Jedro

Tožena stranka je tožnici, ki je delo opravljala na delovnem mestu vodja skladišča za domači trg, utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker sta se skladišči za domači in za tuji trg združili v enotno skladišče oziroma ker je zaradi opisane reorganizacije postalo nepotrebno delo enega delavca na delovnem mestu vodja skladišča. Pri odločitvi, katerega delavca bo izbrala, je tožena stranka na podlagi sklepa uprave upoštevala kriterij strokovne izobrazbe in se utemeljeno odločila, da odpoved poda tožnici, ki je imela nižjo stopnjo strokovne izobrazbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.12.2005, ki jo je tožena stranka vročila tožnici dne 4.1.2005, nezakonita in se razveljavi ter da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi z dne 22.12.2000 ni prenehala veljati in s tem tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč ji traja še naprej, vključno z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in tožnici za ta čas izplačati nadomestilo plače tako, kot če bi delala ter plačati od teh zneskov pripadajoče davke, prispevke in akontacijo dohodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu dalje do plačila. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče na podlagi sklepa uprave tožene stranke z dne 17.1.2005 in na podlagi izpovedbe direktorice tožene stranke ugotovilo, da so pri toženi stranki obstajali poslovni razlogi, zaradi katerih je bila tožnici utemeljeno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Vendar v zvezi s temi ugotovitvami poudarja, da je uprava tožene stranke enočlanska, kar pomeni, da je sklep uprave dejansko sklep direktorice in je zato logično, da bosta vsebina sklepa direktorice in njeno pričevanje skladni. Razen sklepa z dne 17.11.2005 pa tožena stranka ni predložila nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da je pri toženi stranki podan poslovni razlog. Sicer pa poudarja, da niso skladna niti pričevanja direktorice tožene stranke, niti zaslišane priče in tožnice v delu, ki se nanašajo na vprašanje delitve skladišč in časovne opredeljenosti te domnevne delitve. Tako je direktorica navedla, da naj bi bila skladišča ločena že nekaj let nazaj, priča pa je navedla, da naj bi bilo skladišče razdeljeno nekje v letu 2004 ali 2005 in da je bila tedaj dodeljena domačemu trgu. Na sugestivno vprašanje pooblaščenke pa je priča nazadnje povedala, da je od septembra 2005 opravljala delo za domači in tuji trg, pred septembrom 2005 pa približno leto in pol do dve leti za domači trg. Iz nepovezanega pričevanja priče je razvidno, da je bila priča naučena za zaslišanje in šele na sugestivno vprašanje pooblaščenke je podala za toženo stranko ustrezne odgovore. Vendar je dejstvo, da je pred izpodbijano odpovedjo tožničine pogodbo o zaposlitvi obstajal en sam vodja skladišča (tožnica), kakor tudi sedaj, ko je še vedno en sam vodja skladišča (priča). V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnici ni bilo mogoče ponuditi drugega ustreznega niti neustreznega delovnega mesta, ker naj bi se pri toženi stranki zmanjševalo število režijskih delavcev na vseh nivojih, pa poudarja, da je tožnica v teku pritožbenega roka pridobila podatek, da je v skladišču gotovih izdelkov sedaj enako število delavcev, kot pred izpodbijano odpovedjo in da v skladišču opravlja delo skladiščnika delavec, ki je pred zaprtjem obrata M. delo opravljal v tamkajšnjem skladišču. Tožnica je s strani zaposlenih dne 22.8.2006 dobila tudi fotokopije registrskega kartončka delavca J.K. Tožnici sicer ni znano natančno, od kdaj imenovani delavec opravlja delo v skladišču gotovih izdelkov, vsekakor pa to dejstvo postavlja na laž zatrjevanja direktorice tožene stranke, ki je sama navedla, da je bil en izločitveni kriterij formalna izobrazba, drugi pa po lokaciji. Zato se sprašuje kako lahko sedaj v skladišču tožene stranke kot skladiščnik delo opravlja delavec, kateremu bi po vsej logiki morala biti odpovedana pogodba o zaposlitvi. Ker je imenovani delavec manj kvalificiran kot tožnica, to lahko pomeni, da tožena stranka ni ustrezno preverila, ali je tožnico mogoče prekvalificirati oziroma jo zaposliti na drugo (ne)ustrezno delovno mesto. Tožnica tudi poudarja, da tega dejstva v teku postopka na prvi stopnji še ni mogla zatrjevati iz razloga, ker takrat to dejstvo niti še ni nastopilo. Predlaga, da sodišče opravi ustrezne poizvedbe oziroma, da zasliši imenovanega delavca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni podan zakoniti razlog. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, je uprava tožene stranke dne 17.11.2005 sprejela sklep o kadrovski reorganizaciji, ki je bil sprejet zaradi nedoseženih poslovnih rezultatov poslovanja v letu 2005 v okviru projekta doseganja optimizacije stroškov na vseh segmentih poslovanja. Eden od ukrepov je bilo zmanjšanje števila zaposlenih na režijskih delih na strukturno enakih ali sorodnih delovnih mestih. Kot je povedala direktorica tožene stranke, je na tej podlagi prišlo do racionalizacije poslovanja tudi na sedežu uprave v L., kjer so združili skladišče za stole, ki se je do takrat delilo na skladišče za domači trg (maloprodaja) in skladišče za tuji – zunanji trg. Skladišče za tuji – zunanji trg je vodila tožnica, skladišče za domači trg pa Z.B. Iz izvedenih dokazov sicer izhaja, da je bila Z.B. na delovno mesto vodja skladišča formalno res razporejena šele s 1.11.2005, ker je šele takrat za to delovno mesto sklenila pogodbo o zaposlitvi. Vendar, kot izhaja iz njene izpovedi, kot tudi iz izpovedi direktorice tožene stranke, je imenovana že pred formalno razporeditvijo na delovno mesto vodje skladišča, to delo že dejansko opravljala in sicer kot vodja skladišča za domači trg. Iz skladnih izpovedi zaslišanih prič in tožnice pa je razvidno, da sta tožnica in Z.B. popolnoma samostojno opravljali delo vodje skladišča in kot je povedala tudi sama tožnica, sta obe opravljali isto delo s tem, da je Z.B. bil v aprilu ali maju 2005 dodeljen domači trg, sama pa je pokrivala zunanji trg. Ob dejstvu, da sta se obe skladišči zaradi reorganizacije združili, pa to pomeni, da je postalo nepotrebno eno delovno mesto vodje skladišča. Pri odločitvi, katero delavko bo obdržala, je tožena stranka izhajala iz sklepa uprave tožene stranke o kadrovski reorganizaciji z dne 17.11.2005, kjer je izrecno opredeljeno, da v primeru, če delo na enakem delovnem mestu opravlja več delavcev, ima prednost pri ohranitvi zaposlitvi tisti delavec, ki ima višjo stopnjo strokovne izobrazbe. Ker je tožnica po izobrazbi natakar, Z.B. pa lesarski tehnik, se je tožena stranka odločila, da bo obdržala Z.B., ker ima slednja višjo in primernejšo izobrazbo kot tožnica. Na tej podlagi je bila tožnici redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), po kateri lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka nedvomno dokazala, da je podan zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Zaradi tega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki obstajal resen in utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe tožnici in da je razlog takšen, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko.

Upoštevaje vse navedeno in ob ugotovitvi, da je tožena stranka postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici vodila v skladu z določili ZDR-ja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnica v teku pritožbenega roka s strani zaposlenih pri toženi stranki pridobila podatek, da je v skladišču gotovih izdelkov – stoli, pri toženi stranki sedaj enako število delavcev, kot pred izpodbijano odpovedjo in da v skladišču opravlja delo tudi skladiščni delavec, ki je pred zaprtjem obrata „M.“ delo opravljal v tamkajšnjem skladišču, pa je potrebno poudariti, da gre le za splošna zatrjevanja, katera pa tudi sicer za odločitev v konkretnem primeru niso bistvena. Kot izhaja iz pritožbenih navedb je namreč to dejstvo nastopilo šele po končanju postopka na prvi stopnji. Vendar, ob ugotovitvi, da se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal približno šest mesecev po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ter ob dejstvu, da se možnost za zaposlitev na drugem delovnem mestu presoja le glede na čas, ko je bila odpoved podana, je potrebno ugotoviti, da tudi v primeru, če je tožena stranka v skladišču na novo zaposlila še enega skladiščnega delavca to dejstvo v konkretnem primeru na presojo odločitve o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ne more vplivati.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).