Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča že zgolj okoliščina, da gre za prirejeno razmerje, narekuje, da se zakonskega varstva lastnika ne zožuje prek varoval, ki so določena v SZ-1. Ta namreč nudijo vzpostavitev zadostnega ravnovesja med lastninsko pravico na eni ter pravico do spoštovanja doma z vsem socialnim kontekstom, vgrajenim v SZ-1, na drugi strani. Odpoved neprofitnega najemnega razmerja oziroma neprofitne najemne pogodbe zaradi neplačila obveznosti, čeprav je obveznost tekom postopka (do konca glavne obravnave) prenehala, pomeni dopusten ukrep za varovanje interesov tožnikov. Ta ukrep je tudi nujen, če naj lastninsko pravico jemljemo resno. V nasprotnem primeru bi namreč veljalo, da mora lastnik najprej podati najemniku izvensodni opomin, nato še sodnega v obliki tožbe in šele če toženec tudi do konca glavne obravnave zapadlega obroka najemnine ne poravna, bi lahko sodišče izdalo zoper njega obsodilno sodbo. Ta zgodba bi se lahko ponavljala nato iz obroka v obrok. Sodišče s tem torej tudi ni kršilo toženčeve pravice do spoštovanja doma. Do posega vanjo je namreč prišlo iz krivdnih vzrokov na njegovi strani, ki jih tudi po lastnikovem opominu v danem roku ni odpravil. Poseg vanjo ni samovoljen, marveč sodnovarstven ter temelji na zakonski podlagi, ki je (časovno in načinovno) tudi ustrezno obzirna do spoštovanja nedotakljivosti stanovanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo v znesku 334,16 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, odtlej tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dejansko ozadje spora**

1. Toženec je najemnik stanovanja, katerega lastnika sta tožnika. Gre za stanovanje, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno pravnemu predniku tožnikov. Toženec je imel z Občino A. sklenjeno najemno pogodbo za neprofitno najemnino. Tožnika sta po vračilu nepremičnine v denacionalizacijskem postopku vstopila v položaj najemodajalke.

2. Sedaj tožencu sodno odpovedujeta najemno pogodbo in zahtevata, naj stanovanje izprazni. Zahtevek utemeljujeta na več krivdnih razlogih (neplačevanje najemnine, neplačevanje obratovalnih stroškov, nepooblaščena prijava sedeža gospodarske družbe in nedovoljeno okupiranje skupnih prostorov v zgradbi). Tožnika sta toženca s poprejšnjim opominom pozvala, naj kršitve odpravi.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je zahtevku za odpoved najemne pogodbe ugodilo, najemno pogodbo z dne 20. 7. 1992 odpovedalo ter toženko zavezalo, naj stanovanje izprazni stvari in oseb ter ga izroči tožnikoma v 90 dneh po pravnomočnosti sodbe. Oprlo se je na kršitev neplačevanja najemnine. Dejstva, da je toženec tri zapadle obroke najemnine med postopkom plačal, ni upoštevalo kot pravno pomembnega za odločitev o odpovedi najemne pogodbe.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

4. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi toženca. To je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

**Sklep o dopustitvi revizije**

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 443/2020 z dne 6. 11. 2020 dopustilo revizijo toženke glede naslednjih dveh vprašanj: - Ali odpoved neprofitnega najemnega razmerja oziroma neprofitne najemne pogodbe zaradi neplačila obveznosti, ki so tekom postopka (do konca glavne obravnave) prenehale, ker so zastarale oziroma bile poravnane, pomeni nujen ukrep za varovanje interesov tožnikov ali pa je sodišče s tem kršilo toženčevo pravico do spoštovanja doma? - Ali je sodišče kršilo 22., 23., 25. člen Ustave RS in pravico do poštenega sojenja ter storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko ni pridobilo izpiska s TRR upravnika, kot je predlagal toženec in kot je samo sprejelo dokazni sklep? **Navedbe strank v revizijskem postopku** _Navedbe toženca v reviziji_

6. Toženec v reviziji opozarja, da je v konkretnem primeru pomembno vprašanje sorazmernosti posega v pravico tožene stranke in njegove žene B. B. do stanovanja in do spoštovanja doma, torej presoja, ali je bilo z odločitvijo o izselitvi iz neprofitnega najemnega stanovanja nedopustno poseženo v njuno pravico do spoštovanja doma, ki je varovana v okviru ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave RS. Hkrati je ta pravica varovana tudi z 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Po stališču revidenta je pravica do neprofitne najemnine tudi socialna pravica, ki pomeni izpeljavo načela socialne države iz 2. člena Ustave RS v zvezi z 78. členom Ustave RS. Glede pravice do doma se sklicuje na odločbo ustavnega sodišča Up-619/17-22 z dne 14. 2. 2019. 7. Znova poudarja, da iz najemne pogodbe (17. člen) izhaja, da je kršitev, ki lahko utemelji odpoved najemne pogodbe, podana, če najemnik ne plača najemnine in stroškov dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih dvanajstih mesecih. Trdi, da najemna pogodba ne dopušča odpovedi zaradi morebitnih neplačil izven obdobja zadnjih dvanajst mesecev. Izselitev zaradi neplačila že zastaranih obveznosti ne more prestati testa sorazmernosti. To velja tem bolj, ker naj upravnik ne bi sodno uveljavljal plačila zapadlih obveznosti.

8. Dalje trdi, da je do trenutka zaključka glavne obravnave sporne tri račune toženec plačal. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da je kršitev prenehala. Kasneje se znova sklicuje na že navedeno odločbo ustavnega sodišča, kjer je ustavno sodišče višjemu sodišču oponeslo, da je v primeru obstoja neprofitnega najemnega razmerja treba upoštevati poudarjeno načelo socialne države, česar to ni storilo. Ni upoštevalo pravnomočnega sklepa o odpustu vseh denarnih obveznosti toženke v tistem postopku. Tako kot naj pritožbeno sodišče v predhodni zadevi ne bi opravilo tehtanja v luči pravice do doma, je enako napačno ravnalo tudi sodišče v tej zadevi.

9. Revident sodišču očita, da mu je onemogočilo dokazovanje pravno relevantnih dejstev (plačila obveznosti), ko ni zaslišalo toženca in njegove žene, kakor tudi, ko ni izvedlo dokaza s pridobitvijo izpiska TRR upravnika zgradbe. V zvezi s to kršitvijo navaja, da je tožena stranka na glavni obravnavi (na prvem naroku) predlagala dokaz s pribavo izpiska TRR upravnika – gre za družbo C., d. o. o. in sicer za obdobje od 16. 9. 2011 do 13. 3. 2019. Sodišče je o tem sprejelo dokazni sklep, nato pa dokaza ni izvedlo in o tem tudi ni navedlo razlogov. Upravnik je namreč predložil lastno pisno vlogo, kjer je ponudil podatke o prilivih. To pa ni isto izpisek TRR. Revident opozarja, da je sodišču prve stopnje oporekal takšno izvedbo dokaza in predlagal, naj sklep o pridobitvi izpiska TRR izpelje skladno s petim odstavkom 228. člena ZPP po uradni dolžnosti in po pravilih izvršilnega postopka. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. V nadaljevanju oporeka razlogom pritožbenega sodišča v 12. točki izpodbijane sodbe (češ, da je sodišče pridobilo pisno izjavo upravnika in da gre za dokazno listino ter da procesna kršitev ni podana). Sedaj revident trdi, da je glede na ugotovitve višjega sodišča torej sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dokaz, ki ga ni nihče predlagal in ga tudi sodišče z dokaznim sklepom ni dopustilo. Upravnik bi bil dolžan predložiti podatke s TRR o prejetih plačilih. Ker to ni bilo storjeno, je bila tožena stranka prizadeta v pravici do izjave, oziroma v pravici do dokaza.

_Navedbe tožnikov v odgovoru na revizijo_

10. Tožnika ponavljata, da tožena stranka ni sledila opominu, ki se nanaša na prostovoljno izpolnitev obveznosti, kar je v tej zadevi nesporno in da te svoje obveznost ni izpolnila niti tedaj, ko je prejela tožbo. Dalje navaja, da neprofitno stanovanje ni odraz socialne države, marveč breme lastnika. Ne strinja se niti s tem, da bi moralo upoštevati dejstva, ki so se zgodila do zaključka glavne obravnave. Krivdne razloge določa Stanovanjski zakon. Če so bili podani, ima lastnik pravico neprofitno najemno razmerje odpovedati. Toženi stranki, tako kot že v postopku pred nižjima sodiščema, očita številne špekulacije. Tako na primer to, da se se sklicevalo na dovoljenje pravnega prednika tožnikov za prijavo sedeža gospodarske družbe, čeravno je ta pravni prednik umrl že leta 1960 in tedaj tudi ni bil lastnik zgradbe, ki je bila nacionalizirana, toženca pa sta bila stara nekaj let. **Presoja Vrhovnega sodišča**

11. Revizija ni utemeljena.

_Uvodno pojasnilo_

12. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ne bo odgovarjalo na tiste revizijske navedbe, ki presegajo okvir obeh dopuščenih vprašanj. Poleg številnih drobcev v reviziji sta to predvsem očitek o procesni kršitvi, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca in njegove soproge ter glede tistih navedb, ki napadajo dejanske ugotovitve o tem, da trije računi za mesečno najemnino niso bili plačani. V primeru dopuščene revizije namreč sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

_Glede drugega dopuščenega revizijskega vprašanja (kršitev procesnih pravil glede dokaza z izpiskom z upravnikovega TRR)_

13. Dokazni predlog, naj upravnik predloži dokaz z izpiskom TRR, naj bi bil namenjen dokazovanju osrednje dokazne teme. To je, ali je bil podan izhodiščni krivdni razlog – (ne)plačilo zatrjevanih najemnin in stroškov. Če bi se izkazalo, da bi izpisek potrjeval plačila, tedaj ta krivdni razlog (ne glede na vse kasnejše dogajanje: postopek z opominom ter naknadno plačilo „za vsak slučaj“) ne bi bil podan. Ker ta dokaz ni bil izveden – in s takšnim procesnim položajem je navidez soočeno Vrhovno sodišče – bi morebiten obstoj procesne kršitve narekoval razveljavitev izpodbijane sodbe. Tedaj bi po naravi stvari odpadla presoja, ali je z odpovedjo najemnega razmerja bilo nedopustno poseženo v pravico toženca do doma. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče najprej obravnavalo drugo dopuščeno vprašanje.

14. Če bi bil dokazni predlog substanciran tako, kot trdi revident, bi moralo sodišče dokaz izvesti ali pa ga zavrniti z enim izmed ustavnopravno dopustnih razlogov. Če ničesar od navedenega po presoji stranke ne bi storilo, bi to stranka smela uveljavljati v pritožbi, kot kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče bi moralo nato o konkretizirani pritožbeni navedbi obrazloženo presoditi. Če tega ne bi storilo, potem bi šlo za dopusten revizijski razlog.

15. Prav tak očitek uveljavlja revident in to je tudi predmet presoje Vrhovnega sodišča v okviru drugega dopuščenega revizijskega vprašanja.

16. Ko stranka uveljavlja obstoj procesne kršitve, si je treba najprej zastaviti vprašanje, kakšna so bila resnična procesna dejstva pritožbenega postopka?

17. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi (točka 12) pritožniku pojasnilo, da ima izpis prometa, ki ga je izdal upravnik, pomen dokazne listine, ter da zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o tem, da dokaz ni bil izveden.

18. Ali je tak odgovor na zatrjevano procesno kršitev (šlo naj bi za kršitev pravice do izjave) ustrezen?

19. Oboje, kar je odgovorilo tožniku pritožbeno sodišče, je točno: a) to, kar je sodišče prejelo in prebralo, je bil listinski dokaz in ne pisna vloga (se pravi: trditveno gradivo upravnika, ki sploh ni stranka tega postopka); b) pritožbeni očitek, da sodba ne vsebuje razlogov o neizvedbi sprejetega dokaza, ni utemeljen.

20. Odgovor je zato zadosten. Tisto, kar zunanjemu opazovalcu (ne pa tudi samemu tožencu – temu so namreč procesna dejstva znana) manjka, da si lahko razjasni celoten procesni položaj, je edino še eksplicitno pojasnilo, da toženec zavaja, ko trdi, da je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal, naj sodišče upravnika zaveže predložiti izpisek svojega TRR. Ne, v resnici je namreč toženec na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal: „da sodišče od upravnika zahteva predložitev vseh prilivov oziroma plačil, prejetih s strani tožene stranke ali njegove žene ga. B. B., v obdobju 2014 do 2018.“ Sodišče prve stopnje je nato na tem naroku pravdni stranki seznanilo, da bo od družbe „C., d. o. o., zahtevalo predložitev listin, ki jih je kot dokazni predlog predlagala tožena stranka.“ Na drugem naroku za glavno obravnavo je nato sodišče sprejelo dokazni sklep, da se dopusti dokaz s pridobitvijo podatkov o prometu na računu upravnika C., d. o. o., za obdobje konto kartice od 16. 9. 2011 do 13. 3. 2012. 21. Na poziv sodišča je nato upravnik predložil listino z natančnim in izčrpnim povzetkom vseh plačil v navedenem obdobju. To ustreza pojmu podatkov o prometu na njegovem računu.

22. Odgovor pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni prikrajšalo stranke v pravici do dokazovanja in v pravici do izjave, je torej pravilen. Kar je bilo dokazno izvedeno, ustreza dokaznemu predlogu, kakršnega je podal toženec. Res je, da to ni izpis s TRR, vendar takšnega dokaznega predloga eksplicitno toženec tudi ni podal. Bistvo izvedenega dokaza so podatki o plačilih toženca in njegove žene na račun upravnika. Gre za pisne podatke tretje osebe o pravno relevantnih dejstvih, njihova dokazna vrednost je (bila) predmet dokazne ocene.

_Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje_

23. Sodišče ni „kršilo 22., 23., 25. člena Ustave RS in pravice do poštenega sojenja ter ni storilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. ZPP“, ko ni pridobilo izpiska s TRR upravnika. Takšnega dokaznega predloga namreč toženec ni podal. Zato je bil tudi odgovor pritožbenega sodišča na uveljavljano procesno kršitev zadosten.

_Glede prvega dopuščenega vprašanja (kršitev pravice do doma)_

24. V času med sklepom o dopustitvi toženčeve revizije in zdajšnjim odločanjem o njej je Vrhovno sodišče že obravnavalo vprašanje najemnikove pravice do doma. V sodbi II Ips 87/2020 z dne 18. 12. 2020 je najprej izčrpno pojasnilo, kakšna so konvencijska in ustavnosodna izhodišča pravice do doma. Pravica do doma je bila v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) obravnavana v okviru 8. člena Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (EKČP), Ustavno sodišče pa jo je črpalo v 36. členu Ustave (nedotakljivost stanovanja). Prvič jo je priznalo v odločbi U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017, nadgradilo pa v odločbi Up-619/17 z dne 14. 2. 2019. 25. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 87/2020 posebej poudarilo, da ESČP pravico do doma ščiti v vertikalnih razmerjih, medtem ko „take poudarjene zahteve po presoji sorazmernosti posega ni v horizontalnih razmerjih, npr. v primeru pogodbenega najemnega razmerja med dvema subjektoma zasebnega prava, še posebej, če je tehtanje že vgrajeno v samo zakonsko določbo. Tako ESČP v sodbi v zadevi Vrzić proti Hrvaški z dne 12. 7. 2016, 67. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo US U-I-64/14, op. št. 12, in pritrdilno ločeno mnenje dr. Špelce Mežnar k tej odločbi, op. št. 13.“1

26. V zadevi II Ips 87/2020 je bila toženka najemnica neprofitnega stanovanja – torej tako kot toženec v tej zadevi, tožnik je bil Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana. Šlo je torej za vertikalnemu v bistvenem podobno razmerje. A Vrhovno sodišče je nazadnje presodilo, da se toženka (ki je huje kršila najemno pogodbo) pred njeno odpovedjo in zahtevo, naj se izseli, ne more uspešno braniti s sklicevanjem na pravico do doma. Odpovedni razlog se je namreč nanašal na toženkino nedopustno moteče vedenje v stanovanjskem bloku. Sodišče je pojasnilo, da lastnik z uveljavitvijo tega odpovednega razloga v resnici ščiti lastninsko pravico drugih stanovalcev (zasebnikov).

27. Zato je sklenilo: „V razmerju med tožnikom kot lastnikom neprofitnega stanovanjskega sklada in najemnikom takega stanovanja v primeru odpovedi najemnega razmerja iz krivdnega razloga po 5. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1 torej ne gre za vertikalno ali vertikalnemu bistveno podobno razmerje, v katerem bi veljal najstrožji test sorazmernosti.“ (36. točka obrazložitve)

28. V obravnavani zadevi pa gre za čisto horizontalno razmerje, torej za razmerje med zasebniki, a s tem dodatkom, da je za tožnika to razmerje _de facto_ prisilno. Vanj sta bila pahnjena, saj je bilo stanovanje tedaj, ko je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, obremenjeno s toženčevo najemno pogodbo za neprofitno najemnino. Gre za varstvo toženčeve pridobljene pravice, izpeljano iz načela socialne države, ki sedaj bremeni zasebnika.

29. Razmerje med strankama najemne pogodbe je urejeno z zakonom. Vanj je že vtkano poudarjeno varstvo najemnika neprofitnega stanovanja. Takšnemu najemniku namreč ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, če iz utemeljenih razlogov ni mogel plačati najemnine, a dodaten pogoj za to je, da sproži postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine ter o tem obvesti lastnika (104. člen SZ-1).

30. Ker takšnega dejanskega stanu toženca nista zatrjevala, velja, da lastnik lahko iz krivdnega razloga najemniku najemno pogodbo odpove. Odpoved pogodbe je (spet zaradi varstva najemnika) posebej formalizirana. Prvič, uveljavljati se mora načeloma s tožbo (tretji odstavek 112. člena SZ-1), v primeru odpovedi zaradi neplačevanja najemnine, kar je tudi razlog, na katerem temelji odpoved v izpodbijani sodbi, lahko tudi le s pisno izjavo (prvi odstavek 112.a člena SZ-1). A tudi v tem primeru se mora lastnik za samo izpraznitev nato obrniti na sodišče z nalogom za izpraznitev stanovanja (drugi odstavek 112.a člena SZ-1). Drugič, lastnik mora najemnika pred tem pisno opozoriti, da krši pogodbo, ga vsebinsko opomniti za kakšno kršitev gre ter mu določiti način njene odprave in rok, v katerem mora najemnik to storiti, pri čemer mora biti ta rok primeren in nikakor krajši kot 15 dni (tretji odstavek 103. člena SZ-1). Tretjič, rok za izpraznitev, ki ga nato določi sodišče, ne sme biti krajši od 30 dni (četrti odstavek 112. člena SZ-1). Daljši izpolnitveni rok je določen zaradi narave izpolnitve, namreč izpraznitve doma.

31. Dopuščeno revizijsko vprašanje odpira dilemo, ali ta varovala niso zadostna ter sankcija odpovedi še vedno nesorazmerno posega v pravico do doma. Še naprej, ali je treba šteti, da je rok, ki ga lastnik določi najemniku za odpravo napake (v tem primeru plačilo zapadle najemnine) nezavezujoč ter ga lahko najemnik ignorira, vse dokler lastnik varstva svoje lastninske pravice ne uveljavlja v sodnem postopku, torej „dokler ne gre za res“? Kajti prav to se je zgodilo v tem postopku: ugotovljeno je bilo, da toženec ni plačal treh obrokov najemnine, nato se je v postopku branil, češ da to ni odpovedni razlog, ker je odtlej preteklo že več kot 12 mesecev, potem pa jih „za vsak slučaj“ med postopkom plačal. 32. Zakonsko besedilo ne napeljuje k sklepu, da rok, ki ga določi lastnik v opominu, ni zavezujoč. Sledi mu namreč posledica: lahko zahteva odpoved s tožbo, če pa gre za neplačilo, kot je v tem primeru, pa pogodbo odpove cele zgolj s pisno izjavo. Poleg tega je rok, ki ga določi lastnik, že tako dodaten rok za izpolnitev obveznosti. V tem primeru tožnika pogodbe sicer nista odpovedala s pisno izjavo, marveč s tožbo, a to ne spremeni dejstva, da sta bila do tega upravičena. Če sta bila do tega upravičena, a sta vsebino enake izjave podala nato v tožbi, pa ni logično, da bi to pravico naknadno, med samim postopkom nato izgubila.

33. Toženec je s plačilom poravnal tisto, kar je bil tako ali tako dolžan. A še vedno ostaja dejstvo, da je s plačilom zamujal in da se niti ob opominu ni zganil. Lastnik ni dolžan trpeti, da mu najemnik najemnine ne plačuje redno. Že tako nosi breme, da je njegovo stanovanje neprofitno – kar pomeni, da na stanovanju ne more izvrševati lastninskih upravičenj do posesti in uporabe, de facto pa je omejen tudi v pravici do razpolaganja. Če bi moral sedaj mimo varoval trpeti še, da najemnik niti neprofitne najemnine ne plačuje redno, bi se njegova lastninska pravica že nevarno približala goli pravici, sestavni del pravice do doma pa bi bila po takšni razlagi tudi najemnikova samovolja glede nerednega plačevanja najemnine.

34. Obravnavan primer je le v eni okoliščini podoben zadevi, ki je bila predmet obravnave pred Ustavnim sodiščem (Odločba Up-619/17-22 z dne 14. 2. 2019), to je okoliščina, da je tudi v tisti zadevi najemnikov dolg naknadno prenehal; v tisti zadevi z odpustom obveznosti v postopku osebnega stečaja. A Ustavno sodišče je rednemu sodišču tam oponeslo, da ni opravilo „skrbnega tehtanja sorazmernosti posega“ v pravico do doma, a) ker je bila lastnica Občina, interes te, da nadzira svojo lastnino pa je v primerjavi s pravico do spoštovanja doma sekundarnega pomena (10. točka obrazložitve) ter (b) „dolgotrajna socialna stiska praviloma kaže na to, da najemnik neprofitnega stanovanja najemnine dejansko ni zmogel plačati.“ (12. točka obrazložitve).

35. V obravnavani zadevi pa imamo horizontalno razmerje med dvema zasebnikoma in hkrati ni ugotovitev o toženčevi socialni stiski, ki bi mu preprečevala plačilo neprofitne najemnine, tem manj, da bi toženec v zvezi s tem karkoli ukrenil. _Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje_

36. Po presoji Vrhovnega sodišča že zgolj okoliščina, da gre za prirejeno razmerje, narekuje, da se zakonskega varstva lastnika ne zožuje prek varoval, ki so določena v SZ-1. Ta namreč nudijo vzpostavitev zadostnega ravnovesja med lastninsko pravico na eni ter pravico do spoštovanja doma z vsem socialnim kontekstom, vgrajenim v SZ-1, na drugi strani. Odpoved neprofitnega najemnega razmerja oziroma neprofitne najemne pogodbe zaradi neplačila obveznosti, čeprav je obveznost tekom postopka (do konca glavne obravnave) prenehala, pomeni dopusten ukrep za varovanje interesov tožnikov. Ta ukrep je tudi nujen, če naj lastninsko pravico jemljemo resno. V nasprotnem primeru bi namreč veljalo, da mora lastnik najprej podati najemniku izvensodni opomin, nato še sodnega v obliki tožbe in šele če toženec tudi do konca glavne obravnave zapadlega obroka najemnine ne poravna, bi lahko sodišče izdalo zoper njega obsodilno sodbo. Ta zgodba bi se lahko ponavljala nato iz obroka v obrok. Sodišče s tem torej tudi ni kršilo toženčeve pravice do spoštovanja doma. Do posega vanjo je namreč prišlo iz krivdnih vzrokov na njegovi strani, ki jih tudi po lastnikovem opominu v danem roku ni odpravil. Poseg vanjo ni samovoljen, marveč sodnovarstven ter temelji na zakonski podlagi, ki je (časovno in načinovno) tudi ustrezno obzirna do spoštovanja nedotakljivosti stanovanja.

_Odločitev o reviziji_

37. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

_Odločitev o stroških_

38. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora stroške zanjo po merilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) nositi sama. Tožeča stran je v skladu z istim merilom upravičena do povračila stroškov za odgovor na revizijo. Priglašene stroške je sodišče preizkusilo v skladu z Odvetniško tarifo (tar. št. 21, tretji odstavek 11. člena in drugi odstavek 12. člena OT) ter znašajo 334,16 EUR. Stroškov za „pregled listin in dokumentacije“ ni priznalo. Ne le, da opravilo ni konkretizirano; tudi če bi bilo, je zajeto v nagradi za odgovor na revizijo.

_Sestava senata in izid glasovanja_

39. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP) 1 Opomba 21 nav. sodbe.