Jedro

Gradbeno dovoljenje z dne 23. 4. 2007 je bilo v obnovljenem postopku pravnomočno razveljavljeno, zato se pravne posledice, ki so nastale iz njega, to je zgraditev objekta, ne odpravijo, kar pomeni, da do odstranitve objekta ne pride, ne bo pa moglo biti razveljavljeno gradbeno dovoljenje podlaga za nastanek kakšnih nadaljnjih pravnih posledic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ druge stopnje na podlagi prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel tožnikovo pritožbo zaradi molka organa prve stopnje, ki je bila vložena, ker upravni organ prve stopnje ni uvedel inšpekcijskega postopka. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da ni podanih zakonskih pogojev za uvedbo inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti po 126. členu ZUP, ker iz spisnega gradiva nesporno izhaja, da je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno in da je bil objekt, katerega gradnja je bila z njim dovoljena, zgrajen v času veljavnosti gradbenega dovoljenja. Poleg tega je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje, ki je pravnomočno. Na predlog pa se inšpekcijski postopek ne more začeti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi opiše dotedanji potek postopkov. Opozarja na novejše stališče pravne teorije in ustavnosodne prakse, po katerem ima prijavitelj, katerega pravice ali pravne koristi so bile prizadete, pravno sredstvo, s katerim lahko izsili uvedbo inšpekcijskega postopka. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008. Navaja razloge, zakaj ni pravilno stališče upravnega organa druge stopnje, da za uvedbo inšpekcijskega postopka niso podani zakonski pogoji. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ima položaj stranke v inšpekcijskem postopku le inšpekcijski zavezanec, vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge pa nima položaja stranke. Ne glede na navedeno pa mora v skladu z določbo prvega odstavka 24. člena ZIN inšpektor obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelje na njihovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih.

Inšpekcijsko nadzorstvo je oblika nadzora nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov in se izvršuje zaradi varstva javnega interesa po uradni dolžnosti. V inšpekcijskem postopku inšpektor odloča v interesu javne koristi o pravicah in obveznostih zavezancev, po ustaljeni sodni praksi pa lahko inšpektorjeva odločitev pomeni tudi poseg v koristi ali v drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb, torej oseb, ki v inšpekcijskem postopku niso zavezanci. Taka oseba zato lahko uveljavlja položaj stranskega udeleženca, če določno izkaže, da so z inšpektorjevo odločitvijo prizadete kakšne njene pravice ali pravne koristi. Te pravice ali koristi pa so glede na stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-2411/06-12 z dne 22. 5. 2008 lahko prizadete tudi z neukrepanjem inšpektorja. V tem pogledu je treba upoštevati določbe 43. člena ZUP, po katerih ima položaj stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Neukrepanje inšpektorja se v praksi lahko med drugim kaže tudi tako, da inšpektor prijavitelja v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIN obvesti, da ne bo ukrepal. Prijavitelj lahko prizadetost svojih pravic ali pravnih koristi v primeru, ko ga inšpektor obvesti, da v zadevi ne bo ukrepal, varuje s pritožbo zoper obvestilo.

V zadevi ni sporno, da je tožnik upravnemu organu prve stopnje dne 14. 9. 2011 posredoval v nadaljnjo obravnavo odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-345/2007-22 z dne 1. 3. 2011. Tudi ni sporno, da je upravni organ prve stopnje dne 15. 9. 2011 tožnika v skladu z določbo prvega odstavka 24. člena ZIN obvestil, da v predmetni zadevi obnovljenega postopka ne bo ukrepal, za kar je navedel razloge.

Glede na takšno dejansko stanje bi morala toženka tožnikovo pritožbo z dne 2. 11. 2011 obravnavati kot pritožbo zoper obvestilo upravnega organa prve stopnje z dne 15. 9. 2011 in ne kot pritožbo zaradi molka organa.

Nepravilna je tudi odločitev toženke, ko je tožnikovo pritožbo zavrgla, v obrazložitvi pa navedla razloge, zakaj je pravilna odločitev inšpektorja, da v obravnavani zadevi ne bo ukrepal. V primeru, kot je obravnavani, ko je toženka v obrazložitvi odločbe obrazložila, zakaj je pravilna odločitev inšpektorja, da ne bo ukrepal, je toženka po vsebini obravnavala tožnikovo pritožbo zaradi neukrepanje inšpektorja, zato bi morala njegovo pritožbo zavrniti, ne pa zavreči. Vendar pa vse navedene kršitve upravnega postopka na tožnikove pravice in pravne koristi niso vplivale, saj je toženka, kot rečeno, tožnikovo pritožbo sprejela v obravnavo in jo obravnavala po vsebini, zato sodišče izpodbijanega sklepa zaradi navedenih nepravilnosti ni odpravilo.

Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih inšpekcijski organ ni uvedel inšpekcijskega postopka, so neutemeljeni.

Po 152. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), na katerega se sklicuje tožnik, gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Kaj je nelegalna gradnja izhaja iz 12. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

Navedeno pomeni, da ima inšpektor podlago za ukrepanje po 152. členu ZGO-1 le v primeru, če ugotovi, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila večnamenska športna dvorana na zemljišču parc. št. 877 k.o. … zgrajena v času veljavnosti gradbenega dovoljenja z dne 23. 4. 2007 in da je bilo to razveljavljeno šele z odločbo drugostopenjskega upravnega organa z dne 1. 3. 2001, ko je bila gradnja že izvršena. Z razveljavitvijo odločbe v obnovljenem postopku se pravne posledice, ki so že nastale iz razveljavljene odločbe, ne odpravijo, vendar iz nje ne morejo nastati nobene nadaljnje pravne posledice. V obravnavanem primeru to pomeni, da ker je bilo gradbeno dovoljenje z dne 23. 4. 2007 v obnovljenem postopku pravnomočno razveljavljeno, se pravne posledice, ki so nastale iz njega, to je zgraditev objekta, ne odpravijo, kar pomeni, da do odstranitve objekta ne pride, ne bo pa moglo biti razveljavljeno gradbeno dovoljenje podlaga za nastanek kakšnih nadaljnjih pravnih posledic. Da izvršena gradnja ne bila skladna z izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 23. 4. 2007, tožnik ne navaja.

Glede na takšno dejansko stanje, ko ni sporno, da se je gradnja, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, v celoti izvedla v času veljavnosti gradbenega dovoljenja z dne 23. 4. 2007, saj je bilo to kasneje razveljavljeno, in ne odpravljeno, tožnik pa ne navaja, da naj bi se izvedla gradnja, ki naj ne bi bila skladna z izdanim gradbenim dovoljenjem, gradbeni inšpektor tudi po presoji sodišča ni imel podlage za ukrepanje po 152. členu ZGO-1. Izdano uporabno dovoljenje na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj se je z njim zgolj ugotovila skladnost gradnje z gradbenim dovoljenjem.

Odločitev gradbenega inšpektorja, da ni pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti po 126. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče še pripominja, da je tožnik z razveljavitvijo gradbenega dovoljenja uspel dokazati protipravnost izdanega gradbenega dovoljenja, morebitno škodo, ki mu je nastala zaradi izdaje protipravnega gradbenega dovoljenja pa lahko uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).