuje, da gre za pomembne okoliščine, ki delajo izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke nejasno. Pritožbeno sodišče pa je to mnenje zgolj prebralo, ne da bi izvedenca zaslišalo, s čimer je kršilo načelo ustnosti in neposrednosti v kazenskem postopku, zavrnitev predloga po postavitvi novega izvedenca cestnoprometne stroke pa je zato neutemeljena.

22. Pritožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje zatrjevano procesno kršitev nimajo potrditve v podatkih kazenskega spisa. Izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke je bilo v postopku na prvi stopnji prebrano, izvedenec je bil zaslišan ter je odgovarjal na vprašanja strank oziroma obtoženčevega zagovornika. Na pritožbeni obravnavi je bilo njegovo mnenje prebrano, ker je izvedenec tekom postopka preminil (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP). Pritožbeno sodišče drugega izvedenca cestnoprometne stroke ni postavilo, saj je presodilo, da potrebna dejanska podlaga iz 257. in 258. člena ZKP ni izkazana. Kot subjektivno je namreč ocenilo predlagateljevo oceno ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, da bi moral biti pri posredovanih odgovorih sodišču prve stopnje bolj jasen, natančen in manj dvoumljiv. Takšno oceno izvedenčevih ugotovitev, ki naj bi po utemeljitvi predlagatelja potrjevala obtoženčev zagovor o prometni nesreči, in hkrati bila zaradi povsem nekonkretiziranih hib v izvedenčevih odgovorih nezanesljiva, je ocenilo kot protislovno. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritrditi oceni nižjih sodišč, da je mnenje izvedenca cestnoprometne stroke strokovno, popolno in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa, kot je obrazloženo v točkah 10 in 11 prvostopenjske sodbe ter točki 8 obrazložitve drugostopenjske sodbe. Zatrjevana nasprotja oziroma pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju so tudi v tem primeru ostala na nivoju subjektivne ocene pritožnika, ki z ničemer ni konkretizirana.

23. V nadaljevanju zagovornik D. B. sicer utemeljeno ugotavlja, da v izreku prvostopenjske sodbe naveden datum obtožnega akta ni pravilen (4. 10. 2012 namesto 4. 2. 2013). Gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče glede na določbo prvega odstavka 365. člena ZKP popravi s posebnim sklepom na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti.

24. Zagovornik S. D. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navajanji, da je izpodbijana sodba oziroma njen izrek nerazumljiv. Zatrjevano nerazumljivost vidi v tem, da se pritožbeno sodišče na strani 2 v izreku sodbe sklicuje na Kazenski zakonik, v obrazložitvi pa na drugo pravno podlago, in sicer nov Kazenski zakonik – KZ-1. Posplošeno sklepanje, da je v izreku sodbe naveden kazenski zakonik, veljaven v času storitve kaznivega dejanja, po njegovem mnenju ni dovoljeno, saj je bil KZ-1 že noveliran z novelama KZ-1A in KZ-1B, star Kazenski zakonik pa razveljavljen.

25. V določbi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka določa sicer več raznovrstnih pomanjkljivosti v izreku in (ali) obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Nerazumljivost izreka se mora nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obtoženega. Z zatrjevanjem, da se v izreku sodbe kot pravna podlaga ne navaja kazenskega zakonika, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pritožnik ne more z uspehom utemeljiti zatrjevane bistvene kršitve, pa tudi sicer za njegovo zatrjevanje niti v izreku niti v obrazložitvi sodbe ni podlage. Sodišče je uporabilo zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (7. člen KZ-1), za pritožnikovo drugačno razumevanje pa v sodbi ni podlage.

26. Nadaljnjo nerazumljivosti izreka sodbe vidi zagovornik S. D. v tem, da je sodišče prav tako na strani 2 navedlo „v tako spremenjeno kazen se obtoženemu po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika všteje čas od 22. 11. 2012 od 19.05 dalje“, pri čemer obramba ne ve, kaj pomeni označba 19.05 dalje. Gre za formalno pomanjkljivost (pomotoma izpuščena beseda „ura“), ki jo je mogoče popraviti po prvem odstavku 365. člena ZKP.

27. Sodišče je obtožencu za obravnavani poskus kaznivega dejanja uboja odmerilo kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo storjenega dejanja in njegovo krivdo, upoštevalo pa je tudi vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. V tem smislu je kot olajševalne okoliščine upoštevalo tiste, ki jih je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo, in sicer obtoženčevo mladost in z njo povezano odsotnost življenjskih izkušenj ter manjko socialnih veščin, za katere je bil obtoženec prikrajšan zaradi neurejenih družinskih razmer, kar je bilo bistvenega pomena pri odločitvi sodišča, da uporabi omilitvena določila, po katerih je bila obtoženemu določena nižja kazen od predpisane. Kot obteževalno okoliščino je tako kot sodišče prve stopnje upoštevalo, poleg ugotovljenih škodljivih posledic na oškodovankini strani, da je obtoženec s svojim ravnanjem povzročil konkretno nevarnost ne le za življenje oškodovank M. K. in M. P., ampak je s svojim nepremišljenim ter impulzivnim ravnanjem povzročil konkretno nevarnost za neopredeljen krog potencialnih poškodovancev (točka 34 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Zato je obtožencu ob uporabi omilitvenih določil iz prve in druge alineje 50. člena in 1. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1, za to dejanje določilo kazen 4 leta in 6 mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 ob upoštevanju ostalih že določenih kazni, izreklo enotno kazen 6 let in 6 mesecev zapora. Vrhovno sodišče je prepričano, da je tako izrečena sankcija pravična in primerna. Tako kot že sodišče prve stopnje je tudi Vrhovno sodišče dalo prednost specialni prevenciji v smislu obtoženčeve ponovne vključitve v družbo, pred specialno prevencijo v smislu njegove trajnejše izločitve iz družbe, ki bi se ob ugotovljenih izgledih, kot izhajajo iz izpovedbe izvedenca psihiatrične stroke, izkazala za čezmerno. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je Vrhovno sodišče obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestan v priporu ter del že prestane zaporne kazni.

28. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe 383. člena ZKP Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

(1) mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, 2000, str. 27.