Jedro

Tako ZUS kot tudi ZPP predpisujeta postopek, ki ga je potrebno izvesti v primerih, kadar sodišče prejme vlogo, ki ni razumljiva. Po določbi 29. člena ZUS (na katero se je sodišče prve stopnje res neutemeljeno sklicevalo) zahteva predsednik senata v primerih, kadar je vloga nerazumljiva, od tožnika, naj v odmerjenem roku odpravi pomanjkljivosti, obenem pa ga pouči, kaj in kako naj napravi, in ga opomni na posledice, če ne bi ustregel tej zahtevi. Če se v odmerjenem roku pomanjkljivosti ne odpravijo, sodišče zavrže vlogo s sklepom kot neprimerno, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen. Po določbi 1. odstavka 109. člena ZPP pa v primerih, kadar je vloga nerazumljiva, sodišče lahko vložnika ravno tako pozove, da pomanjkljivosti odpravi, mu določi rok, v katerem mora vlogo znova vložiti, vlogo, ki se vrne nepopravljena pa zavrže.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog predlagatelja datiran z dne 14.3.1994 (na sodišče je prispel dne 21.3.1994), ki ga je vložil proti nasprotnemu udeležencu zaradi varstva osebnih podatkov, pritožbeno sodišče pa je pritožbo predlagatelja proti sklepu o zavrženju predloga zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepoma sodišča druge in prve stopnje je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 109. členom ZPP. Predlog, ki ga je vložil predlagatelj dne 21.3.1994, je sodišče obravnavalo po določbah 66. do 76. člena zakona o upravnih sporih. S sklepom z dne 26.4.1994 je od predlagatelja zahtevalo, naj nepopolno in nerazumljivo zahtevo za sodno varstvo dopolni na podlagi 68. člena zakona o upravnih sporih tako, da bo vsebovala določen zahtevek in da bo prevedena v slovenski jezik. Predlagatelj vloge ni prevedel v slovenski jezik. Zato je sodišče prve stopnje predlog zavrglo, sodišče druge stopnje pa je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom tako odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Ker se sklep sodišča prve stopnje z dne 26.4.1994 nepravilno sklicuje na določbe zakona o upravnih sporih, tega sklepa ni mogoče šteti za sklep v smislu določbe 109. člena ZPP. To pa pomeni, da predlagatelj k popravi predloga, ki je bil vložen dne 21.3.1994, ni bil pozvan tako, kot bi moral biti po 1. in 2. odstavku 109. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP. Ta nepravilnost je vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe in zato pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se ugodi, izpodbijana sklepa razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeležencem postopka, ki odgovora na vloženo izredno pravno sredstvo nista vložila (390. člen v zvezi s 408. členom zakona o pravdnem postopku - ZPP - in 37. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Trditve zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 26.4.1994 zahtevalo dopolnitev nepopolnega in nerazumljivega predlagateljevega predloga datiranega z dne 14.3.1994, ki je prispel na sodišče dne 21.3.1994, na podlagi določbe 68. člena zakona o upravnih sporih (Ur. l. SFRJ 4/77 in 60/77, ter Ur. l. RS 55/92 in 66/93 - v nadaljevanju ZUS) so točne, vendar pa po mnenju vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena bistvena kršitev določb iz 1. odstavka 354. člena v zvezi s 109. členom ZPP kljub temu ni podana. Predlagatelj je namreč vložil predlog v tujem jeziku, kar pomeni, da je bila njegova vloga z dne 14.3.1994 (ki je prispela na sodišče dne 21.3.1994) nerazumljiva. Tako ZUS kot tudi ZPP predpisujeta postopek, ki ga je potrebno izvesti v primerih, kadar sodišče prejme vlogo, ki ni razumljiva. Po določbi 29. člena ZUS (na katero se je sodišče prve stopnje res neutemeljeno sklicevalo) zahteva predsednik senata v primerih, kadar je vloga nerazumljiva, od tožnika, naj v odmerjenem roku odpravi pomanjkljivosti, obenem pa ga pouči, kaj in kako naj napravi, in ga opomni na posledice, če ne bi ustregel tej zahtevi. Če se v odmerjenem roku pomanjkljivosti ne odpravijo, sodišče zavrže vlogo s sklepom kot neprimerno, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen. Po določbi 1. odstavka 109. člena ZPP pa v primerih, kadar je vloga nerazumljiva, sodišče lahko vložnika ravno tako pozove, da pomanjkljivosti odpravi, mu določi rok, v katerem mora vlogo znova vložiti, vlogo, ki se vrne nepopravljena pa zavrže. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Nd 4/94, z dne 26.4.1994 predlagatelju med ostalim tudi naložilo, da mora z dne 14.3.1994 datirano in dne 21.3.1994 na sodišče prispelo zahtevo za sodno varstvo zaradi njene nerazumljivosti prevesti v slovenski jezik in jo v roku 15 dni v treh izvodih vrniti sodišču (2. odstavek izreka sklepa opr. št. Nd 4/94, z dne 26.4.1994). Obenem ga je opozorilo, da bo v primeru nespoštovanja tega sklepa njegovo vlogo zavrglo (zadnji odstavek razlogov sklepa). Kljub temu, da se je sodišče prve stopnje res zmotno sklicevalo na določbo 29. člena ZUS, pa je bilo njegovo postopanje v zvezi z nerazumljivo vlogo predlagatelja po svoji vsebini, napotilih in predvidenih pravnih posledicah, na katere je bil predlagatelj tudi opozorjen, v celoti tako, kot je predvideno v 109. členu ZPP. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da so bile z zmotnim sklicevanjem sodišča na določbe 29. in 68. člena ZUS namesto pravilno na določbe 109. člena ZPP, kršene procesne pravice predlagatelja v taki meri, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sodnih odločb. Iz navedenih razlogov zato zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je vrhovno sodišče zavrnilo (393. člen in 408. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ).