Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je vendarle toženka več ukvarjala z otrokoma, posebej ko sta bila majhna, saj je bil tožnik takrat polno zaposlen pri gradnji hiše, vendar ni mogoče pomembnejše vloge pripisati ne enemu ne drugemu, kar pomeni, da je bila njuna vloga staršev v družini precej enakovredna. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje še izhaja, da je šlo pri gradnji hiše za razdelitev vlog, toženka je skrbela za otroka, tožnik pa se je posvetil predvsem gradnji hiše. Ker je bilo darilo v obliki brezplačnega bivanja dano celotni družini, na velikost deležev na skupnem premoženju ne vpliva.

Skupno premoženje nastaja zgolj v času zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti, v konkretnem primeru je bila to denarna terjatev, katere vrednost se pravilno ugotavlja na dan razpada zveze, saj od takrat dalje denarna terjatev ni več vezana na vrednost povečanja vlaganj v toženkino nepremičnino, ampak predstavlja samostojno denarno terjatev, katere vrednost se spreminja lahko le toliko, kolikor se spreminja vrednost denarja. Skupno premoženje pa seveda obstaja še naprej vse do delitve.

Glede na določbe ZZZDR pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja ni relevantno, ali gre za stvari, ki so namenjene izključno osebni rabi enega izmed zakoncev.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v V. točki izreka določi delež tožnika na skupnem premoženju v višini 65%, delež toženke pa v višini 35% in se v preostalem delu zavrne višji zahtevek tožene stranke ter se razveljavi VI. točka izreka, v tem delu postopek ustavi in pravdni stranki glede plačila zakonskih zamudnih obresti napoti na nepravdni postopek.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke ter pritožba tožene stranke zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje zavrneta.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.134,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe z dne 24. 2. 2020 (I. točka izreka), dopustilo spremembo tožbe z dne 2. 11. 2020 (II. točka izreka) in zaradi umika dela tožbenega zahtevka ustavilo pravdni postopek za plačilo 7.200 EUR (III. točka izreka). Ugotovilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi skupna terjatev do tožene stranke v višini 205.080 EUR, kar predstavlja povečanje vrednosti toženkinih nepremičnin iz naslova skupnih vlaganj, kupnina od prodaje vozila Peugeot 207 v višini 2.300 EUR, premičnine v toženkini hiši na naslovu K., denarna sredstva toženca po nasprotni tožbi na dan 1. 10. 2017 na njegovem TRR računu v znesku 36.449,26 EUR, motorno kolo in dva kompleta motoristične čelade ter v preostalem zahtevka strank zavrnilo (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da delež tožnika na skupnem premoženju znaša 55%, delež toženke pa 45% ter v preostalem zavrnilo višji zahtevek obeh strank (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 121.000 EUR od 30. 8. 2018 do 26. 2. 2019, od zneska 36.000 EUR od 27. 2. 2019 do 24. 2. 2020 ter od zneska 63.970 EUR od 25. 2. 2020 dalje do dneva plačila (VI. točka izreka). Pravdni postopek je v delu, ki se nanaša na civilno delitev skupnega premoženja oziroma na zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 63.970 EUR, ustavilo in v tem delu stranki napotilo na nepravdni postopek (VII. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje vlagata stranki pritožbi, vsaka v dveh vlogah.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper 1., 4. in 5. alinejo IV. točke ter V., VI. in VIII. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).1 Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da v skupno premoženje sodi terjatev v višini 223.000 EUR, da zavrne zahtevka po nasprotni tožbi, da v skupno premoženje sodijo denarna sredstva, ki jih je imel tožnik na svojem TRR na dan 1. 10. 2017 ter dva kompleta motoristične opreme, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 65%, toženkin pa 35%, da ugodi zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti ter spremeni odločitev o stroških postopka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje povečanje vrednosti toženkine nepremičnine ugotavljati na dan izdelave poročila in ne na dan razpada zakonske zveze dne 1. 10. 2017. Skupno premoženje ni prenehalo obstajati s 1. 10. 2017, temveč obstaja vse do delitve. Vrednost nepremičnine je tako v letu narasla za približno 20.000 EUR, za kar bi morala biti tudi višja skupna terjatev pravdnih strank. Denarna sredstva na tožnikovem TRR računu na dan 1. 10. 2017 bi lahko bila predmet ugotovitvene tožbe zgolj v primeru, če bi toženka trdila in dokazala, da se sredstva na tožnikovem TRR računu, odprtem pri N., še vedno nahajajo v času sojenja, saj so skladno s 181. členom ZPP predmet ugotovitvene tožbe lahko zgolj obstoječa pravna razmerja v času sojenja. Sodišče ni ugotovilo obstoja posebnega pravnega interesa za ugotovitev preteklega razmerja. V tem delu je odločilo mimo tožbenega zahtevka, saj je toženka z nasprotno tožbo zahtevala, da v skupno premoženje sodijo tudi denarna sredstva, ki jih je imel tožnik na svojem TRR pri N., na dan 1. 10. 2019 in ne na dan 1. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je v tem delu samo popravilo zahtevek zaradi očitne napake, kar pa sodišče lahko stori zgolj v odločbi s popravnim sklepom in v tožbeni zahtevek ne sme posegati. Sodišče prve stopnje ni odločalo znotraj meja zahtevka, s čimer je kršilo 2. člen ZPP in 22. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)2, namesto določb Družinskega zakonika (DZ)3, ki se je začel uporabljati 15. 4. 2019. DZ je spremenil definicijo posebnega premoženja. Skladno z drugim odstavkom 77. člena DZ v posebno premoženje zakonca ne glede na izvor ali način pridobitve spadajo stvari manjše vrednosti, ki so namenjen izključno njegovi osebni rabi. Motoristična oprema je izključno namenjena osebni rabi in ima glede na starost majhno vrednost, zato ne sodi v skupno premoženje. Temeljni razlog za uveljavljanje višjega deleža na skupnem premoženju predstavlja vložek posebnega premoženja tožnika v znesku 50.000 EUR v gradnjo hiše. Sodišče prve stopnje je kot glavno okoliščino napačno upoštevalo predvsem tožnikove bistveno višje finančne prihodke. Vložek tožnika v gradnjo hiše je predstavljal 23% stroškov gradnje celotne hiše, zato sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo vloženega posebnega premoženja in ga je izničilo na račun pomoči toženkinih staršev, ki je bila dana obema pravdnima strankama. Kot tožnikov vložek posebnega premoženja v skupno premoženje bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi, da je oče tožniku kupil osebno vozilo Peugeot 307, s pomočjo katerega je tožnik pridobival potne stroške. Pri tem ni šlo zgolj za pomoč tožnikovega očeta, ki bi jo bilo mogoče enačiti s pomočjo toženkine matere pri gospodinjskih opravilih, temveč za vložek tožnikovega posebnega premoženja v skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo pomoč toženkine matere pri gospodinjskih opravilih, saj je bila pomoč dana družini in ne more vplivati na višino toženkinega deleža na skupnem premoženju. Enako velja za fizično pomoč, ki so jo starši obeh pravdnih strank nudili pri gradnji hiše. Tudi ta pomoč je bila namenjena obema, zato ni razumljivo, zakaj je sodišče v tč. 32 in 33 navedlo, da bo pomoč toženkinih staršev ustrezno ovrednotilo pri višini deležev.

Sodišče prve stopnje je v tč. 61 obrazložitve upoštevalo toženkino domnevno bistveno večjo vlogo pri skrbi za družino, otroke in urejanje doma. Takšen dejanski zaključek je v nasprotju z ugotovitvijo v 50. točki obrazložitve, da je bila vloga pravdnih strank v družini enakovredna. Tožnik je trdil, da je bila njegova vloga pri vzgoji in varstvu otrok najmanj enakovredna toženkini, česar toženka ni prerekala, zato takšen zaključek sodišča prve stopnje nima podlage v trditvah toženke in z ničemer ni obrazložen. Edina okoliščina, ki bi lahko na strani toženke vplivala na višino njenega deleža na skupnem premoženju je les za ostrešje v vrednosti 4.500 EUR, ki naj bi ga pokojni dedek podaril izključno toženki. Skrajno neverjetno je sicer, da bi dedek podaril les zgolj toženki, sodišče prve stopnje pa takšnega dejanskega zaključka ne obrazloži. Podarjeni les za ostrešje razvrednoti le tožnikov vložek posebnega premoženja v skupno premoženje, še vedno pa na strani tožnika ostane vložek posebnega premoženja v gradnjo hiše v višini 50.000 EUR ter bistveno višji finančni prihodki tožnika. Delež tožnika zato ne more biti zgolj 55%, ampak je ob upoštevanju navedenih okoliščin tožnikov delež na skupnem premoženju 65%, toženkin pa 35%.

Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni nesklepčen. Vprašanje dolžniške zamude je vprašanje uporabe materialnega prava (299. člen OZ) in ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti, zato je jasno, da tožnik ni bil dolžan sodišča posebej opozarjati na materialnopravne določbe. Tožnik je tožbo vložil 29. 8. 2018, zato je jasno, da je toženka prišla v zamudo 30. 8. 2018. Prav tako ne drži, da je do zamude pri izplačilu 85.000 EUR prišlo zaradi ravnanj tožnika. Toženka bi po izdanem sklepu na naroku z dne 25. 10. 2018 o dovolitvi spremembe tožbe lahko sama predlagala izbris zaznambe spora, prav tako bi bilo z deponiranjem listine pri notarju mogoče doseči sočasno izpolnitev med izročitvijo zemljiškoknjižnega dovolila za izbris zaznambe spora in izročitvijo denarnih sredstev. Razlog za zamudo je zato izviral izključno iz sfere toženke in ni jasno, zakaj je tožnik s tem, ko ni želel predlagati izbrisa zaznambe spora, pristal v upniški zamudi. Za odločitev o zamudnih obrestih je odločilno zgolj vprašanje, ali in kdaj je prišel dolžnik v zamudo, medtem ko je vprašanje dokazanosti višine zahtevka stvar utemeljenosti tožbe. Zahtevka za plačilo zamudnih obresti ni mogoče zavrniti z argumentom, da je bil pravdni postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 63.970 EUR ustavljen, pravdni stranki pa v tem delu napoteni na nepravdni postopek. Sodišče prve stopnje bi lahko ugotovilo le to, da se postopek ustavi tudi glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti kot stranske terjatve in bi stranki tudi v zvezi s tem zahtevkom napotilo na nepravdni postopek.

V zvezi s pravdnimi stroški navaja, da je tožnik zahteval, da v skupno premoženje sodi terjatev v višini 232.000 EUR in je v tem delu uspel skoraj v celoti, prav tako glede zahtevka, da v skupno premoženje sodijo premičnine ter kupnina iz naslova prodaje vozila Peugeot 207 v višini 2.300 EUR in delno z zahtevkom nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju. Jedro postopka je predstavljalo ugotavljanje višine skupne terjatve iz naslova vlaganj v toženkino nepremičnino. Postopek je trajal toliko časa ravno zaradi izvedbe dokaza s sodnim izvedencem, ki je moral svoje mnenje večkrat dopolniti, zato ni razumljivo, zakaj bi moral tožnik nositi polovico stroškov za izvedenca, če je uspel z 88%. Pravdni postopek se je zavlekel zaradi ravnanj toženke, saj je kljub ugotovitvi na prvem naroku za glavno obravnavo, da v skupno premoženje strank spada le hiša na toženkini nepremičnini, kasneje širila navedbe in trditve, da je hiša njeno posebno premoženje. Posledično je tožnik tudi spremenil trditve in zahteval nadpolovični delež na skupnem premoženju ter še premičninah in kupnini iz prodaje vozila. Ker je toženka odstopila od dogovorjenega na prvem naroku dne 25. 10. 2018, je s tem bistveno podaljšala postopek in povečala stroške. Tožnik je predlagal toženki, da si premičnine sporazumno razdelita. Stroški, nastali tožniku s tožbo, bistveno presegajo stroške po nasprotni tožbi toženke, zato bi morala toženka povrniti tožniku pravdne stroške.

4. Tožeča stranka posebej vlaga pritožbo tudi zoper VII. točko izreka sklep in sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je bila delitev skupne terjatve v pravdnem postopku v pretežni meri že izvedena, saj je toženka pripoznala del zahtevka v višini 85.000 EUR. Ker se je tožena stranka strinjala s civilno delitvijo terjatve, bi moralo sodišče prve stopnje dopustiti tudi civilno delitev preostanka terjatve. Ni jasno, zakaj bi bilo sodišče pristojno za delitev zgolj enega dela terjatve, preostanka pa ne. Pravdni stranki sta se dejansko strinjali, da se terjatev deli v pravdnem postopku. Toženka ni nikoli nasprotovala delitvi preostanka skupne terjatve. Odločitev sodišča prve stopnje, da civilne delitve skupne terjatve ne more izvesti v pravdnem postopku, je v nasprotju z voljo strank in načelom dispozitivnosti ter sodno prakso, po kateri je soglasje zakonca okoliščina, ki dopušča delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je že ugotovilo povečano vrednost toženkine nepremičnine zaradi izgradnje hiše, zato bi se v tem postopku morala izvesti tudi delitev skupne terjatve. Zmotno je stališče, da je bila z izplačilom 85.000 EUR rešena denarna in stanovanjska stiska tožnika. Stanovanje ni primerno tudi za hčer in sina, tožnik pa bi lahko predčasno odplačal kredit. Sodišče prve stopnje je tožniku odvzelo pravovarstveni zahtevek, ki je sestavni del vsake terjatve. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo civilne delitve nesorazmerno poseglo v premoženjski položaj tožnika, ki je varovan v okviru 33. člena Ustave RS in pravico do sodnega varstva zagotovljeno s 23. členom Ustave RS ter pravici v celoti izvotlilo. Tožnik je s tem postavljen tudi v neenakopraven položaj, saj je tožnica lastnica sporne nepremičnine in zavrnitev civilne delitve daje nedopustno prednost zakoncu, ki je lastnik nepremičnine. Ravno skupna terjatev predstavlja pretežni del skupnega premoženja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in prvostopenjskemu sodišču naloži, da odloči o postavljenem dajatvenem zahtevku.

5. Toženka vlaga pritožbo zoper V. točko izreka sklepa in sodbe sodišča prve stopnje iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in naloži tožeči stranki v plačilo pritožbene stroške.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da delež tožnika na skupnem premoženju znaša 55%, delež toženke pa 45%, saj ni upoštevalo vseh okoliščin po drugem odstavku 59. člena ZZZDR. Odločitev sodišča prve stopnje, da je delež tožnika za 5% višji od zakonske domneve temelji na višjih dohodkih, ki jih je prejemal, česar toženka ni prerekala. Vendar pa je toženka dokazala, da sta pravdni stranki živeli v hiši toženkine matere ves čas gradnje nepremičnine in družina v tem času ni prispevala za stroške, ker sta starša toženke želela, da pravdnima strankama ostane čim več denarja za gradnjo hiše. S tem je toženka nedvomno prispevala k temu, da glede višine deleža na skupnem premoženju, obvelja pravna domneva iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR. V času, ko se je zidala hiša, je tožnik ogromno zaslužil na račun kilometrine in dnevnic, vendar ga v tem času ni bil doma in se je z družino ukvarjala toženka. Vsa skrb je bila na strani toženke in to v bistveno večjem delu, kot je običajno v družinah, kjer sta oba starša zaposlena. Na dokumentaciji v zvezi z izgradnjo hiše se ne pojavlja ime matere toženke, ker je bila toženka investitor in že iz tega razloga na dokumentih ni bilo njenega imena. V času izgradnje hiše do prve plošče pravdni stranki še nista pridobili kreditov, gradbeni poseg, ki je zahteval glavnino denarja za dokončanje hiše, pa je bil šele pred njima. V času izgradnje hiše, ki je trajala dve leti, sta bila starša toženke delavcem ves čas na razpolago ter jim pomagala in jim nudila elektriko in vodo ter dostop do sanitarij. V pritožbi navedenih razlogov sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo in vse navedeno nedvomno predstavlja tiste oblike dela, ki so pripomogle k povečanju skupnega premoženja.

6. V pritožbi zoper VIII. točko izreka sklepa in sodbe sodišča prve stopnje navaja, da je tožnik najprej vložil stavrnopravni zahtevek in vložil zaznambo spora v zemljiški knjigi in uveljavljal nadpolovični delež v razmerju najmanj 60% proti 40%. Dne 29. 8. 2018 je tožnik spremenil tožbo in izrecno navedel, da ne uveljavlja nadpolovičnega deleža ter priznal, da je bila sporna nepremičnina podarjena le toženki. Takoj, ko je tožnik postavil jasen zahtevek, je toženka plačala nesporni znesek v višini 85.000 EUR. Tožnik je sam zavlačeval s postopkom poplačila. Tožnik je s tem povzročal nepotrebne stroške. Večkrat je spreminjal tožbeni zahtevek, napačno je postavil višino zahtevka, ki se nanaša na kupnino vozila Peugeot 208, zato takšnega zahtevka tožnica ni mogla pripoznati. Tožnik je tajil, da v skupno premoženje spada znesek 35.000 EUR, ki ga je imel na svojem račun, zato je bila v tem delu toženka prisiljena k vložitvi nasprotne tožbe. S tem je tožnik sam povzročal nepotrebne stroške. Glede na navedeno so podani pogoji za odločitev o stroških postopka skladno z določbo 157. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške.

7. Na vročeni pritožbi sta obe stranki vložili odgovor na pritožbo. Smiselno prerekata navedbe nasprotne stranke in predlagata zavrnitev pritožbe.

8. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je delno utemeljena. Pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje in pritožba tožene stranke zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje nista utemeljeni.

9. Pravdni stranki sta razvezana zakonca, njuna zveza je trajala od leta 2003 do 1. 10. 2017. Tožnik je s tožbo zahteval, da se ugotovi, da v skupno premoženje sodi skupna terjatev do tožene stranke v višini 232.000 EUR, kar predstavlja povečanje vrednosti toženkinih nepremičnin, kupnina iz prodaje vozila Peugeot 207 v višini 2.300 EUR, premičnine v toženkini hiši na naslovu K. ter da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 65%, delež toženke pa 35%. Od toženke je še zahteval plačilo 63.970 EUR ter zakonske zamudne obresti. Toženka je delno pripoznala zahtevek tožnika in mu po delni sodbi na podlagi pripoznave plačala 85.000 EUR. Z nasprotno tožbo pa je zahtevala, da sodišče ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo denarna sredstva na tožnikovem bančnem računu, motorno kolo in dva kompleta motorističnih oblačil, motorističnih škornjev in čelad ter da sta deleža pravdnih stranka na skupnem premoženju enaka.

10. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je njuna življenjska in ekonomska skupnost prenehala 1. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v konkretnem sporu uporabilo določbe 51. do 62. člena ZZZDR in ne novega Družinskega zakonika (DZ), ki je začel veljati 15. 4. 2017, vendar pa se je začel uporabljati šele 15. 4. 2019. Za presojo pravnih razmerij med strankami je namreč relevanten materialni predpis, ki se uporablja v času nastanka razmerja med obema pravdnima strankama. Vse do razpada življenjske skupnosti pravdnih strank, so se za premoženjski režim skupnega premoženja uporabljale določbe ZZZDR.

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta bili obe pravdni stranki tekom gradnje hiše in skupnega življenja deležni precejšne pomoči svojih staršev, pri čemer je šlo za pomoč in prispevek obeh staršev obema pravdnima strankama oziroma celotni družini in ne za darilo, ki bi bilo posebej namenjeno samo eni pravdni stranki. Takšno stališče je skladno s sodno prakso,4 ki jo citira tožnik v pritožbi, da je pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih in to velja, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil prispevek toženkine matere večji od prispevka preostalih staršev. V nasprotju z ugotovitvijo, da je bil vsa pomoč staršev pravdnih strank podarjena obema pravdnima strankama, je sodišče prve stopnje nato večji prispevek toženkine matere napačno upoštevalo kot prispevek, ki je pozitivno vplival na delež toženke na skupnem premoženju. Takšno stališče je v nasprotju z določbo 59. člena ZZZDR. Ker je bila pomoč toženkine matere dana celotni družini v enakih deležih, kljub precejšni razliki v prispevku pomoči od preostalih staršev, slednje okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri določitvi višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Pomoč je bila dana obema pravdnima strankama, zato je takšna pomoč povečala skupno premoženje pravdnih strank v enakih deležih. Prispevek toženkine matere zato na višino deleža toženke na skupnem premoženju ne vpliva. Neutemeljeno in brez osnove v materialnih določbah je v zvezi s tem zavzemanje toženke v pritožbi, da bi moralo sodišče pomoč njenih staršev pri izgradnji hiše in precejšno pomoč njene matere pri vsakodnevnih opravilih, vrednotiti še višje in zato določiti enak delež pravdnih strank na skupnem premoženju.

12. V zvezi z vložkom tožnikovega posebnega premoženja v višini 50.000 EUR v skupno premoženje strank, tožnik tehtno izpostavlja, da ne gre za manjši znesek, ki v bistvenem ne vpliva na velikost deležev na skupnem premoženju. Glede na ugotovitev sodišče prve stopnje, da pretežni del skupnega premoženja pravdnih strank predstavlja skupna terjatev v višini 205.080 EUR, tožnik utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju velikosti tožnikovega deleža na skupnem premoženju, moralo dati tožnikovemu prispevku iz posebnega premoženja večjo težo. 13. Sodišče prve stopnje je pri določitvi deležev napačno upoštevalo tudi, da je imela toženka bistveno večjo vlogo pri vsakodnevni skrbi za družino in otroke ter urejenosti doma. Tožnik utemeljeno graja, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z ugotovitvami iz 50. točki obrazložitve sodbe, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je vendarle toženka več ukvarjala z otrokoma, posebej ko sta bila majhna, saj je bil tožnik takrat polno zaposlen pri gradnji hiše, vendar ni mogoče pomembnejše vloge pripisati ne enemu ne drugemu, kar pomeni, da je bila njuna vloga staršev v družini precej enakovredna. V zvezi z vlogo pravdnih strank, kot staršev, iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje še izhaja, da je šlo pri gradnji hiše za razdelitev vlog, toženka je skrbela za otroka, tožnik pa se je posvetil predvsem gradnji hiše, da po primerjavi izpovedb obeh pravdnih strank sodišče ne more zaključiti, da se kateri od staršev ne bi ustrezno ukvarjal z otrokoma, da je glede na bližino bivališča in vsakodnevne stike toženkina mama vsakodnevno sprejela otroka pravdnih strank po prihodu iz šole, jima pripravila kosilo in se z njima družila do prihoda staršev, v začetni fazi je kuhala, prala in likala za celotno mlado družino, pogosto pa priskočila na pomoč tekom celotne zveze oziroma je bila družina deležna stalne pomoči toženkine matere, tako da jim je likala in prala, kar sta potrdili obe pravdni stranki. Glede na tako ugotovljene dejanske okoliščine, ki v bistvenem delu med strankama niti niso bile sporne, je sodišče prve stopnje pri določitvi deležev na skupnem premoženju napačno zaključilo, da je imela toženka bistveno večjo vlogo pri vsakodnevni skrbi za družino, otroke in urejenosti doma. Okoliščini, da je toženka vendarle nekoliko več skrbela za družino in otroke je pri določitvi višine deleža toženke na skupnem premoženju poklonilo previsoko težo. Drugačno zavzemanje toženke, da naj bi se z otroki ukvarjala bistveno več kot tožnik, nima osnove v izvedenem dokaznem postopku, niti v toženkini trditveni podlagi.

14. V zvezi z okoliščinami, ki naj bi vplivale na višino deležev na skupnem premoženju, tožnik izpostavlja še darilo njegovega očeta v obliki podarjenega osebnega vozila, toženka pa darilo staršev v obliki brezplačnega bivanja v hiši njenih staršev v času gradnje hiše. Tako za podarjeno vozilo kot brezplačno bivanje je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je šlo za pomoč, ki je bila dana v korist obeh pravdnih strank, torej celotni družini. Pri tem pa je sodišče prve stopnje v tč. 59 izpodbijane sodbe ponovno zmotno uporabilo materialno pravo in navedeno brezplačno bivanje v hiši toženkinih staršev, napačno upoštevalo kot pomoč na strani toženke, ki je omogočala ohranitev skupnih sredstev in skupnega premoženja ter slednje v nasprotju z 59. členom ZZZDR štelo v pozitivno korist višine deleža toženke na skupnem premoženju. Ker je bilo darilo v obliki brezplačnega bivanja dano celotni družini, na velikost deležev na skupnem premoženju ne vpliva.

15. Glede podarjenega lesa za ostrešje v vrednosti 4.500 EUR, ki ga je stari oče toženke podaril izključno toženki, pa je sodišče prve stopnje v tč. 35 obrazložitve pojasnilo, da je tožnik tekom postopka svoje navedbe spremenil in priznal, da je les darilo starega očeta toženki, ter da je njeno posebno premoženje, zato nadaljnja dokazna ocena sodišča prve stopnje, ali darilo spada v skupno ali posebno premoženje toženke, ni bila potrebna. Pravilno je podarjeni les upoštevalo kot okoliščino, ki je prispevala k povečanju deleža toženke na skupnem premoženju.

16. Ob pravilni uporabi 59. člena ZZZDR pritožbeno sodišče ugotavlja, da so okoliščine, ki so na strani tožeče in tožene stranke vplivale na višino deležev na skupnem premoženju: tožnikov finančni prispevek k skupnemu premoženju iz naslova plače in ostanka pri kilometrini, ki je bil bistveno višji, in sicer več kot dvakrat večji od prispevka toženke; da se je toženka več ukvarjala z otrokoma, posebej ko sta bila majhna, vendar je bila vloga staršev in skrbi za družino pravdnih strank precej enakovredna in v tem delu vloga staršev bistveno ni bila različna; da je tožnik v skupno premoženje prispeval svoje posebno premoženje v višini 50.000 EUR, toženka pa vrednost lesa za ostrešje v višini 4.500 EUR. Po presoji vseh navedenih okoliščin in zgoraj navedenih razlogov, pritožbeno sodišče zaključuje, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 65%, delež toženke pa 35%.

17. Tožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine skupne terjatve pravdnih strank upoštevati vrednost toženkine nepremičnine ob izdelavi cenilnega mnenja in ne na dan razpada življenjske in ekonomske skupnosti. Drži navedba tožnika, da skupno premoženje ni prenehalo obstajati s 1. 10. 2017, temveč obstaja vse do delitve. Vendar to ne pomeni, da bi sodišče moralo upoštevati vrednost nepremičnine na dan cenitve ali katerikoli drugi datum po razpadu zveze, saj v skupno premoženje pravdnih strank ne spada nepremičnina, ki je v lasti toženke in je njeno posebno premoženje, ampak terjatev iz naslova povečanje vrednosti toženkine nepremičnin oziroma njene neupravičene obogatitve. Skupno premoženje nastaja zgolj v času zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti, v konkretnem primeru je bila to denarna terjatev, katere vrednost se pravilno ugotavlja na dan razpada zveze, saj od takrat dalje denarna terjatev ni več vezana na vrednost povečanja vlaganj v toženkino nepremičnino, ampak predstavlja samostojno denarno terjatev, katere vrednost se spreminja lahko le toliko, kolikor se spreminja vrednost denarja. Skupno premoženje pa seveda obstaja še naprej vse do delitve. Primer ni enak delnicam katerih vrednost tipično spreminja vsak trgovalni dan in s tem posledično vsakodnevno spreminja tudi vrednost skupnega premoženja. Vrednost ugotovljene denarne terjatve, ki predstavlja povečanje vrednosti toženkine nepremične v času trajanja zveze med pravdnima strankama se je spreminjala le v času trajanja skupnosti pravdnih strank, ko je bila vezana na vrednost toženkine nepremičnine. Po razpadu zveze pa vrednost toženkine nepremičnine ne vpliva več na vrednost skupne terjatve iz skupnega premoženja in gre tveganje izgube ali povečanja vrednosti nepremičnine na račun vsakokratnega trenutnega lastnika nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zato iz izvedenskega mnenja pravilno upoštevalo vrednosti, ki jih je ugotovil sodni izvedenec na dan 1. 10. 2017. 18. Glede denarnih sredstev na tožnikovem TRR računu, odprtem pri N., sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja pravnega razmerja za nazaj, kot napačno meni tožnik v pritožbi, ampak je presojalo obstoječe in sedanje pravno razmerje tj. ali denarna sredstva, ki jih je imel tožnik na svojem računu, predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Skupni prihranki so namreč del skupnega premoženja zakoncev. Toženka je zahtevala ugotovitev, da prihranki spadajo v skupno premoženje in da sta pravdni stranki upravičenca do navedenega zneska vsak do ene polovice. V tej pravdi torej ne gre za ugotavljanje oziroma vprašanje (so)lastninske pravice na denarju kot generični stvari, temveč za ugotavljanje obsega in deležev na skupnem premoženju. O denarju, ki naj bi spadal v skupno premoženje zakoncev, je zato mogoče odločati tudi na podlagi ugotovitvenega zahtevka.5 Ker se ne ugotavlja lastninska pravica prav na tem denarju, ampak le obseg skupnega premoženja, v postavljenem zahtevku navedeni datum ni relevanten, ampak sam zahtevek, da so tožnikovi prihranki na njegovem bančnem računu na dan razpada zakonske zveze skupno premoženje pravdnih strank. Iz trditvene in dokazne podlage v nasprotni tožbi jasno izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma je zahtevek po materialnem pravu pravilno usmerjen na ugotavljanje premoženjskega stanja na dan razpada zveze. Toženka je namreč trdila, da je skupno premoženje pravdnih strank približno 35.000 EUR, kot je bilo stanje tožnika pri N. na dan 1. 10. 2017. Kot dokaz pa je predlagala, da se opravi poizvedba na N. o stanju na tožnikovem računu na dan 1. 10. 2017. Ker navedeni datum v samem zahtevku glede na vsebino tožbenega zahtevka ni bistven, sodišče prve stopnje s popravo datuma ni odločalo mimo zahtevka. Prav tako zaradi navedene napake tožbeni zahtevek ni bil nesklepčen.

19. Ker v konkretnem sporu niso uporabljive določbe 77. člena DZ, ki drugače od ZZZDR ureja posebno premoženje zakoncev, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da motoristična oprema predstavlja skupno premoženje. Glede na določbe ZZZDR pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja ni relevantno, ali gre za stvari, ki so namenjene izključno osebni rabi enega izmed zakoncev. Ta okoliščina je po drugem odstavku 61. člena ZZZDR lahko upoštevana pri delitvi skupnega premoženja.

20. Delitev stvari in skupnega premoženja se prvenstveno opravi v nepravdnem postopku, pri čemer si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari. Sodna praksa sicer ne izključuje možnosti uveljavljanja zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in morebitne napotitve na pravdo), seveda le, če to opravičujejo posebne okoliščine. Sodišče prve stopnje zahtevku tožnika za civilno delitev premoženja že v konkretni pravdi utemeljeno ni ugodilo. Tožnik se v pritožbi, enako kot tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje, osredotoča zgolj na delitev skupnega premoženja iz naslova skupne terjatve do toženke, ki predstavlja povečanje vrednosti toženkinih nepremičninin in ne konkretizira svojih pritožbenih navedb v zvezi s celotnim skupnim premoženjem, katerega obseg je bil ugotovljen v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je bil predlog tožnika za civilno delitev pomanjkljiv, saj ni vrednostno opredelil vseh predmetov, niti ni zajel celotnega skupnega premoženja. Iz trditev strank in izvedenih dokazov je bilo razvidno, da se vse premičnine, ki spadajo v skupno premoženje strank ne nahajajo več v hiši toženke, ampak jih je nekaj vzel tožnik ob odselitvi. Katere so te premičnine, tožnik ni konkretiziral. 21. Prav tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale civilno delitev že v pravdi, tožnik ni izkazal, saj si je z nakupom stanovanja zagotovil osnovne življenjske pogoje. Tožnik v pritožbi ne konkretizira kako veliko stanovanje ima in zakaj ne bi bilo primerno tudi za otroka. Soglasje toženke za civilno delitev ni bilo dano, kot trdi tožnik, niti iz njenih trditev ni moč razbrati, da bi se s civilno delitvijo v pravdnem postopku konkludentno strinjala, saj še v pritožbi nasprotuje ugotovljeni višini deležev na skupnem premoženju, tožnik pa tudi samemu obsegu skupnega premoženja. Takšna odločitev tudi ne postavlja zakoncev v neenakopraven položaj, ker je eden od zakoncev lastnik nepremičnine. Že izhodiščni položaj namreč ni enak. Zakonec, ki je lastnik nepremičnine in ima na nepremičnini lastninsko pravico, ima stvarnopravna upravičenja, drugi zakonec pa le obligacijskopravna. Za zamudo pri izpolnitvi denarnih obveznosti pa korekcijsko funkcijo opravljajo zamudne obresti. Ob odsotnosti celovitega predloga strank o delitvi skupnega premoženja, nesoglasju o deležih in obsegu skupnega premoženja, odsotnosti soglasja za civilno delitev in drugih posebnih okoliščin, ki bi takšno delitev utemeljevale že v pravdnem postopku, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da se stranki z zahtevkom na civilno delitev napoti na nepravdni postopek.

22. Tožnik je poleg zahtevka za civilno delitev in plačila denarnega zneska, postavil še akcesorni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožnik v pritožbi utemeljeno graja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje v VI. točki izreka, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za zahtevane zakonske zamudne obresti, ker v izpodbijani sodbi ni odločalo o zahtevku na civilno delitev in plačilo zahtevanega denarnega zneska. Ker so zamudne obresti akcesorne glavni terjatvi, o kateri še ni bilo odločeno, bi moralo sodišče prve stopnje tudi glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti v tem delu ustaviti postopek in pravdni stranki napotiti na nepravdni postopek. Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo VI. točko izreka, v tem delu ustavilo postopek in napotilo stranki glede plačila zakonskih zamudnih obresti na nepravdni postopek.

23. Obe pravdni stranki se pritožujeta tudi zoper stroškovno odločitev. Navajata, da so ravno dejanja nasprotne stranke povzročila bistveno več in nepotrebnih stroškov. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom v izpodbijani sodbi, da sta obe pravdni stranki večkrat spreminjali trditve o obsegu skupnega premoženja, tožeča stranka tudi o deležih na njem. Čeprav je tožnik v pretežnem delu zmagal s svojim tožbenim zahtevkom, je na drugi strani sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je toženka na glavni obravnavi takoj delno pripoznala tožbeni zahtevek in tudi sama uspela z zahtevkom po nasprotni tožbi. V zvezi s kupnino za vozilo Peugeot 207, bi lahko toženka sama delno takoj pripoznala tožbeni zahtevek za kupnino, ki jo je prejela, kljub višjemu zahtevanemu znesku s strani tožnika, v kolikor bi imela resničen namen hitreje končati pravdni postopek. Tožnik pa je v tem delu z zahtevkom sicer res v celoti uspel, vendar zato, ker ga je spremenil na zadnjem naroku za glavno obravnavo, potem ko je bil v celoti že izveden dokazni postopek o višini kupnine in tako s svojimi ravnanji enako prispeval k nastajanju stroškov za izvedbo dokazov. Nobena okoliščina, ki ju navajata pravdni stranki v pritožbah, tako ne utemeljuje drugačne stroškovne odločitve.

24. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s presojo deležev na skupnem premoženju in zavrnitvijo zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper sodbo delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člen ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP). Ker pritožba tožeče stranke v preostalem delu ni utemeljena, prav tako ni utemeljena pritožba tožene stranke, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je bilo pritožbi v tem (preostalem) delu potrebno zavrniti.

25. Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Kljub drugačni odločitvi pritožbenega sodišča o višini deležev na skupnem premoženju pravdnih strank ter napotitvi pravdnih strank na nepravdni postopek glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, še vedno obstojijo okoliščine na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zgolj ugotovilo drugačne deleže pravdnih strank na skupnem premoženju, kar je stvar materialnega prava in na stroške povezane z dokazovanjem višine deležev na skupnem premoženju v bistvenem ne vpliva, saj gre le za pravilno subsumcijo že ugotovljenih dejstev pod abstraktno pravno normo. Sodišče prve stopnje je določene dejanske okoliščine in dejstva napačno upoštevalo kot prispevek k povečanju premoženja ene izmed pravdnih strank, ali pa takšnim okoliščinam podalo premalo ali preveč teže. Pravilna materialno pravna presoja dejstev in okoliščin na dolgotrajnost in stroške dokaznega postopka v konkretnem primeru ne vpliva. Tudi pri odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih, kjer je bilo potrebno pravdni stranki napotiti na nepravdni postopek in v tem delu ustaviti pravdni postopek, je šlo za napačno uporabo materialnega prava. Pri tem je potrebno izpostaviti, da sta obe pravdni stranki večkrat v bistvenih delih spreminjali trditve ali tožbeni zahtevek. Čeprav je v pretežnem delu tožnik uspel s svojim tožbenim zahtevkom, pa je večkrat spremenil zahtevane deleže na skupnem premoženju ter stvarnopravni tožbeni zahtevek v obligacijskopravni zahtevek, ter delno spremenil tožbeni zahtevek šele potem, ko so bili izvedeni že vsi potrebni dokazi. Toženka je na drugi strani v pretežnem delu uspela z zahtevkom po nasprotni tožbi, razen glede deležev na skupnem premoženju ter takoj na glavni obravnavi delno pripoznala tožbeni zahtevek v višini 85.000 EUR, kar po vrednosti predstavlja večinski del vrednosti spornega predmeta. Kljub drugačni presoji višine deležev na skupnem premoženju in napotitvi pravdnih strank glede zakonskih zamudnih obresti na nepravdni postopek, je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v skladu z načelom pravičnosti in poštenosti, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

26. Tožeča stranka je s pritožbo zoper izpodbijano sodbo delno uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti sorazmeren del priglašenih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je v pritožbi izpodbijala odločitev o vrednosti skupne terjatve, sredstvih na bančnem računu, motoristični opremi, deležih na skupnem premoženju, zakonskih zamudnih obrestih in stroških postopka. S pritožbo zoper sodbo je uspela glede deleža na skupnem premoženju in zakonskih zamudnih obresti, v celoti pa propadla glede obsega skupnega premoženja in stroškov postopka. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje njen uspeh v višini 50%. Tožeča stranka je priglasila strošek za sestavo pritožbe zoper sodbo v višini 625 točk in zoper sodbo glede nasprotne tožbe v višini 875 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT),6 pavšalne izdatke v višini 30 točk, vse povečano za 22% DDV in odmerjeno sodno takso. Pritožbeno sodišče je upoštevalo enotni strošek za sestavo pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, saj se je po vložitvi nasprotne tožbe, konkretni pravdni postopek združil v enotni postopek, in sicer v višini 840 EUR (1.400 točk po tar. št. 21/1 OT) in materialne izdatke v višini 14,40 EUR (24 točk), vse povečano za 22% DDV in strošek plačila sodne takse 1.227 EUR, skupaj 2.269,37 EUR pritožbenih stroškov. Upoštevaje uspeh tožeče stranke v višini 50%, ji je pritožbeno sodišče priznalo 1.134,68 EUR pritožbenih stroškov. Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku s pritožbo zoper sklep in neuspeha tožene stranke s pritožbama zoper sodbo in sklep, v tem delu nosita stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pravdnima strankama ni priznalo stroška za odgovor na pritožbi, saj s tem nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, 101/07 – odl. US, 90/11 – odl. US, 84/12 – odl. US, 82/15 – odl. US, 15/17 – DZ in 30/18 – ZSVI 3 Ur. l. RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C in 200/20 – ZOOMTVI 4 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1087/2008 z dne 16. 12. 2009 5 Prim. sodbo VS RS II Ips 479/2006 z dne 14. 11. 2007. 6 Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18