Jedro

Ko je usodnost odločitve porazdeljena med obe stranki, je bilo v sodni praksi že zavzeto stališče, da je enako varstvo pravic mogoče strankama zagotoviti le z znižanjem dokaznega standarda. V nasprotnem primeru bi tožnikove trditve tudi v primeru, če bi bile dokazane s pretežno verjetnostjo, ostale nedokazane, toženec pa bi z dokazom glede svoje trditve uspel že v primeru, ko bi zasejal dvom o dokazanosti tožnikove nasprotne trditve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te odločbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.855,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) zavrglo tožbo v delu, v katerem se v podrednem delu nanaša na plačilo 100.093,56 EUR (točka 1 izreka), (2) zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo denarna sredstva v višini 2.070.091,42 EUR (točka 2.I. izreka), (3) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za plačilo 727.943 EUR z zahtevanimi zamudnimi obresti (točka 2.II. izreka) in (4) določilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka (točka 2.III. izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo in sklep uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o zavrženju dela tožbe je napačna. V tej pravdi zahteva sredstva, ki jih je toženec prejel kot izredne dohodke skupnega premoženja, v pravdi P 170/2020 pa zneske najemnin, ki jih je neupravičeno zadržal po razpadu življenjske skupnosti.

Tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka je zmotna. Napačno je namreč stališče, da ni uspela dokazati obstoja zatrjevanega premoženja ob razpadu življenjske skupnosti. Da je toženec zatrjevana sredstva prejel v višini 2.070.091,42 EUR prejel, ne more biti dvoma, ker je to v pravdi P 1684/14 sam zatrjeval. Ker je toženec tisti, ki zatrjuje, da jih je porabil, je na njem dokazno breme, da to dokaže. Seštevek vse zatrjevane porabe znaša 778.525 EUR in pokaže, da ostala sredstva še ima. Ker o tem delu sodba nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb postopka. Navedeno stališče je skladno s pravili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o upravljanju skupnega premoženja. Premoženje, ki sta ga v zakonski zvezi pridobili pravdni stranki, je bilo formalno last toženca ali pa se je v obliki sredstev stekalo na njegove račune, do katerih sama ni imela dostopa. S temi sredstvi je po lastni odločitvi gospodaril sam. S temi sredstvi je bil dolžan ravnati kot dober gospodar. Ni smel upravljati samovoljno in ga ni smel skrivati pred tožnico, sicer so podani zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve. Njegovo nedopustno ravnanje šteje sodišče v škodo tožnici.

Dokazno breme za trditve, kje in v kakšni višini so se nahajala denarna sredstva ob prenehanju življenjske skupnosti, je za tožnico nemogoče. Ne more pridobiti podatkov o stanju na toženčevih bančnih in trgovalnih računih. Bančnih podatkov ne more pridobiti niti sodišče. Poleg tega je samo v Evropi v januarju 2020 poslovalo 5.963 bank, toženec pa je imel bančne račune tudi v Kanadi in ZDA. Toženec ni zanikal, da je po razvezi zakonske zveze kupil nepremičnino na Hrvaškem. Drugih podatkov ne more pridobiti in tudi v sodbi ni navedeno, kako bi lahko zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zaradi prestrogega dokaznega standarda ji je bilo odvzeto sodno varstvo. Do podatkov bi lahko prišla le, če bi toženec s pridobitvijo soglašal oziroma bi bila pooblaščena na njegovih računih ali če bi (nedopustno) posegala v njegove poštne pošiljke.

Toženec je s sredstvi razpolagal samovoljno, se s tožnico o tem ni posvetoval in ji je dajal le fragmente informacij. Njegovo ravnanje v zvezi z nepremičninami neposredno potem, ko mu je poslala predlog dogovora o delitvi skupnega premoženja, kaže na to, da se delitvi izmika. Pojasnila glede porabe so bila pavšalna. Ni predložil listinskih dokazov. S svojim zaslišanjem navedb v pretežni meri ni potrdil. Poleg tega ni podal specificiranih pojasnil, za kakšen namen so bila porabljena sredstva v višini 1.291.566,42 EUR. Ker so mnoge zatrjevane stroške krile druge osebe, je zatrjevana poraba pretirana. Ugotovitve o razsipnem življenju so nerazumljive. Enostavno gre za previsoko vsoto denarja, da bi jo sploh bilo mogoče sproti zapraviti. Toženčeva pavšalna pojasnila kažejo najmanj na neresen odnos do upravljanja s premoženjem in omalovažujoč odnos do tožnice in njenega prispevka. Doslej še ni prejela pojasnil o tem, kam je plasiral večino denarja, čeprav je do tega kot skupna lastnica upravičena. Nerazumljivo je stališče, da zaradi prepletanja sredstev ni mogoče izdelati celotne bilance družinske porabe. Tožbeni zahtevek se ne nanaša na vse toženčeve prejemke, ampak zgolj na izjemno visoke denarne zneske, ki jih je prejel v obliki izrednih nakazil. Vse, kar bi toženec moral pojasniti, je le poraba oziroma investiranje teh sredstev. Ugotovitev o prepletanju porabe pomeni hkrati tudi to, da se je določen del zatrjevane porabe financiral iz drugih virov, predvsem iz družbe A. d. o. o., ki jo je sicer vodila tožnica, sedaj pa jo vodi sin, nikoli pa zanjo ni poslov opravljal toženec. Vanjo ni vlagal sredstev, je pa jemal posojila, ki jih ni vrnil. Sodišče je nerazumljivo sledilo toženčevi izpovedbi, da je tožnica prejela denar iz navedene družbe. Ni navedel niti, koliko denarja naj bi ji izročil, niti kdaj, niti ni predložil dokazil. Če bi tožnici kadarkoli nakazal denar ali izročil gotovino, bi to lahko dokazal z bančnimi potrdili. Nerazumljive so tudi ugotovitve, da je toženec za tožnico kupoval delnice. Po predpisih to ni mogoče. Sama ni nikoli trdila, da ni imela nobenih sredstev, saj je prejela darilo od sina. S prejetim denarjem je gospodarila, kupovala delnice in imela od tega prihodke. Prejela je tudi zavarovalno rento in dedovala po mami. Prejemala je tudi plačo in druge prihodke, prav tako tudi toženec, in mu zato izrednih prihodkov ni bilo treba porabljati za sprotne potrebe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. V zakonski zvezi sta bila od 1974 do septembra 2014. Odnosi so se močno skrhali v letu 2011. Postopek za delitev skupnega premoženja je prekinjen. Pravnomočno je odločeno, da je tožničin delež na skupnem premoženju 40/100, toženčev pa 60/100. Poleg obravnavane med pravdnima strankama tečeta še dve pravdi v zvezi z obsegom skupnega premoženja, v katerih ni pravnomočno odločeno o zahtevkih. Glede dela premoženja, ki je bilo predmet zahtevka v tej pravdi, je bila izdana sodba na podlagi pripoznave. Predmet izpodbijane sodbe je primarni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje sodijo denarna sredstva v višini (zaokroženo) dveh milijonov EUR in podredni zahtevek za plačilo 40 % tega zneska. Po tožbenih navedbah so bila denarna sredstva pridobljena iz treh virov: (1) kupnina, pridobljena s prodajo nepremičnine na V. v letu 2007, je znašala 1.066.483 EUR, (2) izplačila iz družbe A. d. o. o. v obdobju med 2001 in 2009 v skupni višini 486.841,42 EUR, (3) najemnine, pridobljene z oddajo nepremičnin v obdobju med januarjem 2005 in oktobrom 2014 v skupni višini 516.767,24 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na podredni zahtevek za plačilo 100.093,56 EUR. V ostalem delu je zahtevka zavrnilo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti odločitve o zavrženju dela tožbe. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnica v prej začeti pravdi – tako kot v tej pravdi – zahteva plačilo iz naslova pripadajočega deleža najemnin, pridobljenih med januarjem 2013 in septembrom 2014. Pritožbena trditev, da v tej pravdi zahteva sredstva, ki jih je toženec prejel kot izredne dohodke, v vzporedni pravdi pa zneske najemnin, ki jih je neupravičeno zadržal po razpadu življenjske skupnosti, je presplošna, da bi lahko izpodbila pravilnost odločitve. Ne izpodbija namreč pravilnosti ugotovitve, da gre za ista denarna sredstva, se pravi pridobljena iz istega vira v istem časovnem obdobju.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi so podani razlogi tako o primarnem kot o podrednem zahtevku. Sodišče je podalo tako razloge, ki se nanašajo na celoten zahtevek, kot tudi razloge, ki se nanašajo na posamezne dele zahtevka glede na zatrjevani vir pridobitve sredstev. Pritožnica se z njimi ne strinja, a navedeno še ne utemeljuje sklepa, da je sodba v taki meri pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti.

8. Poleg presoje o dokazanosti odločilnih dejstev je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo stališči, da tožba ni niti popolna niti sklepčna. Ker je sprejelo odločitev o utemeljenosti zahtevka, se o pravilnosti stališča o nepopolni tožbi ni treba izreči, stališče o nesklepčnosti tožbe pa ni pravilno. Zmotna je namreč presoja, da tožnica ni navedla, da je denar v zahtevani višini še v toženčevi posesti. Tožnica je navedeno zatrjevala, resda pa na drugih mestih relativizirala. S tem je zmanjšala prepričljivost svojih trditev (kar je pomembno za presojo o dokazanosti zatrjevanih dejstev), ni pa povzročila enakega položaja, kot da trditve o nahajanju denarja pri tožencu sploh ne bi postavila. Spričo dokazne stiske, ki jo je zatrjevala, je stališče o nesklepčnosti tožbe prestrogo. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je dokazno ocenilo celotno predloženo procesno gradivo. Pritožbeni očitki o napakah te odločitve niso utemeljeni.

9. Zaključek, da ne obstaja prepričljivo dokazana dejanska podlaga za sklep, da je ob razpadu skupnosti še obstajal prihranek denarnih sredstev v višini 2.070.191,42 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljilo z naslednjimi argumenti: - da sta pravdni stranki pred prenehanjem življenjske skupnosti v letu 2014 več kot 40 let živeli v zakonski skupnosti, - da je toženec iz posla z delnicami Banke B. ter kasnejšega nakupa in prodaje nepremičnine v letu 2007 na svoj račun prejel 1.066.483 EUR, - da je toženec med letom 2005 in 2012 iz naslova najemnin prejel čisti prihodek v višini največ 150.008 EUR, - da je toženec iz družbe A. d. o. o., katere posle je vodila tožnica, med letom 2001 in 2009 prejel denarna sredstva v skupni višini 486.841,42 EUR, - da je del teh sredstev v višini 95.000 predstavljal posojilo in zato ne gre za premoženje, in da je glede ostalih izplačil bolj verjetno, da jih je toženec vrnil tožnici (toženec je bil le formalni družbenik; stroške, ki jih je po njenih trditvah krila tožnica, ter bančni depoziti in vrednostni papirji na tožničino ime znatno presegajo njene zatrjevane prejemke v višini povprečne plače), - da navedbe, ki jih je ponudila tožnica, o obstoju prihrankov ničesar ne povedo (tj. da je bilo že v drugi pravdi ugotovljeno, da so bila zatrjevana denarna sredstva pridobljena, in da ji toženec ni povedal, kaj je z denarjem naredil), - da so bila zatrjevana sredstva – z izjemo dela najemnin – pridobljena več let pred prenehanjem življenjske skupnosti, - da je toženec opredelil stroške za nakup, ureditev in vzdrževanje nepremičnin, zdravstvene storitve in darila enemu od sinov v skupni višini (zaokroženo) 840.000 EUR, da sta bila oba sinova obravnavana podobno, da sta pravdni stranki poleg tega trošili visoke zneske za počitnice in igranje golfa, da so bili tudi ostali življenjski stroški (hrana, oblačila, redni stroški dveh bivalnih nepremičnin, vključno z davščinami) najverjetneje nadpovrečni, - da je glede na zelo dolgo časovno obdobje, generično naravo denarja, skupne finance in – upoštevaje naravo odnosa med zakoncema – odsotnost potrebe po vodenju evidenc in dokazov o skupni porabi in investicijah toženec podal dovolj realne ugovore in pojasnila o porabi sredstev, - da so bila pridobljena sredstva najbolj verjetno najprej porabljena za nadpovprečno visoke tekoče življenjske stroške družine in za številne investicije v nepremičnine, vrednostne papirje, darila otrokoma v zelo visoki vrednosti ipd., - da so tožničine navedbe preskromne, da bi bilo mogoče iz njih sklepati na večjo razliko med denarnimi prilivi v maso skupnega premoženja in porabljenimi sredstvi.

10. Osrednji pritožbeni očitek, da ji je z izpodbijano odločbo naloženo nemogoče oziroma pretežko dokazno breme, je tožnica utemeljila s trditvami, 1/ da sama nima dostopa do potrebnih informacij; 2/ da bi toženec moral pojasniti le, za katere namene je porabil izjemno visoke zneske izrednih nakazil, in 3/ da ni podal pojasnil glede porabe 1.300.000 EUR.

11. Neutemeljeno je tožničino pritožbeno stališče, da je bilo pri njej dokazno breme le glede trditve o pridobitvi denarja kot skupnega premoženja, ne pa tudi, da je ta denar ob prenehanju življenjske skupnosti še obstajal. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Dokazno breme glede dejstev, potrebnih za utemeljenost zahtevka, je torej pri tožnici. Za utemeljenost primarnega zahtevka je tako tožnica morala zatrjevati in dokazati, da so bila denarna sredstva pridobljena z delom v času trajanja zakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR) in da so tako ob prenehanju življenjske skupnosti kot ob zaključku obravnavanja pred sodiščem prve stopnje še obstajala. Za utemeljenost podrednega zahtevka je morala zatrjevati in dokazati, da so bila pridobljena s skupnim delom in da so na podlagi enostranske toženčeve odločitve spremenila obliko oziroma prešla v sfero tretjega.

12. Pravilno pa je pritožničino stališče, da je pri tožencu dokazno breme glede trditev, s katerimi je izpodbijal njene trditve. Podobno kot za tožnika 212. člen ZPP tudi za toženca določa, da je pri njem breme zatrjevanja in dokazovanja dejstev, s katerimi izpodbija tožnikove navedbe in dokaze. Breme dokazovanja trditev, da so bila sporna denarna sredstva porabljena za skupne potrebe in da ni šlo za njegovo enostransko odločitev, je bilo zato pri tožencu.

13. Opisana razporeditev dokaznega bremena je utemeljevala znižanje dokaznega standarda. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bila zatrjevana denarna sredstva pridobljena s skupnim delom in torej skupno premoženje. O nadaljnjem odločilnem dejstvu – obstoju teh sredstev ob prenehanju življenjske skupnosti – sta trdila nasprotno: tožnica je trdila, da so še obstajala, toženec pa, da so bila že prej porabljena in jih torej ni bilo več. V primerljivi situaciji, ko je usodnost odločitve porazdeljena med obe stranki, je bilo v sodni praksi že zavzeto stališče, da je enako varstvo pravic mogoče strankama zagotoviti le z znižanjem dokaznega standarda. V nasprotnem primeru bi tožnikove trditve tudi v primeru, če bi bile dokazane s pretežno verjetnostjo, ostale nedokazane, toženec pa bi z dokazom glede svoje trditve uspel že v primeru, ko bi zasejal dvom o dokazanosti tožnikove nasprotne trditve.1

14. Znižanje dokaznega standarda je narekovala tudi dokazna tema. Obravnavana pravda se je začela po napotitvi sodišča v nepravdnem postopku zaradi razdružitve skupnega premoženja in je kot taka sestavni del ureditve premoženjskih razmerij med nekdanjima zakoncema po prenehanju njune življenjske skupnosti. Po naravi stvari ima večji interes za pravdo tisti, v čigar sferi se skupaj pridobljene stvari ne nahajajo. Ta ima interes, da se doreče pravna pripadnost stvari in da se na tej podlagi opravi razdružitev. Drugi ima to stvar že v posesti in mu iz različnih razlogov táko – čeprav še pravno nedorečeno – stanje lahko ustreza. Stanje stvari med pravdnima strankama je prav tako. Tožnica je začela pravdo glede stvari, ki se – po njenih trditvah – nahajajo pri tožencu oziroma so v uradnih evidencah pripisane njemu, toženec pa je začel pravdo glede stvari, ki po uradnih evidencah pripadajo tožnici. Ker je interes za ugotovitev pravne pripadnosti stvari skupen, dejansko nahajanje stvari ob prenehanju življenjske skupnosti pa predvsem odraz dogovorov o upravljanju s skupnim premoženjem in ne odraz upravičenosti pravdnih strank do njih, mora biti dokazno tveganje med njima porazdeljeno čim bolj enakomerno.

15. Tretji razlog za znižanje dokaznega standarda je dokazna stiska, ki jo je izkazala tožnica. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so predmet spora denarna sredstva, s katerimi je upravljal toženec. Toženec tudi ni nasprotoval tožničinim trditvam, da sama ni imela vpogleda v toženčevo upravljanje z njimi. Gre torej za dejstva, ki jih pozna toženec, enak pravno varovani interes za njihovo poznavanje pa ima tudi tožnica. Ob prenehanju skupnosti ima namreč pravico do obračuna in zato tudi pravico zahtevati položitev računa.

16. Celovita in izčrpna dokazna ocena ne vzbuja dvoma o pravilnem upoštevanju navedenih izhodišč. Sodišče je primerjalo procesni gradivi vsake od strank in presodilo, katero je bolj prepričljivo.

17. Pritožbeni očitek tožnice, da ji je bilo naloženo nemogoče dokazno breme, ni utemeljen. Tožnica je izkazala, da je z delom skupnega premoženja, ki je predmet te pravde, upravljal toženec. Ne glede na to, ali je tako ravnal na podlagi izrecnega ali konkludentno sklenjenega dogovora ali na podlagi enostranske odločitve, je imela (najkasneje) ob zaključku skupnosti pravico zahtevati, da položi račun. To upravičenje je imela možnost uveljaviti tudi z zahtevkom. Več kot leto dni pred vložitvijo tožbe je bil v pravdni postopnik vnesen institut stopničaste tožbe. Na podlagi 182.a člena ZPP lahko tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom. Institut je namenjen zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva (tudi) v situaciji, ki jo je izkazala tožnica. Tožnici je bila dana možnost zahtevati od toženca položitev računa za opravljene posle v zvezi z zatrjevanimi prejemki. Na ta način bi pridobila podatke za dokazovanje tako ugotovitvenega kot dajatvenega zahtevka, ki sta predmet te pravde. Tega ni storila, ni pa zatrjevala okoliščin, ki bi ji to preprečevale. Morebitne ovire ne izhajajo niti iz procesnega gradiva. Pritožbene navedbe, da zaradi toženčevega enostranskega upravljanja z obravnavanim delom skupnega premoženja, nepripravljenosti za položitev računa, izmikanja delitvi in zaradi bančne tajnosti ni imela možnosti priti do podatkov o stanju na toženčevih računih, ob upoštevanju navedene možnosti izgubijo bistveni del teže. 18. Poleg tega okoliščine v zvezi z upravljanjem skupnega premoženja tožnici niso bile povsem neznane. Kot je navedla, je toženec upravljal le z delom skupnega premoženja. Iz pritožbe (in ostalega procesnega gradiva) na drugi strani izhaja, da je z enim delom tega premoženja upravljala sama in da sta oba služila (tudi) potrebam njune življenjske (zakonske in družinske) skupnosti. Kot soudeležena v tej skupnosti je imela tudi vpogled v trošenje denarja. Vsaj v grobih obrisih, če že ne natančneje, bi lahko predstavila življenjske stroške in vire sredstev zanje. Najkasneje potem, ko je toženec podal navedbe o tem, za kakšne namene in v kakšni višini so bila porabljena denarna sredstva iz skupnega premoženja, bi lahko tožnica podrobneje utemeljila trditev, da so predmet zahtevka le izredni dohodki večje vrednosti, a tega ni storila. Še v pritožbi se je omejila na opozarjanje na pomanjkljivosti v toženčevih navedbah. S tem ni uspela vzbuditi dvoma o pravilnosti zaključka, da je njena teza, da so vsa zatrjevana denarna sredstva do prenehanja življenjske skupnosti ostala kot prihranek, manj prepričljiva od toženčeve.

19. Neutemeljen je dvom o pravilnosti ugotovitve, da so bila denarna sredstva, ki so bila tožencu izplačana iz družbe A. d. o. o., vrnjena tožnici. Sodišče je o njej sklepalo na podlagi ugotovitev, da so bili prilivi izvedeni v obdobju pred letom 2011, ko je družina še normalno funkcionirala, da je posle v družbi opravljala tožnica in je zato logično, da ji je toženec, ki je bil le formalni družbenik, izročil iz družbe izplačane denarne zneske, da je tožnica zatrjevala številne in različne stroške, ki jih je krila sama, teh pa zgolj s povprečno plačo ne bi mogla, in da ji povprečna plača ni omogočala naložb v depozite in vrednostne papirje. Toženec resda ni podal natančnih navedb o tem, kdaj ji je izročil posamezne denarne zneske, in dokazila o vračilu predložil le za del obravnavanih sredstev.

20. Pritožbene navedbe, da je prihodke dobivala tudi iz zavarovalne rente in dedovanja, so nove. Ne da bi tožnica navedla razloge, zaradi katerih jih ni mogla zatrjevati pred sodiščem prve stopnje, so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega so zelo splošne in zanje niso predloženi dokazi.

21. Pričakovati je, da o prehajanju visokih denarnih zneskov iz ene premoženjske sfere v drugo obstajajo listine. Upoštevaje ugotovitve v izpodbijani odločbi, da gre za več izplačil v obdobju več let (od 2001 do 2009), da je življenjska skupnost med pravdnima strankama tedaj še dejansko obstajala in da je v njej prihajalo do intenzivnega mešanja njunega premoženja in premoženja družb, pa zatrjevane pomanjkljivosti v toženčevi dejstveni in dokazni ponudbi izgubijo težo. Kljub trditvi, da sta ločeno upravljala s posameznimi deli skupnega premoženja (in je torej imela vpogled v tisti del, s katerim je upravljala sama), tožnica namreč ni podala navedb o virih dohodkov, ki bi ji omogočili pokrivanje zatrjevanih visokih stroškov in investicij. Sodišče je zato utemeljeno kot bolj prepričljivo ocenilo toženčevo trditev, da je vsa izplačana denarna sredstva tožnici vrnil. V oceno je vključilo celotno procesno gradivo, ki sta ga ponudili stranki. Višje zahteve za dokazanost toženčeve ugovorne navedbe bi privedle do neenakomerne razporeditve dokaznega bremena v prid tožnice.

22. Do drugačnega izida ne morejo privesti niti pritožbene navedbe o napačnem seštevku stroškov, ki jih je navedel toženec. Seštevek je resda za (zaokroženo) 65.000 EUR nižji od ugotovljenih 841.525 EUR, a razlika ne vpliva na pravilnost ocene, da so toženčeve navedbe o porabi spornih sredstev prepričljivejše od tožničine trditve, da so zatrjevana sredstva ob prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank še obstajala. V sodbi ni ugotovljeno, da sta pravdni stranki živeli razsipno, prepričljiva pa je ugotovitev o zelo visokem standardu, ki ga je živela družina pravdnih strank. V luči ugotovitev o dveh bivalnih nepremičninah, luksuznem počitniškem bivališču, potovanjih, športnem udejstvovanju in izplačilih sinovoma zbledi pritožbena ocena, da sodišče ni dovolj upoštevalo dejstva, da je sporni znesek denarja zelo visok.

23. Zbrano gradivo pa ne omogoča niti odločitve o delni utemeljenosti zahtevka. Glede izplačil iz družbe A. d. o. o. je bolj verjetno, da jih je toženec že izročil tožnici in se ne nahajajo pri njem. Glede najemnin je v sodbi ugotovljeno, da je izkazan le znesek (zaokroženo) 150.000 EUR (in ne nekaj manj kot 500.000 EUR, kot je trdila tožnica). Poleg tega ne gre za enkratni znesek, ampak mesečni priliv, ki je v povprečju znašal približno 1.500 EUR. Glede na to, da ni bilo ugotovljeno, da bi pravdni stranki razpolagali z drugimi viri rednih (mesečnih) prihodkov, ki bi služili za pokrivanje visokih rednih (mesečnih) potreb, je bolj verjetno, da je bil sproti porabljen in ne sproti prihranjen. S pridobitvijo kupnine iz prodaje nepremičnin na V. sovpadajo nakup in ureditev počitniškega bivališča v B. in prenova bivališča z dokupom zemljišča v Ljubljani ter številni drugi visoki stroški, ki jih je izkazal toženec. Navedene ugotovitve ne dajejo dovolj zanesljive podlage za sklepanje, kolikšen del kupnine ni bil porabljen oziroma je zanj bolj verjetno, da je ostal neporabljen.

24. Pritožbene navedbe tako ne vzbujajo dvoma niti o pravilni porazdelitvi dokaznega bremena, niti o ustrezno znižanem dokaznem standardu, niti o pravilnosti dokazne ocene predloženega procesnega gradiva. Ni izkazano, da položaj pravdnih strank ne bi bil ustrezno uravnotežen oziroma da bi bilo pri tožnici nesprejemljivo večje breme dokazovanja kot pri tožencu.

25. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

26. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, dolžna pa jih je povrniti tožencu (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 1.855,62 EUR, in sicer gre za strošek za odgovor na pritožbo (2.500 točk x 0,60 EUR) in pavšalni znesek materialnih stroškov (35 točk x 0,60 EUR), povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na prvem odstavku 299. člena in 378. členu OZ.

1 Glej npr. odločbo VS RS II Ips 674/2003 z dne 9. 12. 2004. Da učinkovito varstvo pravic pravdnih strank terja prožnost dokaznih standardov glej tudi odločbe II Ips 402/2007 z dne 13. 5. 2010, II Ips 125/2008 z dne 3. 6. 2010, II Ips 171/2016 z dne 18. 4. 2018, II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 2019, II Ips 221/2018 z dne 3. 10. 2019 in II Ips 33/2020 z dne 25. 9. 2020.