Jedro

Skladno s 424. členom OZ odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve le, če je bilo to dogovorjeno, zato tožnici za izterljivost terjatve nista odgovarjali.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka: - spremeni tako, da se glede zneska 2.230,33 EUR tožbeni zahtevek zavrne; - razveljavi glede zneska 98,07 EUR in se v tem delu tožba zavrže; - razveljavi glede zneska 3.345,24 EUR in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora vsaki tožnici plačati 53.784,91 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 14. 11. 2006 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno s končno sodno odločbo (II. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi zoper delno sodbo kot bistveno navaja, da tožnici nista specificirali tožbenega zahtevka, saj sta se sklicevali le na seznam (priloga A3), priložen tožbi. Nadalje nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da seznam predstavlja obračun odprtih terjatev tekočih zadev. Sklicuje se na izpovedbo priče A. A., iz katere naj bi izhajalo, da so bile v seznamu zajete tudi končane zadeve. Meni, da so o odločilnih dejstvih razlogi sodbe o vsebini izpovedbe priče v nasprotju z zapisnikom o njeni izpovedi (str. 4 zapisnika o obravnavi 28. 5. 2010 in stran 7 zapisnika 28. 10. 2014), s čimer je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po mnenju pritožnika iz vsebine pogodbenega dogovora v tretjem odstavku 3. člena izhaja, da je bila uradnica zadolžena le za izdelavo seznama, medtem ko je bila ugotovitev odprtih terjatev na pogodbenih strankah. Navaja, da so zmotni zaključki sodišča, da je toženec sprejel ugotovljeni obstoj obveznosti, ker je opustil dolžnost pregledati seznam, čeprav je bil z njim seznanjen. Pojasnjuje, da seznanitev s seznamom ne predstavlja pripoznave dolga. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo trditev in dokazov iz vloge 24. 10. 2012, ki jo je toženec vložil po pozivu sodišča, čeprav iz sklepa Višjega sodišča I Cp 2040/2013 izhaja, da bi jih moralo upoštevati. Prav tako ni upoštevalo zaslišanja prič, specificiranih v vlogi 25. 9. 2014, ki jih je toženec pravočasno predlagal že v vlogi 25. 9. 2009. Opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo peti odstavek 286.a člena ZPP, saj je presojalo le krivdo toženca glede pravočasnosti podanih navedb, vendar pri tem ni ugotavljalo, ali bi dopustitev navedb pomenila podaljšanje postopka. Poudarja, da upoštevanje navedb in dokaznih predlogov iz citirane vloge ne bi zavleklo reševanja spora, saj je bil razlog za dolgotrajnost postopka v postopanju sodišča. Ker sodišče ugovornih navedb ni upoštevalo, je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pojasnjuje, da je bila s pogodbo predvidena odgovornost tožnic (odstopnic) za izterljivost odstopljene terjatve. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da se je toženec s pogodbo 4. 2. 2002 odpovedal zastaranju odstopljenih terjatev, saj vnaprejšnja odpoved zastaranju ni mogoča. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo načela enake vrednosti dajatev (8. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in namena pravdnih strank, ki so s sklenitvijo pogodbe zasledovale cilj, da toženec povrne premoženjsko korist tožnicama. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati delež obveznosti, ki so jo stranke poravnale tožencu, in sodišču očita izostanek razlogov o višini tožbenega zahtevka ter nepravilno zavrnitev dokaznih predlogov za postavitev izvedenca finančne stroke in zaslišanje strank iz seznama. Končno poudarja še, da iz dokaznih listin kazensko preiskovalnega spisa izhaja, da je toženec iz naslova prejetih plačil po pokojnem odvetniku prejel le 8.595.635,50 SIT (35.868,95 EUR), pri čemer se je en dedič že poplačal v višini 1.110.000 SIT neposredno iz 1. blagajne, kar ni odšteto od 8.595.635,50 SIT. Analiza tudi ni upoštevala likvidacijskih stroškov toženca v višini 2.207.164,00 SIT. Premoženjska korist toženca iz naslova odstopljenih terjatev znaša le 5.278.472,50 SIT (22.026,67 EUR), kar pomeni, da bi bili tožnici upravičeni le vsaka do 1.319.618,12 SIT (5.506,66 EUR). Sodišču očita, da je vpogledalo v navedeno dokazno listino, vendar se do nje ni opredelilo, zaradi česar naj bi bila podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. čelna ZPP. Predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe.

3. Tožnici na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnici zahtevata plačilo za prevzem odvetniške pisarne pokojnega odvetnika E. v obsegu odprtih terjatev za tekoče zadeve. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta 4. 2. 2002 sklenili pogodbo, s katero so se toženec in dediči pokojnega odvetnika dogovorili za prevzem odvetniške pisarne in za odmeno za prevzem. Pravdni stranki sta se v drugem odstavku 3. člena pogodbe dogovorili, da bo prevzemnik mesečno izplačeval izterjane terjatve zadev, končanih do dneva imenovanja prevzemnika spisov dne 5. 2. 2002, vsakemu dediču eno četrtino. Za tekoče zadeve pa je bilo v tretjem odstavku 3. člena določeno, da bodo po skupno imenovani uradnici A. A. ugotovili odprte terjatve v 30 dneh od imenovanja prevzemnika, ki jih bo prevzemnik poravnal dedičem v 100% vrednosti, vsakemu dediču eno četrtino.

6. Pritožnik neutemeljeno navaja, da tožbeni zahtevek ni specificiran, ker sta se tožnici glede višine zgolj sklicevali na seznam v prilogi A3. Tudi listine, ki jih stranka predloži za konkretizacijo trditev, se lahko obravnava kot del navedb(1). V sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, je mogoče dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka sklicuje na priloženo listino(2). V obravnavani zadevi je torej mogoče kot del trditvene podlage tožnic upoštevati tudi seznam (v prilogi A3), ki prikazuje višino posameznih terjatev klientov oziroma natančneje specificira obveznost toženca po pogodbi o prevzemu odvetniške pisarne. Neupoštevanje seznama kot dela trditvene podlage tožnic bi bilo namreč v takšnem primeru nerazumno, neracionalno in preveč formalistično, saj bi pomenilo le zahtevo po golem prepisovanju in ponavljanju podatkov iz njega v vlogo tožnic.

7. Navedba toženca, da naj bi seznam vseboval terjatve že končanih zadev, zaradi česar po mnenju pritožnika ne predstavlja obračuna odprtih terjatev, ne zdrži resne presoje. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedbe A. A. pravilno ugotovilo, da je slednja izdelala obračun odprtih terjatev tekočih zadev po strankah. Okoliščina, da so v seznamu tudi končane zadeve (točnost seznama), lahko predstavlja vprašanje višine tožbenega zahtevka in ne njegovega temelja. Pritožnik pa v pritožbi ne pojasni, katere v seznamu vsebovane terjatve naj 1. bi se nanašale na zaključene spise, zaradi česar se pritožbeno sodišče do pritožbenega očitka ni moglo podrobneje opredeliti. Čeprav je bil toženec nesporno imenovan za prevzemnika odvetniške pisarne in je spise prevzel(3), je v pritožbi zgolj pavšalno zatrjeval, da naj bi bile v seznamu zajete že končane zadeve, vendar teh ni konkretiziral. 8. Pritožbeno sodišče kljub temu dodaja, da so razlogi sodišča, zakaj šteje, da je A. A. pripravila obračun odprtih terjatev, jasni in življenjsko logični, vse ugotovitve sodišča imajo oporo v izvedenih in dokazno pravilno (celostno) ocenjenih dokazih, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Drugačne odločitve pritožnik ne more doseči s sklicevanje na izpovedbo A. A., da je naredila obračun stroškov za tekoče in končane zadeve, saj že iz vsebine pogodbe izhaja, da je bilo treba izdelati ločena seznama za končane in odprte zadeve(4). Neprepričljivo je nadalje opozarjanje na izpovedbo priče A. A. da se v seznam ni vpisalo, če je stranka predložila dokazilo o plačilu (list. št. 390), saj je priča ob tem pojasnila, da sama tega ni delala, ker je delala doma in ne v pisarni. Dopustila pa je možnost, da je zabeležko napravila B. B. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je bila uradnica zadolžena le za izdelavo seznama, medtem ko je bila ugotovitev odprtih terjatev na pogodbenih strankah. Določba drugega odstavka 3. člena pogodbe, po kateri je bila ugotovitev višine obveznosti toženca prepuščena A. A., je pravilno interpretirana v izpodbijani sodbi. Upoštevana je tako temeljna jezikovna razlaga v smislu prvega odstavka 81. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot tudi dopolnilna razlagalna metoda ugotavljanja skupnega namena pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ). Pritožbeno pojasnjevanje, da toženec dolga zgolj zaradi nenasprotovanja seznamu ni pripoznal, ni relevantno. Prvostopenjsko sodišče namreč ni zapisalo, da bi toženec dolg pripoznal(5), temveč je ugodilo tožbenemu zahtevku le glede terjatev, ki jih toženec ni (pravočasno) prerekal oziroma je ugovarjal zastaranje ali nedosegljivost (in smrt) stranke. Dejstvo, da je terjatev zastarana ali stranka že umrla, lahko vpliva le na izterljivost terjatve, za kar tožnici nista prevzeli odgovornosti. Ni mogoče slediti stališču pritožnika, da je bila pogodbeno določena odgovornost odstopnikov za izterljivost odstopljene terjatve. V nasprotju s terjatvami za končane zadeve (glede katerih je bilo v drugem odstavku 3. člena pogodbe dogovorjeno, da toženec izplača le, kar izterja sam), dogovora za izterljivost terjatev za tekoče zadeve ni bilo. Toženec se je namreč v tretjem odstavku 3. člena pogodbe dedičem zavezal izplačati 100% vrednost vseh terjatev iz tekočih zadev, torej neodvisno od njihove izterljivosti. Ker skladno s 424. členom OZ odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve le, če je bilo to dogovorjeno, je pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnici za izterljivost terjatve nista odgovarjali. Neresnične so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je toženec s podpisom pogodbe 4. 2. 2002 odpovedal zastaranju odstopljenih terjatev. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo le, da z zastaranjem terjatve preneha zgolj njena iztožljivost, medtem ko sama terjatev obstaja še naprej kot naturalna obveznost. Upnik je tudi s tožbo na izpolnitev zastarane obveznosti lahko uspešen, če 1. se na zastaranje dolžnik ne sklicuje. Zastarane terjatve so torej le pogojno neizterljive (pod pogojem, da se dolžnik na zastaranje sklicuje), med pravdnima strankama pa ni bilo dogovora o odgovornosti tožnic za izterljivost. Zato pritožnik ne more doseči drugačne odločitve s poudarjanjem, da se zastaranju ni mogoče vnaprej odpovedati.

9. Pritožbene trditve o namenu pravdnih strank, ki naj bi zasledovale povrnitev premoženjske koristi, ki jo je dosegel toženec, so neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je nedvoumno zaključilo, da je bil namen pogodbenikov opredelitev toženčeve denarne obveznosti kot odmena za prevzem odvetniške pisarna. Ta ni bila določena v odvisnosti od prejete premoženjske koristi, temveč je bila predvidena v 100% vrednosti terjatev odprtih zadev. Povrnitev premoženjske koristi pa je bila predvidena zgolj glede terjatev končanih zadev, ki niso predmet te tožbe. Zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo upoštevati delež obveznosti, ki so jo stranke poravnale tožencu, oziroma izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke in z zaslišanjem prič.

10. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da so bile vse trditve in dokazni predlogi v vlogi z dne 24. 10. 2012, podani pravočasno(6). Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da pritožbeni očitki, da je toženec zgolj dodatno specificiral dotedanje dokazne predloge, ne držijo. Nenazadnje je v citirani vlogi sam zapisal, da podaja dodatne navedbe v zvezi s prerekanjem obstoja terjatev po seznamu. Utemeljeno pritožba izpostavlja le, da je bil pravočasno podan ugovor toženca glede terjatve C. C. (v znesku 1.603.303,60 SIT oziroma 6.690,47 EUR), saj je toženec že v vlogi z dne 16. 3. 2010 zapisal, da se je kompenzirala s pomočjo pri gradnji hiše pokojnega odvetnika (list. št. 102). Ker je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da so bile trditve glede navedene terjatev podane prepozno, se ni opredelilo do ugovora toženca, da je terjatve že poravnana in s tem v zvezi ni izvedlo predlaganih dokazov. S tem je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Ker navedene procesne kršitve pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti, je to narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe glede sorazmernega zneska terjatve, ki odpade na tožnici v višini 3.345,24 EUR, ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), kjer naj navedeno kršitev odpravi tako, da izvede predlagani dokaz z zaslišanjem priče in se opredeli do podanega ugovora tožnika. Prav tako je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je bila terjatev, ki se nanaša na N. N. (v višini 47.000,00 SIT oziroma 196,13 EUR) že pravnomočno zavrnjena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 3537/2006 z dne 22. 1. 2013 (list. št. 276) v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2040/2013 z dne 4. 12. 2013 glede deleža v višini 98,07 EUR, ki odpade na tožnici. S tem je podana absolutna bistvena kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (res iudicata). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

11. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji pravočasnosti navedb in dokaznih predlogov v vlogi 24. 10. 2012 ugotavljalo le krivdo toženca za prepozno navajanje, medtem ko ni presojalo, ali bi dopustitev navedb zavlekla reševanje spora. Stroga prepoved upoštevanja prepoznih navedb je namreč omehčana z določbo petega odstavka 286.a člena ZPP. Ta določa, da se prekluziji po 286. členu in 286.a členu stranka, ki navedbe poda po poteku roka, izogne ne le, če izkaže pogoj nekrivde, temveč tudi, če dopustitev zapoznele navedbe ne bi zavlekla reševanja spora. Pri tem gre le za preizkus objektivnega učinka na zavlačevanje postopka (in ne za subjektivni očitek strankinega zavlačevanja). Po presoji pritožbenega sodišča je pri vprašanju podaljšanja postopka odločilno, ali bi postopek trajal dlje, če se prepozen dokaz izvede(7). Dopustitev prepoznih ugovorov toženca v vlogi z dne 24. 10. 2012, v dokaz katerih je toženec predlagal zaslišanje prič in vpogled v spis, bi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno zavleklo reševanje spora. Nasprotno pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da upoštevanje listinskih dokazil toženca, s katerimi je izkazoval, da so posamezne zadeve že zaključene oziroma posamezne terjatve poravnane ali zmanjšane, samega postopka ne bi podaljšalo. Ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do trditev toženca v vlogi 24. 10. 2012, ki postopka ne bi zavlekle, je zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi v tem delu ugodilo ter očitano procesno kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP samo odpravilo z opredelitvijo do ugovornih navedb toženca, izkazanih s predloženimi listinami. Tožnici namreč nikoli nista prerekali navedb toženca, da so bile določene terjatve zmanjšane, poravnane oziroma da so bile zadeve že zaključene (drugi odstavek 214. člena ZPP), zaradi česar se navedena dejstva štejejo za priznana. Prav tako pa ima pritožbeno sodišče pooblastilo za odpravo ugotovljenih kršitev v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitev določb postopka. Res sicer določba drugega odstavka 347. člena pritožbenemu sodišču nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takšnih kršitev postopka. Če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi ugotovljeno kršitev pritožbeno sodišče odpravilo brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen. Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oz. jo je glede na njeno naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Podana je namreč podlaga za spremembo sodbe sodišča prve stopnje po pritožbenem sodišču brez obravnave, in sicer na podlagi določbe 3. alineje 358. člena ZPP, saj je v dokaz svojih trditev toženec predložil listinske dokaze. Pritožbeno sodišče je zato lahko ugotovilo drugačno dejansko stanje, ne da bi opravilo obravnavo, saj je pravno pomembna dejstva ugotovilo le s pomočjo listinskih dokazil, glede katerih sta tožnici imeli možnost obravnavanja(8).

13. Tako je pritožbeno sodišče kot pravočasne upoštevalo tudi v nadaljevanju navedene ugovore toženca glede posameznih terjatev s seznama (v prilogi A3), ki jih je toženec izkazal z listinskimi dokazi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ugovorne navedbe glede terjatve D. D. utemeljene, saj iz dopisa izhaja, da je pisarna E. obveznost zmanjšala iz 247.314,00 SIT na 100.000,00 SIT (priloga B47). Razlika med s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljeno višino terjatve in dejansko dolgovanim zneskom znaša 147.314,00 SIT oziroma 614,73 EUR. Prav tako je utemeljeno nasprotovanje terjatvi F. F. v višini 513,27 EUR (123.000,00 SIT), ki se nanaša na že končano zadevo (iz priloge B48 izhaja, da je bil stroškovnik posredovan stranki že leta 2000). Enako velja za terjatve M. M. v znesku 1.197,86 EUR (287.055,00 SIT), G. G. v znesku 123,94 EUR (29.700,00 SIT), H. H. v višini 455,53 EUR (109.163,00 SIT), I. I. v znesku 160,47 EUR (38.456 SIT), J. J. v znesku 546,90 EUR (131.060 SIT) in K. K. v višini 476,86 EUR (114.275,50 SIT), saj so bili stroškovniki za omenjene terjatve sestavljeni že med leti 1996 – 2000 (glej priloge B60, B76, B90, B106, B54 in B109). To pomeni, da gre za terjatve zadev, ki so bile do trenutka prevzema pisarne leta 2002 že končane. Teh pa tožnici v tem postopku ne vtožujeta. Končno je iz listinske dokumentacije razvidno, da je bila terjatev L. L. znižana iz zneska 148.930,00 SIT na znesek 90.000,00 SIT, od katerih je bilo 30.000,00 SIT že plačanih leta 1999 (priloga B72). Razlika med dejanskim in s strani prvostopnega sodišča ugotovljenim zneskom odprte terjatve torej znaša 88.930,00 SIT oziroma 371,10 EUR. Ob povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obstoj terjatev v skupnem znesku 4.460,66 EUR, ki so bile že končane, zmanjšane oziroma poravnane. Ker tožnici nista prerekali ugovorov toženca, niti nista nasprotovali verodostojnosti zgoraj omenjenih listinskih dokazil, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo. Ob upoštevanju, da vsaki tožnici kot dedinji pripada ena četrtina, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo glede sorazmernega deleža zneska 4.460,66 EUR, ki odpade na tožnici kot dedinji po pokojnem odvetniku. Tako je s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljeno terjatev zmanjšalo za znesek 2.230,33 EUR, ki odpade na obe tožnici (oziroma za znesek 1.115,165 EUR za posamezno tožnico) in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je glede zneska 2.230,33 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo (3. in 6. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče vpogledalo v posamezne listine kazensko preiskovalnega spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Kpr 164/2004, vendar se do listin ni opredelilo. Prvostopenjsko sodišče je namreč presodilo, da za odločitev niso relevantne (7. točka obrazložitve), saj je dovolilo vpogled v spis le kot dokaz, da so stranke pokojnega odvetnika določene zneske nakazovale neposredno tožencu. Ker je sodišče odločalo le o terjatvah, glede katerih toženec ni podal pravočasnih ugovorov, dejstvo, ali in koliko je prejel toženec od pokojnega odvetnika, za odločitev ni bilo pomembno. Pritožbeno zatrjevanje, da je toženec prejel le 35.868,95 EUR, za določitev višine toženčeve obveznosti ni odločilno, glede na vsebino pogodbenega dogovora (tretji odstavek 3. člena), s katerim se je toženec zavezal plačati 100% vrednost vseh terjatev iz tekočih zadev, neodvisno od dejansko prejetega zneska. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na likvidacijske stroške, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da jih je sodišče upoštevalo in za sorazmeren znesek stroškov, ki je odpadel na posamezno tožnico, zmanjšalo prisojeno vsoto. Pritožba nenazadnje ne more uspeti z navedbami, da se je en dedič poplačal v višini 1.110.000,00 SIT neposredno iz blagajne. Tožnici sta v tožbi jasno navedli, da je bil ta znesek izplačan kot akontacija v zvezi s spisi, ki so bili končani do imenovanja toženca (list. št. 2), medtem ko v obravnavanem sporu tožnici vtožujeta plačilo za terjatve odprtih zadev. Ta znesek je bil torej nakazan za izpolnitev toženčeve obveznosti, ki niso predmet te tožbe. Da je bilo plačilo opravljeno na račun obveznosti za izterjane terjatve iz spisov, končanih do imenovanja prevzemnika, toženec ni prerekal. Zato opravljenega plačila, ki se nanaša na končane zadeve, ni mogoče odšteti od vtoževane terjatve tožnic.

15. Glede na navedeno je pritožba v preostalem delu neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker je bil uspeh toženca v pritožbenem postopku neznaten, je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo 154. člena ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Tako sodba in sklep II Ips 187/2009 z dne 21. 10. 2010 (13. točka obrazložitve) in sklep II Ips 489/2005 z dne 13. 9. 2005. Op. št. (2): Vsaj splošne dejanske navedbe strank morajo biti razvidne že iz same tožbe; sklicevanje na priloge se lahko nanaša le na dokaz ali na natančnejše substanciranje teh navedb. Na prilogo tožbe se torej tožeča izjemoma lahko sklicuje takrat, ko priloga ne predstavlja dokaza in ko ne gre za primer, ko bi se sodišču naložilo breme, da sámo iz obsežnih prilog tožbe najde, kaj so pravno relevantne navedbe tožnika.

Op. št. (3): Na list št. 20 sicer toženec navede, da s spisi ne razpolaga, niti jih ni (večino teh) prevzel in se najverjetneje nahajajo na naslovu pisarne pokojnega odvetnika. Vendar v nadaljevanju ni nasprotoval trditvam tožnic na list. št. 52, da je odvetnik vse spise pregledal, jih prevzel in jih imel ves čas na vpogled. Te trditve je smiselno potrdil z odgovorom (na list. št.103), da je prejel finančno izžete spise. Na naroku z dne 18. 11. 2012 pa je toženčeva pooblaščenka potrdila, da se spisi, za katere so navedene odprte postavke pokojnega odvetnika, najverjetneje nahajajo pri tožencu (list. št. 237).

Op. št. (4): Dogovorjeno je bilo namreč različno plačilo terjatev iz odprtih in končanih zadev.

Op. št. (5): Takšna ugotovitev podrobnejše obrazložitve o višini tožbenega zahtevka ne bi zahtevala.

Op. št. (6): Prvostopenjsko sodišče je namreč s sklepom z dne 27. 9. 2012 (list. št. 223-224) toženca skladno z 226. členom ZPP pozvalo zgolj k podaji pisnega povzetka, v katerem naj navede, zoper katere odprte postavke iz seznama ugovarja, in v katerih vlogah je ta ugovorna trditev. Ni ga torej pozvalo k navedbi novih, dodatnih navedb in dokaznih predlogov, temveč le k povzetku že podanih ugovorov.

Op. št. (7): Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba, 2010, str. 234. Op. št. (8): VSRS sklep II Ips 136/2012.