Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - lažja oblika azbestoze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga tožena stranka mora tožniku v petnajstih dneh povrniti 448 EUR (prej 107.360 SIT) stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženi stranki zavezalo, da mu morata plačati 3.600.000 SIT zadoščenja z zamudnimi obrestmi in sicer od 1.1.2002 do 12.9.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 13.9.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Zavezalo ju je tudi, da mu morata povrniti 17.113 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2003. Pritožbeno sodišče je pritožbama toženih strank delno ugodilo in sodbo prve stopnje v odločbi o obrestih spremenilo tako, da tečejo zamudne obresti od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Sicer je pritožbi toženih strank in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnik zbolel za azbestozo zaradi dela na gradbišču v ... v okolici proizvodnega obrata druge tožene stranke, ki se je ukvarjala s proizvodnjo izdelkov iz azbesta, kar je nevarna dejavnost. Strinja se tudi, da je tožnik za telesne bolečine upravičen do 1.000.000 SIT, za strah do 2.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do 600.000 SIT zadoščenja.

Zoper to sodbo je druga tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da do škode ne bi prišlo, če bi prva tožena stranka, pri kateri je bil tožnik zaposlen, poskrbela za ustrezno zaščito. Ta opustitev je po njenem vzrok škode, kar pomeni, da je izključno odgovorna prva tožena stranka.

Revident oporeka tudi višini dosojenega zneska zadoščenja. Meni, da tožnik sploh ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je že od leta 1985 invalid prve kategorije in zato lahko opravlja le lažja dela. Njegovih prikrajšanj tako ni mogoče pripisati azbestni bolezni. To potrjuje tudi z izjavo, da po prometni nesreči in operaciji "ni bil nikoli več tak kot prej". Sodišči prve in druge stopnje sta tako preveč sledili izvedenskemu mnenju, da je 30 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti posledica azbestne bolezni, in nista upoštevali, da je težko oceniti vpliv azbesta na stanje pljučne funkcije ter da je lahko izvedenka upoštevala zgolj možnost vpliva azbestoze.

Izvedenka je tudi navedla, da obstaja samo možnost telesnih bolečin pri telesnem naporu. Vendar tožnik že od leta 1985 naporov ne zmore več. Kako se bo azbestna bolezen razvijala, pa izvedenka ni mogla ugotoviti. Razen enega pregleda s CT tožnik ni bil izpostavljen zdravju škodljivim in bolečim pregledom, škoda, ki bi jo s takim pregledom utrpel, pa tudi ni dokazana. Pregledi CT niso niti boleči, niti neprijetni, drugi pregledi, potrebni zgolj za ugotovitev azbestoze, pa niso bili potrebni. Iz naslova telesnih bolečin bi bil zato upravičen le do 500.000 SIT.

Tožnik je odgovoril na revizijo, pri čemer zavrača revizijske navedbe in predlaga, naj jo vrhovno sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Kot je vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Druga tožena stranka zato ne more uspeti s trditvijo, "da do škode pri tožniku sploh ne bi prišlo, v kolikor bi prvotožena stranka poskrbela za ustrezno zaščito", ter da "brez opustitve zaščite do škode Š...Ć kljub nevarni dejavnosti drugotožene stranke ne bi prišlo". Tožena stranka, za katero je ugotovljeno, da se je ukvarjala z nevarno dejavnostjo, v zvezi s katero je tožniku nastala škoda, ne more šele v reviziji z novimi navedbami izpodbijati domneve, da škoda izvira iz te dejavnosti (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). V tem postopku tudi ne more več ugovarjati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. čl. ZOR). Njene revizijske navedbe, s katerimi izpodbija podlago odškodninskih zahtevkov, predstavljajo novote, ki v revizijskem postopku (že zaradi prepovedi uveljavljanja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) niso dovoljene.

Neupoštevna je tudi revizijska kritika dejanskega stanja, ki se nanaša na obstoj in obseg trajnih posledic azbestoze. To, da ima tožnik poleg te še druge bolezni, ki bistveno vplivajo na kvaliteto njegovega življenja, je sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče) ugotovilo in sodišči sta pri odmeri zadoščenja to tudi upoštevali. Dejstva, da je 30% njegovih težav ("zmanjšan pljučni volumen, kar občuti kot oteženo dihanje pri telesnem gibanju, hitrejši hoji in sploh pri telesnem naporu", zaradi česar "ne more več delati fizičnih del na domači kmetiji in Š...Ć ga utrudi že hoja po stopnicah" - tako prvostopenjsko sodišče v prvem odstavku na sedmi strani svoje sodbe, glej tudi drugi odstavek na sedmi strani izpodbijane sodbe) posledica azbestoze (kar revizijsko sodišče razume tako, da so tožnikove težave in prikrajšanja v vsakodnevnem življenju za 30% večja, kot bi bila, če ne bi imel poleg ostalih še azbestno bolezen), z revizijo ni mogoče izpodbijati. Zato revident zaman očita, da sta sodišči prve in druge stopnje "sledili preveč izvedenskemu mnenju v delu, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti v 30% deležu povezovala z azbestno boleznijo, istočasno pa navajala, da je težko oceniti vpliv azbesta na sedanje stanje pljučne funkcije in da je lahko upoštevala zgolj možnost vpliva azbestne bolezni", zaradi česar naj bi bila ocena izvedenke samo približna in je nižji sodišči ne bi smeli vzeti za podlago svojih ugotovitev o zmanjšanju tožnikove življenjske aktivnosti. Nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja predstavljajo tudi revizijske navedbe, da "razen enega CT izvida tožnik tudi ni bil izpostavljen kakšnim škodljivim in bolečim pregledom, kar pa se ne more trditi niti za CT", da "škoda, ki bi iz tega pregleda bila tožniku povzročena ni izkazana", da "CT pregledi niso niti niti boleči, niti neprijetni", ter da "drugi pregledi zgolj za ugotovitev azbestne bolezni pri tožniku niso bili potrebni".

Revizijsko sodišče je tako vezano na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), med katerimi je (poleg v prejšnjem odstavku omenjenih) tudi, da je bil tožnik "izpostavljen periodičnim kontrolnim zdravniškim pregledom, vključno z RTG slikanjem, ki je, kot je splošno znano, zdravju škodljivo, sami zdravniški pregledi pa so neprijetni in neugodni" (glej drugi odstavek na šesti strani sodbe prve stopnje in prvi odstavek na sedmi strani izpodbijane sodbe), ter da "ima tožnik določene težave, bolečine, zlasti ob naporih, kar je zvezano tudi z azbestno boleznijo" (glej prvi odstavek na sedmi strani izpodbijane sodbe).

Čeprav gre za najlažjo obliko azbestnega obolenja, dosojeni zneski zadoščenja niso pretirani in ne izstopajo iz okvirov standarda pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot jih je sodna praksa oblikovala pri dosojanju zadoščenj v številnih podobnih primerih škod. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno (200. in 203. člen ZOR), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Revident, ki z revizijo ni uspel, mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člen in prvi odstavek 154. člen ZPP); ti predstavljajo nagrado odvetnici, materialne stroške in davek na dodano vrednost.