Jedro

Treba je ločiti postopek izvolitve v naziv (oziroma postopek za odvzem naziva), ki je posebej določen, zoper odločbo, izdano v takšnem postopku, pa je predviden upravni spor (59. člen ZViS oziroma 202. člen Statuta), in delovnopravni položaj delavca – visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca, ki brez ponovne izvolitve v naziv oziroma v primeru odvzema naziva ne izpolnjuje pogojev za opravljanje izobraževalnega, znanstveno-raziskovalnega in umetniškega dela, razen izjeme, ki je predvidena v 189.a členu Statuta.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2009, zahtevek za reintegracijo in reparacijo, odločilo pa je tudi, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu visokošolskega učitelja za področje metodika uvajanja v družbeno okolje na predšolski vzgoji, in sicer na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 3. 2006. Tožniku je izvolitev v naziv višjega predavatelja potekla s 26. 10. 2009. Ponovno vlogo za izvolitev v naziv je podal 11. 5. 2009, vendar ga senat ... fakultete tožene stranke na seji 30. 9. 2009 ni izvolil v naziv, zaradi česar mu je dekan izdal odločbo o neizvolitvi z dne 12. 10. 2009, to odločbo pa je na tožnikovo pritožbo potrdil tudi rektor tožene stranke (odločba z dne 17. 11. 2009). Sodišče je presodilo, da po poteku izvolitve v naziv tožnik ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), prav zato pa mu je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ob odpovedi je preverila tudi možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, itd., v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR. Kot neutemeljene je sodišče zavrnilo navedbe tožnika, da je s kasnejšo odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2178/2009-16 z dne 7. 7. 2010, s katero sta bili odločbi dekana z dne 12. 10. 2009 in rektorja z dne 17. 11. 2009 odpravljeni, zadeva pa vrnjena v ponoven postopek senatu ... fakultete Univerze v Mariboru, odpadel resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta odločitev namreč ni spremenila dejstva, da tožnik od 27. 10. 2009 ni imel več naziva višjega predavatelja, kar je pogoj za njegovo zaposlitev.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15. 12. 2009, naložilo toženi stranki, da tožnika pozove na delo, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter mu povrne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške. Obrazložilo je, da za odpoved ni obstajal utemeljen razlog, saj je postala dokončna odločitev o neizvolitvi v naziv višjega predavatelja nezakonita. Senat ... fakultete Univerze v Mariboru je v ponovnem postopku tožnika izvolil v naziv višji predavatelj (od 2. 3. 2011 do 2. 3. 2016). Če bi tožena stranka že v prvotnem postopku odločila zakonito, kot je storila šele v ponovljenem postopku, ne bi bilo utemeljenega razloga za odpoved, torej je tožena stranka z nezakonitim postopanjem sama ustvarila razlog za redno odpoved iz razloga nesposobnosti. Tožnik sicer ni pridobil naziva za nazaj, temveč šele od 2. 3. 2011, vendar iz dokaznega postopka ne izhaja, da pogojev za ponovno izvolitev ne bi izpolnjeval že v času prvega odločanja. Drugačno tolmačenje je neživljenjsko in neustrezno ter v škodo visokošolskim učiteljem, ki so pravočasno storili vse za ponovno izvolitev v naziv. Nasprotno stališče bi tudi izničilo pomen določbe 59. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da je tožniku potekla izvolitev v naziv višjega predavatelja in ob izdaji redne odpovedi z dne 15. 12. 2009 ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Tudi kasneje ni pridobil veljavnega naziva, saj ga je pridobil šele za čas od 2. 3. 2011 dalje. Prav tako ni pridobil dovoljenja senata univerze za nadalje upravljanje pedagoškega dela. Ne obstaja dolžnost tožene stranke, da bi z odločitvijo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi počakala do pravnomočne odločitve v morebitnem upravnem sporu v zvezi s postopkom izvolitve v naziv. Tožena stranka ni bila dolžna čakati niti do dokončne odločitve v habilitacijskem postopku, saj tožnik ni izkoristil možnosti, ki jo ima po 189.a členu Statuta Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Statut – UPB 7, Ur. l. RS, št. 36/2009). Habilitacijski postopek je poseben upravni postopek, v katerem senat članice izvoli delavca v naziv s tajnim glasovanjem. To pomeni, da končna odločitev o tem, ali bo nekdo izvoljen v naziv ali ne, ni odvisna od formalnih pogojev, temveč od samostojne in avtonomne odločitve vsakega posameznega senatorja v trenutku, ko tajno odda svoj glas. V ponovljenem postopku je bilo odločeno v korist tožnika, ker so se spremenile okoliščine, v katerih je bila odločitev sprejeta, volitve pa je izvedel senat v drugačni sestavi in s časovnim zamikom enega leta in pol. Upravno sodišče je s sodbo z dne 7. 7. 2010 odpravilo prejšnji odločbi dekana in rektorja zaradi formalnih nepravilnosti in ne zaradi nezakonitega postopanja v samem postopku izvolitve. Tožena stranka opozarja tudi na to, da je v pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2011 podrejeno ugovarjala, da reintegracija tožnika ni možna zaradi porušenih oziroma skrhanih odnosov, za tožnika pa tudi ni na voljo drugega primernega delovnega mesta. Predlagala je sodno razvezo po drugem odstavku 118. člena ZDR, s čimer pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo oziroma se do teh navedb ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

5. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim poudarja, da bi nasprotna odločitev predstavljala resen poseg v pravno varnost delavcev ter grobo kršitev njihovih ustavnih pravic. Tudi avtonomija univerze ne more biti absolutna in ne more predstavljati izgovora za neustavno postopanje. Revizija zanemari dejstvo, da odločba, za katero mu je bilo neustavno preprečena izvolitev v naziv, ni postala pravnomočna. Ugotovitev o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje ali ne, je bilo v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na nek način še viseča. V zvezi z revizijskimi navedbami o porušenem zaupanju tožnik navaja, da gre za pavšalne navedbe, ki jih tožena stranka ni utemeljila in obrazložila.

6. Tožena stranka je podala tudi odgovor na odgovor na revizijo, v katerem je med drugim ponovno izpostavila določbo 189.a člena Statuta in dejstvo, da zakonitost odpovedi ne more biti vezana na končanje upravnega spora, saj ta lahko traja več kot pol leta ali celo nekaj let. 7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Tožena stranka v reviziji dovolj konkretno opredeli bistveno kršitev določb pravdnega postopka le v zvezi s tem, da je v svoji pripravljalni vlogi dne 3. 6. 2011 v primeru uspeha tožnika v sporu predlagala sodno razvezo po drugem odstavku 118. člena ZDR, česar pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Ta ugovor je sicer utemeljen, vendar zaradi drugačne materialnopravne presoje odločitve o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku nima pomena. Sodna razveza oziroma prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR) namreč pride v poštev šele v primeru predhodne ugotovitve, da je odpoved delodajalca nezakonita in ne v primeru zavrnitve zahtevka tožnika za ugoditev nezakonitosti takšne odpovedi.

10. Iz 52. člena ZViS izhaja opredelitev visokošolskih učiteljev (med njimi so tudi predavatelji in višji predavatelji), določitev pogojev za njihovo izvolitev (55. člen), postopek za izvolitev (56. člen), zakon pa določa tudi, da se postopek za izvolitev in merila za izvolitev podrobno uredijo v statutu visokošolskega zavoda (57. člen). Tožena stranka je te pogoje določila v svojem statutu, ki posebej opredeli visokošolske in druge delavce. Pri tem določa tudi, da delo na univerzi in pri članicah univerze opravljajo visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci ter drugi delavci (179. člen Statuta); za visokošolsko izobraževalno, znanstveno-raziskovalno in umetniško delo morajo imeti učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci tudi ustrezen naziv (180. člen Statuta). Med nazivi visokošolskih učiteljev je določen tudi višji predavatelj (181. člen Statuta). V nadaljevanju Statut določa postopek habilitacije – začetek postopka za izvolitev ali ponovno izvolitev, ki se začne na predlog oziroma prošnjo (191. člen) ter v nadaljevanju celoten potek postopka, tudi z možnostjo pritožbe zoper odločbo senata članice univerze ter z možnostjo upravnega spora (202. člen). Statut v 204. členu določa tudi, da visokošolski učitelj, znanstveni delavec ali visokošolski sodelavec, ki ni ponovno izvoljen v naziv ali mu je bil naziv odvzet, ne more več opravljati izobraževalnega, znanstveno-raziskovalnega in umetniškega dela na univerzi, zato se skladno z delovnopravno zakonodajo preveri, ali mu je mogoče ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če takšne možnosti ni ali delavec ne sprejme ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, mu preneha pogodba o zaposlitvi, kot to določa zakon, kolektivna pogodba ali splošni akt univerze. Po tej statutarni določbi je torej pogoj za opravljanje izobraževalnega, znanstveno-raziskovalnega in umetniškega dela pridobljen naziv, razen izjeme, ki je določena v 189.a členu Statuta. Ta določa, da v primerih, ko visokošolskim učiteljem oziroma visokošolskim sodelavcem poteče veljavna izvolitev v naziv in postopek za pridobitev naziva še ni dokončen, lahko na predlog visokošolskega učitelja oziroma visokošolskega sodelavca senat univerze na podlagi mnenja senata članice izda ustrezen sklep, da lahko opravljajo pedagoško delo, in sicer najdlje do dokončnosti postopka izvolitve v naziv v okviru Univerze v Mariboru. Na podlagi takšnega sklepa delavec izpolnjuje zakonske pogoje za zasedbo delovnega mesta.

11. Glede na navedene pravne podlage je treba ločiti postopek izvolitve v naziv (oziroma postopek za odvzem naziva), ki je posebej določen, zoper odločbo, izdano v takšnem postopku, pa je predviden upravni spor (59. člen ZViS oziroma 202. člen Statuta), in delovnopravni položaj delavca – visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca, ki brez ponovne izvolitve v naziv oziroma v primeru odvzema naziva ne izpolnjuje pogojev za opravljanje izobraževalnega, znanstveno-raziskovalnega in umetniškega dela, razen izjeme, ki je predvidena v 189.a členu Statuta. Pri tem je neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (druga alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). V ZViS oziroma Statutu tožene stranke razen v 189.a členu (pa še tukaj le na izrecen predlog visokošolskega učitelja, le v primeru še nedokončanega postopka za ponovno izvolitev v naziv, pri čemer ustrezen sklep velja najdalj do dokončnosti v postopku izvolitve v naziv) ni določb, ki bi vprašanje izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta vezale na dokončnost, še manj pravnomočnost postopka habilitacije. Utemeljena je ugotovitev delodajalca, da z delavcem, ki ne izpolnjuje več ustreznih pogojev, v konkretnem primeru po poteku veljavne izvolitve v naziv, ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

12. Tožnik je po odpravi prvotnih odločb o neizvolitvi v naziv z dne 12. 10. 2009 in 17. 11. 2009 ta naziv (ponovno) pridobil z odločbo senata ... fakultete tožene stranke od 2. 3. 2011 dalje, kar pomeni, da kljub tej odločbi ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela od dneva poteka prejšnje izvolitve v naziv, to je od 27. 10. 2009 do 2. 3. 2011. Tudi na tej podlagi je očitno, da kasnejša odločba o izvolitvi v naziv ni mogla za nazaj sanirati stanja v smislu delovnopravnega statusa in s tem v zvezi z vzpostavitvijo delovnega razmerja za nazaj. Zato bi morebitne nezakonitosti v prvotnem postopku volitve v naziv in kasnejša drugačna odločitev lahko imele (ob izpolnjevanju ostalih pogojev) za posledico le odškodninsko obveznost tožene stranke. Glede na to je stališče, da bi bilo drugačno tolmačenje neživljenjsko in neustrezno ter v škodo visokošolskim učiteljem in bi ustvarilo večjo pravno negotovost, nesprejemljivo z vidika delovnopravnega položaja delavca, ki (tako kot tožnik po 26. 10. 2009) ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela. Ravno obratno – če se je tožena stranka hotela držati določbe 204. člena Statuta, je ob ugotovitvi, da tožnik ni bil ponovno izvoljen v naziv in po dodatnem preverjanju možnosti za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, itd., ki pa jih ni našla, tožniku utemeljeno in zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

13. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča tako, da je pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, v posledici te odločitve pa je odločilo tudi, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.