Jedro

Na postavljeno vprašanje je že odgovorilo Ustavno sodišče v odločbiUp-457/09-21 z dne 28. 9. 2011. Pojasnilo je, da načelo pravnomočnosti iz158. člena Ustave zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice. Poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki, je kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. V pravdnem postopku tako ni mogoče popravljati napak, storjenih v postopku denacionalizacije.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se odpove najemna pogodba z dne 9. 5. 1992, sklenjena med O. in tožencem, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje in ga prostega oseb in stvari izročiti tožniku ter da mora tožniku plačati 6.072,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku za znesek137,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter sklenilo, da se stranska intervencija dopusti. Obrazložilo je, da je tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik in pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij lastnik spornega stanovanja, ki ga zasedata toženec in njegova žena. Odločitev o vrnitvi nepremičnin je bila sicer večkrat spremenjena in je v vmesnem obdobju, ko je sodišče s pravnomočno sodbo zahtevek za vrnitev nepremičnine zavrnilo, toženec s stranskim intervenientom celo sklenil kupoprodajno pogodbo, vendar to odločitve ne spremeni. Nadalje je obrazložilo, da je tožnik na podlagi 107. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) vstopil v najemno razmerje med tožencem in Občino Maribor. Toženec najemnine ni plačeval, zato ga je tožnik z dopisom z dne 26. 3. 2013 opomnil na dolžnost plačevanja najemnine in mu skladno s tretjim odstavkom 103. člena SZ-1 dal dodatni rok za izpolnitev zapadlih in neplačanih obveznosti. Ker toženec najemnine ni plačal niti v dodatnem roku, tožnik utemeljeno zahteva odpoved najemne pogodbe(4. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1), izpraznitev stanovanja (112. člen SZ-1) in plačilo najemnine v prisojenem znesku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je razlogom nižjega sodišča, pritožbene očitke, da sodišče ni upoštevalo veljavne prodajne pogodbe med tožencem in stranskim intervenientom, pa je zavrnilo kot neutemeljene. Pojasnilo je, da je bila kasneje izdana odločba sodišča o vrnitvi zaplenjenega premoženja, ki je uredila lastninskopravno upravičenje tožnika in na podlagi katere se je tožnik tudi vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga predlog za dopustitev revizije za razjasnitev vprašanja o veljavnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med stranskim intervenientom in tožencem kot imetnikom stanovanjske pravice ter njegovo ženo kot ožjim družinskim članom, ob upoštevanju kronologije dogajanja v tej zadevi in dejstvu, da ni bilo ugotovljeno, da je navedena pogodba nična. Navaja, da o navedenem vprašanju sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena, ko je bil zahtevek za vrnitev premoženja pravnomočno zavrnjen. V novem sojenju pa sodišče ni bilo seznanjeno s tem, da je bilo stanovanje prodano imetniku stanovanjske pravice. Če bi bilo, bi moralo upravičencu določiti odškodnino v obveznicah. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-573/14-15, s katero je bilo odločeno, da mora sodišče dovoliti udeležbo v postopku tistim kupcem stanovanj, ki so bila prodana v času veljavnosti sklepa o zavrnitvi zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja. Nadalje navaja, da sta nižji sodišči s tem, ko sta kupoprodajni pogodbi odrekli vso pravno veljavo, zmotno uporabili materialno pravo. Potem ko je sodišče pravnomočno zavrnilo zahtevek za vrnitev zaplenjenega premoženja, je nastopila pravica imetnika stanovanjske pravice, da stanovanje kupi po določbah Stanovanjskega zakona oziroma obveznost lastnika stanovanja, da stanovanje proda upravičencu. V času sklepanja kupoprodajne pogodbe tako ni bilo pravnih ovir za prodajo stanovanja. Sodišče pa tudi ni ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba nična.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog stranskega intervenienta zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6. Na postavljeno vprašanje je že odgovorilo Ustavno sodišče v odločbiUp-457/09-21 z dne 28. 9. 2011. Pojasnilo je, da načelo pravnomočnosti iz158. člena Ustave zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice. Poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki, je kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.