Jedro

Sporna pogodba, sklenjena med dediči umrlega odvetnika in prevzemnikom, predstavlja pogodbo o prevzemu odvetniške pisarne, t.j. pogodbeno ureditev materialnega vprašanja v zvezi z likvidacijo (v skladu s tretjim odstavkom 76. člena Statuta) in je zato sporno določilo tretjega odstavka 3. člena pogodbe z dne 4. 2. 2002 treba razlagati v duhu določb Statuta Odvetniške zbornice Slovenije.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v pravnomočnem obsodilnem delu (II. in III. točka drugostopenjske sodbe) za skupni znesek 19.366,00 EUR, torej za vsako tožnico po 9.683,00 EUR, in za pritožbene stroške (delno) razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu v delni sodbi naložilo, da mora vsaki tožnici plačati 53.784,91 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2006 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno s končno sodno odločbo (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je glede zneska 2.230,33 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo; glede zneska 98,07 EUR je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo; glede zneska 3.345,24 EUR pa je sodbo sodišča prve stopnje tudi razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdilo (II. točka izreka). Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Toženec v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da v vmesni sodbi I Cp 1943/2011 z dne 18. 1. 2012 ni bilo nič rečeno o pravni naravi sporne pogodbe, na katero pa pravni red veže različne pravne posledice, temveč je šele prvostopenjsko sodišče v delni sodbi z dne 24. 6. 2015 zavzelo stališče, da naj bi šlo pri sporni pogodbi za odstop terjatve (cesijo), kar pa je materialnopravno zmotno. Gre namreč za materialnopravno napačno interpretacijo drugega in tretjega odstavka 3. člena sporne pogodbe in kršitev načela enakovrednosti dajatev v dvostranskih obligacijskih razmerjih. Cesija je sestavljena iz dveh pravnih poslov, zavezovalnega - pogodbe in razpolagalnega - obvestila dolžniku (cessusu), cessusa pa je o odstopu dolžan obvestiti odstopnik (cedent). Že zaradi navedenega v obravnavani zadevi ne gre za cesijo. Trdi, da gre v obravnavani zadevi za posebno pravno razmerje, in sicer za prevzem odvetniške pisarne, urejen v 73. do 76. členu Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Statut). Prevzemnik odvetniške pisarne ni cesionar, ker je prevzemnik tisti, ki stranke obvešča o prevzemu in ne odstopnik (cedent). V primeru smrti odvetnika njegove terjatve iz naslova opravljanja odvetniške dejavnosti nikoli ne preidejo na njegove dediče in jih ti že zaradi navedenega ne morejo cedirati. Na podlagi 75. člena Statuta prevzemnik pisarne dela za svoj račun in ne na podlagi prenosa terjatve. Prevzemnik je na podlagi te določbe univerzalni naslednik pisarne. Zaradi navedenega v obravnavanem primeru ne velja pravilo iz 424. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve le, če je bilo to posebej dogovorjeno, temveč velja pri sporni pogodbi, ki je odplačna, načelo enakovrednosti dajatev iz prvega odstavka 8. člena OZ (morebitni odstop od tega načela pa bi moral biti v sporni pogodbi posebej dogovorjen, še posebej, ker je v pogodbi glede dokončanih zadev dogovorjena povrnitev (samo) premoženjske koristi). Trdi, da stranke v pogodbi niso opredelile, kaj natančno pomeni pojem „odprte terjatve“. Meni, da v to niso zajete neizterljive terjatve (t. j. zastarane terjatve in terjatve do umrlih in izbrisanih subjektov), in da je pri razlagi pojma „odprte terjatve“ treba iskati skupni namen pogodbenikov, upoštevajoč, da gre za vzajemno odplačen pravni posel (tretji odstavek 76. člena Statuta), pri katerem je treba upoštevati načelo enake vrednosti dajatev in tudi tipska pravila, ki se uporabljajo za prevzem pisarn v okviru odvetniške zbornice, poleg tega pa ni nobenega razumnega razloga za razlikovanje režima zaključenih in tekočih zadev. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da sta pravdni stranki 4. 2. 2002 sklenili pogodbo, s katero so se toženec in dediči pokojnega odvetnika dogovorili za prevzem odvetniške pisarne in za odmeno za prevzem. Pravdni stranki sta se v drugem odstavku 3. člena pogodbe dogovorili, da bo prevzemnik mesečno izplačeval izterjane terjatve zadev, končanih do dneva imenovanja prevzemnika spisov dne 5. 2. 2002, vsakemu dediču eno četrtino. Za tekoče zadeve pa je bilo v tretjem odstavku 3. člena določeno, da bodo po skupno imenovani uradnici A.A. ugotovili odprte terjatve v 30 dneh od imenovanja prevzemnika, ki jih bo prevzemnik poravnal dedičem v 100% vrednosti, vsakemu dediču eno četrtino (priloga A2 sodnega spisa). Uradnica A.A. je izdelala obračun odprtih terjatev tekočih zadev po strankah, seznam v prilogi A3 sodnega spisa, ki prikazuje višino posameznih terjatev klientov. Toženec je bil z odločbo imenovan za prevzemnika odvetniške pisarne in je spise prevzel. Dogovora za izterljivost terjatev za tekoče zadeve pa ni bilo.

7. Revizijsko sporno je, kakšna je pravna narava pogodbe z dne 4. 2. 2002, sklenjene med tožencem kot prevzemnikom in dediči pokojnega odvetnika, in ali je na podlagi te pogodbe toženec tožnicama na podlagi tretjega odstavka 3. člena pogodbe (t. j. za tekoče/odprte zadeve) dolžan plačati tudi odprte terjatve, ki niso izterljive (pokojnikove zastarane terjatve in terjatve do nedosegljivih strank).

8. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da predstavlja sporna pogodba z dne 4. 2. 2002 cesijo in da mora biti v skladu z določbo 424. člena OZ odgovornost odstopnika za izterljivost odstopljene terjatve izrecno dogovorjena, odgovornost za izterljivost terjatev iz tekočih zadev pa v pogodbi ni dogovorjena, zato tožnici za izterljivost odstopljenih terjatev nista odgovorni.

9. Odstop terjatve ali cesija je pogodba, s katero upnik (odstopnik, cedent) prenese svojo terjatev na novega upnika (prevzemnika, cesionarja). Pogodbeni stranki sta stari in novi upnik in sodelovanje dolžnika ni potrebno. Odstop terjatve ali cesijo štejemo za razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, s katerim prehaja obstoječa terjatev. Učinek cesije je v spremembi pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženje drugega. S cesijo pridobi pravico samo ena stranka pravnega razmerja, druga stranka pa pravico izgubi, cesija v ožjem smislu (kot prehod terjatve) je samo izpolnitveno ravnanje in niti ni nujno, da iz tega razmerja odstopnik (cedent) pridobi premoženjsko vrednost. Dokler je cesija posel med cedentom in cesionarjem (starim in novim upnikom), učinkuje samo v razmerju med njima. Za končni uspeh cesije (v razmerju do dolžnika cedirane terjatve) pa je potrebna še obvestitev dolžnika o cesiji. Šele s tem dejanjem (ki je primerljivo z izročitvijo v posest na stvarnopravnem področju) je ustvarjen položaj, da dolžnik svoje obveznosti ne izpolni (veljavno več) cedentu, temveč novemu upniku cesionarju. Torej imamo pri cesiji v širšem pomenu tri pravna ravnanja: (1) zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja za starega upnika obveznost, da določeno terjatev cedira novemu upniku; (2) temu sledi razpolagalni pravni posel, s katerim preide terjatev iz premoženja cedenta v premoženje cesionarja; in (3) naznanitev, enostransko izjavo cedenta! dolžniku o tem, da je bila cesija opravljena, pri čemer obveznost naznanitve izvira iz cesijske pogodbe. Cedent je v razmerju do cesionarja zavezan, da naznanilo opravi in s tem naredi cesionarja za upnika v razmerju do dolžnika (primerjaj 417. in 419. člen OZ).

10. Upoštevajoč navedeno razlago instituta cesije revizijsko sodišče pritrjuje revidentovi tezi, da v obravnavanem primeru ni šlo za cesijo v širšem pomenu besede, saj niso podana vsa tri navedena pravna ravnanja za cesijo kot tristrano pravno razmerje, in zato pravilo iz 424. člena OZ res ne pride v poštev. Po presoji revizijskega sodišča gre v obravnavani zadevi za pogodbo o prevzemu odvetniške pisarne, pri razlagi katere se je treba držati besedila pogodbe in določb Statuta, na katere se mestoma pogodba tudi izrecno sklicuje.

11. V drugem odstavku 74. člena Statuta je določeno, da imajo, če odvetnik umre, njegovi dediči pravico predlagati prevzemnika pisarne. Prevzemnik odvetniške pisarne pa je dolžan obvestiti stranke o prenehanju opravljanja odvetniškega poklica njihovega bivšega zastopnika in jim dati na razpolago spise v njihovih zadevah z opozorilom, da posle, ki jih je vodil njihov bivši zastopnik, lahko same nadaljujejo ali pooblastijo drugega odvetnika (drugi odstavek 73. člena Statuta). Prevzemnik odvetniške pisarne dela za svoj račun. Plačila in stroške za opravila, ki jih je izvršil v zastopstvu prevzetih strank, obračunava neposredno s strankami, pri čemer je dolžan obračunati tudi plačila in stroške za delo bivšega zastopnika (75. člen Statuta). Prevzemnik odvetniške pisarne mora po končani likvidaciji izdelati obračun ter izkazani dohodek v gotovini oziroma preostale neporavnane terjatve in dokazilne listine o teh terjatvah izročiti dedičem bivšega odvetnika (drugi odstavek 76. člena Statuta). Prevzemnik odvetniške pisarne lahko z dedičem umrlega odvetnika pogodbeno uredi materialna vprašanja v zvezi z likvidacijo. Pogodbo o tem je dolžan predložiti upravnemu odboru zbornice na vpogled (tretji odstavek 76. člena Statuta).

12. Upoštevajoč navedene določbe Statuta revizijsko sodišče sklepa, da tu sporna pogodba z dne 4. 2. 2002, sklenjena med dediči umrlega odvetnika in prevzemnikom, predstavlja pogodbeno ureditev materialnega vprašanja v zvezi z likvidacijo (v skladu s tretjim odstavkom 76. člena Statuta) in da je zato sporno določilo tretjega odstavka 3. člena pogodbe z dne 4. 2. 2002 treba razlagati v duhu navedenih določb Statuta. V tretjem odstavku 3. člena sporne pogodbe je določeno, da se za tekoče zadeve pogodbeniki dogovorijo, da bodo dediči in prevzemnik po skupno imenovani uradnici A.A. ugotovili odprte terjatve v 30 dneh od imenovanja prevzemnika, ki jih bo prevzemnik poravnal dedičem v 100% vrednosti, vsakemu dediču eno četrtino. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da je pri razlagi pojma „odprte terjatve“ treba iskati skupni namen pogodbenikov in določilo razlagati, upoštevajoč načela obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ). Zato je, upoštevajoč načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) in dejstvo, da ne gre za cesijo, zaključek sodišč prve in druge stopnje, da toženec tožnicam odgovarja tudi za neizterljive terjatve (t. j. zastarane terjatve in terjatve do strank, ki so nedosegljive), materialnopravno zmoten.

13. Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje za presojo višine odprtih terjatev izhajali iz materialnopravno zmotnega izhodišča (da sporna pogodba z dne 4. 2. 2002 predstavlja cesijo kot tristrano razmerje in da zato velja pravilo iz 424. člena OZ, ki določa, da mora biti odgovornost odstopnika za izterljivost odstopljene terjatve izrecno dogovorjena, odgovornost za izterljivost terjatev iz tekočih zadev pa v sporni pogodbi ni dogovorjena in zato tožnici za izterljivost odstopljenih terjatev nista odgovorni), je glede sledečih terjatev [B.B. za znesek 417,00 EUR(1), C.C. za znesek 175,00 EUR, D.D. za znesek 125,00 EUR, E.E. za znesek 539,00 EUR, F.F. za znesek 1.213,00 EUR, G.G. za znesek 209,00 EUR, H.H. za znesek 2.370,00 EUR, I.I. za znesek 520,00 EUR, J.J. za znesek 501,00 EUR, K.K. za znesek 2.937,00 EUR, L.L. za znesek 690,00 EUR, M.M. za znesek 2.308,00 EUR, N.N. za znesek 250,00 EUR(2), O.O. za znesek 1.686,00 EUR, P.P. za znesek 1,970,00 EUR, R.R. za znesek 227,00 EUR, S.S. za znesek 334,00 EUR, Š.Š. za znesek 1.007,00 EUR, T.T. za znesek 298,00 EUR, U.U. za znesek 630,00 EUR, V.V. za znesek 108,00 EUR, Z.Z. za znesek 456,00 EUR, Ž.Ž. za znesek 1.227,00 EUR, A.B. za znesek 684,00 EUR(3), A.C. za znesek 1.058,00 EUR, A.D. za znesek 1.319,00 EUR, A.E. za znesek 346,00 EUR, A.F. za znesek 612,00 EUR, V.V. za znesek 280,00 EUR, A.H. za znesek 434,00 EUR, A.J. za znesek 426,00 EUR, D.D. za znesek 225,00 EUR, A.L. za znesek 391,00 EUR, A.M. za znesek 238,00 EUR, A.N. za znesek 125,00 EUR, A.O. za znesek 1.056,00 EUR, Ž.Ž. za znesek 1.227,00 EUR, A.R. za znesek 1.050,00 EUR, A.S. za znesek 526,00 EUR, A.Š. za znesek 100,00 EUR, A.T. za znesek 2.150,00 EUR, A.V. za znesek 1.940,00 EUR, A.V. za znesek 451,00 EUR, A.Z. za znesek 154,00 EUR, Ž.Ž. za znesek 1.773,00 EUR in P.P. za znesek 1.970,00 EUR, kar skupno predstavlja znesek 38.732,00 EUR], t. j. terjatev, ki jim je bilo s strani sodišča prve in druge stopnje pravnomočno ugodeno (čeprav je toženec pravočasno ugovarjal, da gre za neizterljive terjatve, bodisi zaradi zastaranja bodisi zaradi nedosegljivosti strank), dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato toženčevi reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v pravnomočnem obsodilnem delu (II. in III. točka drugostopenjske sodbe) glede zneska v višini 19.366,00 EUR, ki odpade na obe tožnici, torej za vsako tožnico po 9.683,00 EUR(4), in posledično za pritožbene stroške (delno) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), da bo presodilo višino vtoževane terjatve, upoštevajoč, da sporna pogodba z dne 4. 2. 2002 predstavlja pogodbo o prevzemu odvetniške pisarne in temeljna načela obligacijskega prava. V preostalem delu pa toženčeva revizija ni utemeljena in jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Pritožbeno sodišče je že zavrnilo za 615,00 EUR.

(2) Pritožbeno sodišče je že zavrnilo za 371,00 EUR

(3) Pritožbeno sodišče je že zavrnilo za 455,00 EUR.

(4) Ob upoštevanju, da vsaki tožnici kot dedinji pripada ena četrtina od zneska 38.732,00 EUR.