Jedro

Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve reklamnega oglasa. Gre za vabilo k dajanju ponudb pod objavljenimi pogoji. Vendar pa ima tudi takšno dejanje pravne učinke.

Tako oseba, ki poda vabilo k dajanju ponudb, odškodninsko odgovarja, če v primeru sklenitve pogodbe te ne sklene pod pogoji, objavljenimi v vabilu k dajanju ponudb. Glede na povzete navedbe prvotoženke v reklamnem oglasu se je njen gost lahko utemeljeno zanesel na to, da je v plačilo aranžmaja zajeto tudi zavarovanje, in sicer tako nezgodno zavarovanje, kot tudi zavarovanje za morebitne poškodbe ali izgube stvari, in sicer glede na navedbe o dolžnem postopanju, tudi v primeru njihove kraje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 171.276,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.7.1996 dalje. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženima povrne njune pravdne stroške v znesku 96.675,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2003 dalje.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo izvesti tudi druge predlagane dokaze, zlasti zaslišanje tožnika. Meni tudi, da je reklamni oglas neke vrste zaveza oziroma podlaga odgovornosti. Tožena stranka je z njim vabila in privabljala stranke. Če so navedbe v reklamnem oglasu nepravilne in napačne, toženka za to odškodninsko odgovarja. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj zaslišanje tožnika in drugih prič, ki bi vedele povedati, kako so sporni reklamni oglas dojele, ni potrebno. Organizator potovanja je profesionalec, katerega usluge je tožnik koristil. Iz police nezgodneg zavarovanja izhaja, da je bila dogovorjena zavarovalna vsota za zavarovanje stvari v višini

4.830 DEM za posameznega zavarovanca. To pa je natančno tista vsota, ki jo navaja reklamni oglas drugotožene stranke v zvezi z zavarovanjem kraje stvari za letovanje v programu "Poletje 1996".

Dejstvo je, da je prvotožena stranka zagotavljala zavarovanje kraje stvari pri drugotoženi stranki v svojem programu "Poletje 1996". Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšnega zavarovanja prvotožena stranka pri drugotoženi ni sklenila, gre za kršitev obljube glede vsebine storitev, ki so vključene v ceno aranžmaja, ki ga je tožeča stranka plačala.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je plačilo oziroma vrnitev denarnega zneska, ki je bil tožniku ukraden na potovanju, ki ga je organizirala prvotoženka. Po tožbenih trditvah, naj bi bila podlaga obveznosti prvotoženke v njeni obljubi, da bo storitev organiziranja potovanja obsegala tudi zavarovanje za nastalo škodo zaradi tatvine. Podlaga obveznosti drugotoženke pa je zavarovanje kraje stvari, ki ga je prvotoženka sklenila z drugotoženko. Obveznosti toženk naj bi potrditvah tožnika izhajale iz reklamnega oglasa prvotoženke in police nezgodnega zavarovanja št. 008452. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka v omenjenem oglasu navajala, da drugotoženka goste, ki potujejo po programih "Poletje 1996", zavaruje, ne glede na starost in zdravstveno stanje, da bodo v času aranžmaja nezgodno zavarovani, da bodo za morebitne poškodbe ali izgube zavarovane tudi stvari, ki jih bodo gostje imeli s seboj pred, med in neposredno po povratku s počitnic, da je zavarovanje vključeno v ceno aranžmaja, da znaša zavarovalna vsota za primer smrti zaradi nezgode in zavarovanja odgovornosti za osebe 16.100 DEM, za primer invalidnosti 32.200 DEM, za zavarovanje odgovornosti za stvari pa 4.830 DEM. Navedla je še, da je treba v primeru poškodbe ali kraje stvari to takoj prijaviti organizatorju oziroma policiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedenega reklamnega oglasa ni mogoče šteti za ponudbo prvotožene stranke, saj ne izpolnjuje pogojev iz 32. in 33. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR. Opredelilo ga je le kot povabilo k ponudbi pod objavljenimi pogoji, kot ga opredeljuje 1. odst. 35. člena ZOR. Glede police za nezgodno zavarovanje pa je ugotovilo, da iz nje sicer izhaja, da je prvotoženka pri drugotoženki zavarovala izletnike, ki letujejo v organizaciji sklenitelja zavarovanja ter da je bila dogovorjena zavarovalna vsota za zavarovanje stvari v višini 4.830 DEM, kot to navaja tožeča stranka, vendar pa iz predložene zavarovalne police ne izhaja, da bi zavarovalnica iz naslova nezgodnega zavarovanja krila škodo tudi zaradi kraje oziroma tatvine stvari, kar bi moralo biti posebej navedeno v sami polici.

Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve reklamnega oglasa. Gre za vabilo k dajanju ponudb pod objavljenimi pogoji. Vendar pa ima tudi takšno dejanje pravne učinke.

Tako oseba, ki poda vabilo k dajanju ponudb, odškodninsko odgovarja, če v primeru sklenitve pogodbe te ne sklene pod pogoji, objavljenimi v vabilu k dajanju ponudb. Glede na povzete navedbe prvotoženke v reklamnem oglasu se je njen gost lahko utemeljeno zanesel na to, da je v plačilo aranžmaja zajeto tudi zavarovanje, in sicer tako nezgodno zavarovanje, kot tudi zavarovanje za morebitne poškodbe ali izgube stvari, in sicer glede na navedbe o dolžnem postopanju, tudi v primeru njihove kraje.

Iz reklamnega oglasa pa ne izhaja obveznost prvotoženke na sklenitev zavarovanja za krajo denarja. Prav tako pa tudi iz omenjene zavarovalne police ne izhaja, da bi zavarovalnica krila škodo tudi zaradi kraje denarja. Pri tem je treba poudariti, da se denar v smislu plačilnega sredstva ne šteje za stvar, ampak pridobi to lastnost le v izjemnih primerih (npr. če gre za zbirko starega denarja ali posebno izdajo kovancev). Ali je morda sklenjeno zavarovanje vključevalo tudi zavarovanje omejenega zneska gotovine zoper krajo, bi bilo mogoče ugotoviti le na podlagi izrecne določbe v zavarovalnih pogojih, na katere se zavarovalna polica sklicuje.

Tožeča stranka se je na te pogoje sklicevala, vendar pa jih sodišču ni predložila. Če je predlagani dokaz listina, jo mora predložiti tista stranka, ki se nanjo sklicuje v dokaz svojih navedb (1. odst. 226. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) . Tožnik te obveznosti ni izpolnil, prav tako pa tudi ni zatrjeval, da je omenjena listina pri toženih strankah in zahteval od sodišča, da naj pozove toženki na njeno predložitev (1. odst. 227. člena ZPP). Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena ter izkazal dejanske in pravne podlage vtoževane terjatve. Ker se predlagani dokazi z zaslišanjem tožnika in prič, niso nanašali na ugotavljanje navedenih pravnorelevantnih dejstev, je bila njihova izvedba nepomembna za samo odločitev (213. člen ZPP).

Glede na navedeno in po ugotovitvi, da v postopku ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).