Jedro

Sodna praksa ni enotna o vprašanju, ali se 290. člen DZ, po katerem se postopki, začeti pred uveljavitvijo DZ, dokončajo po določbah ZZZDR, nanaša le na procesne določbe v prej veljavnem zakonu ali podaljšuje tudi uporabo njegovih določb materialnopravne narave.

Jezikovna razlaga določb prvega in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR podpira razumevanje, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo. Že pred sprejetjem DZ so se pojavili dvomi o skladnosti ureditve s koristjo otroka kot temeljnim vodilom za urejanje vseh zadev, ki se tičejo otroka. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, je navedeno vodilo vgrajeno tako v Konvencijo ZN o otrokovih pravicah kot v Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z ZZZDR-C je bilo vneseno tudi v ZZZDR. V 5.a členu je zakonodajalec k skrbi za otrokovo korist zavezal tako starše kot oblastne organe. Pojem koristi otroka je tudi vsebinsko opredelil. V drugem odstavku navedenega člena je tako določeno, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Ker gre za temeljno vodilo v vseh postopkih, ki se tičejo otroka, ga je treba upoštevati tudi pri razlagi 105. člena ZZZDR. Navedena določba tako le navidezno ureja primer, ko je nestrinjanje enega od staršev (ali obeh), da se otrok zaupa v skupno varstvo in vzgojo, v nasprotju z otrokovo koristjo. Ob upoštevanju nedvoumnega namena določbe, da se tudi v primeru ločenega življenja staršev poskrbi za otroka, kot terja njegova korist, se lahko določba nanaša le na situacije, ko je za otroka najbolje, da se zaupa enemu od staršev.

Oče in mati sta sposobna za starševsko sodelovanje ali vsaj za uspešno paralelno starševsko skrb.

Vsak od staršev je zmožen vsaj dogovarjanja, potrebnega za uspešno paralelno starševsko skrb, morda pa tudi za še več sodelovanja v skrbi za hčer. Ali bosta to zmožnost udejanjila in prenesla v njun odnos s hčerjo, na kakšen način, v kakšnem obsegu in v kakšni časovni dinamiki, je seveda odvisno od njiju. Ob upoštevanju tega, da sta uspela podpreti hčer na tak način, da se je prilagodila novi situaciji in ohranila povezanost z obema, je utemeljeno pričakovati, da bosta tako ravnala še naprej. Pričakovati je, da se bosta pomirila s prenehanjem partnerske zveze, uvidela, da lahko vsak od njiju doprinese k hčerinemu odraščanju, in zaupala, da tudi drugega od staršev v njegovih ravnanjih vodi hčerina dobrobit ter mu v tej luči (tako kot sebi) dopustila tudi morebitne napake.

Izrek

I. Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni a. v III. točki izreka tako, da se glasi: "Mati in oče se zavezujeta za preživljanje hčere prispevati, tako da - vsak od njiju poskrbi zanjo v času, ki ga preživi pri njem (hrana, higienske potrebščine, bivanje, počitnikovanje) in da oče k tem stroškom pri materi prispeva še 142 EUR mesečno tako, da navedeni znesek do vsakega 15. dne v mesecu plača na osebni račun matere št. ..., odprti pri Banki, d. d., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za plačilo, - k pokritju ostalih potreb v skupni višini 295 EUR pa prispevata v razmerju 60 (oče) : 40 (mati).

Tako določene zneske sta dolžna prispevati od 23. 3. 2021 do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih v skladu s sklepom Vlade in obvestilom pristojnega centra za socialno delo.

Vsak od staršev uveljavlja otroški dodatek za polovico koledarskega leta." b. v drugem odstavku IV. točke izreka tako, da se glasi: "Ko bo A. A. pričela hoditi v šolo, se čas, ki ga preživi z očetom oziroma z materjo, razporedi v ponavljajočem se štirinajstdnevnem ciklu, tako da je deklica v prvem tednu pri očetu od torka, ko jo po zaključku šolskih obveznosti prevzame v šoli, do četrtka zjutraj, ko jo pripelje v šolo, v drugem tednu pa od srede, ko jo prevzame v šoli, do četrtka zjutraj, ko jo pripelje v šolo, in od petka, ko jo prevzame v šoli, do ponedeljka zjutraj, ko jo pripelje v šolo. Ostali čas preživi z materjo. Ob dnevih, ko ni šolskega pouka, oče prevzame hčer ob 15. uri na naslovu materinega bivališča oziroma jo do 9. ure pripelje na isti naslov." c. v četrtem, petem, šestem in sedmem odstavku IV. točke izreka tako, da se glasijo: "Starši so dolžni omogočiti telefonski stik hčere z drugim od staršev, pri čemer ta poteka vsak dan med 19. uro in 19.30 uro, med poletnimi počitnicami pa vsak drugi dan med 20. uro in 20.30 uro.

A. A. preživi - zimske počitnice izmenjaje z enim in drugim od staršev, pri čemer jih v šolskem letu 2021/22 preživi z očetom in jo v primeru, ko počitnice preživlja pri očetu, oče prevzame na naslovu materinega bivališča zadnji dan šolskega pouka ob 18. uri in jo prvi dan pouka po počitnicah pripelje v šolo, - jesenske in prvomajske počitnice izmenjaje z enim in drugim od staršev, pri čemer prvomajske počitnice v šolskem letu 2021/22 preživi z materjo, v šolskem letu 2022/23 pa jesenske počitnice preživi z materjo in prvomajske počitnice z očetom, in tako izmenjaje naprej, in jo v primeru, ko počitnice preživlja pri očetu, oče prevzame na naslovu materinega bivališča zadnji dan šolskega pouka ob 18. uri, mati pa jo prevzame naslednji petek ob 18. uri na očetovem domu, tako da preostanek počitnic preživi pri materi, v primeru, ko počitnice preživlja pri materi, pa oče deklico prevzame pri materi v petek med počitnicami ob 18. uri in jo prvi dan po zaključku počitnic pripelje v šolo, - božično-novoletne počitnice z vsakim od staršev polovico, pri čemer je v šolskem letu 2021/22 do 28. 12. do 18. ure z materjo, kjer jo prevzame oče in jo prvi dan po zaključku počitnic pripelje v šolo, v naslednjem šolskem letu pa jo oče prevzame zadnji dan šolskega pouka pred počitnicami ob 18. uri pri materi in jo mati prevzame 28. 12. ob 18. uri na naslovu očetovega bivališča, in tako izmenjaje naprej, - poletne počitnice izmenjaje v obdobjih od 24. 6. do 27. 6., od 27. 6. do 1. 7., od 1. 7. do 15. 7., od 15. 7. do 31. 7., od 31. 7. do 16. 8. in od 16. 8. do 31. 8., s tem, da v šolskem letu 2021/22 prične preživljati te počitnice z materjo, naslednje leto pa z očetom, in tako izmenjaje naprej, pri čemer jo tisti od staršev, h kateremu deklica gre, pride iskat na naslov bivališča drugega od staršev ob 18. uri.

Med počitnicami ne velja ureditev iz drugega odstavka IV. točke izreka.

Ostale pouka proste dni A. A. preživi pri tistem od staršev, pri katerem je na podlagi drugega odstavka IV. točke izreka." d. v osmem odstavku IV. točke izreka tako, da se beseda "tritedenski" nadomesti z besedo "dvotedenski".

II. V ostalem delu se pritožbi zoper sodbo zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožbe zoper sklepe se zavrnejo in se izpodbijani sklepi sodišča prve stopnje potrdijo.

IV. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo (1) da se zakonska zveza pravdnih strank razveže, (2) da se hči zaupa v skupno varstvo in vzgojo in da se stalno bivališče določi na naslovu stalnega prebivališča matere (II. točka izreka), (3) da je oče na materin račun dolžan za hčer plačevati preživnino, in sicer od 30. 4. 2019 do pravnomočnosti sodbe 114,60 EUR mesečno, odtlej pa 237,60 EUR mesečno (III. točka izreka), (4) da stiki potekajo po tritedenskem izmenjajočem principu, in sicer do vstopa v šolo v prvem in drugem tednu hči preživi z očetom od četrtka od 18. ure do nedelje do 18. ure, v tretjem tednu pa preživi z očetom od srede popoldan do četrtka zjutraj, po vstopu v šolo pa v prvem in drugem tednu preživi z očetom sredo popoldan ter od petka popoldan do nedelje zvečer, v tretjem tednu pa od srede popoldan do četrtka zjutraj, ostali čas v tem ciklu pa preživi z mamo; določilo je telefonske stike ter stike med počitnicami (s tem da med poletnimi počitnicami preživi enkrat po strnjenih 14 dni z vsakim od staršev po dogovoru med njima), prazniki in ob rojstnih dneh (IV. točka izreka), (5) da se zahtevka v presežku zavrneta (V. točka izreka) in (6) da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka). S sklepom, vsebovanim v isti odločbi, je zavrnilo tožnikov ugovor zoper sklep z dne 23. 8. 2019 (točka II.1. izreka) in toženkina predloga za izdajo začasne odredbe z dne 3. 10. 2019 in 20. 11. 2019 (točka II.2. izreka).

2. S sklepom z dne 30. 5. 2019 je sodišče prve stopnje na predlog pravdnih strank začasno uredilo stike med vsakim od staršev in deklico, in sicer tako, da pri očetu preživi en teden od četrtka do sobote, v naslednjem tednu pa od četrtka do nedelje, pri materi pa od sobote do četrtka oziroma od nedelje do četrtka.

3. S sklepom z dne 23. 8. 2019 je sodišče prve stopnje na toženkin1 predlog odločilo, da je tožnik dolžan podati soglasje k izpisu otroka iz vrtca na X., ker bo sicer to izjavo nadomestil sklep, in zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

4. Tožnik v pritožbi zoper sodbo, v kateri sta določena stalno prebivališče in naslov za vročanje, preživnina, stiki med tednom in ob koncu tedna ter med poletnimi počitnicami, uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in jo spremeni, podrejeno pa, naj jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodba je pomanjkljiva, ker ne vsebuje odločitve o delitvi olajšave za vzdrževanega družinskega člana in o delitvi pravice do otroškega dodatka.

Navaja, da ne vlaga pritožbe zoper sklep z dne 23. 3. 2021 o vpisu hčere v šolo v Y., se pa z njo ne strinja. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da mora poravnati delne stroške te začasne odredbe. Mater je večkrat pozval, da bi se dogovorila, a se je temu izmikala in izkoristila sodno prakso, ki prevečkrat odloča v korist mater, ne da bi upoštevala kronologijo dogodkov. Toženkina odselitev z X. skupaj z ugrabitvijo deklice danes namreč bistveno vpliva na izid sodbe v prid toženki.

V postopku se vidi, da mati s svojimi očitki njemu zasleduje cilj, kako ga v največji meri izločiti iz dekličinega varstva in vzgoje, po drugi strani pa napihuje fiktivne mesečne stroške z namenom pridobitve luksuzne preživnine. Ne prizadeva si za uravnoteženo ureditev, ki bi bila deklici v največjo korist. Glede na to je bil njegov zahtevek za zaupanje hčere v varstvo in vzgojo njemu utemeljen. Materina enostranska vsakodnevna samovoljna ravnanja v času zakonske zveze, načrtno iztrganje deklice iz njenega primarnega okolja, kriva ovadba, lažno zatrjevanje o domnevnem verbalnem nasilju, vztrajanje na okopih za vsako ceno in brez resnične pripravljenosti poiskati optimalno rešitev ter prefinjeno maščevanje zaradi zakonske zavrnitve so privedla do sodbe, ki za hčer ni optimalna. Sam se je novi situaciji prilagodil z odločno reorganizacijo v svojem podjetju in drugačnim načinom življenja, toženka pa se ni prilagodila v ničemer.

Pozdravlja odločitev o zaupanju deklice v skupno vzgojo in varstvo. Predlaga, naj se stalno prebivališče ohrani na sedanjem naslovu, na materinem naslovu pa določi začasno prebivališče. Iz navedbe, da je preživnina odmerjena, ker je bila hči zaupana v varstvo in vzgojo materi, izhaja, da je bila preživnina določena ob napačni predpostavki. Podani sta bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Ker sta starša izvajala skupno starševstvo, ni potrebe za določitev preživnine za nazaj. Poleg tega je v tem času pokril veliko večino vseh stroškov. Mesečni stroški ne morejo presegati 500 EUR. Preživnina, določena za naprej, je previsoka in napačno izračunana. Hči bo polovico časa izven šolskih obveznosti preživela pri njem. Dodatna preživninska obveznost je nesmiselna in neprimerna ter pomeni še večji njegov prispevek na mesečni ravni. Mati uveljavlja tudi celotno davčno olajšavo in otroški dodatek, kar v seštevku vodi do nerealnega zneska, ki ni povezan z zadovoljitvijo zdravih potreb otroka. Preživninska zmožnost obeh staršev je enaka. Tudi ob upoštevanju, da so njegove zmožnosti 15 % višje, bi njegov prispevek znašal 290 EUR, dejansko pa prispeva vsaj 330 EUR. Treba je tudi upoštevati, da mati že ves čas korona krize nemoteno dela v drugi branži, njegovo poslovanje pa je še vedno omejeno. Zmotna je ugotovitev o višini letnega zaslužka iz naslova gradnje lesenih plovil. V končno ceno ... je všteto tudi delo izdelovalca in pomočnika ter ostali stroški. Zaslužek za izdelovalca znaša okoli 6.000 EUR. Zmotna je ugotovitev o višini mesečnih bivanjskih stroškov. Uporablja le polovico hiše, ki je potrebna popolne prenove. Tudi druga nepremičnina, ki jo je zaradi starosti, dotrajanosti in nefunkcionalnosti za bivanje predelal v delavnico, ne more biti povod za oceno njegove višje materialne zmožnosti. Po grobi oceni delež bivanjskih stroškov, ki odpade nanj, znaša 240 EUR mesečno. Zmotna je tudi ugotovitev o njegovi boniteti zaradi vodenja B., d. o. o., ki zaradi epidemiološke situacije že ves čas posluje z izgubo. Sodišče ni pridobilo vseh podatkov o materinih dohodkih, vezanih na dnevno oskrbo starostnikov, in dohodkih, ki so bili ustvarjeni med zakonsko zvezo in nakazani na bančne račune na Hrvaškem. Predlaga, da prispevata vsak polovico, da svojo obveznost izpolnjujeta naturalno in da plačujeta vsak polovico stroškov vrtčevske oskrbe oziroma šolanja.

Predlaga večji obseg stikov. Hči naj v prvem in drugem tednu preživi pri njem od četrtka zvečer do ponedeljka zjutraj ter vsak torek popoldan do srede zjutraj, v tretjem tednu pa od torka popoldan do srede zjutraj in od četrtka popoldan do petka zjutraj. Ko bo obiskovala šolo, pa naj deklica preživi pri njem od srede popoldan do četrtka zjutraj in od petka popoldan do ponedeljka zjutraj, v tretjem tednu pa od torka popoldan do srede zjutraj in od četrtka popoldan do petka zjutraj. Ker jo mati izpostavlja dnevnim migracijam, hektiki svojih mestnih navad in vračanju domov pozno v večer ali v noč, bo spanje pri očetu in vrnitev v vrtec oziroma šolo naslednji dan na deklico učinkovalo blagodejno. Zimske počitnice naj v letu 2022 preživi z njim, v naslednjem letu pa z mamo. Poletne počitnice naj preživi enakomerno pri obeh starših izmenjaje na 15 dni. Tak ritem, oblikovan na podlagi začasne odredbe, se je pokazal kot uspešen. Tudi dan reformacije in dan spomina na mrtve naj deklica preživlja pri tistem od staršev, pri katerem se nahaja. V primeru izrednih razmer, ki bi povzročile zaprtje vrtca in šole, naj se čas, preživet pri vsakem od staršev, enakomerno razporedi.

5. Toženka v pritožbi zoper prvi odstavek II. točke, III., IV., V. in VI. točko izreka uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče ni izvedlo dokazov od B266 do B315, niti o zavrnitvi ni navedlo razlogov. Sklicevanje na sodbo VDSS Pdp 38/2018 ni pomembno, ker se je sodišče sklicevalo na listino B279, svoje odločitve pa na to listino ni oprlo. Zaradi navedenega so podane bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka ter iz 8. točke in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je bila tožba vložena pred pričetkom uporabe Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), bi moralo sodišče uporabiti Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po tem zakonu pa je bilo o skupnem varstvu in vzgoji mogoče odločiti le v primeru soglasja staršev. Pravdni stranki se nista bili sposobni dogovoriti o številnih, za hčer pomembnih stvareh. Sama je bila postavljena pred dejstvo, da bo tožnik s hčerjo odpotoval na F. in da bo z vrnitvijo otroka zamudil. Ugotovitev v sodbi, da starša vendarle uspešno sodelujeta, je zato v nasprotju z njenimi trditvami in dokazi. Napačna je ugotovitev, da srčike dogovarjanj med starši ne predstavljajo dogovarjanja o menjavi stikov, ampak o bistvenih vprašanjih otrokovega dnevnega življenja. Tudi o tem se nista sposobna dogovoriti. Nista se mogla dogovoriti o soglasju za obisk male živali v vrtcu, niti o kraju vrtca in šole. Tožnik ima po izvedenskem mnenju avtoritativne in napadalne odzive v razmerju do matere, ki so posledica njegove anksioznosti, in ni pripravljen popuščati ali se podrejati. Dve realizirani sodelovanji v pol leta sta premalo. Izvedenka je povedala, da je prihajalo do neskladij pri načrtovanju srečanja, glede uporabe plenic. Ne sprejema zaključka, da bo z nadaljevanjem postopka v otroku naraščal konflikt lojalnosti, ker se otrok zaveda, da med starši vlada nezaupanje. Nevarnosti ne predstavlja trajanje postopka, ampak očetova nepripravljenost za spremembe v svojem ravnanju. Tožnik je še v peti vlogi ponavljal očitke na njen račun in svoje nekulturno vedenje pripisal njej. Način komuniciranja izhaja iz telefonskih sporočil, predloženih v dokaznem postopku. Mnenje izvedenke, da tožnikova uporaba zmerljivk ne odstopa od povprečja in jo je mogoče razlagati le kot grdo obnašanje, ni sprejemljiva. Gre skorajda za dovolilnico tožniku, da lahko brez posledic še naprej z njo komunicira na tak način. Ker je do tožnikovega izbruha prišlo poldrugo leto po razhodu, je jasno, da tožnik ne more prek zamer, ki jih je imel do nje. Ni se pripravljen vključiti v pomoč in svetovanje. Hči bi morala biti zato zaupana v varstvo in vzgojo njej. Po mnenju izvedenke naj bo vsaj v osnovnošolskem obdobju mati njen rezidenčni starš. Poleg tega bo v določenem obdobju svojega razvoja bolj potrebovala mamo kot odraslo žensko figuro. Glede na obrazložitev v 27. točki sodbe opozarja, da kazenske ovadbe ni podala samoiniciativno, ampak je tožnikovo ravnanje vsaj kot neprimerno ocenil tudi center za socialno delo.

Odločitev o stikih je prejudicirana z odločitvijo o začasni odredbi. Odločitev tako izvira iz poteka časa, kar predstavlja kršitev 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Tritedensko kolobarjenje, v katerem le en vikend preživi z materjo, ni v dekličino korist. Izvedenka je opozorila, da je življenje med tednom drugačno kot med vikendom. Po izpodbijani odločitvi bi hči preživela s tožnikom 36 vikendov, z materjo pa le 16. Med vikendom se starši otroku lahko popolnoma posvetijo. Pomembni so tudi stiki z razširjeno družino. Tudi izvedenka je predlagala, da je pri očetu vsak drugi vikend od petka do ponedeljka zjutraj in enkrat z nočitvijo med tednom. O dekličinih stiskah zaradi pomanjkanja prostega časa, ki bi ga preživljala z mamo, je že obvestila center za socialno delo in izpovedala na naroku. Primerno bi bilo, da bi bila hči pri očetu vsak drugi vikend od četrtka do nedelje zvečer ter en ali dva popoldneva med tednom.

Vsakodnevni telefonski stik je po dosedanjih izkušnjah za otroka prej obveznost kot korist in bi bilo smiselno, da se določi vsak drugi dan, na njeno željo pa kadarkoli.

Dosojena preživnina ne pokriva hčerinih potreb. Tožnik ni obrazloženo prerekal navedb o višini potreb v znesku 1.389 EUR. Stroške bivanja na X. je treba deliti med tri osebe. Tožnikova ocena o strošku za hrano v višini 60 EUR je očitno prenizka. Za vsaj 48 EUR je prenizek tudi priznani strošek za obleko in obutev. Prenizek je strošek za športne in druge prostočasne aktivnosti. Starši so hčeri po razpadu zakonske zveze nudili primerljiv standard kot prej. Sama je trdila, da jo na dopustovanje povabijo njeni starši, tožnik pa svojega življenjskega standarda ni znižal. Napačno so ugotovljene pridobitne in premoženjske razmere vsakega od staršev. Tožnik je nekatera dejstva zatrjeval šele na naroku 7. 1. 2021, tako da jih ni mogla preveriti. Sodišče bi lahko o dejanskih tožnikovih prejemkih sklepalo iz denarnega toka in bi moralo v ta namen pridobiti dokaze o prometu na transakcijskem računu, na ostalih bančnih računih, o nepremičninah, o lizingu vozila. Zaradi napačnega povzetka njenega odgovora v sodbi v zvezi s prilivi na hrvaškem računu in o dohodkih iz naslova opravljanja storitve pomoči na domu je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je ugotovitev, da so njene možnosti za pridobitev dohodka enake kot tožnikove. Zaradi epidemije je izgubila dohodek iz turizma. Sama nima premoženja. Tožnikove premoženjske razmere so bistveno boljše. Z več dela bi lahko z izdelavo pleten zaslužil še več. Ni upoštevano, da ima v lasti vozilo, vredno 40.000 EUR. Zmotna je ugotovitev, da imata oba kot samostojna podjetnika možnost vplivati na prikaz svojih dohodkov. Sama te možnosti nima. V nasprotju z izvedenimi dokazi je ugotovitev, da so očetove pridobitne zmožnosti za 15 % večje od materinih. Njegove zmožnosti so petkrat večje od njenih.

Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna odločitev o stroških. Te bi moral kriti tožnik.

V spisu je sporočilo odvetnika V. sodnici z dne 22. 6. 2020, ki ga sodišče ni označilo kot prilogo C, niti ga ni poslalo toženki. S tem je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Toženka v pritožbi zoper točko II.2. izreka sklepa z dne 23. 3. 2021 navaja, da je nedopustno, da je o predlogu, vloženem konec 2019, odločeno šele v marcu 2021. Ravnanje sodišča je še toliko bolj nerazumljivo, ker je v predlogu z dne 3. 10. 2019 zatrjevala vsaj nenavadno, če ne ogrožajoče vedenje tožnika, sum spolne zlorabe pa je bil zavrnjen šele v novembru 2019. Poleg tega je trdila, da jima je s hčerko prekratko odmerjen skupen čas in jo hči pogreša. Neprimerna je obrazložitev v 61. točki. Sama ni podala prijave suma spolne zlorabe na Policijsko postajo X., ampak je le opisala vedenje tožnika do hčerke, prijavo pa je podal CSD. Ker jo je mnenje CSD močno prestrašilo, se je posvetovala s psihologom in psihiatrom in naknadno podala prijavo le še na PP Y. Nedopustno je, da je o predlogu za začasno dodelitev hčere njej z dne 21. 11. 2019, odločilo šele 23. 3. 2021. Mnenje CSD je bilo podano, njegovo mnenje pa ima veljavo izvedenskega mnenja. Z neupoštevanjem mnenja je sodišče kršilo 243. člen ZPP. Ne strinja se, da je zaupanja otroka enemu od staršev z začasno odredbo dopustno le v najnujnejših primerih. Tudi ob tej argumentaciji pa bi moralo sodišče reagirati na podan sum spolne zlorabe.

Predlagana začasna odredba bi ji preprečila težave, ko je za vsako najmanjšo stvar morala iskati tožnikovo soglasje. Ne bi bila postavljena v ugodnejši položaj. Sodišče je prejudiciralo končno odločitev z določitvijo obsežnih stikov, ki so v marsičem presegali stike, ki se sicer v sodni praksi določijo s končno odločbo.

Če bi sodišče odločilo o predlogu za določitev preživnine takoj, bi lahko kasneje zatrjevala spremenjene okoliščine in dodala nove trditve in dokaze. Svoje navedbe bi lahko dopolnila tudi na naroku. Poleg tega je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobivati dokaze v korist otroka.

7. Tožnik v pritožbi zoper sklep z dne 30. 5. 2019 predlaga, naj sodišče določi en dan več med tednom, ki ga hči preživi pri njem in da se ura prevzema premakne za eno uro. Tako bi bila porazdelitev stikov bolj enakomerna. Ker ni pričakovati, da bi se zmogla sama dogovoriti o poletnih počitnicah, predlaga dopolnitev začasne odredbe. Za čas, ko toženka dela več dni zapored na turističnih turah, s katerih se ne vrne domov, naj se določi, da ga hči preživi pri njem in ne v kaotičnih razmerah pri toženkinih starših, ki ga ne bodo obveščali o morebitnih zdravstvenih ali drugih zapletih pri hčeri. Toženki naj se prepove, da kliče deklico vsake tri ure in da vohuni za njima, kadar je hči pri očetu.

8. Toženka v pritožbi zoper sklep z dne 30. 5. 2019 navaja, da je tožnik zaradi narave svojega dela od spomladi do jeseni po cele dneve odsoten in ni primerno, da jih otrok preživi pri starih starših. Ugotovitev, da ima ustaljen strukturiran urnik dela, ne more temeljiti na prepričljivih dokazih. Deklica je prikrajšana v preživljanju vikendov z njo. Ne drži tožnikova navedba, da sama po odselitvi dela več. Ob nadpovprečnih dohodkih ji to ni treba. Zaslužek ji omogoča preživljanje nje in otroka.

Zmotna je odločitev, da se deklica ne zaupa v varstvo in vzgojo njej. Za otroka njene starosti je dobro, da hodi v vrtec in da je ne more voziti dnevno v vrtec na X. Tožnikovo soglasje potrebuje tudi za prehod k drugemu pediatru in zobozdravniku ter za prijavo prebivališča. Ne more se prijaviti na razpis za neprofitno stanovanje. Tožnik kljub njeni prošnji in priporočilu CSD noče umakniti začasne odredbe v zvezi s prehajanjem meje.

Ne drži, da je s prijavo tožnikovih ravnanj želela tožniku škodovati. Napisala je samo, kakšno je bilo družinsko razpoloženje, kako so kot družina funkcionirali in kakšen je bil odnos med tožnikom in hčerjo. Na to, naj ravnanje prijavi policiji, so jo opozorili na CSD. Prijavo je podal tudi CSD.

Tožnik ni izkazal, da je za hčer pri njem bolje poskrbljeno. Deklica ni vzgajana tako, da ne bi imela nikoli dovolj ali da ne bi bilo nič dovolj dobro. Ni izkazana njegova navedba o nestabilnosti otrokovega življenja pri materi.

9. Tožnik v pritožbi zoper sklep z dne 23. 8. 2019 navaja, da mnenje CSD, na katerem temelji odločitev, nima strokovne niti pravne podlage. Gre za standardiziran in generičen pristop, ki ne temelji na natančni ugotovitvi ključnih dejstev o družinskih okoliščinah. Ni ugotovljeno, pri katerem od staršev so podani boljši pogoji za uveljavitev otrokove koristi. Sklep temelji na družbenem stereotipu o ženski kot materi in gospodinji in je z vidika enakosti med spoloma in enakopravnosti med zakoncema sporen. Ob upoštevanju načela kontinuitete in želje deklice bi moralo odločiti, da še naprej obiskuje vrtec na X. Deklici se ne bi bilo treba soočati s spremembami, ki jih prinese zamenjava vrtca. Glede na oceno o trajanju postopka bi dotedanje stanje ostalo kar najmanj spremenjeno.

Neutemeljena je zavrnitev izreka denarne kazni. Sodišče se ni opredelilo do toženkinih ravnanj. Obema je naložilo obveznost zagotovitve zdravstvene in osebne izkaznice, česar sam itak ni imel namena opustiti. Toženka zamuja pri predaji otroka. Ko je pri očetu, ji pretirano pogosto telefonira. Ni mu izročila dokumentov. Izogiba se vzpostavljanju telefonskih stikov med očetom in deklico. Pogovore nadzira. Vzpostavi konferenčni stik v navzočnosti njene družine. Izpostavlja hčer prepirom v njeni primarni družini. Mati s hčerjo manipulira z dajanjem občutka krivde.

10. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbe nasprotne stranke predlagata njihovo zavrnitev.

11. Pritožbi zoper sodbo sta delno utemeljeni. Pritožbe zoper sklepe niso utemeljene.

_O pritožbah obeh staršev zoper sodbo_ _O zaupanju v skupno varstvo in vzgojo_

12. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni izreklo o dokaznih predlogih, označenih z B266 do B313 in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dokazi so bili priloženi vlogi, ki jo je mati vložila na zadnjem naroku 7. 1. 2021. Deloma gre za listine v zvezi z njenimi trditvami, da je iskala pomoč zaradi družinskega nasilja v maju 2019 in jo še vedno koristi ter da jo hčerin oče še vedno obtožuje, žali in s tem spravlja v duševno stisko, deloma pa gre za odgovor na očetove navedbe o stanovanjskih razmerah, ki jih nudi deklici, in o obstoju redne komunikacije med očetom in hčerjo. Predložila je še posnetek in predlagala, naj se ga posluša in naj se izvedenka do njega opredeli.

13. Sodišče prve stopnje navedenih dokazov resda ni vneslo v dokazni sklep, sprejet na obravnavi, a je v sodbi navedlo, da jih je upoštevalo. O katerih od predloženih dokazov se sodišče ni opredelilo in bi njegovo upoštevanje vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, v pritožbi ni navedeno, zgolj dejstvo, da se sodišče o njih ni izreklo na obravnavi, pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v škodo pritožnice kot njihove predlagateljice.

14. Glede listin v prilogah B314 in B315 je v izpodbijani sodbi navedeno, da jih sodišče ne bo upoštevalo, ker sta bili predloženi po zaključku obravnave. Očitek, da sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev teh dokazov, torej ne drži. 15. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi neseznanitve toženke z elektronskim sporočilom tožnikovega pooblaščenca z dne 22. 6. 2020. Sporočilo se nanaša na začasno ureditev stikov med poletnimi počitnicami v 2020, ki ni predmet izpodbijane sodbe.

16. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je odločitev o zaupanju deklice v skupno varstvo in vzgojo v nasprotju z ZZZDR, ki ga je glede na prehodne določbe DZ treba uporabiti v obravnavani zadevi, in da bi okoliščine, ki po stališču sodišča prve stopnje podpirajo skupno skrb, lahko utemeljevale le večji obseg stikov.

17. Odločitev, da se deklica zaupa v skupno varstvo in vzgojo, temelji na ugotovitvah, da soglasja staršev o tem ni bilo, vendar jo utemeljujejo - odsotnost objektivnih okoliščin, ki bi govorile za njeno zaupanje enemu od staršev, - načelo kontinuitete vzgoje in varstva, - načelo otrokovega pospešenega razvoja, - dekličina naklonjenost obema od staršev in - zgledno starševsko sodelovanje, vse ob upoštevanju največje otrokove koristi kot temeljnega vodila za odločanje tako v veljavnem zakonu kot v nadnacionalnem pravu.

18. Sodna praksa ni enotna o vprašanju, ali se 290. člen DZ, po katerem se postopki, začeti pred uveljavitvijo DZ, dokončajo po določbah ZZZDR, nanaša le na procesne določbe v prej veljavnem zakonu ali podaljšuje tudi uporabo njegovih določb materialnopravne narave. Četudi je pravilen drugi odgovor, je odločitev pravilna.

19. Jezikovna razlaga določb prvega in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR2 podpira razumevanje, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo. Že pred sprejetjem DZ so se pojavili dvomi o skladnosti ureditve s koristjo otroka kot temeljnim vodilom za urejanje vseh zadev, ki se tičejo otroka. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, je navedeno vodilo vgrajeno tako v Konvencijo ZN o otrokovih pravicah kot v Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z ZZZDR-C3 je bilo vneseno tudi v ZZZDR. V 5.a členu je zakonodajalec k skrbi za otrokovo korist zavezal tako starše kot oblastne organe. Pojem koristi otroka je tudi vsebinsko opredelil. V drugem odstavku navedenega člena je tako določeno, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Ker gre za temeljno vodilo v vseh postopkih, ki se tičejo otroka, ga je treba upoštevati tudi pri razlagi 105. člena ZZZDR. Navedena določba tako le navidezno ureja primer, ko je nestrinjanje enega od staršev (ali obeh), da se otrok zaupa v skupno varstvo in vzgojo, v nasprotju z otrokovo koristjo. Ob upoštevanju nedvoumnega namena določbe, da se tudi v primeru ločenega življenja staršev poskrbi za otroka, kot terja njegova korist, se lahko določba nanaša le na situacije, ko je za otroka najbolje, da se zaupa enemu od staršev. Ob drugačnem razumevanju bi sodišče podprlo ravnanje staršev, ki bi bilo v nasprotju s 5.a členom ZZZDR.

20. Pritožbeno sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 36/2020 ne daje podpore nasprotnemu stališču. V odločbi je resda navedeno, da ZZZDR ni dopuščal možnosti, da bi sodišče brez sporazuma staršev odločilo o skupni vzgoji in varstvu otrok, temu podobno razmerje pa je bilo možno vzpostaviti z ureditvijo stikov. Obravnavana zadeva je drugačna od navedene. V tisti zadevi niso bile ugotovljene niti okoliščine, ki bi narekovale določitev večjega obsega stikov. Nestrinjanje enega od staršev tako ni bila odločilna ovira za določitev skupnega varstva in vzgoje.

21. Ugotovitve, na katerih temelji odločitev o zaupanju v skupno varstvo in vzgojo, so naslednje: - deklica je tako na X. kot v Y. vključena v široko socialno okolje, - stanovanjske razmere pri očetu in pri materi so ugodne in prijetne, - vsak od staršev je svoje delovne obveznosti prilagodil tako, da je tedaj, ko je hči pri njem, lahko čim več časa z njo, - oba sta dovolj čustveno zrela, izobražena in dovolj poučena, z urejenim življenjskim slogom, tako da presegata minimalne standarde, ki veljajo za dobro starševstvo, - konflikt, ki je nastal med njima, je posledica njunih istosmernih lastnosti in izraža merjenje moči med dvema inteligentnima, sposobnima in izobraženima človekoma, ki sta hkrati preobčutljiva; oba se zmoreta do določene mere vživeti v otroka, a hkrati dajeta prednost svojemu merjenju moči; njun konflikten odnos je za otroka neprijeten in nepotreben, a ni ogrožajoč, - glede na dekličino sproščeno izražanje občutij v odnosu do vsakega od njiju v navzočnosti drugega je sklepati, da ji oba dajeta čustveno dovoljenje, da ima lahko rada oba, - dekličino zanimanje za telo in iskanje telesne bližine sovpada z razvojnimi potrebami otroka v predšolskem obdobju, - deklica se je dobro prilagodila na nastali položaj po razhodu staršev in v sebi razvila koncept dveh domov, ki ji omogoča ohranjanje in krepitev čustvenih vezi z vsakim od staršev, - mati in oče sta v starševskih zadevah kljub konfliktnemu odnosu precej sodelujoča, se držita začasne odredbe in s tem izkazujeta sposobnost za starševsko sodelovanje ali vsaj za uspešno paralelno starševsko skrb, - deklica se zaveda nezaupanja med materjo in očetom; če ne bo dobila dovoljenja, da ima lahko rada oba, bo v njej naraščal konflikt lojalnosti (želela bo ustreči obema).

22. Mati v pritožbi izpodbija pravilnost posameznih ugotovitev oziroma pravilno oceno nekaterih dejstev, pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa po njenem stališču utemeljuje zmotnost odločitve o zaupanju v skupno varstvo in vzgojo. Izpostavlja več primerov, v katerih se s hčerinim očetom nista ali nista mogla dogovoriti (izlet z očetom na F., božično praznovanje, praznovanje rojstnega dne dekličine prijateljice, podaja soglasja za sodelovanje pri obisku male živali v vrtcu, kraj vrtca in osnovne šole, preživljanje počitnic). Opozarja na način očetove komunikacije z njo, na njegovo nepripravljenost za popuščanje in napadalnost do nje.

23. Z nobenim od očitkov pritožnica ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je konfliktnost v njunem odnosu odraz vzajemnega merjenja moči, v katerem sta od prenehanja njune partnerske zveze, ki je časovno sovpadlo s pričetkom tega postopka, sodelovala oba. S tem, ko je opozorila le na očetova – po njeni oceni – neustrezna ravnanja in odločitve, ni pa niti omenila svojih – z očetovega vidika podobno neustreznih ali premalo pretehtanih – ravnanj ali pa se želela razbremeniti vsakršne odgovornosti zanje, je le potrdila pravilnost navedene ugotovitve.

24. Prav tako ni vzbujen dvom o pravilnosti zaključka – temelječe na izvedenskem mnenju – da sta oče in mati sposobna za starševsko sodelovanje ali vsaj za uspešno paralelno starševsko skrb. Za njegovo pravilnost ni ključno število odločitev, o katerih sta se starša med postopkom uspela dogovoriti, ampak so pomembnejše ugotovitve o njunem siceršnjem funkcioniranju, zmožnostih in osebnostnih značilnostih in ovrednotenje dejstva, da sočasno s sprejemanjem razhoda in prilagajanjem novi družinski situaciji teče ta sodni postopek, v katerem sta se postavila v vlogi nasprotnih strank. Pritožbeno naštevanje neuspelih dogovorov tako ne omaje pravilnosti sporne ugotovitve. Podobno velja za pritožbeno izpostavitev ugotovitve, da oče ne želi popuščati ali se podrejati. Hkrati je namreč ugotovljeno tudi, da je prilagodljiv in kooperativen, kar pomeni, da kljub temu, da ne želi popuščati, to zmore in je torej sposoben sodelovanja, ki ga terja skupna skrb za otroka.

25. Dovolj zanesljivo oporo v izvedenskem mnenju je sodišče dobilo tudi v zvezi z materinimi trditvami o očetovem neprimernem komuniciranju z njo in o neustreznem besednjaku. Ugotovljeno je, da ne gre za njegov osebnostni stil in da ni nobenega tveganja, da bi se odrazilo v odnosu do otroka. Prepričljiva je ocena, da gre le za izraz nakopičenega nezadovoljstva in nerazrešenega odnosa med partnerjema. Nobene opore ni za sklepanje, da bodisi izvedensko mnenje bodisi sodišče podpira rabo zmerljivk in kletvic.

26. Dovolj zanesljiva je ugotovitev, da je vsak od staršev zmožen vsaj dogovarjanja, potrebnega za uspešno paralelno starševsko skrb, morda pa tudi za še več sodelovanja v skrbi za hčer. Ali bosta to zmožnost udejanjila in prenesla v njun odnos s hčerjo, na kakšen način, v kakšnem obsegu in v kakšni časovni dinamiki, je seveda odvisno od njiju. Ob upoštevanju tega, da sta uspela podpreti hčer na tak način, da se je prilagodila novi situaciji in ohranila povezanost z obema, je utemeljeno pričakovati, da bosta tako ravnala še naprej. Pričakovati je, da se bosta pomirila s prenehanjem partnerske zveze, uvidela, da lahko vsak od njiju doprinese k hčerinemu odraščanju, in zaupala, da tudi drugega od staršev v njegovih ravnanjih vodi hčerina dobrobit ter mu v tej luči (tako kot sebi) dopustila tudi morebitne napake.

27. Neutemeljen je materin predlog za zaupanje deklice v varstvo in vzgojo njej. Dekličini potrebi po materini bližini v odraščajočem obdobju je mogoče zadostiti tako z odločitvijo o zaupanju njej kot tudi z odločitvijo o skupnem starševstvu. Na drugi strani so ugotovljene pomembne prednosti sprejete odločitve pred zaupanjem enemu od staršev. Otrok potrebuje tako mamo kot očeta. V konfliktnem odnosu med starši je zato za njegov zdrav razvoj še toliko bolj pomembno, da ohrani doslej vzpostavljeno tesno vez z vsakim od njiju.4 Največ prostora za to omogoča sprejeta odločitev, po kateri sta starša enakopravno vključena v skrb in vzgojo. Na drugi strani taka odločitev starše vzpodbuja, da se pomirijo z novo nastalo situacijo, jo sprejmejo in svoj nadaljnji odnos osredotočijo na dobrobit hčere.

O dekličinem stalnem prebivališču

28. Neutemeljen je očetov pritožbeni očitek o nepravilnosti odločitve, da je dekličino stalno prebivališče na naslovu stalnega prebivališča matere. Odločitev temelji na ugotovitvah o dekličinih razvojnih psihosocialnih potrebah in oblikovanem odnosu med njo in materjo v predšolskem obdobju, na temelju katerih je sodišče odločilo, da pri materi preživi nekaj več časa kot pri očetu. To so zadostni in dovolj prepričljivi razlogi za sprejeto odločitev.

_O načinu ureditve skupnega varstva in vzgoje_

29. Po izpodbijani sodbi se čas, ki ga deklica preživi pri vsakem od staršev, razporedi v tritedenskem izmenjajočem se principu tako, da je v prvem in drugem tednu z očetom ob sredah popoldan in od petka popoldan do nedelje zvečer, v tretjem tednu pa od srede popoldan do naslednjega jutra, v ostalem delu pa preživi z materjo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izvedensko mnenje, po katerem naj deklica več časa preživi pri materi, a vsaj 40 % časa pri očetu, in naj se način izvajanja skupne skrbi uredi čim bolj natančno. Ocenilo je, da se je deklica na način prehajanja po začasni odredbi, ki je veljala med postopkom, dobro privadila in da ta ureditev za nobenega od staršev ni predstavljala pretežkega bremena.

30. Obe pritožbi se zavzemata za spremembo navedene odločitve. Oče si prizadeva za to, da bi bila deklica tudi med tednom več časa pri njem in da bi se čas med vikendom podaljšal do ponedeljka zjutraj. Mati se zavzema predvsem za enakomernejšo razporeditev preživljanja vikendov pri vsakem od staršev. V pritožbi in v odgovoru na očetovo pritožbo je ponudila več možnosti.

31. Tako očetova želja, da bi bil bolj vpet v čas med tednom, namenjen rutini in obveznostim, kot tudi materino stališče, da z deklico potrebujeta tudi čas med vikendom, prvenstveno namenjen sprostitvi in druženju, sta narekovali preveritev, ali ju je možno upoštevati v večji meri kot v izpodbijani sodbi. Ker sta pritožbi vzbudili dvom, ali je način izvrševanja skupne skrbi urejen tako, da so v največji možni meri upoštevani vsi pomembni vidiki, je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo. Starši so na njej predstavili svoja stališča. Sodišče ju je zaslišalo.

32. Pri razporeditvi časa, ki ga bo deklica preživela z vsakim od staršev, je pritožbeno sodišče izhajalo iz izvedenskega mnenja, po katerem naj deklica vsaj 40 % časa preživi z očetom, vikendi naj bodo, če je le mogoče, razporejeni enakomerno; da bosta oba starša vpeta tudi v življenje med tednom, osredotočeno na delo in obveznosti, naj deklica tudi dan ali dva med tednom preživi z očetom. Neutemeljeno je materino pritožbeno stališče, da vožnje med tednom predstavljajo za deklico preveliko obremenitev. Izvedenka je resda ocenila, da bi izmenjava po principu en teden pri enem, en teden pri drugem od staršev za deklico v njeni starosti predstavljala preveliko obremenitev, a iz tega mnenja ne izhaja, da je tudi vožnja enkrat ali dvakrat med tednom nesprejemljiva. Ob mnenju, da je deklica prilagodljiva in sproščeno prehaja med obema domovoma, je namreč ocenila, da razdalja med bivališčema staršev še omogoča dnevne vožnje, in med več možnostmi navedla tudi, da je deklica pri očetu vsak drugi vikend od petka po šoli do ponedeljka zjutraj5 in med tednom, ko bi jo oče prevzel po pouku in naslednji dan pripeljal v šolo (str. 45 izvedenskega mnenja).

33. Upoštevaje prepričljivost izvedenkinega poudarka na različnem dojemanju časa med tednom kot časa za delo in obveznosti in časa med vikendom, namenjenega sprostitvi in druženju, je pritožbeno sodišče določilo štirinajstdnevni izmenjajoči se ritem dekličinega prehajanja med starši. V tem času je deklica po en vikend pri vsakem od staršev ter enkrat oziroma dvakrat med tednom pri očetu. Čas med vikendom traja do začetka novega delovnega tedna, kar bo deklici omogočilo, da bo v celoti vključena v preživljanje vikendov in priprave na nov delovni teden pri vsakem od staršev. Nočitve pri očetu med tednom omogočajo, da bo tudi oče imel vpogled v hčerine šolske obveznosti, hkrati pa so določene tako, da se deklica lahko vključi v zunajšolske dejavnosti tako pri materi kot pri očetu. Zgolj preživljanje popoldnevov z očetom, za kar se je zavzemala mati, bi znatno zmanjšalo kvaliteto tega časa. Ker bi bila deklica in oče primorana ta čas preživljati v Y., bi bila vsak teden sproti soočena z nujnostjo iskanja ustreznega prostora za izpolnitev šolskih obveznosti ter dejavnosti za zapolnitev preostalega časa. To breme bi bilo večje od obremenitve z vožnjo na X. in naslednje jutro nazaj. Na drugi strani obremenitev deklice zaradi vožnje odtehta korist, ki jo prinese dejanska vključitev očeta v dekličino življenje med tednom. Po tako določenem ritmu deklica v dveh tednih preživi približno šest dni z očetom, osem dni pa z materjo, in tako tudi v tem vidiku sledi mnenju izvedenke. Izvedensko mnenje nudi zanesljivo oporo tudi oceni, da bo deklica - tako kot je ponotranjila ritem, določen med postopkom – sprejela tudi novi dvotedenski ritem, v katerem bo z vsakim od staršev preživela podobno časa kot doslej, hkrati pa bo z materjo več časa čez vikend.

34. Pri razporeditvi počitniških obdobij je pritožbeno sodišče izhajalo iz predloga staršev, o katerem sta se dogovarjala izven tega postopka in na pritožbeni obravnavi nista izrazila pomislekov o njegovi ustreznosti. Upoštevalo je njuno željo, da se natančneje določi uro in kraj prevzema deklice ter razporeditev poletnih počitnic in da se v ureditev vključijo vsi prazniki in dela prosti dnevi. Deklica bo tako izmenjaje preživljala jesenske, zimske in prvomajske počitnice pri enem in drugem od staršev, s tem da bo zaključni vikend, v primeru zimskih počitnic pa nedeljo, preživela pri drugem. Tako bo vsak od staršev vsaj v manjšem delu vključen v vsake počitnice. Božično-novoletne počitnice bo deloma preživela pri enem in deloma pri drugem od staršev. Pri razporeditvi poletnih počitnic je sodišče sledilo usklajenemu predlogu staršev, dogovorjenem na pritožbeni obravnavi.

35. Materin pritožbeni očitek glede dolžnosti omogočanja vsakodnevnega telefonskega stika ni utemeljen. Eden od pomembnih vidikov skupne skrbi za otroka je intenzivna vpetost staršev v otrokovo življenje. Vsakodnevni telefonski stik k temu pripomore. Omogoča, da otrok z vsakim od staršev – tudi s tistim, ki ga ni fizično zraven – deli, kar se mu je dogajalo čez dan. Navedeno krepi občutek povezanosti in bližine.

36. Sledeč pobudam staršev na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče le za čas poletnih počitnic določilo, naj telefonski stik poteka vsak drugi dan in ob nekoliko kasnejši uri.

37. Oče je še predlagal, naj se uredi primer zaprtja šole zaradi izrednih razmer. Glede na to, da ni mogoče predvideti, kako bo potekalo šolanje v različnih možnih situacijah izrednih razmer,6 morebitna ureditev ne bi bistveno pripomogla k večji predvidljivosti. Tako za te primere kot tudi sicer velja, naj starši ostajajo prožni pri odzivanju na raznolike situacije, ki jih prinese življenje, in se sproti dogovarjajo v hčerino korist. Zmožnost dogovarjanja staršev bo v deklici krepila občutek varnosti.

38. Ker je deklica ob izdaji te odločbe že vključena v šolo, ni bilo potrebe po spremembi odločitve, kolikor se nanaša za čas, ko je obiskovala vrtec.

_O preživljanju deklice_

39. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da preživninske potrebe deklice znašajo 764 EUR, da so očetove pridobitne zmožnosti za približno 15 % boljše od materinih in da bo deklica pri materi preživljala 57 % časa, pri očetu pa 43 %. Očetovo preživninsko obveznost je sodišče določilo tako, da je znesek potreb razdelilo v razmerju 57 : 43, nato pa očetov delež zvišalo za 15 %.

40. Utemeljen je očetov pritožbeni očitek, da odločitev o njegovi preživninski obveznosti izhaja iz zmotne predpostavke, da je deklica zaupana v varstvo in vzgojo materi. V takem primeru bi za dekličine potrebe poskrbela mati, oče pa bi bil dolžan prispevati za pokritje teh potreb v denarju. V primeru skupnega varstva in vzgoje vsak od staršev poskrbi za otroka, ko je ta pri njem, glede potreb, ki jih ni mogoče ali jih ni smiselno ločiti (npr. šolanje, oblačila in obutev, zunajšolske dejavnosti), pa se starša dogovorita, katere od teh bo pokrival eden in katere drugi oziroma na kakšen način si jih bosta delila. Prav je, da se v tem dogovoru odrazi tudi morebitna različna preživninska zmožnost staršev. Če se ne zmoreta dogovoriti, sodišče odloči, da je eden od staršev dolžan prispevati (tudi) preživnino v denarju le v primerih, v katerih so njune zmožnosti različne oziroma v katerih otrok več časa preživi pri enem kot pri drugem.

41. Zaradi odprave ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče izvedlo pritožbeno obravnavo. Ker se starši niso mogli sporazumeti, je bilo treba odločiti še o utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov in določiti znesek, ki naj ga prispeva oče v denarju, da bo skupaj s tem, kar deklici nudita v naravi, njun preživninski prispevek odražal njune zmožnosti in čas, ki ga preživi pri enem oziroma pri drugem od njiju. Pritožbeno sodišče je zato ponovilo dokaz z zaslišanjem staršev.

42. Neutemeljen je materin pritožbeni očitek, da oče ni obrazloženo nasprotoval njeni oceni stroškov za hčer v višini 1.389 EUR. Ves postopek je nasprotoval materinemu predlogu glede višine preživnine in podal tudi oceno posameznih stroškov. Navedeno ne daje podlage za morebiten sklep, da je materine navedbe priznal in da jih je zato treba šteti za dokazane.

43. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju potreb šestletne A. A. pravilno izhajalo tako iz zbranega procesnega gradiva kot tudi splošno znanih dejstev in izkušenj o potrebah otrok enake starosti. Upoštevaje pritožbene očitke staršev o prenizkem oziroma previsokem ovrednotenju posameznih stroškov pritožbeno sodišče k razlogom izpodbijane sodbe dodaja naslednje: - bivanjski stroški znašajo pri materi 300 EUR, pri očetu 145 EUR (stroški, kot jih je oče specificiral v izpovedbi, znašajo skupno približno 430 EUR; glede na to, da v skupnem gospodinjstvu živi še očetova partnerka, na deklico odpade tretjina; stroški bivanja pri materi so višji kot pri očetu, a niso pretirani niti nesprejemljivi; šteti je, da je v ocenjenem strošku bivanja pri materi, ki po naravi stvari ni natančen, vključen tudi sorazmerni del stroška za parkiranje, ki glede na materino navedbo o letni ceni znaša 4,50 EUR mesečno), - primeren strošek za oblačila in obutev znaša 80 EUR (ocena v izpodbijani sodbi v višini 42 EUR je sicer obrazložena, a skromna; nakup kvalitetnih oblačil stane več; upoštevaje pridobitne sposobnosti staršev pritožbeno sodišče verjame, da je bil dosedanji povprečni mesečni strošek višji; z odraščanjem bo za deklico postalo pomembno, kako je oblečena), - primeren strošek za hrano znaša 120 EUR (del obrokov je deklici zagotovljen v šoli, zvišanje pa narekuje ugotovitev, da starši v dekličine obroke vključujejo tudi hrano višjega cenovnega razreda; četudi so se starši v času, ko so živeli skupaj, pogosteje prehranjevali v restavracijah, ne gre za dekličino potrebo in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo), - ocena stroška za higienske potrebščine je ustrezna (ugotovljeni znesek v višini 17 EUR ni več sporen, glede na materino oceno, da gre za nekaj evrov, ga pritožbeno sodišče zaokrožuje na 15 EUR), - strošek za vrtec in šolo znaša 80 EUR mesečno (mati je povedala, da je ob izdaji sodbe strošek za vrtec znašal 80 EUR, strošek za šolo je oče ocenil na enak znesek; glede na to, da vključuje obroke, šolo v naravi, druge plačljive dejavnosti, ki jih nudi šola, šolske potrebščine, ki jih je treba kupiti ob začetku šolskega leta, in dopolnjevati z manjšimi stroški med šolskim letom, je ocena realna), - strošek za prostočasne aktivnosti sodišče ocenjuje na 120 EUR mesečno (mati je povedala, da je deklico vključila v balet in glasbeno šolo, kar skupaj znaša 65 EUR mesečno, in da za ostale aktivnosti (predstave, prireditve ipd.) porabi še 30 EUR mesečno, nista pa z očetom še dorekla dekličinih aktivnosti; oba sta povedala, da ima hči kolo, opremo za smučanje in nekaj drugih športnih pripomočkov; manjši izdatek gre za darila za dekličine prijatelje; starši želijo in zmorejo deklici omogočiti aktivno udejstvovanje v prostem času; za zdravo odraščanje deklica ne potrebuje mnoštva aktivnosti; ocena temelji na upoštevanju obojega), - strošek za ostale drobne potrebe v višini 15 EUR (ta strošek je pritožbeno sodišče dodalo, v njem pa so vključeni drobni nepredvideni izdatki, ki so raznoliki, a redoma nastajajo in niso ovrednoteni v okviru drugih postavk).

44. Dekličine potrebe tako znašajo 430 EUR, stanovanjski stroški pa še 300 EUR pri materi in 145 EUR pri očetu. Ker deklica polovico počitnic preživlja pri vsakem od staršev, vsak od staršev pa ji glede na svoje vire dohodkov zmore zagotoviti, da jih preživi aktivno, pritožbeno sodišče tega stroška ni upoštevalo v ovrednotenju potreb, ki pridejo v poštev pri izravnavi. Izbira načina (in s tem povezanega stroška) je v domeni vsakega od njiju.

45. Sodišče prve stopnje je zbralo dovolj obsežno dokazno gradivo v zvezi z odločitvijo o preživninskih zmožnostih staršev, deloma pa je utemeljen materin pritožbeni očitki o zmotni oceni teh zmožnosti.

46. Ker za oceno preživninske zmožnosti staršev niso pomembni le dejanski dohodki, ampak tudi možnosti za njihovo pridobitev, ni bilo treba, da bi sodišče naredilo natančno analizo prihodkov očeta (in matere). Glede na to, da starši nedvomno zmorejo poskrbeti ne le za osnovne dekličine potrebe, ampak tudi za bolj pestro in kvalitetno prehrano, za nakup kvalitetnejših oblačil in obutve in za pestro udejstvovanje v prostem času, je zbrano procesno gradivo omogočalo dovolj zanesljivo oceno o primerjavi pridobitnih zmožnosti staršev.

47. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni oceni materine izpovedbe v zvezi z dohodki na bančnem računu na Hrvaškem. Na vprašanje sodišča, ali na Hrvaškem dobiva kakšne dohodke in ali ima tam še kakšne poslovne stike, je mati odgovorila: "Ne, ne izdajam računov, ne." Ugotovitev v sodbi, da se ni opredelila o tem, ali na računu beleži kakšne prilive, ima ustrezno podlago v navedenem vprašanju in odgovoru. Četudi sodišče materi ni postavilo vprašanja o višini dohodkov, ki jih pridobiva z nudenjem pomoči na domu, to še ne pomeni, da ne drži ugotovitev v sodbi, da ni navedla ali pojasnila, koliko ti dohodki znašajo. Oboje je sodišče utemeljeno ovrednotilo kot indic v prid oceni, da ji njenega življenjskega sloga po preselitvi v Y. ne omogočajo zgolj uradno prikazani dohodki. Neprepričljivo je tudi pritožbeno oporekanje oceni, da ji organiziranje dejavnosti v obliki samostojnega podjetništva omogoča vplivati na prikaz svojih dohodkov. Natančnejše argumentiranje teh ocen ni bilo potrebno. Ključna za presojo je namreč ugotovitev, da se je mati ves postopek ocenjevala kot zelo sposobno in da se kot podjetnica visoko ceni. Ocena temelji na njenih navedbah o znatnem prispevku k donosnosti dejavnosti voženj s turistično ladjico po ... in o uspešnosti pri opravljanju turističnega vodenja. Pritožbeno sodišče dodaja, da iz zbranega gradiva še izhaja, da se je hitro prilagodila novi življenjski situaciji in poiskala nove vire dohodkov. Ti so bili nekaj časa zaradi epidemije resda okrnjeni, a tudi dopolnjeni z državno pomočjo. Kot je povedala na pritožbeni obravnavi, pa je znala izkoristiti že prvo priložnost po ponovnem prihodu turistov v Y. letos poleti.

48. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam v izpodbijani sodbi, da so tudi očetove pridobitne zmožnosti zelo dobre, delno utemeljeno pa je materino pritožbeno zavzemanje za ugotovitev večjega razkoraka v njunih zmožnostih od ugotovljenih 15 %. Iz očetove izpovedbe na pritožbeni obravnavi izhaja, da mu glavni vir prihodkov predstavlja opravljanje turističnih voženj po ..., da poleg tega pomaga očetu pri prevozih po ... in da se v okviru družbe B. d. o. o. ukvarja z dejavnostjo izdelave plovil. Sodišče mu verjame, da je dejavnost servisiranja plovil prepustil svojima nekdanjima sodelavcema, da je izdelava plovil zaradi pomanjkanja časa zastala in da so dohodki iz turističnih prevozov med epidemijo znatno upadli. Utemeljeno je na drugi strani materino opozorilo, da so kljub predaji dejavnosti servisiranja njegove možnosti za pridobivanje dohodka iz turističnih voženj bodisi po ... bodisi po ... še vedno zelo dobre. Ob upoštevanju možnosti za zaslužek z izdelavo plovil, ki so ugotovljene že v izpodbijani sodbi,7 pritožbeno sodišče ocenjuje, da je razlika v pridobitnih zmožnostih še nekoliko večja od ocenjenih 15 % v izpodbijani sodbi.

49. Ob upoštevanju dejstev, da so očetove zmožnosti glede na ugodnejše materialno zaledje (več virov premoženja in utečeno poslovanje) boljše od materinih, hkrati pa vsak od staršev zmore pokriti vsaj polovico ugotovljenih dekličinih potreb, je ustrezna razporeditev preživninskega bremena v razmerju 60 : 40. Za večje očetovo preživninsko breme (na pritožbeni obravnavi je mati predlagala razmerje 83 : 17) bi morala mati ponuditi več procesnega gradiva, ki bi omogočilo zanesljivejšo oceno o njenih dohodkih in mejah njene pridobitne zmožnosti. Navedbe o visokih očetovih zmožnostih za pridobitev dohodkov predstavljajo namreč le del tega, kar je pomembno za odločitev o razporeditvi preživninskega bremena. Ker tudi sama zmore prispevati vsaj polovico, pa ni bilo potrebe po dopolnjevanju dokaznega gradiva po uradni dolžnosti.

50. Utemeljeno je očetovo pritožbeno stališče, da ni potrebe za določitev preživnine za čas od 30. 4. 2019 do izdaje izpodbijane sodbe (23. 3. 2021). Deklica je bila v tem obdobju približno enako časa pri enem in pri drugem od staršev. Vsak od staršev je poskrbel za vse njene potrebe v času, ko je bila pri njem (prehrana, higiena, oblačila, obutev). V prvih štirih mesecih je strošek za vrtec kril oče, kasneje pa sta si ta strošek delila. Počitnice sta ji zagotavljala oba. Bivanjski stroški pri očetu so nižji kot pri materi. Na drugi strani so bili stroški oblačil pri njem višji. Mati je povedala, da so bili ti stroški pri njej tedaj nizki, ker si je lahko oblačila izposodila ali dobila podarjena. Oče je kril tudi višje stroške za smuči in drsalke ter športno udejstvovanje, mati pa strošek za plesne urice. Zaradi epidemioloških razmer, ki so zaznamovale približno polovico relevantnega obdobja, noben od staršev ni mogel pridobivati dohodkov iz dejavnosti, ki jima sicer predstavlja vir dohodkov. Oba sta v tem času prejemala državno pomoč. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta starša ustrezno svojim pridobitnim zmožnostim porazdelila stroške za dekličino preživljanje in da zato za obdobje do izdaje izpodbijane sodbe ni razlogov za izravnavo.

51. Oče je tako od izdaje izpodbijane sodbe dalje dolžan prispevati za bivanjske stroške pri materi še 122 EUR (od skupno 445 EUR je mati dolžna kriti 178 EUR, oče pa 267 EUR; oče pokriva stroške, ki nastajajo pri njem, razliko, do katere je prišlo zaradi višjih stroškov bivanja pri materi in njegove višje preživninske zmožnosti, je dolžan prispevati v denarju).

52. K stroškom za hrano je dolžan materi prispevati še 20 EUR (ocenjeni dnevni strošek za hrano je 4 EUR; v času, ko je deklica pri očetu (13 dni), prispeva 52 EUR, 60 % prispevek pa znaša 72 EUR).

53. Glede ostalih potreb, ki se pokrivajo mesečno ali v še daljšem časovnem obdobju, je v izreku določen le delež, v katerem sta starša dolžna prispevati k njihovemu pokritju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se bosta zmogla sama dogovoriti o tem, na kakšen način jih bosta pokrila.

54. Ker se starša nista sporazumela, je utemeljen očetov pritožbeni predlog, naj se določi, kdo od staršev ima pravico do uveljavljanja otroškega dodatka. Ni pa potrebe za odločitev glede uveljavljanja davčne olajšave za otroka. V primeru, da se starši ne bodo sporazumeli, bo davčni organ upošteval enak delež olajšave pri vsakem od staršev. Po enajstem odstavku 114. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) se namreč v primeru, ko se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, prizna vsakemu njen sorazmerni del. **_O pritožbah obeh staršev zoper sklep z dne 30. 5. 2019_**

55. S sklepom z dne 30. 5. 2019 je sodišče prve stopnje odločilo o predlogih obeh staršev za začasno ureditev razmerja med vsakim od staršev in njuno hčerjo. Oba od staršev sta se pred izdajo sklepa izrekla o nasprotnem predlogu. Pred odločitvijo je sodišče pridobilo mnenje Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Zoper ta sklep sta oba od staršev vložila pravno sredstvo, ki ga je oče naslovil kot ugovor, mati pa kot ugovor in pritožba. Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 6. 2019, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo oba ugovora in odgovorilo na vse očitke, noben od staršev ni vložil pritožbe. Predmet odločanja v tem postopku je tako materino nestrinjanje z zavrnitvijo predloga, naj se deklica začasno zaupa v varstvo in vzgojo njej ter očetovo nestrinjanje z manjšim obsegom časa, ki ga deklica preživi pri njem, od predlaganega.

56. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da se otroka že med postopkom začasno zaupa v varstvo in vzgojo enemu od staršev le v primerih, ko bi bil otrok sicer ogrožen, in da takih okoliščin mati ni izkazala. Taka začasna odredba lahko zaradi daljnosežnosti posledic in v povezavi s potekom časa, ki je potreben za izvedbo dokaznega postopka, vpliva na končno odločitev, to pa je sprejemljivo le, kadar ni druge možnosti za zavarovanje otroka. Zadeve, na katere je mati opozorila v pritožbi, je bodisi mogoče urediti na drug način, bodisi so odložljive.

57. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje staršev za drugačno razporeditev časa, ki ga otrok preživlja pri vsakem od njiju. Sprejeta odločitev je sledila mnenju CSD, naj bo ta čas enakomerno razporejen. Spremembe, ki jih je v pritožbi predlagal oče (podaljšanje za en dan oziroma za eno uro), za začasno ureditev niso pomembne. Noben od pritožnikov tudi ni verjetno izkazal, da drugi od staršev ne bi zmogel dovolj dobro poskrbeti za deklico v času, ko je bila pri njem.

_**O očetovi pritožbi zoper sklep z dne 23. 8. 2019**_

58. Neutemeljen je očitek, da sklep temelji na dajanju prednosti materi pred očetom. Ključno za ugoditev materinemu predlogu, naj deklica obiskuje vrtec v Y., je bilo dejstvo, da je deklica večji del delovnega tedna preživljala pri materi in ji je bila s tako odločitvijo prihranjena dnevna vožnja na X. in nazaj. Ob oceni, da se deklica zmore prilagajati in navaditi na novo vrtčevsko okolje, je navedeno zadostovalo za sprejeto odločitev.

59. Neutemeljeni so tudi očitki o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni. Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ključne ugotovitve, da je bila zatrjevana kršitev v zvezi z izročitvijo osebnih dokumentov storjena, preden je bilo materi s sodno odločbo naloženo, naj ob predaji deklice očetu izroči zdravstveno in osebno izkaznico. Podlage za izrek denarne kazni ne dajejo niti ostale navedbe o materinih ravnanjih. Denarno kazen je namreč mogoče izreči le za kršitev obveznosti, naložene s sodno odločbo (226. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

**_O materini pritožbi zoper sklep z dne 23. 3. 2021_**

60. Z izpodbijano odločitvijo, vsebovano v sodbi in sklepu z dne 23. 3. 2021, je sodišče prve stopnje zavrnilo dva materina predloga za izdajo začasne odredbe, podana v oktobru in v novembru 2019. S prvim je predlagala ukinitev stikov med očetom in hčerjo oziroma omejitev na dve uri tedensko do pridobitve izvedenskega mnenja v zvezi s sumom spolne zlorabe. V drugem je ponovno predlagala, naj se deklica začasno zaupa v varstvo in vzgojo njej in naj se določi preživnina.

61. Razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo odločitev, da odloži odločanje o podanih predlogih za spremembo že izdane začasne odredbe, so izčrpni in prepričljivi. Sum spolne zlorabe je tedaj temeljil le na materinih navedbah. Navedbe so se nanašale na dogajanje v preteklosti, ki ga je mati že tedaj zaznala, a očitno ni ocenila kot ogrožajočega. O istih navedbah se je sodišče izreklo že ob prvem odločanju o začasni ureditvi razmerja med starši in otrokom po prenehanju življenjske skupnosti staršev in jih ovrednotilo tudi z vidika – že tedaj predlaganega – začasnega zaupanja deklice v varstvo in vzgojo materi. Že ob podaji mnenja o navedenem predlogu je bil s temi navedbami seznanjen tudi CSD, a ni predlagal omejitve ali celo ukinitve stikov med deklico in očetom. Le nekaj dni po vložitvi drugega predloga za izdajo začasne odredbe je sodišče pridobilo informacijo policije, da je bil sum kaznivega dejanja spolnega napada zaključen s poročilom. Nenazadnje sta se neposredno po vložitvi drugega predloga mati in oče dogovorila o tem, pri kom bo deklica preživljala božično novoletne praznike in zimske počitnice, kar kaže na to, da materina zaskrbljenost ni bila tolikšna, da bi hčerino večdnevno preživljanje počitnic in praznikov pri očetu razumela kot zanjo škodljivo. Tedanje stanje stvari tako ni narekovalo takojšnje odločitve o predlaganih začasnih odredbah. Sodišče prve stopnje je ravnalo ustrezno, ko je odločitev odložilo na čas po pridobitvi ustreznih izvedenskih mnenj. Ko niti ta niso nudila opore za sklep, da je očetovo ravnanje deklici škodovalo, se je utemeljeno osredotočilo na zbiranje dokaznega gradiva za končno odločitev o zadevi in o predlogih za izdajo začasne odredbe odločilo hkrati z izdajo sodbe.

62. Neutemeljen je očitek, da bi moralo sodišče ob upoštevanju mnenja CSD izdati predlagano začasno odredbo o zaupanju deklice materi. Tako kot ocena izvedenskega mnenja je tudi ocena mnenja CSD v pristojnosti sodišča. Že iz tega razloga neupoštevanje predloga CSD o tem, komu naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, ne utemeljuje zatrjevane kršitve 243. člena ZPP (po kateri sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga).

63. V pritožbi uveljavljene težave, ker sodišče deklice ni zaupalo v varstvo in vzgojo materi, so bile ovrednotene že ob izdaji prve začasne odredbe in niso izkazovale spremenjene okoliščine.

64. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi zaupanje otroka enemu od staršev pomenilo spremembo v dotedanjem razmerju med otrokom in starši in da je taka sprememba bila potrebna le, če bi jo narekovala verjetno izkazana otrokova korist. V kakšni meri je bila potrebna začasna ureditev razmerja, je sodišče presodilo že ob izdaji prve začasne odredbe. Njeno spremembo bi lahko utemeljevale le verjetno izkazane spremenjene okoliščine, teh pa pritožnica po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni izkazala.

65. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bil z odločitvijo o "obsežnih stikih", ki so "po načinu in trajanju stikov v marsičem presegali stike, ki se sicer določijo s končnimi odločbami, kar je v nasprotju s sodno prakso", oče postavljen v ugodnejši položaj. Ker imata tako mati kot oče pravico, da vzgajata otroka in zanj skrbita, s približno enako razporeditvijo časa, ki ga je deklica po izdani začasni odredbi preživela z enim in z drugim od staršev med postopkom, noben od staršev ni bil postavljen v ugodnejši položaj.

66. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotni zavrnitvi začasne ureditve preživninske obveznosti. Iz njih ne izhaja, da bi bilo (ali da je bilo) dekličino preživljanje ogroženo oziroma da starši niso zmogli poskrbeti za pokritje njenih potreb, ki jih ni bilo mogoče odložiti na čas po izdaji končne odločitve.

_O pritožbi zoper odločitev o stroških postopka_

67. Neutemeljen je materin pritožbeni očitek zoper odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče jo je oprlo na ugotovitev, da je postopek tekel zaradi zavarovanja koristi skupnega otroka in zato razmerje uspeha ni pomembno. Ti razlogi predstavljajo pravilno uporabo prostega preudarka, ki je kot kriterij za odločitev o stroških postopka v sporih iz razmerij med starši in otroki določen v 413. členu ZPP.

_**O odločitvi**_

68. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbama staršev zoper sodbo delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločitvi glede preživljanja deklice in glede razporeditve časa, ki ga deklica preživlja pri enem in pri drugem od staršev. Vsebina spremembe je razvidna iz izreka (358. člen ZPP). V ostalem je pritožbi zoper sodbo in pritožbe zoper sklepe zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu, sklepe pa v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

69. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na enakem razlogu in podlagi kot odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

1 Kadar nista opredeljena v njuni starševski vlogi, je – zaradi jasnosti – oče imenovan kot tožnik, mati pa kot toženka. 2 Po prvem odstavku 105. člena ZZZDR sta se lahko starša, ki sta se odločila za ločeno življenje sporazumela, da bosta obdržala skupno varstvo in vzgojo otrok. V tretjem odstavku 105. člena ZZZDR pa je bilo določeno, da če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. 3 Uradni list RS, št. 16/2004. 4 Sodišče prve stopnje je utemeljeno opozorilo na mnenje izvedenke, da je za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo pomembnejši odnos med otrokom in vsakim od staršev kot pa odnos med starši. Kadar ima otrok tesen odnos z vsakim od staršev, visoka konfliktnost med starši ne vpliva na njegovo dobrobit. Pravilnosti tega mnenja pritožnica ne izpodbija. 5 V mnenju je sicer navedena nedelja (oziroma dobesedno "do nedelje zjutraj, ko bi jo pripeljal v šolo")(str. 45 – l. št. 362), a gre – upoštevaje povezavo s šolskim poukom – za očitno pomoto. 6 Večmesečno šolanje na daljavo, kot je zaradi zaostrenih epidemioloških razmer potekalo v preteklem šolskem letu, je le eden od načinov odziva na izredne razmere. 7 V kakšni meri so bile v zadnjem obdobju in bodo v bodoče dejansko izkoriščene, za odločitev o očetovi preživninski zmožnosti ni pomembno.