Jedro

Vsebino pravnega pouka glede možnosti začetka upravnega spora ureja ZUP v tretjem odstavku 215. člena. Ta določa, da če je zoper odločbo mogoč upravni spor, je treba v pouku navesti, pri katerem sodišču lahko stranka vloži tožbo in v katerem roku. Taka določba ne daje podlage za sklepanje, da je sestavni del pravnega pouka v drugostopenjskem upravnem aktu navedba zadnjega dneva za vložitev tožbe. Tak izračun niti ni mogoč, saj je računanje poteka roka za vložitev tožbe eno od dejanj, ki se lahko opravi šele v obdobju po vročitvi odločbe (od akta vročitve je namreč odvisen začetek štetja roka) in torej po prejemu pravnega pouka kot sestavnega dela odločbe.

ZUP v četrtem odstavku 215. člena, v katerem se v primeru, če je pouk v odločbi napačen, vsaka stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pouku, če se ravna po napačnem pouku, pa to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic. Ta določba pomeni, da ob morebitni napaki pravnega pouka v odločbi (npr. nepravilni navedbi roka za vložitev tožbe v upravnem sporu) oziroma njegovi nejasnosti (dvoumnosti), ki bi imela za posledico prekoračitev roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, tožbe ni mogoče zavreči kot prepozne. Inšpektorjevo štetje roka ni pravni pouk in njegov morebiti napačen izračun poteka roka za tožbo ne posega v pravni pouk, ki ga je dal za to pristojni (drugostopenjski) upravni organ v svoji v odločbi, pritožnikovo pravno sredstvo ne more biti obravnavano kot pravočasno v smislu, da ga ne zadenejo posledice zamujenega roka. Za to presojo je tudi nepomembno, ali je pritožnik pravni laik, saj v ZUS-1 ni podlage za drugačno računanje rokov, če tožbo vlaga prava neuka oseba. Pravilen izračun v skladu s pravnim poukom v odločbi je njeno breme, tudi če se odloči, da bo sama začela s sodnim postopkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, enote Koper – izpostave Postojna, št. 0611-3318/2020-8 z dne 16. 11. 2020. Ugotovilo je, da je 28. 4. 2021 vložena tožba prepozna, saj je bila vložena po poteku tridesetdnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. 2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je v postopku pred upravnim sodiščem pojasnil, da mu je rok za vložitev tožbe preračunal inšpektor, ki je 21. 4. 2021 opravil ogled z namenom pregleda stanja kmetijskega zemljišča, in da je izračunani rok z datumom 28. 4. 2021 razviden na drugi strani zapisnika kmetijske inšpekcije z dne 21. 4. 2021. Očita, da sodišče ni obrazložilo, zakaj temu ni verjelo, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Poleg tega, kot navaja, „obrazložitev sodišča, da ne ve, zakaj bi inšpektor sploh računal rok za vložitev tožbe, in da posledično temu ne verjame, tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj so odločilni razlogi za odločitev sodišča v popolnem nasprotju s samim izrekom izpodbijanega sklepa“. Sploh pa je bilo zmotno ugotovljeno, da inšpektor ni računal roka, saj to v postopku ni bilo sporno. Meni tudi, da je treba inšpektorjev izračun tožbenega roka šteti za pravni pouk, napačen pravni pouk pa zanj ne more imeti negativnih posledic. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi mu status samostojnega podjetnika nalagal višjo stopnjo skrbnosti in preverjanje roka za vložitev tožbe. Navedena okoliščina namreč ne pomeni, da je vešč prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe. Med drugim navaja, da je bil pritožniku dan pravni pouk o tožbi in roku za vložitev v odločbi drugostopenjskega upravnega organa. Izračun roka pa ni v pristojnosti ne tega organa ne inšpektorja. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam izpodbijanega sklepa, da je bil upravni postopek končan z izdajo pritožbene odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 0611-4151/2020/6 z dne 4. 3. 2021, da mu je bila ta odločba vročena 27. 3. 2021 in da je med dnevoma vročitve odločbe in vložitve tožbe 28. 4. 2021 preteklo več kot trideset dni, kar je kot rok za vložitev tožbe v upravnem sporu določeno v prvem odstavku 28. člena ZUS-1. Ne trdi niti, da navedena drugostopenjska upravna odločba ne bi vsebovala pouka o pravnem sredstvu kot sestavnem delu drugostopenjske pisne odločbe (prvi odstavek 254. člena v zvezi s tretjim odstavkom 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), prav tako ne, da je bil v njej zapisani pravni pouk o možnosti sprožitve upravnega spora napačen (nejasen).

6. Vsebino pravnega pouka glede možnosti začetka upravnega spora ureja ZUP v tretjem odstavku 215. člena. Ta določa, da če je zoper odločbo mogoč upravni spor, je treba v pouku navesti, pri katerem sodišču lahko stranka vloži tožbo in v katerem roku. Taka določba ne daje podlage za sklepanje, da je sestavni del pravnega pouka v drugostopenjskem upravnem aktu navedba zadnjega dneva za vložitev tožbe. Tak izračun niti ni mogoč, saj je računanje poteka roka za vložitev tožbe eno od dejanj, ki se lahko opravi šele v obdobju po vročitvi odločbe (od akta vročitve je namreč odvisen začetek štetja roka) in torej po prejemu pravnega pouka kot sestavnega dela odločbe. Zato tudi če je inšpektor kot uradna oseba upravnega organa prve stopnje ob priliki pregleda stanja pritožnikovega kmetijskega zemljišča preverjal končni datum za vložitev tožbe in o njem seznanil pritožnika, to njegovemu ravnanju v okoliščinah, ko je pritožnik prejel drugostopenjsko odločbo s celovitim in jasnim poukom o pravnem sredstvu, ne daje pravne narave takega pouka.

7. Navedeno pomeni, da je v tej zadevi za pravočasnost tožbe kot rezultata s pravnim poukom skladnega strankinega postopanja inšpektorjevo ravnanje nebistveno. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na položaj, ki ga ureja ZUP v četrtem odstavku 215. člena, v katerem se v primeru, če je pouk v odločbi napačen, vsaka stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pouku, če se ravna po napačnem pouku, pa to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic. Ta določba pomeni, da ob morebitni napaki pravnega pouka v odločbi (npr. nepravilni navedbi roka za vložitev tožbe v upravnem sporu) oziroma njegovi nejasnosti (dvoumnosti),1 ki bi imela za posledico prekoračitev roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, tožbe ni mogoče zavreči kot prepozne. Ker pa, kot pojasnjeno, inšpektorjevo štetje roka ni pravni pouk in njegov morebiti napačen izračun poteka roka za tožbo ne posega v pravni pouk, ki ga je dal za to pristojni (drugostopenjski) upravni organ v svoji v odločbi, pritožnikovo pravno sredstvo ne more biti obravnavano kot pravočasno v smislu, da ga ne zadenejo posledice zamujenega roka. Za to presojo je tudi nepomembno, ali je pritožnik pravni laik, saj v ZUS-1 ni podlage za drugačno računanje rokov, če tožbo vlaga prava neuka oseba. Pravilen izračun v skladu s pravnim poukom v odločbi je njeno breme, tudi če se odloči, da bo sama začela s sodnim postopkom. Sklicevanje na inšpektorjevo avtoriteto je zato neutemeljeno.

8. Ker torej ugotavljanje, ali je inšpektor dejansko izračunal rok za vložitev tožbe ali ne, ni odločilno, Vrhovno sodišče zavrača tudi očitek, da ni mogoč preizkus izpodbijanega sklepa glede inšpektorjevega ravnanja, saj se zatrjevano pomanjkanje razlogov ne nanaša na okoliščine, bistvene za odločitev o zavrženju tožbe kot prepozne. Še manj je za presojo zakonitosti izpodbijane odločitve pomembno, ali bi bil zatrjevani inšpektorjev napačen izračun lahko opravičljiv razlog za zamudo roka za opravo dejanja in podlaga za vrnitev v prejšnje stanje v smislu prvega odstavka 24. člena ZUS-1 ter s tem za odpravo posledice zamude (zavrženja tožbe). V izreku izpodbijanega sklepa o takem predlogu ni bilo odločeno, saj je sodišče prve stopnje štelo, da sploh ni bil vložen (21. točka obrazložitve). To pa pomeni, da razlogi prvostopenjskega sklepa od 22. točke dalje pomenijo vsebinsko opredeljevanje sodišča do le potencialne zahteve za vrnitev v prejšnje stanje,2 to je za primer, če bi se ugotovila napačnost stališča o nevloženi zahtevi. Vendar mu pritožba ne oporeka.

9. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

10. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 75/2017 z dne 17. 5. 2017 in I Up 50/2018 z dne 20. 6. 2018 o navedbi v pravnem pouku, ki je povzročila nejasnost glede trenutka nastopa vročitve kot okoliščine, od katere začne teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. 2 Tudi začetek navedene točke obrazložitve se glasi, da „četudi bi sodišče odgovor tožnika z dne 2. 6. 2021 štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pa ugotavlja, da za ugoditev takemu predlogu niso izpolnjeni zakonsko zahtevani pogoji“.