Jedro

Tožnikov napad na toženca je bil protipraven; ta se je skušal braniti, vendar je z udarcem sekire po tožnikovi glavi prekoračil sorazmernost med obrambo in napadom, zaradi česar je odgovoren za prekoračeni silobran.

Podana je deljena odgovornost za tožnikovo škodo v razmerju 70 % proti 30 %. Tožnikovo ravnanje je bilo naklepno, saj je opremljen s kolom prišel k tožencu in ga med prepirom z njim najmanj trikrat udaril po glavi. Po drugi strani je toženec, ki je sodeloval v prepiru, ravnal obrambno, saj je po neuspelem umiku pograbil sekiro in s kovinskim delom udaril tožnika po glavi. Pripisati mu je mogoče malomarnost, da je udaril močno in s tako nevarnim predmetom, da je povzročil zelo hudo poškodbo.

Izrek

Revizija tožeče stranke glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko in premoženjsko škodo po nasprotni tožbi in glede odločitve o pravdnih stroških ter revizija tožene stranke glede odločitve o pravdnih stroških se zavržeta, v ostalem pa se reviziji tožeče in tožene stranke zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec A. K. dne 18.5.1988 v prekoračenem silobranu poškodoval tožnika, zato mu je naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ugotovilo je še, da je tudi tožnik poškodoval toženca in je zato delno ugodilo nasprotni tožbi A. K., ki mu mora S. B. povrniti premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Ker sta skupaj obravnavani tožba in nasprotna tožba, revizijsko sodišče pojasnjuje, da bo v nadaljevanju zaradi razumljivosti in enostavnosti tožnik in toženec po nasprotni tožbi S. B. imenovan tožnik, toženec in tožnik po nasprotni tožbi A. K. pa toženec.

Sodišče prve stopnje je glede tožnikove škode ugotovilo deljeno odgovornost pravdnih strank in ocenilo delež odgovornosti v razmerju 40 % proti 60 %. Presodilo je, da je pravična odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo 27.500.000 SIT in tožencu naložilo plačilo 60 % navedene vsote, torej 16.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek do uveljavljanega zneska 30.000.000 SIT pa je zavrnilo. V zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi je tožniku naložilo plačati tožencu odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 900.000 SIT in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 23.000 SIT. Višji tožbeni zahtevek do uveljavljanega zneska 7.023.000 SIT je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora toženec plačati tožniku 346.790 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo. Presodilo je, da obstaja deljena odgovornost strank za tožnikovo škodo v razmerju 70 % proti 30 %. Znižalo je tudi odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo na 22.000.000 SIT in je glede na toženčevo 30 % odgovornost naložilo tožencu plačilo zneska 6.600.000 SIT tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek do zneska 30.000.000 SIT pa je zavrnilo. Delno je spremenilo tudi odločitev o odškodnini po nasprotni tožbi tako, da je tožnik dolžan plačati tožencu 1.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 23.000 SIT za premoženjsko škodo, višji tožbeni zahtevek do zneska 7.023.000 SIT pa je zavrnilo. Spremenilo je še odločitev o pravdnih stroških, tako da mora toženec plačati tožniku 426.013 SIT pravdnih stroškov. V ostalem je obe pritožbi zavrnilo in naložilo obema strankama kritje lastnih stroškov pritožbenega postopka.

Proti drugostopenjski sodbi je vložil revizijo tožnik. Izpodbija zavrnilni del obeh sodb ter predlaga, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ter obsodilni del sodbe po nasprotni tožbi, kjer naj se odškodnina bistveno zmanjša. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da ne soglaša z odločitvijo višjega sodišča o deležih krivde v razmerju 70 % proti 30 % in z višino prisojene odškodnine. Toženec je močno prekoračil silobran in predmeti, ki so bili uporabljeni za povzročitev škode, niso primerljivi. Absurdno je trditi, da je tožnik brez razloga začel prepir in napadel toženca s kolom, pa tudi ocena sodišča, da je bil toženec prisiljen k obrambi, ni pravilna. Tožnik je bil s kovinskim delom udarjen po glavi in je utrpel močno poškodbo možganov, zaradi česar je prizadeto njegovo razumevanje govora in govorno izražanje, podano je omrtvičenje udov in posledično priznana 100 % telesna okvara. Tožnik je pridobitno popolnoma onemogočen, posledice so nastale v njegovi zgodnji mladosti in posegajo v njegovo osebno sfero tako, da je tragično zanj in za njegovo celotno rodbino. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo zato ni primerna in odstopa od obstoječe sodne prakse. Nasprotno pa je toženec dobil le lahko telesno poškodbo in je odškodnina iz posameznih pravnih naslovov prisojena absolutno previsoko.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je revizijo vložil tudi toženec. Izpodbija obsodilni del obeh sodb po tožnikovi tožbi ter zavrnilni del sodb po lastni nasprotni tožbi ter odločitev o stroških postopka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker kljub opravičilu in zdravniškemu potrdilu sodišče ni preklicalo obravnave dne 14.1.2003. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje dodatnih prič, ki bi vedele povedati o zdravstvenem stanju tožnika. Ni šlo za nedovoljene nove dokaze, ki bi jih lahko predlagal prej, saj se je tožniku zdravstveno stanje izboljšalo prav v letu 2003, o čemer bi izpovedale predlagane priče. V izpodbijani sodbi je pravno zmotno ugotovljeno razmerje deležev odgovornosti pravdnih strank, saj je 30 % delež krivde toženca še vedno bistveno previsok. Tudi višina odškodnine, ki jo je tožniku prisodilo drugostopenjsko sodišče, je bistveno pretirana. Tožencu pa je z izpodbijano sodbo sodišče prisodilo prenizko odškodnino iz naslova nematerialne škode, neutemeljeno pa je tudi zavrnilo njegov tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožeče stranke glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko in premoženjsko škodo po nasprotni tožbi ter glede odločitve o pravdnih stroških ter revizija tožene stranke glede odločitve o pravdnih stroških nista dovoljeni, v ostalem pa sta obe reviziji neutemeljeni.

Tožnik v reviziji izpodbija odločitev po nasprotni tožbi, da mora plačati tožencu odškodnino v znesku 1.023.000 SIT. Iz sodb sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožencu prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1.000.000 SIT in odškodnina za premoženjsko škodo v znesku 23.000 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je posledica dveh zahtevkov, ki se ne opirata na isto pravno in dejansko podlago. Pravica do revizije je v premoženjskih sporih odvisna od vrednosti glavnega zahtevka, pri čemer se obresti ne upoštevajo (39. člen ZPP), v primeru različnih pravnih ter dejanskih podlag pa je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Za dovoljenost revizije je v premoženjskih sporih odločilno, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tako se kot vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe upoštevajo posebej sporni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo in sporni znesek odškodnine za premoženjsko škodo. V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da tožnik v reviziji izpodbija odločitev o plačilu 1.000.000 SIT odškodnine nepremoženjske škode in odločitev o plačilu 23.000 SIT premoženjske škode. Ob upoštevanju 41. člena ZPP torej vrednost nobenega od navedenih izpodbijanih delov pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000 SIT, kar pomeni, da v tem delu tožnikova revizija ni dovoljena. Glede na to je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo glede odločitve o odškodnini po nasprotni tožbi zavrglo (377. člen ZPP).

Tožnik in toženec v svojih revizijah izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev sodišč druge in prve stopnje o stroških je sklep, po prvem odstavku 384. člena ZPP pa je dovoljena revizija samo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških postopka ni odločitev o glavni stvari in je akcesorne narave ter ne predstavlja sklepa, s katerim se postopek konča. Zato revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena. Revizijsko sodišče je na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP reviziji obeh strank v delih, kjer izpodbijata odločitev o stroških postopka, zavrglo.

Toženec v revizijskem postopku uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožencu naj ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je to opravilo obravnavo dne 14.1.2003 v toženčevi odsotnosti kljub njegovemu opravičilu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana ter v celoti pritrjuje pravilnim razlogom drugostopenjskega sodišča o tem vprašanju na četrti strani izpodbijane sodbe. Toženec in njegova tedanja pooblaščenka sta bila pravilno vabljena na glavno obravnavo dne 14.1.2003, a se je nista udeležila. Toženčevemu predlogu za preklic obravnave, tako kot sicer petkrat prej, tokrat ni bilo ugodeno. Potreben bi bil opravičljiv razlog, ki pa kljub zdravniškemu spričevalu ni bil podan, kot je tehtno obrazloženo v izpodbijani sodbi. V skladu z 281. in 282. členom ZPP je bila obravnava dne 14.1.2003 tudi opravljena in ker se je toženec in njegova pooblaščenka neopravičeno nista udeležila, se toženec ne more utemeljeno sklicevati ne nezakonitost postopanja sodišča oziroma na odvzeto možnost obravnavanja pred sodiščem.

Toženec zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge za zaslišanje dodatnih prič, ki bi vedele povedati, kakšne aktivnosti in dela lahko opravlja in da pri njem ne gre za tako hudo izgubo življenjskih aktivnosti, kot je zatrjevano v tožbi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za nobeno kršitev določb pravdnega postopka. Glede na pravico do kontradiktornega postopka ima sicer stranka načelno pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar to ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov. Utemeljeno lahko zahteva samo izvedbo odločilnih in potrebnih dokazov. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi za odločitev v sporu niso potrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prvostopenjsko sodišče pa je ocenilo in utemeljilo, pritožbeno sodišče pa drugačno stališče tožene stranke zavrnilo, da ni potrebno zaslišanje treh prič, ki naj bi videle, da je tožnik doma vozil traktor in sekal drva, kar naj bi bilo pomembno v zvezi z zmanjšanjem njegovih življenjskih aktivnosti. Nižji sodišči sta dopustili možnost tožnikovega nekakšnega izvrševanja navedenih opravil, kar pa ni odločilno glede na mnenje izvedencev za plastično kirurgijo in za nevropsihiatrijo o praktično ohromeli tožnikovi desni zgornji okončini in prizadeti desni spodnji okončini, glede na priznano tožnikovo 100 % invalidnost ter glede na lastne ugotovitve sodišča na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje je o navedenem podalo razumno obrazložitev na četrti in sedmi strani izpodbijane sodbe, tako da je neutemeljena tudi revizijska trditev, da se pritožbeno sodišče do tega vprašanja sploh ni opredelilo.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja tudi tožnik, vendar neopredeljeno brez kakršnekoli obrazložitve. Ker revizijsko sodišče nobenih kršitev postopka ne upošteva po uradni dolžnosti, je tako pavšalno uveljavljanje tega revizijskega razloga neupoštevno. Zato je mogoče zaključiti, da je uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka s strani obeh strank neutemeljeno.

Obe pravdni stranki s trditvami o zmotni uporabi materialnega prava nasprotujeta odločitvi o deljeni odgovornosti v smislu 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Tožena stranka meni, da je s strani pritožbenega sodišča ocenjeni delež krivde toženca v višini 30 % še vedno previsok in da ne bi smel doseči niti 10 %, tožeča stranka pa ne zatrjuje samo, da je tožnikova sokrivda minimalna, ampak trdi tudi, da toženec ni bil prisiljen k obrambi. Revizijsko sodišče sodi, da so vse tovrstne trditve pravdnih strank zmotne in da je delitev deležev odgovornosti za tožnikovo škodo v razmerju 70% proti 30% materialnopravno pravilna.

V zvezi z istim historičnim dogodkom z dne 18.5.1988 je bil toženec s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 20/95 z dne 14.11.1995, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Kp 14/96 z dne 20.3.1996, obsojen zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v prekoračenem silobranu in mu je bila izrečena pogojna obsodba, medtem ko je bila zoper tožnika zaradi zastaranja kazenskega pregona zavrnjena obtožba storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. V tem pravdnem postopku sta nižji sodišči ugotovili enako dejansko stanje kot kazensko sodišče, torej da je toženec tožnika poškodoval, in sicer v prekoračenem silobranu. Tožnikove pavšalne revizijske trditve, da toženec ni ravnal v silobranu, ne morejo biti uspešne glede na vezanost sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP) ter glede na dejanske ugotovitve, ki jih v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, pritožbeno sodišče pa potrdilo, da je tožnik prišel na toženčev dom in mu očital, da mu je ukradel drva. Pred toženčevo drvarnico se je razvil prepir, med katerim je tožnik z leseno palico dolžine 1,3 m in premera 4 - 5 cm, ki jo je prinesel s seboj, najmanj trikrat udaril toženca po glavi. Toženec se je najprej poskušal umakniti, kar mu ni uspelo, nato pa je pograbil sekiro, ki je ležala na tleh in s kovinskim delom udaril tožnika po glavi. Ob takih dejstvih je pravilna presoja nižjih sodišč o toženčevem prekoračenem silobranu (161. člen ZOR). Pravilno je ocenjeno, da je šlo za tožnikov protipraven napad na toženca, ki se je skušal braniti, vendar je z udarcem sekire po tožnikovi glavi prekoračil sorazmernost med obrambo in napadom, zaradi česar je odgovoren za prekoračeni silobran. Pri tem sta nižji sodišči upoštevali ne samo posledice pri obeh udeležencih, temveč tudi sredstvi, ki sta jih oba uporabila, vzrok napada, dobrino, ki je bila napadena, kakor tudi možnosti napadenega ter sorazmerje med intenziteto napada in obrambe. Pravilen je pravni zaključek o prekoračenem silobranu, zaradi česar ni izključitve protipravnosti toženčevega ravnanja. Iz ugotovljenih dejstev izhaja tožnikov prispevek k nastanku škode, zato je zaradi deljene odgovornosti (192. člen ZOR) utemeljeno sorazmerno zmanjšanje odškodnine. V izpodbijani sodbi je razsojeno, da znaša tožnikov delež krivde za nastalo škodo 70 %, toženčev pa 30 %. Glede na ugotovljena dejstva o ravnanju obeh udeležencev škodnega dogodka revizijsko sodišče navedeni pravni zaključek sprejema kot prepričljiv. Šlo je vendar za naklepno tožnikovo ravnanje, ko je opremljen s kolom prišel k tožencu in ga med prepirom s kolom najmanj trikrat udaril po glavi. Po drugi strani pa je toženec, ki je sodeloval v prepiru, ravnal obrambno, saj je po neuspelem umiku pograbil sekiro in s kovinskim delom udaril tožnika po glavi. Pripisati mu je mogoče malomarnost, da je udaril močno in se tako nevarnim predmetom, da je povzročil zelo hudo poškodbo. Upoštevaje vse te okoliščine je torej po presoji revizijskega sodišča v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno razdeljena odgovornost obeh pravdnih strank za tožnikovo škodo.

Med strankama je sporna tudi višina odškodnine. Revizijskim trditvam o prenizki oziroma previsoki odškodnini za tožnikovo škodo ni mogoče pritrditi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo obe načeli, ki izhajata iz 200. člena ZOR. Gre za načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Skladno z navedenim sta nižji sodišči ugotovili konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotili. V izpodbijani sodbi zneski odškodnin tudi ustrezno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku dne 18.5.1988 zaradi toženčevega udarca s sekiro dobil prelom leve temenične kosti, okvaro vseh treh možganskih ovojnic, defekt dela leve strani možganov v predcentralnem področju, parezo desne zgornje okončine, prehodno parezo desne spodnje okončine in govorno motnjo.

Po škodnem dogodku je bil tožnik zaradi navedenih poškodb en mesec in enajst dni na zdravljenju v bolnici na enoti za intenzivno terapijo na poškodbenem oddelku, preživel je operacijo na glavi, dobil transfuzijo krvi in je moral jemati zdravila. V zavodu za rehabilitacijo invalidov je bil dvakrat po tri mesece in še štiri dni, deležen je bil dolgotrajne fizioterapije zaradi omrtvičenja desnih okončin. Tri mesece je bival v Domu upokojencev ..., nato se je rehabilitiral v Zavodu ..., kjer je sedaj v zimskem času, poleti pa doma. V času zdravljenja je trpel trajne hude telesne bolečine pet dni, občasne hude pet dni, trajne srednje hude sedem dni, občasne srednje hude deset dni, trajne zmerne šest tednov in pojemajoče zmerne telesne bolečine osem tednov. Navedene bolečine in nevšečnosti po merilih iz 200. in 203. člena ZOR tudi po presoji revizijskega sodišča upravičujejo odškodnino za to vrsto škode v višini 4.000.000 SIT, tako da drugačnim revizijskim trditvam obeh strank ni mogoče pritrditi. Navedeni znesek predstavlja pravično denarno odškodnino.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se je tožnik zavedal teže poškodbe in da ga je skrbelo za življenje in zdravje. Eno leto in štiri mesece trajajoč sekundarni strah je porušil tožnikovo duševno ravnovesje, tako da revizijsko sodišče nima pomislekov glede odškodnine za strah v znesku 1.000.000 SIT. Ta odškodnina je skladna z zgoraj navedenima načeloma, pri čemer je odveč navajanje toženčeve revizije o odsotnosti primarnega strahu, saj je taka tudi ugotovitev v izpodbijani sodbi in odškodnina za primarni strah ni prisojena.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je v izpodbijani sodbi določena odškodnina 1.500.000 SIT. Ugotovljena je šepajoča in neenakomerna tožnikova hoja, vidna je ohromelost desne roke in mogoče je videti brazgotino na temenu glave. Tožnik ima povešen desni ustni kot, kjer mu občasno uhaja slina. Revizijsko sodišče sodi, da je zadoščenje v višini 1.500.000 SIT za duševne bolečine v zvezi z opisano skaženostjo primerno tako glede na vse okoliščine primera, med njimi tudi upoštevaje tožnikovo starost 29 let v času dogodka, ter glede na objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse.

Revizijske trditve obeh pravdnih strank delno nasprotujejo dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč o tožnikovem zmanjšanju življenjske aktivnosti, kar pa je neupoštevno (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja. Tako so rezultat izvedenskih mnenj dr. H. S. in dr. M. K. ter ostalih dokazov ugotovitve, da je tožnikova desna roka zaradi možganske poškodbe praktično ohromela. Mišičje je stanjšano, sklepi v rami in komolcu so le malo gibljivi. Zapestje je negibljivo, prsti so v polskrčenem položaju. Desna roka je funkcijsko neuporabna. Mišična masa desne noge je zreducirana, gibljivost v kolku in kolenu je pasivno izvedljiva, aktivno pa nesigurna. Zaradi pareze živca peroneusa se desno stopalo nahaja v iztegnjenem položaju 10 %. Gibi s spodnjo desno okončino so spastični, odsekani in nesigurni. Desna noga je manj uporabna, zato je hoja šepajoča in spremenjena, hitra hoja pa ni mogoča. Tožnik ima hudo govorno motnjo, tako da njegovo sporazumevanje v javnosti ni možno. Podano je organsko spremenjeno čustvovanje s pomikom razpoloženja v depresivno lego ob prisotni labilnosti in inkontinentnosti čustvovanja. Tožnik ima eksplozivne čustvene reakcije in opazno znižano sposobnost dojemanja in razumevanja na nivoju verbalne komunikacije. Tožnik je v veliki meri odvisen od pomoči okolice. Ni zmožen za pridobitno delo in mu je priznana I. kategorija invalidnosti. Za samostojno vodenje kmetije ni sposoben. Živi v Domu ..., poleti pa doma. Prizadet je na skoraj vseh področjih življenja in so njegove življenjske zmožnosti zmanjšanje za 80 - 90 %. Zaradi vsega navedenega je tožnik prizadet in so duševne bolečine znatne, tudi upoštevaje njegovo starost 29 let v času dogodka, oziroma 44 let v času sojenja. S pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe o merilih za odmero odškodnine za to vrsto škode se revizijsko sodišče strinja, saj so ustrezno upoštevani tako subjektivni kot objektivni elementi iz 200. in 203. člena ZOR. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 15.500.000 SIT predstavlja pravično zadoščenje in ni mogoče sprejeti drugačnih revizijskih trditev obeh pravdnih strank.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da so zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode ter tudi končni skupni znesek odškodnine v višini 22.000.000 SIT materialnopravno pravilno določeni, glede na 30 % odgovornost toženca za to tožnikovo škodo pa je tožencu tudi utemeljeno naloženo plačilo zneska 6.600.000 SIT tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je v presežku do uveljavljanega zneska 30.000.000 SIT z obrestmi tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Revizija obeh strank proti opisani odločitvi je torej neutemeljena.

Za toženčeve telesne bolečine in strah, izvirajoče iz obravnavanega škodnega dogodka, je z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina v breme tožnika v znesku 1.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je nadaljnji tožbeni zahtevek v znesku 6.000.000 SIT z obrestmi zavrnjen. Tožnikovo revizijsko izpodbijanje navedenega prisojenega zneska ni dovoljeno, kot je bilo že pojasnjeno, toženčevo izpodbijanje zavrnilnega dela po nasprotni tožbi pa je neutemeljeno. Ni namreč mogoče pritrditi njegovim revizijskim trditvam, da je za telesne bolečine in za strah prisojena prenizka odškodnina. Ugotovljeno je namreč, da je toženec zaradi tožnikovih udarcev dobil obtolčenino na levi strani obraza, krvavitev v sinus ličnice na levi strani in suspektno poko v kosti desne zgornje čeljusti, zaradi česar je bil dva dni hospitaliziran in dva meseca v bolniškem staležu. Imel je dva kontrolna pregleda, štirikrat je bil rentgeniziran, prejemal je analgetike in antibiotike. Tri dni je imel srednje močne bolečine, pet dni stalne zmerne in 14 dni občasne zmerne telesne bolečine. Upoštevaje merila iz 200. člena ZOR, torej predvsem okoliščine, ki toženčevo škodo in njen obseg individualizirajo ter po drugi strani objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse, revizijsko sodišče sodi, da gre pri odškodnini za telesne bolečine v znesku 500.000 SIT za pravično denarno odškodnino in je v tem delu toženčeva revizija neutemeljena. Primerna je tudi odškodnina za strah v znesku 500.000 SIT ob dejanskih ugotovitvah o hudem primarnem strahu za življenje zaradi napada tožnika ter srednje intenzivnem sekundarnem strahu za izid zdravljenja, ki je trajal en mesec. Opisane okoliščine in primerjava z drugimi primeri sodne prakse ne daje podlage za višjo odškodnino za to vrsto škode. Odločitev o odškodnini v znesku 1.000.000 SIT je materialnopravno pravilna. Kar pa navaja toženec v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je prav tako neutemeljeno, saj gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, da pri tožencu ni nobenih trajnih posledic naštetih poškodb in tudi ne zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob takih ugotovitvah tožencu odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne pripada, kar pomeni, da je bil tovrstni njegov zahtevek iz nasprotne tožbe materialnopravno pravilno zavrnjen.

Glede na vse navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da sta reviziji obeh pravdnih strank v obsegu, kolikor sta dovoljeni, neutemeljeni, zato ju je revizijsko sodišče v tem obsegu po 378. členu ZPP zavrnilo.