Jedro

Zbrani dokazi ne kažejo, da bi inšpektor tožniku računal rok za vložitev tožbe, niti ne najde razloga ali motiva, zakaj bi inšpektor tožnika zavajal, tako kot se sklicuje tožnik. Kolikor bi do tega v resnici prišlo, pa ima tožnik možnost zoper inšpektorja uveljavljati druge za to predvidene postopke, ne more pa to vplivati na pravočasnost njegovih dejanj v postopku. Četudi bi sodišče odgovor tožnika štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, za ugoditev takemu predlogu niso izpolnjeni zakonsko zahtevani pogoji. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če gre za opravičen razlog za zamudo, po ustaljeni sodni praksi pa so opravičeni vzrok le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi, kar sodišče presoja ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, pri tem pa upošteva tudi lastnosti stranke, saj mora biti razlog opravičen glede na njen položaj in lastnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota Koper, Izpostava Postojna je z odločbo, št. 0611-3318/2020-8 z dne 16. 11. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da mora na delu kmetijskega zemljišča s parc. št. 542/27 in 542/28 k.o. ... s površino 826 m2, kjer je odgrnil rodovitno zemljo, vzpostaviti prejšnje stanje in zemljišče uporabljati za kmetijske namene, to je za kmetijsko proizvodnjo. Tožnik je zoper to odločbo vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo, in prehrano z odločbo, št. 0611-4151/2020/6 z dne 4. 3. 2021 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), zavrnilo.

2. Tožnik je dne 28. 4. 2021 pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo v upravnem sporu, s katero je sodišču smiselno predlagal, naj izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da sta njegovi nepremičnini ustrezno obdelani in da se uporabljata za opravljanje kmetijske dejavnosti. Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo pa predlagala, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

3. Po pregledu upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je bila drugostopenjska odločba tožniku vročena dne 27. 3. 2021, kot izhaja iz vročilnice. Vročitev je bila opravljena s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Skladno s tem je sodišče ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil po izteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe, kot je določen v 28. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in je iztekel dne 26. 4. 2021. Tožnika je zato z dopisom z dne 13. 5. 2021 z ugotovljenimi okoliščinami seznanilo ter ga pozvalo, naj se o tem pisno izjavi.

4. Tožnik se je na poziv sodišča za izjasnitev odzval z dogovorom z dne 2. 6. 2021. Navedel je, da se z ugotovitvijo sodišča, da je njegova tožba prepozna, ne strinja. Rok za vložitev tožbe je preračunal inšpektor, ki je dne 21. 4. 2021 prišel na ogled z namenom pregleda stanja kmetijskega zemljišča. Priložil je zapisnik, ki je bil ob tem sestavljen in iz katerega izhaja, da je na strani 2 zapisnika naveden izračunan rok za vložitev tožbe, to je 28. 4. 2021. Inšpektorju, kot predstavniku državne institucije, je kot prava neuka stranka zaupal in se je po njegovem izračunu tudi ravnal. Pričakuje, da bo zato sodišče ugotovilo, da je tožbo vložil pravočasno. V nadaljevanju odgovora se je tožnik opredelil še do vsebinskih stališč tožene stranke v odgovoru na njegovo tožbo.

5. Sodišče je, z namenom ugotovitve okoliščin glede vročitve drugostopenjske odločbe tožniku ter glede vložitve tožbe, dne 1. in 8. 12. 2021 opravilo javno glavno obravnavo.

6. V uvodnih besedah je tožnikov pooblaščenec poudaril, da je treba šteti tožbo za pravočasno tudi na podlagi vloge, ki jo je tožnik vložil na poziv sodišča, s katerim je bil seznanjen, da naj bi pri vložitvi tožbe domnevno prišlo do zamude roka. Odgovor je vložil kot pravni laik, glede na vsebino pa ga je moč šteti tudi kot pravočasen in utemeljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, izhaja iz javne listine, to je zapisnika Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 21. 4. 2021, iz katerega izhaja, da ga je uradni organ poučil, da je rok za vložitev tožbe 28. 4. 2021. Tožnik v inšpekcijskem postopku ni imel pooblaščenca in je zaupal pojasnilom inšpektorja kot uradne osebe. Kolikor bi sodišče štelo, da tožba ni bila vložena v zakonsko določenem roku, je treba ugoditi tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ter tožbo šteti kot pravočasno. Za tožnika je tožba zelo pomembna, saj izpodbija odločitev inšpekcije, ki posega v njegove pravice in obveznosti, prepričan pa je tudi, da bi moral s tožbo uspeti. Tožnik je bil v opravičljivi zmoti vse do takrat, dokler ni prejel poziva sodišča. Pooblastilno razmerje z Odvetniško pisarno ... je nastalo šele 5. 7. 2021. Dejanje uradne osebe, ki glede na dolgoletno prakso zna šteti roke, je mogoče šteti za namerno zavajanje tožnika, da bi tožbo vložil prepozno. To dokazuje tudi to, da je kmetijski inšpektor rok za vložitev tožbe jasno zapisal v zapisnik, in sicer: "Rok za vložitev je do 28. 4. 2021". V tem primeru gre torej ne le za malomarno, ampak celo za krivdno ravnanje inšpektorja in zavestno zavajanje tožnika, ki mu ne sme biti v škodo. Tožnik je uradni osebi zaupal in zaupal tudi javni listini, to je zapisniku, kar je nedvomno opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zapisnik je pisal inšpektor in ko je podajal izjavo tožnik, je inšpektor sam preračunal datum in vpisal po njegovem zadnji dan za vložitev tožbe, o tem pa tožnika tudi podučil. 7. Pooblaščenec tožene stranke je v uvodni besedi navajal, da se je tožniku rok za vložitev tožbe iztekel dne 26. 4. 2021, kar, kot je razumeti iz navedb tožnika, ni sporno, tožbo pa je vložil dne 28. 4. 2021. Okoliščine, na katere se sklicuje v odgovoru sodišču, češ da mu je rok izračunal inšpektor, niso relevantne, so pa tudi neresnične, kot izhaja iz listin v sodnem spisu. Prav tako tudi ni razlogov za vrnitev v prejšnje stanje, ker tožnik ni bil v opravičljivi zmoti, niti niso bile podane kakšne druge pomembne okoliščine. Iz zapisnika tudi izhaja, da se je glede roka tožnik posvetoval z odvetnico A. A. Tudi če bi tožnikove navedbe držale, kmetijski inšpektor ni pristojen za računanje procesnih rokov. Nastop pooblastilnega razmerja, ki ga je tožnik sklenil z odvetnico, je v procesnem pogledu nepomembno, navedba, da je kmetijski inšpektor namerno napačno izračunal rok tožniku, pa brez dejanskega temelja. Del inšpekcijskega zapisnika, na katerega se sklicuje tožnik, je treba prebrati v celoti. Zapisnik je javna listina, ki jo je tožnik tudi podpisal. 8. Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo dokaze z vpogledom v vročilnico, na kateri je označeno, kdaj je bila tožniku vročena odločba tožene stranke št. 0611-4151/2020/6 z dne 4. 3. 2021, z vpogledom v zapisnik Kmetijske inšpekcije, Izpostava Koper Postojna št. 0611-3318/2020-17 z dne 21. 4. 2021, z vpogledom v pisemsko ovojnico, s katero je tožnik tožbo oddal kot priporočeno pisemsko pošiljko ter z zaslišanjem tožnika kot stranke in inšpektorja B. B. kot priče. 9. Tožnik je povedal, da mu je inšpektor po ogledu izdal odločbo, s katero se ni strinjal in je vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavrnilo. O zadevi se je pozanimal pri odvetnici A. A., ki mu je rekla, da bodo vložili tožbo. Tožbo je nato vložil sam in mu je ni pisala odvetnica. Po tem, ko je dobil drugostopenjsko odločbo in še preden je vložil tožbo, pa ga je poklical inšpektor B. B. in tudi prišel na kontrolo. Opravil je ogled in posnel nekaj slik. Vprašal ga je tudi, ali bo vložil tožbo, kar mu je potrdil. Inšpektor mu je rekel, da v zadevi nima kaj ukrepati, da niti ne more vložiti kakšne izvršbe niti izreči kakšnega ukrepa. Pogovarjala sta se korektno in tako tudi zaključila postopek. Inšpektor je nato vzel moder listek glede vročitve odločbe (po tem, ko mu je sodišče pokazalo vročilnico, je povedal, da je šlo za tak listek) in mu rekel, naj pazi, da bo točen. Nato je vzel še koledar, pričel šteti dneve in mu rekel, da zadnji dan za vložitev tožbe pade na praznik in da lahko tožbo vloži naslednji dan ter pojasnil, da se tako štejejo datumi. Na te inšpektorjeve besede se je zanesel in je tožbo oddal na tisti datum, za katerega mu je inšpektor rekel, da je zadnji dan za oddajo tožbe. Sam datumov ni štel. Če jih ne bi štel inšpektor, bi to storil sam. Tožbo je imel navsezadnje napisano že tri dni prej, preden jo je oddal in ne bi bil noben problem, da bi jo odnesel na pošto. Navsezadnje mu inšpektor ni štel roka, do katerega je moral vložiti pritožbo zoper njegovo odločbo na ministrstvo in je to storil sam, pritožba pa je bila pravočasna. Glede zapisnika ob ogledu inšpektorja z dne 21. 4. 2021 je povedal, da ga je pisal inšpektor, on pa je bil ob tem navzoč in ga zato nista še enkrat prebrala. V zapisnik je inšpektor zapisal kot rok za vložitev tožbe tisti datum, za katerega je izračunal, da je zadnji dan za vložitev tožbe. S seboj je prinesel celoten spis in mu je pokazal plav listek o vročitvi odločbe, nato pa pričel računati rok za oddajo tožbe. Zakaj je to storil, ne ve, bolje bi bilo, da tega ne bi naredil in bi rok računal sam. Takrat se mu je zdelo sicer čudno, zakaj je inšpektor sploh prišel na ogled, ker zadeva še ni bila pravnomočna. Šele po pojasnilu sodišča sedaj ve, da pritožba ne zadrži izvršitve in mu je razumljivo, zakaj je inšpektor prišel, takrat pa mu ni bilo.

10. Drugače je dogajanje opisal B. B., kmetijski inšpektor, ki ga je sodišče zaslišalo kot pričo. Pojasnil je, da je šel k tožniku na kontrolni pregled, saj izvršitve njegove odločbe ni zadržala niti pritožba zoper izpodbijano odločbo in zato ta pregled ni bil sporen. Postopek bi lahko nadaljevali tudi z uvedbo izvršilnega postopka, četudi odločba še ni pravnomočna. S tožnikom sta si ogledala stanje na terenu, nato v pisarni sestavila zapisnik, sodelovanje s tožnikom pa je bilo korektno. V zapisniku je povzel ugotovitveno stanje ob pregledu, tožnik pa mu je rekel, da je zadevo predal odvetniku, ki bo sprožil upravni spor. Rekel mu je tudi, da rok za vložitev tožbe še ni potekel. Inšpekcijski ogled je bil planiran, ne spomni pa se več točno, ali je imel s sabo upravni spis. Če je bil upravni spis vrnjen iz druge stopnje, ga je zagotovo imel pri sebi in je najverjetneje v takem primeru tudi pogledal vročilnico drugostopenjske odločbe, saj se to običajno preveri. Če gre za elektronsko poslovanje, praviloma najprej prejmejo odločbo drugostopenjskega organa, šele nato dobijo spis. Dokler niso imeli takega poslovanja, so drugostopenjsko odločbo in upravni spis prejeli istočasno. Kako je bilo v konkretnem primeru, ne ve, je pa to razvidno iz spisa. Ne spomni se, ali je morebiti preverjal rok za vložitev tožbe, kolikor pa je vročilnico drugostopenjske odločbe imel pri sebi, je verjetno približno štel koliko dni je za vložitev tožbe. Ko sestavlja zapisnik, vanj vedno povzame to, kar mu povedo stranke in je za zadevo relevantno. Če mu stranka navede neko dejstvo, na primer, da rok še ni potekel, to preveri. 30 dnevni rok za vložitev tožbe je preverjal glede na datum na vročilnici, pri čemer je le preverjal navedbe stranke, ni pa točno štel datuma. Iz pokazane vročilnice razbere, da je bila drugostopenjska odločba tožniku dne 29. 3. 2021 vložena v hišni nabiralnik, kar pomeni, da na dan 21. 4. 2021, ko je bil na inšpekcijskem pregledu, 30 dnevni rok še ni potekel. 30 dnevnega roka mu sicer ni bilo treba šteti, ker ta rok ob njegovem pregledu še ni potekel. To je preverjal izključno zato, da bi videl, ali je njegova inšpekcijska odločba pravnomočna in bi vedel kako nadaljevati s postopkom. Glede zapisa v zapisniku, da je tožnik podal izjavo, da je rok za vložitev tožbe do 28. 4. 2021, je pojasnil, da tega roka ni preverjal, saj ta rok zanj ni bil relevanten, pač pa je preveril le to, da ob njegovem ogledu rok za vložitev tožbe še ni potekel. 11. Po izvedenem dokaznem postopku sta tako pooblaščenec tožnika kot tudi pooblaščenec tožeče stranke vztrajala pri svojih stališčih.

12. Pooblaščenec tožnika je navajal, da je tožnik jasno opisal dejansko stanje in dogajanje ob inšpekcijskem pregledu, inšpektor pa si določenih stvari najprej ni spomnil, nato pa svoje navedbe popravljal oziroma dopolnjeval. Glede na to je vero glede verodostojnosti izpovedi mogoče pokloniti le tožniku. Tožnik se konkretnega dogodka tudi zagotovo bolje in podrobneje spomni kot inšpektor, saj gre pri njem za enkratni tovrstni dogodek, ki se dosti bolj vtisne v spomin kakor pa inšpektorju, ki tovrstne preglede opravlja vsakodnevno in tudi večkrat dnevno. Ko je inšpektor ob zaslišanju ugotovil, da je srž problema štetje roka za vložitev tožbe, je pričel paziti na to, da ne bi izpovedal karkoli bi bilo vezano na štetje roka za vložitev tožbe. Dejstvo je, da državni organi in njihovi uslužbenci pri tako imenovanih fikcijah vročitve štejejo rok od dneva, ki ga vročevalec navede kot datum, ko je pisanje odvrgel v hišni nabiralnik. Enaka je tudi težava v primeru elektronskih vročanjih. Če bi sodišče dopustilo, bi to okoliščino lahko preverili tudi ob njegovem zaslišanju, torej, da bi inšpektor na podlagi konkretne vročilnice povedal, kateri datum šteje kot datum vročitve drugostopenjske odločbe, vendar pa sodišče tega ni dovolilo. Inšpektor je v začetku svojega pričevanja najprej izpovedal, da dejstva, ki naj bi jih izrekel zavezanec, vedno preveri. Očitno torej je, da je preverjal tudi končni datum za vložitev tožbe, ki je naveden v zapisniku. Šele kasneje med zaslišanjem se je od tega ogradil in navajal, da je ta rok preverjal zgolj toliko, da je ugotovil, da na dan njegovega obiska drugostopenjska odločba še ni bila pravnomočna. Tožnik je zelo natančno in prepričljivo izpovedal, da naj bi inšpektor celo mu rekel, da ker je 27. 4. praznik, se rok izteče zato 28. 4. 2021. Glede na vse navedeno gre tožniku pokloniti vero in njegovo pritožbo šteti za pravočasno.

13. Pooblaščenec tožene stranke je vztrajal pri stališču, da je tožba prepozna in da ni opravičenih razlogov, ki bi narekovali vrnitev v prejšnje stanje. Iz zaslišanja inšpektorja je jasno, da je rok za vložitev tožbe preverjal le v odnosu do datuma njegovega obiska pri tožniku. Pravna neukost tožnika, ki jo zatrjuje v odgovoru sodišču z dne 2. 6. 2021, ne more biti opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pa tudi sicer ima zatrjevana pravna neukost svoje meje. Tožnik je samostojni podjetnik, ki širi svojo dejavnost, ob zaslišanju pa je celo povedal, da če mu inšpektor ne bi štel dnevov, bi jih štel sam, poleg tega pa je bil tudi v stiku z odvetnico. Vse to je treba upoštevati tudi pri presoji zahteve, da je treba tožnikov odgovor na poziv sodišča z dne 2. 6. 2021 šteti za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V tem odgovoru namreč tožnik zgolj zatrjuje, da je prava neuka stranka in navaja razloge za zamudo, nikjer pa ne zahteva vrnitve v prejšnje stanje. Drugačno, torej inšpektorjevo pravno stališče, kot ga je imel tožnik, ne more biti opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa prej dokazuje pomanjkanje skrbnosti tožnika. Opravičeno zamudo lahko povzroči le opravičen vzrok, ki ga stranka ni zakrivila s svojim ravnanjem oziroma, ki ga kljub izkazani skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Nenazadnje kmetijski inšpektorji tudi nimajo pooblastil ali pristojnosti za štetje rokov ali kakšno drugo tovrstno tolmačenje predpisov. Inšpekcijski nadzor je nadzor nad izvajanjem in spoštovanjem zakonov in drugih predpisov, v konkretnem primeru s področja kmetijstva. Če tožnik misli, da ga je kmetijski inšpektor namerno zavajal, so za to predvideni drugi instituti po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), ne pa vrnitev v prejšnje stanje.

K točki I izreka:

14. Sodišče je tožbo kot prepozno zavrglo.

15. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

16. Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP). Če se vročitev ne da opraviti na ta način, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (tretji odstavek 87. člena ZUP). Pisno sporočilo mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja. Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument, če pa dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (tretji odstavek 87. člena ZUP).

17. Iz vročilnice drugostopenjske odločbe, s katero je bil v konkretnem primeru končan upravni postopek, je razvidno, da je bila tožniku osebna vročitev pisemske pošiljke s to odločbo poizkušana dne 12. 3. 2021. Ker osebna vročitev ni bila mogoča, je bilo tožniku istega dne v hišnem predalčniku puščeno sporočilo o nevročeni pošiljki. V sporočilu je bil poučen, da lahko pisemsko pošiljko prevzame pri pošti v roku 15 dni, ki prične teči naslednjega dne, torej dne 13. 3. 2020. Opozorjen je bil, da se bo, kolikor pisma ne bo prevzel v 15 dnevnem roku, po četrtem odstavku 87. člena ZUP štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Ker tožnik pisemske pošiljke ni prevzel, mu je bila dne 29. 3. 2021 puščena v hišnem predalčniku.

18. Tožnik je bil torej o prispeli pisemski pošiljki obveščen dne 12. 3. 2021, 15 dnevni rok za prevzem te pošiljke pa je pričel teči naslednjega dne, to je dne 13. 3. 2021 in se je iztekel na dan 27. 3. 2021. Sodišče ob tem dodaja, da ni pomembno, kdaj je bilo tožniku puščeno pismo z izpodbijanim sklepom v hišnem predalčniku, temveč je bistveno, da na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP velja vročitev za opravljeno že z dnem preteka 15 dnevnega roka,1 to je v obravnavanem primeru dne 27. 3. 2021, ko je nastopila fikcija vročitve, na kar je bil tožnik v sporočilu o prispeli pisemski pošiljki tudi opozorjen. Tožnik bi moral tožbo vložiti v nadaljnjih 30 dneh, to je najkasneje do dne 26. 4. 2021, vendar pa iz pisemske ovojnice, s katero je oddal tožbo kot priporočeno pisemsko pošiljko, izhaja, da jo je vložil šele dne 28. 4. 2021, torej dva dni prepozno.

19. Opisana dejstva, ki izhajajo iz izvedenih dokazov (vročilnica in pisemska ovojnica), med strankama niso sporna in jim tudi tožnik ne oporeka. V odgovoru na poziv sodišča, ki ga je seznanilo s tem, da iz listinskih dokazov izhaja, da je njegova tožba prepozna, kot tudi iz izjave njegovega pooblaščenca na naroku ter iz njegove izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka, pa izhaja, da meni, da za zamudo roka ni odgovoren in trdi, da je do tega prišlo zato, ker naj bi mu inšpektor, ki je dne 21. 4. 2021 opravil inšpekcijski pregled v zvezi z izvršitvijo izpodbijane odločbe, rekel, da je zadnji dan za vložitev tožbe 28. 4. 2021, to je dan po prazniku, rok za vložitev tožbe pa naj bi mu izračunal na podlagi vročilnice, ki jo je imel s seboj na ogledu. Tožnik uveljavlja, da je z odgovorom na poziv sodišča in z utemeljitvijo, zakaj je prišlo do zamude roka, smiselno zahteval vrnitev v prejšnje stanje.

20. Po določbi 24. člena ZUS-1 lahko stranka, če iz opravičenega vzroka zamudi rok za vložitev tožbe (ali drug prekluziven rok, določen s tem zakonom) ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal rok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela. Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga, v roku za vložitev predloga pa je treba opraviti tudi zamujeno dejanje.

21. Sodišče sodi, da tožnikovega odgovora na poziv sodišča, s katerim ga je seznanilo, da je zamudil rok za vložitev tožbe, ne gre šteti za zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje. Tega tožnik v odgovoru z dne 2. 6. 2021 ni uveljavljal, pač pa je oporekal ugotovitvi sodišča, da iz vročilnice drugostopenjske odločbe ter pisemske ovojnice izhaja, da je prišlo do zamude roka pri vložitvi tožbe. Skliceval se je na zapisnik in s tem utemeljeval, da je njegova tožba pravočasna. Osnova za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je ugotovitev stranke, da je prišlo do zamude roka, kar pa tožnik v svojem odgovoru zanika, trdi, da je njegova tožba pravočasna in ga zato ni mogoče šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Prvič je tožnik po svojem pooblaščencu izrecno navajal, da je v odgovoru z dne 2. 6. 2021 predlagal vrnitev prejšnje stanje šele na naroku dne 1. 12. 2021. 22. Četudi bi sodišče odgovor tožnika z dne 2. 6. 2021 štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pa ugotavlja, da za ugoditev takemu predlogu niso izpolnjeni zakonsko zahtevani pogoji. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, kolikor gre za opravičen razlog za zamudo. Po ustaljeni sodni praksi2 so opravičeni vzrok le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi, kar sodišče presoja ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, pri tem pa upošteva tudi lastnosti stranke, saj mora biti razlog opravičen glede na njen položaj in lastnosti. Ocenjuje pa se tudi ravnanje stranke in njena skrbnost po dogodku, ki je vzrok za zamudo. Če bi stranka kljub nepredvidenemu in nezakrivljenemu dogodku lahko dosegla, da zamude ne bi bilo, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne more biti uspešen.3

23. Tožnik razlog za prepozno vložitev tožbe pripisuje kmetijskemu inšpektorju, ki je dne 21. 4. 2021 pri njem opravil kontrolni inšpekcijski pregled. Zatrjuje, da naj bi inšpektor po vročilnici izračunal rok za vložitev tožbe, da mu je rekel, da je zadnji dan za vložitev tožbe 28. 4. 2021 in da je takrat tožbo tudi vložil. Sodišče najprej ugotavlja, da take tožnikove izjave ne potrjujeta niti zapisnik o kontrolnem inšpekcijskem pregledu niti pričevanje kmetijskega inšpektorja. Iz zapisnika, ki je javna listina, izhaja, da je inšpektor najprej ugotovil vsebino dosedanjega postopka, pojasnil razloge za inšpekcijski pregled in nato navedel svoje ugotovitve ob ogledu, ob tem pa stanje na terenu tudi fotografiral. V nadaljevanju zapisnika na 2. strani pa je navedena izjava tožnika, ki jo je podal po zaključenem ogledu. V tem delu zapisnika je navedeno: "V zvezi z ugotovljenim inšpekcijski zavezanec poda naslednjo izjavo:", ki se nato nadaljuje kot izjava tožnika, zapisana v premem govoru (torej kot dobesedni navedek tega, kar je tožnik povedal) med narekovaji. Sestavni del zapisa te tožnikove izjave je tudi: "Rok za vložitev je do 28. 4. 2021.", ki je torej tožnikova in ne inšpektorjeva izjava. Tako sestavljen zapisnik je tožnik podpisal brez pripomb, pa tudi zaslišan na naroku povedal, da je inšpektor zapisnik sestavljal pri njem v pisarni, da je bil z njim prisoten in da zato zapisnika nista še enkrat posebej brala. Tožnik trdi, da je bil ta rok zapisan po tem, ko je inšpektor izračunal rok za vložitev tožbe in da sam tega ni preverjal, pač pa mu je zaupal, medtem ko inšpektor trdi, da roka za vložitev tožbe ni računal, pač pa le preveril, ali je izpodbijana odločba pravnomočna, da bi vedel, kako izpeljati inšpekcijski pregled.

24. Glede na navedeno sodišče meni, da zbrani dokazi ne kažejo, da bi inšpektor tožniku računal rok za vložitev tožbe, niti ne najde razloga ali motiva, zakaj bi inšpektor tožnika zavajal, tako kot se sklicuje tožnik. Kolikor bi do tega v resnici prišlo, ima tožnik možnost zoper inšpektorja uveljavljati druge za to predvidene postopke, ne more pa to vplivati na pravočasnost njegovih dejanj v postopku. To, da se inšpektor vseh podrobnosti inšpekcijskega ogleda ne spomni, je sodišču razumljivo in to iz enakih razlogov, kot jih navaja tudi tožnikov pooblaščenec, in sicer, da inšpektor opravlja več ogledov, tudi več ogledov v enem dnevu, kar pa samo po sebi ne pomeni, da njegova izpoved ni verodostojna in da gre zato verjeti tožniku. Sodišče ob zaslišanju inšpektorja ni dovolilo, da bi na naroku po vročilnici drugostopenjske odločbe računal rok za vložitev tožbe v konkretnem primeru. Kmetijski inšpektor je bil zaslišan kot priča, kar pomeni, da je moral povedati vse, kaj je vedel o poteku inšpekcijskega pregleda in preverjanju roka za vložitev tožbe, ni pa namen pričevanja preverjanje njegovega znanja pri določanju rokov za vložitev tožbe, niti za to kot inšpektor ni pooblaščen. Sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, ne najde razloga, da mu ne bi verjelo, da je rok za vložitev tožbe preverjal zgolj zato, da bi ugotovil, ali je izpodbijana odločitev postala pravnomočna in bi skladno s tem nato tudi nadaljeval s postopkom.

25. Četudi pa bi sledili tožnikovemu zatrjevanju, da je inšpektor ob ogledu izračunal rok za vložitev pritožbe in da se je na ta izračun zanašal, pa tudi ta razlog po presoji sodišča ni razlog, ki bi opravičeval tožnikovo zamudo pri vložitvi tožbe. Kot je že bilo pojasnjeno, se pri presoji opravičenosti vzroka za zamudo ocenjuje tudi ravnanje stranke in njena skrbnost, in sicer glede na položaj in njene lastnosti. Čeprav je tožnik, kot navaja, prava neuka stranka, pa so pričakovanja glede skrbnosti pri njem večja, saj gre za samostojnega podjetnika, do kršitev, ki mu jih očita inšpektor, pa je prišlo pri izvajanju njegove dejavnosti vrtnarstva, kar je mogoče povzeti iz zapisnika o ogledu. Ne glede na to, pa gre tudi sicer od povprečno skrbnega človeka pričakovati, da preveri kdaj izteče rok za vložitev tožbe. Nenazadnje je tožnik sam povedal, da je rok za pritožbo, ki jo je vložil zoper izpodbijano odločbo, izračunal sam in da je bil pravočasen. Tožnik je torej pojasnil, da ve, kako je treba šteti roke in zato s sklicevanjem, da je upošteval to, kar mu je rekel inšpektor in da roka ni posebej preverjal, ne more biti uspešen. Nenazadnje je povedal tudi to, da je imel tožbo sestavljeno že tri dni pred tem, ko jo je oddal in da bi jo lahko na pošto oddal tudi takoj. Nedvomno sicer je, da so informacije, ki jih dajejo uradne osebe za stranko pomembne in vplivajo na njene odločitve, vendar pa to ne pomeni, da je stranka v celoti odvezana vsake odgovornosti in skrbnosti pri pravočasnem vlaganju pravnih sredstev. Naloga upravnega organa je, da stranko pouči kakšno pravno sredstvo lahko uveljavlja zoper sprejeto odločitev in v kakšnem roku ga mora vložiti, medtem ko se od povprečne stranke zahteva, da je tista, ki mora poskrbeti, da je pravno sredstvo vloženo v roku glede na trenutek, ko prejme odločitev, ki jo namerava izpodbijati (in so sama ali s pomočjo pravnega strokovnjaka). V drugostopenjski odločbi je bil tožnik poučen, da lahko zoper izpodbijano odločbo vloži tožbo v upravnem sporu in da je rok za vložitev tožbe 30 dni po prejemu drugostopenjske odločbe. Drugostopenjska odločba je bila tožniku vročena v hišni predalčnik, v obvestilu, s katerim mu je bila vročena, pa je bil seznanjen, kdaj mu je bilo puščeno obvestilo o prispeli pisemski pošiljki, kjer se pismo nahaja, da ga mora prevzeti v roku 15 dni, sicer da velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Tožnik je torej imel na razpolago vse podatke, na podlagi katerih bi lahko sam ali s pomočjo pravnega strokovnjaka (odvetnika) preveril, kdaj izreče rok za vložitev tožbe in mu je zato, četudi se sklicuje na (domnevno) inšpektorjevo razlago o tem, kdaj izteče ta rok, mogoče očitati, da ni ravnal s skrbnostjo povprečne stranke v postopku. Sodišče zato zaključuje, da tožnik ni izkazal opravičenega razloga za zamudo pri vložitvi tožbe.

26. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožnik tožbo vložil po preteku 30 dnevnega roka od prejema drugostopenjske odločbe, kot to zahteva določba 28. člena ZUS-1, in je zato njegovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.

K točki II izreka:

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Tako je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, na primer v sklepih št. I Up 406/2013 z dne 9. 4. 2014, I Up 94/2015 z dne 20. 5. 2015, I Up 142/2018 z dne 10. 10. 2018, I Up 177/2018 z dne 7. 11. 2018. 2 Primerjaj: sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 197/2017 z dne 11. 10. 2017. 3 Primerjaj: mag. Dobravec Jalen in ostali, urednik dr. Erik Kerševan: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem; GV založba, Ljubljana, 2019, str. 133 - 141.