Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni zakonita, saj za njo ni bil podan utemeljen razlog, ker je bila dokončna odločitev tožene stranke, da se tožnik ne izvoli (ponovno) v naziv višji predavatelj, ki je bila razlog za odpoved, nezakonita (zoper to odločitev je tožnik v upravnem sporu uspel).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je odločba tožene stranke z dne 15. 12. 2009 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna vrniti tožnika nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od poteka odpovednega roka dalje, obračunati bruto plačo, od tega plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu nato izplačati neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 15. dneva v mesecu, začenši s 15. 4. 2010, v roku 15 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.137,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 444,48 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odločba tožene stranke z dne 15. 12. 2009 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od poteka odpovednega roka dalje, obračunati bruto plačo, od tega plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu nato izplačati neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 15. dne v mesecu, začenši s 15. 4. 2010, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Oprlo se je na formalistično stališče, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika zakonita, ker slednji ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da je do neizpolnjevanja pogojev na strani tožnika prišlo izključno po volji (krivdi) tožene stranke. Njeno ravnanje je bilo s pravnomočno sodbo spoznano za kršenje njegovih ustavnih pravic. Sodišče prve stopnje se v utemeljitev svoje odločitve neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, saj v nobeni od citiranih zadev neizpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta ni bilo posledica delodajalčevega protipravnega ravnanja. Prav tako se ni opredelilo do naslednjih njegovih navedb: da kasnejša izvolitev učinkuje za nazaj, zaradi česar je treba šteti, da je tožnik, ob podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izpolnjeval vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta; da odločba, ki je bila podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni postala pravnomočna ter da je bila domnevna nesposobnost tožnika zgolj formalna, ne pa tudi dejanska. Z ozirom na navedeno, je podana kršitev tožnikove ustavne pravice do enakega varstva pravic ter ustavnega načela pravne države. V nasprotju z načelom pravne države in pravne varnosti bi bilo, če bi ravnanju tožene stranke nudili pravno zaščito. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožena stranka izpolnila predpostavko iz tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Priča M.T. je izpovedala, da je bil dopis vsaki od članic tožene stranke edina aktivnost tožene stranke glede preverjanja možnosti za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji. Tožena stranka njegovega življenjepisa ni pošiljala, prav tako pa ga tudi ni obvestila o aktivnostih v zvezi z iskanjem nove zaposlitve. Izpodbijane sodbe se v tem delu tudi ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma med njimi obstoji nasprotje, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, z ozirom na navedeno določbo, nezakonita le v primeru, če delodajalec delavcu ne omogoči običajnega usposabljanja in izobraževanja. Glede na navedeno je mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožena stranka tožniku takšno izobraževanje omogočila, kar nobena pravdna stranka ni trdila in tudi ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do takšnega sklepa. Nadalje je napačno zaključilo tudi glede šikanoznega ravnanja tožene stranke v razmerju do tožnika. Tožena stranka (pravilno tožnik) je v pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2011 navedla, da šteje ravnanje toženke za povračilni ukrep, v smislu določila osmega odstavka 6. člena ZDR, zaradi česar je presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (četrti odstavek 81. člena ZDR) in za te svoje trditve je predlagal tudi izvedbo dokazov (svoje zaslišanje in zaslišanje dr. T.Z.). Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, predlaganih dokazov pa ni izvedlo, s čimer je kršilo tožnikove ustavne pravice. Zmotno je tudi štelo, da tožnik iz tega naslova uveljavlja odškodninski zahtevek. Razlogi v izpodbijani sodbi so pomanjkljivi tudi v delu, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je tožena stranka poslužila zakonitih dejanj in ukrepov za zaščito pravic. Po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje je tožnik izvedel za nova dejstva, ki vzbujajo sum, da je predsednik senata sodil pristransko in sicer zaradi podanih sorodstvenih ali prijateljskih povezav med predsednikom senata in toženo stranko. V potrditev svojih trditev tožnik povzame vsebino elektronskih sporočil J.V., ki jih tudi priloži pritožbi. Prav tako opozarja na spletni forum Tajkuni. Zaradi pomanjkanja časa navedenih očitkov ni mogel preveriti, meni pa, da so dovolj resni in izkazujejo dvom o nepristranskosti predsednika senata, zato naj pritožbeno sodišče, v primeru razveljavitvene odločbe, odredi sojenje pred novim senatom. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Očitana kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni očitanih nasprotij in je ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje se je prav tako opredelilo do vseh relevantnih tožnikovih navedb.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 15. 12. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti, reintegracijski in reparacijski zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je bilo postopanje tožene stranke v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v celoti zakonito, saj je ta v tem postopku spoštovala vse zahteve, ki so v ZDR predpisane zaradi varstva delavca kot praviloma šibkejše stranke v delovnem razmerju, prav tako pa je tudi izpolnila zakonsko zahtevo po tretjem odstavku 88. člena ZDR. Ugotovilo je, da vpliv zatrjevanega šikanoznega ravnanja tožene stranke na predmetno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, z vidika izpolnjevanja zakonskih pogojev za tovrstno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa niti ni relevanten. Z ozirom na navedeno je zaključilo, da je tožena stranka tožniku pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj je bil podan zakonit razlog za takšno odpoved, ker tožnik na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel veljavnega naziva, zaradi česar ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, materialnopravno napačna.

Zakon o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.) v 57. členu določa, da se postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda.

Statut tožene stranke (Ur. l. RS št. 19/2001 in nadalj.) v 204. členu določa, da visokošolski učitelj, znanstveni delavec ali visokošolski sodelavec, ki ni ponovno izvoljen v naziv, ali pa mu je bil naziv odvzet, ne more opravljati izobraževalnega, znanstveno raziskovalnega in umetniškega dela na univerzi, zato se v skladu z delovnopravno zakonodajo preveri, ali mu je mogoče ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če takšne možnosti ni, ali če delavec ne sprejme ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pa mu preneha pogodba o zaposlitvi, kot to določajo zakon, kolektivna pogodba ali splošni akt univerze.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in kar med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je tožnik že pred potekom prejšnjega naziva pravočasno (v skladu s 191. členom Statuta) (1) predlagal ponovno izvolitev, pa je bila njegova zahteva za izvolitev v naziv dokončno zavrnjena (odločbi z dne 12. 10. 2009 in z dne 17. 11. 2009). Zoper dokončno odločbo je v tovrstnih zadevah dopusten upravni spor (59. člen ZVis; drugi odstavek 202. člena Statuta tožene stranke), ki ga je sprožil tudi tožnik. Vložil je tožbo na odpravo navedenih odločb, s katero je uspel. Upravno sodišče je navedeni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 2178/2009-16 z dne 7. 7. 2010 – priloga A20). Tožniku je v ponovnem postopku uspelo (ponovno) pridobiti naziv (odločba z dne 24. 3. 2011 - priloga A22, glede katere sta se pravdni stranki imeli možnost izjaviti, sodišče prve stopnje pa je v okviru dokaznega postopka v to predloženo listino tudi vpogledalo). Tudi sicer navedene dejanske okoliščine med pravdnima strankama niso sporne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi res ni imel veljavnega naziva višjega predavatelja, vendar pa je zaključek o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka kljub temu materialnopravno napačen, ker ni dalo pravega pomena naslednjim okoliščinam: da je bil postopek za tožnikovo ponovno izvolitev v naziv v teku (še ni bil pravnomočno zaključen), da je do njegove neizvolitve v naziv (dokončne zavrnitve) prišlo zaradi razlogov na strani tožene stranke (izdaja nezakonite odločbe), da je bila njena odločitev po sodni intervenciji odpravljena in da je tožnik v ponovnem postopku naziv uspel ponovno pridobiti. Prav te okoliščine pa po oceni pritožbenega sodišča izključujejo možnost uporabe citiranega določila 204. člena Statuta tožene stranke.

Tožnik je v skladu s 191. členom Statuta pravočasno podal vlogo za podaljšanje naziva. O tej vlogi je dekan P. fakultete U. odločil dne 12. 10. 2009, kar je pred potekom tožnikovega naziva, t.j. 26. 10. 2009. Ta odločitev je postala dokončna z odločbo rektorja U. z dne 17. 11. 2009 in na tej podlagi mu je tožena stranka redno iz razloga nesposobnosti odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V upravnem sporu, ki ga je sprožil tožnik, je bila odločitev odpravljena ter zadeva vrnjena pristojnemu organu tožene stranke, Senatu P. fakultete U., v ponoven postopek, ki je tožnika z odločbo z dne 24. 3. 2011 (A22) ponovno izvolil v naziv višji predavatelj za predmetno področje „specialna didaktika (podpodročje: družboslovje)“ s trajanjem izvolitvene dobe od 2. 3. 2011 do 2. 3. 2016. Na podlagi tega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni obstajal utemeljen razlog. Dokončna odločitev, da se tožnik ne izvoli v naziv višji predavatelj za predmetno področje „specialna didaktika (podpodročje: družboslovje)“, ki je bila razlog za odpoved pogodbe tožniku, je bila namreč nezakonita. Če bi tožena stranka že v prvem postopku odločila zakonito in pravilno, kot je to storila šele v ponovljenem postopku, utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Iz odločbe Senata P. fakultete U. z dne 24. 3. 2011, s katero je postala dokončna odločitev, da se tožnik ponovno izvoli v naziv višji predavatelj za predmetno področje „specialna didaktika (podpodročje: družboslovje)“, namreč ne izhaja, da bi bila podlaga za drugačno odločitev, kot je bila odločitev v prvem postopku, kakšna druga okoliščina, ki ni bila znana že pri prvi odločitvi, ki je bila kot nezakonita odpravljena. Tako je tožena stranka z nezakonitim postopanjem sama ustvarila razlog za podajo sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, zato takšna odpoved ne more uspešno prestati sodnega preizkusa zakonitosti. Dejstvo je sicer, da tožnik z novo odločbo ni pridobil naziva za nazaj, ampak za obdobje od 2. 3. 2011 do 2. 3. 2016, vendar pa iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik pogojev za ponovno izvolitev v naziv ne bi izpolnjeval že v času prvega odločanja tožene stranke o ponovni izvolitvi v naziv. Ker po 56. členu ZVis višje predavatelje voli v naziv senat fakultete za dobo petih let in je njihovo uspešno delo v tem obdobju pogoj za nadaljnjo izvolitev v naziv, je pomembno, da se to obdobje prične z dejanskim opravljanjem dela, saj bi bil tisti, ki bi bil imenovan v naziv za nazaj, v neenakopravnem položaju z ostalimi, ki bi imeli na voljo celotno petletno obdobje. Po stališču pritožbenega sodišča je drugačno tolmačenje neživljenjsko in neustrezno ter v škodo tistim visokošolskim učiteljem, ki so pravočasno storili vse za ponovno izvolitev v naziv, do katere pa še v roku veljavnosti obstoječega naziva ni prišlo zaradi okoliščin na strani delodajalca. Takšno tolmačenje bi lahko pomenilo in ustvarilo tudi večjo pravno negotovost brez razlogov na strani samega visokošolskega učitelja (glej odločbo VSRS opr. št. VIII Ips 415/2009 z dne 21. 6. 2011).

Drugačno stališče od navedenega bi tudi izničilo pomen določbe 59. člena ZVis, kjer je zakonodajalec izrecno predvidel tudi upravni spor zoper odločitev o izvolitvi v naziv. S tem je zakonodajalec predvidel pravico posameznikov, da pred upravnim sodiščem uveljavljajo varstvo svojih ustavnih pravic in pravnih interesov prek presoje zakonitosti odločb tožene stranke. Takšno varstvo ne bi imelo pravega pomena, če delavec posledic nezakonite odločitve tožene stranke, v postopku presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne bi mogel uspešno uveljavljati.

Postopek habilitacije je sicer ločen od postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča v primeru, če je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prav iz razloga, ker je visokošolskemu učitelju naziv potekel in ni prišlo pravočasno do njegovega podaljšanja iz razlogov na strani tožene stranke, uspel pa ga je pridobiti kasneje, to dejstvo odločilno za presojo zakonitosti odpovedi. Prav tako pa ni brez pomena tudi okoliščina, da je odločanje v obeh postopkih (habilitacijskem in delovnem) v sferi istega subjekta – tožene stranke.

Sodišče prve stopnje se pri utemeljitvi svoje odločitve neutemeljeno sklicuje na prakso pritožbenega sodišča (odločitev VDSS, opr. št. Pdp 505/2010 z dne 2. 9. 2010, Pdp 333/2009 z dne 27. 8. 2009 in Pdp 1583/2005 z dne 25. 1. 2007), saj se obravnavani primer v bistvenem razlikuje od primerov, ki so predmet citiranih odločitev. V tem sporu je bilo ugotovljeno, da tožnik v času podaje presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel veljavnega naziva iz razlogov na strani tožene stranke, ki je izdala nezakonito odločbo ter da je bil potem v ponovnem postopku izvoljen v naziv višjega predavatelja (postopek habilitacije je bil torej uspešno zaključen), v citiranih primerih pa to ni bilo ugotovljeno.

Navedeno torej zadostuje za zaključek, da je treba tožnikovemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 15. 12. 2009 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ugoditi, zato je odločitev sodišča prve stopnje o njegovi zavrnitvi, ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, materialnopravno napačna. Ker navedeno predstavlja zadosten razlog za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane odločitve, pritožbeno sodišče pravilnosti ostalih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožnik v pritožbi prav tako izpodbija, ni presojalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in na podlagi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Zaradi uspeha tožnika v pritožbenem postopku je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je v pravdi uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove potrebne pravdne stroške (154. člen ZPP), po določbah Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 – ZOdvT). Sodišče je nagrado po ZOdvT odmerilo ob upoštevanju zneska zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili tožniku izplačani pred nastankom nagrade (drugi odstavek 24. člena ZOdvT; 6 krat po 2179,12 EUR – obvestilo o plači, priloga A5), kar pomeni, da po tar. št. 3100 Tarife pripada tožniku nagrada za postopek v znesku 477,10 EUR (367,00 EUR x 1,3) in ne 500,00 EUR, kolikor je tožnik priglasil. Tožniku nadalje pripada nagrada za narok v višini 440,40 EUR po tar. št. 3102 Tarife (367,00 EUR x 1,2) in ne 451,54 EUR, kolikor je priglasil. Slednji je upravičen tudi do 20,00 EUR zneska za PTT storitve (tar. št. 6001) in 10,00 EUR za tiskanje in fotokopiranje (tar. št. 6000) ter do 20 % DDV, kar skupaj znaša 1.137,00 EUR.

Po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, je tožnik upravičen tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Glede na vrednost spornega predmeta je po tar. št. 3210 Tarife upravičen do nagrade za postopek v višini 587,20 EUR (367,00 EUR x 1,6), ker pa je tožnik priglasil manjši znesek mu je pritožbeno sodišče iz tega naslova priznalo povrnitev stroškov zgolj v zahtevani višini 350,40 EUR. Tožnik je upravičen tudi do 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002) in do 20 % DDV. Glede na navedeno je tožnik upravičen do pritožbenih stroškov v znesku 444,48 EUR. O stroških pritožbenega postopka tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih slednja v odgovoru na pritožbo ni zaznamovala.

(1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vlogo za podaljšanje naziva podal 11. 5. 2009, dne 26. 10. 2009 pa mu je prejšnji naziv potekel. Navedeno sicer pomeni, da tožnik vloge ni podal točno 6 mesecev pred iztekom prejšnjega naziva, ampak 14 dni kasneje, kar pa po oceni pritožbenega sodišča bistveno ne vpliva na zaključek, da je pravočasno storil vse potrebno za podaljšanje naziva in tudi sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta okoliščina v tem sporu, glede na podano trditveno in dokazno podlago pravdnih strank, ni pravno relevantna.