Jedro

Zgolj nestrinjanje tožeče stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ker sodišče samo nima strokovnega znanja, se mora po opravljenem preizkusu popolnosti in skladnosti mnenja izvedenca v določeni meri nanj zanesti. Pritožnik pa zgolj s ponavljanjem že podanih navedb o nesmotrnosti posla ni vzbudil dvoma v ustreznost in strokovnost mnenja izvedenke.

Sodelovanje družbe I. A. v spornem poslu ni bilo nerazumno, nepotrebno in negospodarno, kot je to zatrjevala tožeča stranka. Zato toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.478.055,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od posameznih zneskov, ki so natančno razvidni iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, in stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (I. točka izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati 16.959,83 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Tožeča stranka je na ta odgovor vložila repliko. Ker ZPP takšne vloge v pritožbenem postopku ne predvideva, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

Dosedanji postopek

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka, ki je družba z omejeno odgovornostjo, zoper toženo stranko kot direktorja te družbe uveljavljala odškodninski zahtevek na podlagi 258. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD)(1). Protipravnost ravnanja tožene stranke je utemeljevala na dejstvu, da je tožena stranka v posel za najem letala vključila tudi družbo I. A. Zatrjevano škodo predstavlja približno 25 % razlike v višini najemnine, ki je bila določena s pogodbo med leasingodajalcem in družbo I. A. ter višjo najemnino po pogodbi slednjega z družbo S. I.(2), in plačilo dodatnih ur letenja, ki v osnovni pogodbi ni bilo dogovorjeno. Tožena stranka se je branila z zatrjevanjem skrbnega in vestnega ravnanja ter se sklicevala na davčno optimizacijo posla in načelo podjetniške presoje.

7. Sodišče prve stopnje je v tem gospodarskem sporu prvič odločilo s sodbo VI Pg 1535/2008 z dne 30. 9. 2011 (v zvezi z dopolnilnim sklepom z dne 6. 12. 2011). Takrat je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je to sodbo na pritožbo tožeče stranke zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s sklepom I Cpg 103/2012 z dne 20. 6. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj po izvedbi dokaznega predloga z izvedencem oceni, ali se je tožena stranka za izvedbo spornega posla z veriženjem pogodb odločila utemeljeno oziroma ali je bil tak način izvedbe posla ekonomsko upravičen, upoštevajoč finančno stanje tožeče stranke, zatrjevano davčno optimizacijo ter višino najemnine v primeru sklenitve pogodbe neposredno z leasingodajalcem.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedenko ekonomske stroke. Ugotovilo je, da tožeči stranki pri veriženju pogodb ni nastala škoda ter da je tožena stranka ob sklepanju posla ravnala skrbno. Zato je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Odgovor na pritožbene navedbe

9. Bistvo pritožbenih navedb predstavlja očitek, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni sledilo predlogu tožeče stranke za postavitev novega izvedenca. Pritožnik poudarja, da izvedenka J. M. ni odgovorila na ključno vprašanje v tem postopku. To je, ali je bilo v posel nujno vključiti tudi posrednika, to je „vmesno družbo“ I. A., oziroma ali bi lahko tožeča stranka sklenila posel neposredno oziroma preko svoje hčerinske družbe S. I. z leasingodajalcem. Zato meni, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo za ta spor odločilnih dejstev.

10. Izvedenka je izvedeni posel v mnenju primerjala z nakupom letala in s sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu v Sloveniji. Ocenila je, da je bila izbrana in realizirana izpeljava najema letala z veriženjem pogodb najugodnejša: na tak način se je tožeča stranka izognila plačilu DDV, dodatna prednost pa je bila, da je znesek za polog in stroške izvedbe posla namesto nje krila družba I. A. Izvedenka je pojasnila, da tožeča stranka v kritičnem času ni imela likvidnostnih sredstev za plačilo teh izdatkov. Zato pogodbe ne bi mogla skleniti neposredno z leasingodajalcem. Obrazložila je tudi, da predstavljajo razliko v višini najemnine med leasing pogodbama stroški financiranja oziroma odhodki za obresti, ki jih je tožeča stranka plačevala posredno preko najemnine. S tem je jasno in razumljivo odgovorilo na vprašanja, ki jih izpostavlja pritožnik.

11. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravilo o prekluziji. Tožeča stranka je namreč pravočasno(3) zatrjevala, da bi tožeča stranka lahko sklenila pogodbo o leasingu letala tudi preko svoje hčerinske družbe S. I. (II. pripravljalna vloga tožeče stranke, l. št. 77). Ta kršitev pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe(4) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tudi družba S. I. v kritičnem času v zelo slabem finančnem stanju. Izvedenka je v mnenju ocenila, da slednja ni bila likvidnostno sposobna podpreti tožeče stranke pri izvedbi predmetnega posla. V zaslišanju je še dodatno pojasnila, da je bila ta družba v slabem finančnem stanju, kar je razvidno iz revizijskih poročil tožeče stranke za leto 2005, ki so v spisu. Ne drži, da je izvedenka na zaslišanju povedala, da tega dejstva ni preverjala. Pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka ob najemu letala preko družbe S. I. edina zagonska oziroma likvidna sredstva potrebovala za plačilo pologa v znesku 650.000 USD, ki bi jih glede na majhen obseg tujih sredstev lahko zagotovila s kreditiranjem, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člen ZPP). Zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

12. Zmotno je stališče pritožnika, da je izvedenka svoje mnenje oprla na dejstva, ki niso dokazana. Izvid in mnenje je izvedenka izdelala na podlagi revidiranih letnih poročil, ki jih tožeča stranka ni prerekala. Prav tako je za podatke pravilno uporabila dejstva o višini pologa in stroških izvedbe posla, ki jih je navajala tožena stranka, tožeča stranka pa jih ni prerekala. Ta dejstva se namreč štejejo za priznana in zato niso predmet dokaznega postopka (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP).

13. Iz opisanega sledi, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izvedenka odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, jih razumljivo obrazložila in pojasnila svoje vire podatkov. Zato je ravnalo pravilno, ko ni sledilo predlogu tožeče stranke po imenovanju novega izvedenca. Ta se skladno z 254. členom ZPP postavi le v primeru, ko sodišče ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. V konkretni zadevi ni podana nobena od navedenih situacij. Zgolj nestrinjanje tožeče stranke z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ker sodišče samo nima strokovnega znanja, se mora po opravljenem preizkusu popolnosti in skladnosti mnenja izvedenca v določeni meri nanj zanesti. Pritožnik pa zgolj s ponavljanjem že podanih navedb o nesmotrnosti posla ni vzbudil dvoma v ustreznost in strokovnost mnenja izvedenke J. M. 14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, 1) da je bilo sporno veriženje pogodb v danih okoliščinah z davčnega vidika optimalno ter 2) da višina likvidnih sredstev tožeče stranke v letu 2005 ni omogočala najema ali nakupa letala neposredno z leasingodajalcem oziroma da brez veriženja pogodb tožeča stranka sploh ne bi mogla skleniti posla za najem oziroma nakup letala (niti prek hčerinske družbe tožeče stranke). S tem je odgovorilo na odločilen argument tožeče stranke v tem postopku. Z drugimi besedami, iz ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da sodelovanje družbe I. A. v spornem poslu ni bilo nerazumno, nepotrebno in negospodarno, kot je to zatrjevala tožeča stranka. Zato toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

Sklepno

15. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 86/2004 z dne 24. 5. 2005 je bilo zavzeto stališče, da je za odgovornost poslovodje treba analogno uporabljati določbe 258. člena ZGD. V šestem odstavku 515. člena ZGD-1 je zdaj tudi izrecno določeno, da se za poslovodjo smiselno uporabljajo določbe 263. člena ZGD-1. Op. št. (2): Ta hčerinska družba tožeče stranke, ki je bila v času sklenitve obravnavanega posla v 100 % lastništvu tožeče stranke, je pod enakimi pogoji dala letalo v podnajem tožeči stranki.

Op. št. (3): To je še pred prvim narokom za glavno obravnavo; prim. prvi odstavek 286. člena ZPP.

Op. št. (4): Prim. prvi odstavek 339. člena ZPP.