Jedro

Glede na to, da je sodni izvedenec v pisni dopolnitvi mnenja prepričljivo odgovoril na vse tožnikove pripombe, da je njegovo mnenje jasno obrazloženo in popolno, da je skladno z mnenjema obeh invalidskih komisij in da tudi vsi preostali dokazi ne vzbujajo dvomov v pravilnost mnenja, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem sodnega izvedenca oziroma z določitvijo drugega sodnega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 2. 2006 in št. ... z dne 11. 8. 2005, da se tožnika od 30. 6. 2006 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, o višini katere naj odloči tožena stranka s posebno odločbo, ter da se mu izplačajo mesečni obroki pokojnine skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da se odpravita zgoraj navedeni odločbi, da se tožnika od 30. 6. 2006 dalje razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, da se mu od tega datuma dalje prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega oziroma pravica do invalidske pokojnine, o višini katere naj odloči tožena stranka s posebno odločbo, ter da se mu izplačajo mesečni obroki pokojnine skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo določbe 254. člena Zakona o pravdnem postopku, ker kljub podanim pripombam ni zaslišalo izvedenca oziroma postavilo novega izvedenca, čeprav je neposredno in ustno podano mnenje izvedenca na obravnavi pravilo in ne izjema. To izhaja tudi iz načela neposrednosti in ustnosti, ki sodišču nalaga, da o tožbenem zahtevku odloči na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni predložil nobenih dokazov, ki bi bili v nasprotju z izvedenskim mnenjem, saj je predložil izvid fiziatrične ambulante Splošne bolnišnice ... z dne 8. 3. 2005, iz katerega izhaja, da je njegova delazmožnost deloma okrnjena zaradi okvare kolkov. Specialist prim. mag. A.D. zato odsvetuje nošenje težjih bremen na daljše razdalje, hojo in nošenje bremen po neravnem terenu, dvigovanje težkih bremen in dolgotrajno delo v stalni stereotipni prisilni drži ledvene hrbtenice. Do teh omejitev se izvedenec ni opredelil, pri čemer pa navedbe izvedenca, da je prišel do enakih zaključkov kot lečeči specialist, ni mogoče šteti za opredelitev do izvida. Sodni izvedenec je zaključil, da pri tožniku delazmožnost ni zmanjšana, medtem ko prim. mag. A.D. ugotavlja delno zmanjšano delazmožnost. Zaradi opustitve zaslišanja izvedenca tožnik ni mogel postavljati ustreznih vprašanj in razjasniti, kako je izvedenec, ki ne ugotavlja zmanjšane delazmožnosti, lahko prišel do enakih zaključkov kot lečeči specialist. Nadalje ni jasno niti, na kakšen način je izvedenec ugotavljal mišično moč rok tožnika, kako je ugotavljal bolečine v kolkih, zaradi bistvene kršitve določb postopka pa je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Izvedenec se ni opredelil do celotne medicinske dokumentacije niti mnenja ni obrazložil. Ob pregledu tožnika ni preveril, kakšna bremena lahko tožnik dviguje, mnenje pa je izdelal na podlagi napačnega opisa del in nalog. Izvedenec je zanemaril, da delo tožnika zahteva stalno prenašanje bremen do 10 kg, česar pa ni zmožen. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev postopkovnih določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07 - v nadaljevanju: ZPP) iz 1., 2. 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pravilno pa so bile uporabljene tudi določbe materialnega prava.

Pritožba izrecno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 253. in 254. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo z opustitvijo dokaza z zaslišanjem izvedenca in zavrnitvijo dokaza po postavitvi novega izvedenca. Sočasno očita kršitev načela neposrednosti in ustnosti. Vsebina načela neposrednosti je v tem, da med sodnikom in strankama ne sme biti nobenega vmesnega člena, ki bi sodniku posredoval gradivo. Načelo neposrednosti razpravljajočemu sodišču nalaga, da sodbo izda senat, ki je sprejemal navedbe strank in izvajal dokaze, v obravnavanem primeru pa je sodbo izdal senat, ki je vodil postopek na glavni obravnavi ter izvedel dokaz z vpogledom in branjem izvedenskega mnenja oziroma dopolnitvijo le-tega. Pritožbene navedbe o kršitvi določb ZPP glede neposrednosti pri sojenju (4. člen ZPP) zato niso utemeljene, pač pa iz 253. člena ZPP v povezavi z načelom ustnosti iz 4. člena ZPP izhaja, da izvedenec poda svoje mnenje ustno na obravnavi. Neupoštevanje določb o ustnem zaslišanju izvedenca lahko predstavlja kršitev določb postopka relativnega značaja, če bi opustitev zaslišanja izvedenca vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča. Zakonitost sodbe je pri tem potrebno razumeti kot zakonitost sodne odločitve o vsebini zahtevka oziroma spora, v katerem tožnik uveljavlja razvrstitev v I., podredno pa v II. kategorijo in na tej podlagi priznanje pravic iz naslova invalidnosti.

Po prepričanju pritožbenega sodišča so bila z dopolnilnim mnenjem izvedenca v zadostni meri razčiščena strokovno medicinska vprašanja glede ugotovitve invalidnosti, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenih tožbenih zahtevkov. Sodni izvedenec je na podlagi preučitve medicinske dokumentacije in osebnega pregleda ugotovil, da gre pri tožniku za začetne degenerativne okvare kolkov, občasne bolečine v križu, stanje po prometni in delovni nezgodi ter stanje po odstranitvi malignega melanoma kože brez znakov za razvoj bolezni. Po mnenju izvedenca je tožnik zmožen opravljati delo „inštalater vodovodnih inštalacij“ brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja in ne gre za stanje, ki bi na podlagi 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanja (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) utemeljevalo njegovo invalidnost. Pri takšnem mnenju je izvedenec vztrajal tudi potem, ko mu je sodišče prve stopnje predočilo pripombe tožnika. Dokaznemu sklepu po pridobitvi pisne dopolnitve mnenja z dne 6. 3. 2008 tožnik ni izrecno nasprotoval, v dopolnilnem mnenju z dne 25. 8. 2008 pa je izvedenec pojasnil, da izvid prim. mag. A.D. z dne 8. 3. 2005, ki ga kot spornega navaja pritožba, potrjuje tožnikovo zdravstveno stanje, kot ga je sam ugotovil. Enako kot prim. mag. A.D., ki na podlagi kliničnega stanja celo meni, da ni nobenega razloga, da bi bil tožnik še naprej v bolniškem staležu, tudi izvedenec ugotavlja, da je pri tožniku ohranjena gibljivost desne rame, ledvene hrbtenice in obeh kolkov, na rentgenogramu medenice s kolčnima sklepoma pa „zelo začetno artrozo obeh kolkov. Opredelil se je tudi do neobveznega priporočila na izvidu z dne 8. 3. 2005, da je tožnikova delovna zmožnost delno okrnjena zgolj zaradi okvare kolkov, pri čemer je ocenil, da zdravstveno stanje, kot ga izkazuje izvid z dne 8. 3. 2005, in sicer, da gre pri tožniku za normalno gibljivost obeh kolčnih sklepov na rentgenskih posnetkih kolkov, ne predstavlja razlogov za tožnikovo razvrstitev v katero izmed kategorij invalidnosti. Izvedenec se je torej povsem jasno opredelil do izvida z dne 8. 3. 2005, pojasnil pa je tudi, da se mišična moč rok tožnika ugotavlja npr. s tehniko preusmeritve pozornosti, s čimer je mogoče ločiti med tem, kaj tožnik zmore in kaj hoče. Pri tem je poudaril, da gre pri tožniku za subjektivno dojemanje brez dvoma neugodnega zdravstvenega stanja (bolečine), ki pa izrazito presega skromen klinični izvid in izvide diagnostičnih preiskav, zaradi česar je utemeljeno razlikovanje med subjektivnimi težavami tožnika in objektivnim zdravstvenim stanjem, ki se ga ugotavlja med usmerjenim zdravniškim pregledom. Izvedenec je potrdil mnenja organov tožene stranke na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, kot na podlagi opravljenega osebnega pregleda tožnika, na katerem ga je seznanil s svojimi zdravstvenimi težavami in bolečinami. Zato so neutemeljene navedbe, da te okoliščine v izvedenskem mnenju niso bile upoštevane.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da izvedenec ni preveril, kakšna bremena lahko tožnik dviguje. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je izvedenec izhajal iz opisa delovnega mesta z dne 29. 3. 2007, s katerim so razpolagali tudi izvedenski organi tožene stranke v presodnem postopku. Nestrinjanje tožnika z opisom delovnega mesta ne zadostuje. Tožnik bi moral ne le zatrjevati, temveč tudi dokazati, da je opis del in nalog napačen. Ker tožnik ne pove, kateri bistveni elementi pri opisu del in nalog niso bili navedeni, ni razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno tako pridobljenemu opisu odreči verodostojnost. Ob upoštevanju tožnikovega zdravstvenega stanja in predložene delovne dokumentacije je izvedenec ugotovil, da delovne zahteve po opisu delovnega mesta ne predstavljajo kritične obremenitve, ki bi bistveno vplivale na njegovo delazmožnost. Sodni izvedenec je v pisni dopolnitvi mnenja po posameznih vprašanjih izčrpno, in po presoji pritožbenega sodišča tudi prepričljivo, odgovoril na vse tožnikove pripombe k izvedenskem mnenju. Ker je izvedensko mnenje jasno, obrazloženo in popolno ter vsebuje razumljive razloge, ni podlage za postavitev drugega izvedenca. S takšnim mnenjem, ki temelji na medicinski dokumentaciji, sta skladni tudi mnenji obeh invalidskih komisij in dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki ga je sodišče pridobilo tekom sodnega postopka, zato tudi ostali izvedeni dokazi ne vzbujajo dvomov v pravilnost podanega mnenja. V izvedenskem mnenju izvedenca specialista ortopedije doc. dr. S.F., dr. med., z dne 15. 9. 2007 in njegovi dopolnitvi z dne 25. 8. 2008 je tako dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za pravilno razsojo, zato ni bilo potrebe nadaljnje razčiščevanje dejanskega stanja še z njegovim zaslišanjem. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, zato tudi ni mogoče očitati v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je obenem v skladu s 1. odstavkom 154. člena v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbe.