Jedro

Tožnica (učiteljica za dodatno strokovno pomoč) je s tem, ko je pred učenci zagovarjala nespoštovanje pravil o prepovedi uporabe mobilnih telefonov, kršila pravila šolskega reda. Zato je tožena stranka v pisnem opozorilu tožnici utemeljeno očitala kršenje pravil šolskega reda, pa tudi neupoštevanje navodil delodajalca ter škodovanje poslovnim interesom tožene stranke. S tem je tožena stranka izpolnila obveznost, ki jo delodajalcu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nalaga določba 88. člena ZDR-1. Tožnica je učencem na svojem računalniku dovoljevala brskati po medmrežju tudi v času svoje odsotnosti. S tem je kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga št. ... z dne 29. 11. 2013 in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja ter da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 8. 1. 2010, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto v skladu s pogodbo o zaposlitvi, jo prijaviti nazaj v socialna zavarovanja in vpisati v evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od 15. 12. 2013 dalje, ji obračunati bruto plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od 15. 12. 2013 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plač dalje do plačila, s povračilom stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka 8 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine namesto reintegracije v višini 10 mesečnih plač, ki jih je tožnica prejemala pri toženi stranki, to je znesek 14.721,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

2. Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v povračilo pravdne stroške, podredno pa pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, o pritožbenih stroških pa odloči kot o nadaljnjih pravdnih stroških. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo neutemeljenosti grajanja procesnih napak, ki jih je tožnica grajala na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 26. 5. 2014 in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Navaja, da je sodišče prve stopnje obravnavo dne 26. 5. 2014 razpisalo v nasprotju z določili ZPP, ki določajo, da mora imeti stranka čas za pripravo na obravnavo, in sicer najmanj 15 dni, česar pa tožnica ni imela. Tožnica je tudi želela, da sodišče poravnalni narok in narok za glavno obravnavo, določen za dne 26. 5. 2014, preloži, in sicer iz razloga, ker je bila tožnica 3 dni pred razpisanim narokom hospitalizirana in na naroku ni mogla sodelovati. Ker je sodišče na naroku dne 26. 5. 2014 dokaz z zaslišanjem prič izvedlo brez prisotnosti upravičeno odsotne tožnice, je napravilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju odpovednega razloga prekoračilo trditveno podlago tožene stranke. Tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je vsebina seminarskih nalog takšna, da je kazala na to, da jih niso mogli izdelati učenci sami. O navedenem je izpovedovala priča A.A.. O tej trditvi pa se tožnica ni mogla prepričati in se o njej izjaviti, saj trditev ni bila postavljena najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka pa tudi ni predložila seminarskih nalog, iz katerih bi bilo mogoče razbrati pravilnost te ugotovitve. Sodišče prve stopnje je s tem storilo bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o bistvenih pravnorelevantnih dejstvih v tem postopku upoštevalo trditve, ki jih je namesto tožene stranke izpovedala šele priča A.A. na obravnavi dne 26. 5. 2014. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, zakaj ne sledi tožničini izpovedi v zvezi z izdelavo seminarskih nalog. Sodišče prve stopnje nekritično sledi zaslišanim pričam, ki jih je predlagala tožena stranka in ki so vse zaposlene pri toženi stranki, čeprav so bila pričanja v ključnih delih neskladna. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je tožnica s tem, ko je omogočala, da so učenci uporabljali njen službeni računalnik, škodila javnemu zavodu in da je omogočala učencem dostop do baz zavoda, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožničin računalnik ni omogočal vstopa v občutljive baze zavoda. V obrazložitvi sodbe v točki 10 sodišče prve stopnje ne pojasni, katero izmed navedenih navodil naj bi tožnica prekršila in kaj naj bi bil razlog, zaradi katerega sodišče zaključuje, da je tožena stranka izkazala utemeljenost zatrjevanih kršitev. Prav tako je sodišče prve stopnje v zvezi z vsebino odredbe z dne 10. 10. 2013 v celoti sledilo izpovedi priče B.B., čeprav njegova izpoved v zvezi z navedeno odredbo ni prepričljiva. Navedena priča je izpovedal, da je bil z vsebino odredbe seznanjen s strani ravnatelja C.C. v juniju 2013, kar je objektivno nemogoče, saj takrat odredba še ni bila izdana. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo zakonitemu zastopniku C.C., da je kakršen koli poseg v nalogo brez obvestila konkretnega učitelja, ki je nalogo dal, huda kršitev delovnih obveznosti. Tožnica je v okviru svojih zadolžitev pomagala učencem, ki so zaradi učnih in drugih težav imeli težave pri učenju, kot pri izdelavi domačih nalog in vklapljanja v družbo. Nadalje navaja, da je sklep o zavrnitvi dokazov v 15. točki obrazložitve sodbe nepravilen in neobrazložen. S tem je sodišče prve stopnje napravilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Nepravilno je tudi zavrnilo dokaz z zaslišanjem zdravnice D.D., ki bi potrdila okoliščine, da je bilo tožničino delo pri toženi stranki strokovno.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

7. Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvami o vsebini seminarskih nalog, ki naj bi bile takšne, da jih učenci niso naredili sami, prekoračilo trditveno podlago tožene stranke. S tem uveljavlja obstoj bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Držijo sicer navedbe, da je sodišče prve stopnje z izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A.A. ugotovilo, da je bila v seminarskih nalogah uporabljena terminologija, ki ni bila na ravni učencev, izrazi, ki jih niso mogli poznati in jih tudi niso znali prebrati. Vendar pritožbeno sodišče poudarja, da v obravnavnem primeru ni šlo za informativni dokaz, katerih izvedba bi šele podala trditve glede izdelave seminarskih nalog, temveč je izvedba dokaza omogočila konkretizacijo dejstev, ki jih je tožena stranka pravočasno zatrjevala. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo natančno pojasnila, zakaj tožnici očita, da je sama sestavljala seminarske naloge namesto učencev. Zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje tako ne pomenijo prekoračitve trditvene podlage tožene stranke, temveč le konkretizacijo zatrjevanih dejstev. Absolutna bistvena kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje v 15. točki izpodbijane sodbe neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnice, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 213. člena ZPP, ki se nanaša na izvedbo dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedlo vse dokaze, ki so bili pomembni pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga, ostale predlagane dokaze, pa je utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP pa mora sodišče navesti, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 15 izčrpno navedlo, katerega dokaznega predloga ni izvedlo in argumentirano pojasnilo razloge za zavrnitev izvedbe dokazov, zato je pritožbeni očitek o neobrazloženosti dokaznega sklepa neutemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje o neizvedbi dokaza z zaslišanjem zdravnice D.D., specialistke otroške in mladinske psihiatrije. Tudi sicer njena izpoved glede strokovnosti tožničinega dela z otroci ni odločilno dejstvo v tem sporu, zato neizvedba tega dokaza ni mogla vplivati na pravilnost oziroma popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo pravil o razpisu naroka za glavno obravnavo, ker od prejema vabila na narok za glavno obravnavo 26. 5. 2014, ki ga je tožničina pooblaščenka prejela 13. 5. 2014, ni preteklo "15 dni". V skladu z določbo 2. odstavka 280. člena ZPP je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane stranki zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil prvi narok za glavno obravnavo razpisan že za dne 27. 3. 2014 (tožničina pooblaščenka je vabilo prejela dne 28. 2. 2014). Na podlagi tožničinega predloga za preložitev naroka za glavno obravnavo z dne 25. 3. 2014 je sodišče prvi narok za glavno obravnavo preložilo na 27. 5. 2014. Z obvestilom z dne 12. 5. 2014 pa je sodišče zaradi odsotnosti sodnice prvi narok za glavno obravnavo preložilo na 26. 5. 2014. Navedeno obvestilo o preklicu naroka in določitvi novega datuma je tožničina pooblaščenka prejela dne 13. 5. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je od dne, ko je tožničina pooblaščenka prejela obvestilo o preložitvi naroka do dneva dejanske izvedbe prvega naroka za glavno obravnavo sicer res preteklo manj kot 15 dni, vendar je tožnica nedvomno imela dovolj časa za pripravo na narok, kar je tudi smisel 280. člena ZPP. Prvi narok za glavno obravnavo je bil namreč prvotno določen že za 27. 3. 2014, razen tega je bil narok prestavljen zgolj za en dan, torej s 27. 5. 2014 na 26. 5. 2014, s tem da je bilo tožničini pooblaščenki vabilo za 27. 5. 2014 vročeno že 27. 3. 2014. Očitek o kršitvi 280. člena ZPP je zato neutemeljen.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka o preložitvi naroka, ko prvega naroka za glavno obravnavo ni preložilo in ga je opravilo v tožničini odsotnosti. V skladu z določbo 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožnica pravilno vabljena na prvi narok za glavno obravnavo dne 26. 5. 2014, na narok pa ni pristopila. Na narok pa je pristopila tožničina pooblaščenka. Šele na tem naroku je tožničina pooblaščenka navajala, da je tožnica odsotna, ker je bila tri dni pred razpisom naroka hospitalizirana. Glede na to, da je tožničina pooblaščenka šele na tem naroku navajala razloge za odsotnost tožnice in še zlasti glede na dejstvo, da je tožnica v postopku imela pooblaščenko, sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni imelo razloga za preložitev naroka in je narok utemeljeno izvedlo v tožničini odsotnosti. Sodišču prve stopnje tako ni možno očitati, da bi zmotno uporabilo določbo 115. člena ZPP, ko ni sledilo predlogu tožničine pooblaščenke za preložitev naroka za glavno obravnavo.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti z dne 29. 11. 2013 in posledično zahtevek za reintegracijo in reparacijo, neutemeljen. Neutemeljen je tudi podredni tožbeni zahtevek za priznanje odškodnine namesto reintegracije v višini 10 mesečnih plač. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2010 za nedoločen čas, na delovnem mestu učiteljice za dodatno strokovno pomoč. Tožena stranka je tožnici dne 10. 10. 2013 podala pisno opozorilo pred odpovedjo zaradi kršitev delovnih obveznosti in jo opozorila na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Dne 20. 11. 2013 je tožena stranka tožnici podala obdolžitev pred redno odpovedjo in vabilo na zagovor, ki je bil opravljen dne 26. 11. 2013 ter ji v nadaljevanju dne 29. 11. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR-1 (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji). Tožnici je očitala: - da naj bi kljub odredbi o izvajanju delovnih obveznosti z dne 10. 10. 2013 v času od 10. do 18. oktobra 2013 brez predhodnega posvetovanja kršila določila odredbe (izvajanje dodatne dejavnosti izven odločb dodatne strokovne pomoči), ob tem pa naj bi učencem tudi nepooblaščeno dovoljevala brskanje po medmrežju, kljub nevarnosti dostopa do osnovnih poslovnih baz zavoda; - da naj bi v obdobju med 12. 10. 2013 in 12. 11. 2013 v času delovne obveznosti nepooblaščeno popravljala, obdelovala in izdelovala seminarske naloge in izdelke iz predmetov, za katere ni strokovno usposobljena, poleg tega pa tudi grobo posegla v enotnost kriterijev ocenjevanja ter z razvajanjem in neposrednim opravljanjem dela, ki bi ga morali opraviti učenci samostojno, poleg tega je tudi spodkopavala avtoriteto pedagoškega kolektiva, nevzgojno vplivala na populacijo najstnikov ter preprečevala njihovo spontano motivacijo za samostojno opravljanje šolskega dela.

13. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je očitek tožnici v opozorilu z dne 10. 10. 2013 utemeljen. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica s kršitvijo dne 26. 9. 2013, ko je pred učenci zagovarjala nespoštovanje pravil o prepovedi uporabe mobilnih telefonov, kršila pravila šolskega reda, obenem pa s kršitvijo posegla v avtoriteto učiteljice. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v pisnem opozorilu tožnici utemeljeno očitala kršenje pravil šolskega reda, pa tudi neupoštevanje navodil delodajalca ter škodovanje poslovnim interesom tožene stranke, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilen. S tem pa je tožena stranka izpolnila obveznost, ki jo delodajalcu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nalaga določba 88. člena ZDR-1. 14. Sodišče prve stopnje je dejstva, ki so predstavljala podlago za presojo utemeljenosti očitkov v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotavljalo na podlagi listinskih dokazov ter izpovedi tožnice, zakonitega zastopnika C.C., prič A.A., E.E., F.F., G.G. in B.B.. Sprejeto dokazno oceno je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo ter obrazložilo, zakaj je zaključilo, da sta obe kršitvi tožnici dokazani. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno soglaša in pritožbene navedbe, ki ji oporekajo, ocenjuje za neutemeljene. Navedene priče pritožba tudi neutemeljeno ocenjuje kot neverodostojne zgolj zato, ker so zaposlene pri toženi stranki. V 8. členu ZPP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da verodostojnost izvedenega dokaza oceni sodišče, pri čemer ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njegovo vrednost. Tako zgolj na podlagi domnevno odvisnega položaja priče v razmerju do ene izmed pravdnih strank ni mogoče šteti, da njeni izpovedi ni mogoče verjeti.

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnici očitano prvo kršitvijo v redni odpovedi ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine, zaradi česar je pritožbeni očitek zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljen. Iz odredbe o opravljanju delovnih obveznosti (A/7), ki jo je ravnatelj tožene stranke podal tožnici dne 10. 10. 2013, med drugim izhaja jasno določena obveznost, da tožnica opravlja redne učne obveznosti dodatne strokovne pomoči po odločbah izključno za 12 učencev in da se z učenci, ki niso navedeni v razporedu redne učne obveznosti pogovarja zgolj v okviru napovedanih obiskov, nenapovedane pa preusmeri na druge svetovalne delavke ali na vodstvo šole. Da je tožnica kršila navedeno obveznost iz odredbe izhaja iz izpovedi prič A.A., F.F. in B.B., ki so kršitev, to je vstopanje učencev v tožničin kabinet brez odločb o dodatni strokovni pomoči, tudi neposredno zaznali. Navedene priče so tudi izpovedale, da so poznale otroke z odločbami oziroma so vedeli, kateri otroci nimajo odločb. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje njihovi izpovedi utemeljeno sledi, saj so njihove izpovedi skladne s pisnimi izjavami, ki so jih podali po zaznani kršitvi (B/12, B/14). Neutemeljene in protispisne so pritožbene navedbe, s katerimi pritožba izpodbija verodostojnost priči B.B. v zvezi z vsebino odredb. Pritožba navaja, da naj bi priča izpovedala, da je bil z odredbo seznanjen v juniju 2013, kar naj bi bilo objektivno nemogoče, saj je bila odredba izdana dne 10. 10. 2013. To pa naj bi kazalo na neverodostojnost njegove izpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča, na izrecno vprašanje, kdaj je bil z odredbo seznanjen, odgovoril, da sta s tožnico v juniju govorila o njenem obsegu dela, samo odredbo pa je verjetno videl na začetku šolskega leta, pri čemer misli, da je bil september. Iz njegovega zaslišanja tako ne izhaja, da bi bil z odredbo seznanjen junija 2013, kot to zmotno navaja pritožba. Poleg tega dejstvo, kdaj je bila priča seznanjena z odredbo, ne predstavlja pravnoodločilne okoliščine v tem sporu.

16. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica učencem na svojem računalniku dovoljevala brskati po medmrežju tudi v času svoje odsotnosti. O tem dejstvu je prepričljivo izpovedala priča F.F., ki je povedala, da je okrog 18. oktobra v podaljšanem bivanju našla dva učenca v tožničinem kabinetu, ki sta brskala po medmrežju (po spletnih straneh avto.net) in da takrat tožnica ni bila prisotna. Njena izpoved je skladna z zapisom navedenega dogodka (B/18) in ji, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno sledi. Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica omogočala učencem dostop do baz zavoda. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna ugotovitev iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Poleg tega takšnega ravnanja tožena stranka tožnici niti ni očitala. Tožena stranka je namreč tožnici očitala, da naj bi zato, ker je učencem dovoljevala brskanje po medmrežju v njeni odsotnosti, obstajala nevarnost dostopa do osnovnih poslovnih baz zavoda. Da je bil tožničin računalnik priklopljen na administrativno - finančni del omrežja, ki je bolj občutljiv s strani varovanja podatkov, je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpovedi priče E.E., ki je jasno in prepričljivo pojasnil strukturo informacijskega sistema tožene stranke in poudaril občutljivost osebnih podatkov, s katerimi razpolaga tožena stranka. O tem, da je bila tožnica o občutljivosti podatkov seznanjena ter da je v zvezi s tem potrebna dodatna skrb, pa sta izpovedala E.E. in ravnatelj tožene stranke, ki je potrdil, da je bila tožnica o tem opozorjena v njegovi pristnosti, ter da so na navedeno problematiko opozarjali na skupnih sestankih. Ob podanih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica z navedenim ravnanjem kršila svoje delovne obveznosti, in sicer določili 34. člena in 37. člena ZDR-1 in 5. člen pogodbe o zaposlitvi.

17. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z drugo tožnici očitano kršitvijo iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine in je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo pravilen dokazni zaključek, da je tožnica med 12. oktobrom in 12 novembrom 2013 v času svoje delovne obveznosti nepooblaščeno popravljala, obdelovala in izdelovala seminarske naloge in izdelke iz predmetov, za katere ni strokovno usposobljena. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, zakaj ne sledi tožničini izpovedi v zvezi z izdelavo seminarskih nalog. Sodišče prve stopnje je namreč sprejeto dokazno oceno v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo in tudi obrazložilo, zakaj je sprejelo navedeni dokazni zaključek o tožničinem pisanju seminarskih nalog namesto učencev. Dokazna ocena je vestna, skrbna in prepričljiva, kot to veleva 8. člen ZPP in jo zato sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožnica je zanikala, da naj bi izdelovala seminarske naloge namesto učencev in je navajala, da je učencem zgolj pomagala pri izdelavi seminarske naloge v smislu oblikovanja in preverjanja vsebine, čemur sodišče prve stopnje utemeljeno ne sledi, saj izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Dokazni zaključek, da je tožnica namesto učencev izdelovala seminarske naloge, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi izpovedi priče A.A., ki je prepričljivo izpovedala o okoliščinah, ki kažejo na to, da seminarske naloge niso izdelali njeni učenci, temveč tožnica. Njena izpoved je skladna tudi z zapisom dogodka z dne 15. 11. 2013 (B/10) ter zapisom z dne 12. 11. 2013 o pogovoru z učenko v zvezi s seminarsko nalogo (B/11), iz katerih izhaja, da sta oba učenca potrdila, da jima je seminarsko nalogo v celoti izdelala tožnica.

18. Dokazno oceno o tem, da je tožnici ta kršitev dokazana, je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi tako, da je upoštevalo tudi njeno izjavo na socialnem medmrežju (B/16), o tem, da naredi „power point“ vsakemu, kdor jo to vpraša. Zaključek, da je tožnica s takšnim ravnanjem kršila delovnega obveznosti, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi izpovedi ravnatelja in priče E.E., ki sta podrobneje pojasnila tožničino delo. Oba sta zatrdila, da delo specialnega pedagoga ni zbiranje podatkov in priprava seminarskih nalog, da mora učenec nalogo sam narediti oziroma da bi tožnica morala v primeru, ko so učenci prišli k njej po pomoč pri določeni seminarski nalogi, učence napotiti na matično učiteljico pri predmetu, ki je nalogo učencem naložila, česar pa tožnica ni storila. Ravnatelj je še pojasnil, da je bil že kakršen koli poseg v nalogo brez obvestila konkretnega učitelja, ki je nalogo dal, hujša kršitev delovnih obveznosti tožnice. Glede na navedeno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica z navedenim ravnanjem kršila svoje delovne obveznosti, saj ni upoštevala zahtev in navodil delodajalca (34. člen ZDR-1, 5. člen pogodbe o zaposlitvi) ter tudi škodovala poslovnim interesom tožene stranke, ki si je prizadevala učence motivirati za samostojno opravljanje šolskega dela v okviru ciljev osnovnošolskega izobraževanja.

19. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je glede na dejstva, da je tožnica bila seznanjena z obveznostmi iz delovnega razmerja, da jo je tudi tožena stranka seznanila z njenimi obveznostmi in da jih je tožnica večkrat kršila, pravilna ocena sodišča prve stopnje, da očitane kršitve v redni odpovedi predstavljajo utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 2. odstavek 89. člena ZDR-1. 20. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in tiste pritožbene razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

21. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.