Jedro

Sodišče je poizkušalo od toženca pridobiti listinsko dokumentacijo, ki je last tožeče stranke (delovne naloge, potrditve teh nalogov, porabo materiala in ostalo, kar je odnesel) z edicijskim pozivom, v katerem je opozorilo toženca na posledice zanj neugodnega upoštevanja zatrjevanih dejstev s strani tožeče stranke v primeru neizpolnitve edicijske dolžnosti (peti odstavek 227. člena ZPP). Ker toženec ni predložil odtujene dokumentacije tožeče stranke, je sodišče utemeljeno uporabilo določbo petega odstavka 227. člena ZPP in štelo za resnične navedbe tožeče stranke o obdelavi in tiskanju optičnih medijev, ki so se kot neobdelani prodali naprej. Pri uporabi 227. člena v obravnavani zadevi ne gre za prepovedan informativni dokaz, saj je bila tožeča stranka upravičena do učinkovitega pravdanja (23. člena Ustave RS), ki bi ji bilo sicer onemogočeno ravno zaradi odtujene dokumentacije s strani toženca.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 894,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 54.257,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2015 dalje. Prisojena odškodnina predstavlja premoženjsko škodo, ki jo je tožnici povzročil toženec pri svojem delu.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da sklenjen krog indicev potrjuje dejstvo, da so bili mediji, ki so bili s strani tožnice prodani P., d.o.o., takoj zatem prefakturirani na L. P., s.p., toženčevo ženo, posneti oziroma zapisani, čeprav je toženec v računovodstvu tožnice to prikazal kot prodajo praznih optičnih medijev. Odločilo je tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, pri čemer je kot podlago navedlo 7. člen in peti odstavek 227. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Tožencu je bilo naloženo, da predloži dokumentacijo, iz katere bodo razvidni delovni nalogi, potrditve nalogov, poraba materiala itd., za katero je sodišče ugotovilo, da jo je odtujil in uničil, saj bi protipravno ravnanje toženca lahko ugotovilo le na podlagi primerjave obeh evidenc - evidence, ki jo je računalniško vodil toženec in je vanjo lahko vpisoval tudi neresnične podatke ter evidenco, ki se je glede dejanske porabe materiala in opravljenega dela vodila ročno. Glede višine škode je navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo o njej na podlagi obsega prefakturiranega blaga s P., d.o.o. na L. P., s.p. in da ugotovljena škoda pomeni upoštevanje povprečnega donosa dodelave optičnih medijev v letih 2013 in 2014. 3. Vrhovno sodišče je na predlog toženca s sklepom VIII DoR 254/2018 z dne 23. 1. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka v zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom strank in posledično pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Navaja, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi. Z napačno in ekstenzivno uporabo pravila iz 227. člena ZPP je sodišče toženca postavilo v neenakopraven položaj ter s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Pogoj za uporabo 227. člena ZPP je zadostna trditvena in dokazna podlaga, saj je pravilo o edicijski dolžnosti treba uporabljati resktriktivno. Sicer gre le za izvajanje informativnega dokaza, kot v konkretnem primeru, kar pa ni dovoljeno. Napačno razumevanje 227. člena ZPP izhaja tudi iz 6. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, ki navaja, da bi „tožeča stranka lahko podrobnejše trditve o toženčevem protipravnem ravnanju podala le, če bi toženec predložil zahtevano dokumentacijo“. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da trditvenega bremena ni mogoče znižati do te mere, da bi bila tožena stranka prizadeta v svoji pravici do obrambe, saj se je mogoče braniti le zoper konkretizirano trditveno podlago. Tudi sicer na podlagi manjkajoče dokumentacije ni mogoče dokazovati protipravnosti. Kot je sodišče prve stopnje v prvi razveljavljeni sodbi navedlo glede izginule dokumentacije, le-to veže predvsem na nezmožnost ugotavljanja višine škode, kar pomeni, da bi glede ostalih odškodninskih predpostavk (protipravnost, vzročna zveza) morala podati trditve in predlagati dokaze. Protipravnost in vzročno zvezo ter krivdo bi tožnica morala zatrjevati in dokazati, pa tega ni storila. Informativnemu dokazu, ki naj bi ga predstavljala predložitev te dokumentacije, sodišče ne bi smelo slediti. Tožnica bi lahko postavila bolj konkretne trditve na podlagi zmanjšanega prometa, inventurnega manjka, povečane porabe tiskarskih barv in nalepk za CD-je. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavzelo diametralno nasprotno stališče, ne da bi ustrezno obrazložilo obrat v presoji, kar predstavlja sodbo presenečenja. Edicijska dolžnost ne more nadomestiti neustrezne trditvene podlage in naloženega dokaznega bremena: slednji je v odškodninskem sporu med delodajalcem in delavcem namreč na strani delodajalca. Tožnica ni navedla ničesar v utemeljitev zaključka, da je škoda res nastala v zatrjevani višini, sodišče pa dokazov v tej smeri, da bi preverjalo izračun tožeče stranke niti ni izvajalo, kljub siceršnji absurdnosti izračuna, kateremu je argumentirano nasprotoval toženec.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Revizija je bila dopuščena glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo 46.500,00 EUR iz naslova premoženjske škode pri dveh poslih tožnice s podjetjem P., d.o.o. 9. Jedro dopuščenega revizijskega vprašanja je v pravilni uporabi določbe 227. člena ZPP v luči porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena. ZPP v prvem odstavku 7. člena na splošno ureja dolžnost zatrjevanja in dokazovanja pravdnih strank, v 212. členu pa poudari medsebojno soodvisnost trditvenega in dokaznega bremena, saj določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Pravdna dolžnost stranke izročiti listino, ki je pri njej (edicijska dolžnost) in za katero druga stranka zahteva njeno predložitev sodišču, izhaja iz prvega odstavka 227. člena ZPP; sankcijo za neupravičeno nepredložitev listine zakon ureja v petem odstavku te določbe. Po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

10. Vrhovno sodišče v tem sporu presoja predvsem poseben procesni položaj, v katerem so se odločilna dejstva spora ugotavljala na podlagi listin, ki jih nasprotna stranka kljub pozivu sodišča ni izročila v okviru edicijske dolžnosti iz 227. člena ZPP.

11. Revizija se neutemeljeno zavzema za razlago, da so bile tožbene trditve nezadostno konkretizirane, oziroma naj ne bi vsebovale vseh elementov za ugotovitev odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Kar je tožnica zatrjevala in je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ob upoštevanju relevantnih določb ZPP tudi ugotovilo, je bilo povsem določno opredeljeno v tožbi in posledično ugotovljeno tudi kot dejstvo v izpodbijani sodbi. Zato toženec sodiščema nižjih stopenj zmotno očita kršitev določb pravdnega postopka in posledično zmotne uporabe materialnega prava glede njegove odškodninske odgovornosti.

12. Tožnica je bila toženčev delodajalec od leta 2004 dalje. V sredini leta 2008 je toženec prevzel vodenje oddelka optičnih medijev. Dne 10. 11. 2014 je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po njegovi odpovedi naj bi delo prevzel drug delavec, zato je tožnica začela preverjati toženčevo dotedanje delo. Pri tem se ji je porodil sum, da jo je toženec oškodoval, saj je ugotovila, da je odnesel listinsko dokumentacijo o poslovanju oddelka optičnih medijev. Kljub pozivom je tožnici ni vrnil (na enem od sestankov naj bi povedal, da je dokumentacijo uničil). Svoje prepričanje o toženčevem odškodovanju je tožnica gradila na tem, da so bili v letu 2013 in 2014 prodani optični mediji podjetju P., d.o.o. v sklopu dveh pravnih poslov, P., d.o.o. pa je te medije le prefakturiral ob 2 % proviziji toženčevi ženi, ki je svojo dejavnost opravljala kot samostojni podjetnik (L. P., s.p.). Toženec je imel pri opravljanju njene dejavnosti funkcijo prokurista. Tožnica je še zatrjevala, da ji toženec ni povedal za dejavnost svoje žene in da ji je preko njenega s.p. prevzemal posel. V letih 2013 in 2014 je toženec izvedel dve naročili za formalnega naročnika P., d.o.o. - v letu 2013 za 17.500 EUR, v letu 2014 pa za 29.000 EUR. Šlo je za optične medije, ki so se prodali kot prazni, neobdelani mediji, tožnica pa je prepričana, da je dejansko šlo za obdelane, potiskane medije. Ti so bili nato le prefakturirani z družbe P., d.o.o. na podjetje L. P., s.p., od tam pa naprej prodani kot potiskani mediji. Tožnica je sicer prodajala tako neobdelane, prazne medije, kot potiskane, ki jih je dodelala (tiskala) v oddelku optičnih medijev. Obseg škode je tožnica oprla na izračun razlike med vrednostjo obdelanih in neobdelanih medijev v letih 2013 in 2014. 13. Predstavljeni trditveni podlagi ni mogoče očitati nekonkretiziranosti niti nesklepčnosti. Tožnica je povsem določno opisala dejanja toženca, do katerih naj bi po njenem prepričanju prišlo. Iz očitanih dejanj nedvomno izhaja, da so bila lahko storjena le namenoma, saj naj bi toženec prikrival dejansko naravo prodanih proizvodov podjetju P., d.o.o., zato so bili ti prodani po prenizki ceni kot neobdelani mediji, čeprav so bili obdelani, kar pomeni višjo tržno vrednost. Po tržni ceni so bili lahko prodani šele preko podjetja toženčeve žene. Prikrivanje resničnih dejstev, zloraba proizvodnje in mesta vodje oddelka optičnih medijev predstavljajo protipravnost njegovega ravnanja, medtem ko škodo predstavlja razlika v vrednosti med obdelanimi in neobdelanimi mediji (132. in 168. člen OZ). Višino škode je tožnica razumljivo zatrjevala glede na svoje istovrstne pravne posle v letih 2013 in 2014 in je bila na podlagi tega razumno določena s strani sodišča glede na določbo prvega odstavka 216. člena ZPP. Trditve tožnice so bile torej povsem precizne in so omogočale pravni sklep o odškodninski odgovornosti toženca (tj. bile so sklepčne).

14. Ne drži teza, da bi morala tožnica v tožbenih navedbah „šolsko“ navajati „elemente“ odškodninskega zahtevka. Naloga tožnice v odškodninskem sporu, kot je obravnavni, je na ravni trditev v tem, da čim bolj določno opiše škodno dogajanje, kot ga sama vidi. Naloga sodišča pa je, da preveri, ali zatrjevana dejstva omogočajo pravni sklep, kot ga zahteva tožnica v tožbi. Le če ta hipotetično ni mogoč že na ravni trditvene podlage (zatrjevanega), potem gre za nesklepčen zahtevek, ki ga je treba zavrniti.

15. Revizija neutemeljeno očita tudi nezadostno substanciranost predlaganih dokazov tožnice, zmotno uporabo 227. člena ZPP, kršitev z izvedbo t.i. informativnega dokaza ter posledično kršitev pravice do enakega obravnavanja strank. Ob upoštevanju celotne postopkovne situacije, do katere je prišlo pri sojenju na prvi stopnji, ni mogoče govoriti o kršitvi pravice toženca do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah) oziroma do kršitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki je vsaj delno sankcioniran v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Tožnica je postavila trditve med drugim ob dokaznih predlogih, da naj se vpogleda v službeno elektronsko pošto toženca in naj se pridobi poslovna dokumentacija s. p. toženčeve žene, pri kateri je bil prokurist. Tem dokaznim predlogom je toženec nasprotoval. Sodišče je poizkušalo od toženca pridobiti listinsko dokumentacijo, ki je last tožnice (delovne naloge, potrditve teh nalogov, porabo materiala in ostalo, kar je odnesel) z edicijskim pozivom, v katerem ga je opozorilo na posledice zanj neugodnega upoštevanja s strani tožnice zatrjevanih dejstev v primeru neizpolnitve edicijske dolžnosti (peti odstavek 227. člena ZPP). Tožnica je utemeljevala svoj predlog po prvem odstavku 227. člena ZPP z dejstvom, da je bil toženec vodilni delavec oddelka za optične medije, ki je imel pod nadzorom informacije o poslovanju oddelka, sam je vodil računalniško evidenco (in vzporedno ročno). Računalniška evidenca ni nujno odražala dejanskega dela in poslovanja oddelka, pač pa bi se to lahko ugotovilo šele s primerjavo z ročno vodeno evidenco.

17. Sodišče je glede obstoja listinske dokumentacije – ročno vodene evidence - izvedlo dokaze (zaslišalo priče in stranke) ter sprejelo dokazno oceno, da je ta dokumentacija obstajala in da jo je toženec ob odhodu iz podjetja odtujil. Obstoj in odtujitev te dokumentacije nista predmet revizijskega preizkusa, saj dejstvi predstavljata ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

18. Revizija je glede ključnega elementa spora o edicijski dolžnosti toženca neutemeljena. Sodišče je namreč izvedlo dokaze, na podlagi katerih je sprejelo dokazno oceno, da je obstajala pri tožnici dvojna evidenca. Prva je bila ročna - dnevniki dejansko opravljenega dela, delovni nalogi itd. (sprotna opravila), druga pa je bila računalniško vodena, namenjena računovodstvu. Toženec je bil delavec, ki je imel glavni pregled in nadzor nad obema evidencama ter tako tudi vpliv na njuno vsebino. V računalniški evidenci sta bila posla iz leta 2013 in 2014 zavedena kot posla z neobdelanimi mediji. Tožnica glede na odtujeno listinsko dokumentacijo ni mogla preveriti, ali so bili dejansko izdani računi drugačni od delovnih nalogov za sporna posla, glede na odtujitev dokumentacije s strani toženca in nadaljnji posel preko podjetja toženčeve žene pa je logično sklepala, da jo je toženec pri dveh poslih oškodoval tako, da je dejansko izdal račune za prazne medije, v resnici pa so bili potiskani in je take prevzela preko P., d.o.o. L. P., s.p. 19. Ker toženec ni predložil odtujene dokumentacije, je sodišče utemeljeno uporabilo določbo petega odstavka 227. člena ZPP in štelo za resnične tožbene navedbe o obdelavi in tiskanju optičnih medijev, ki so se kot neobdelani prodali naprej. Pri uporabi 227. člena ZPP v obravnavani zadevi ne gre za prepovedan informativni dokaz, saj je bila tožnica upravičena do učinkovitega pravdanja (23. člena Ustave RS), ki ji je bilo sicer onemogočeno ravno zaradi odtujene dokumentacije s strani toženca. Kot je bilo že pojasnjeno, ni šlo za „nekonkretizirano“ trditveno podlago, tožnica pa je tudi z razumnimi razlogi utemeljila svoj dokazni predlog.

20. Revizija izhaja iz teze, da bi moralo biti zatrjevano oškodovanje „gotovo dejstvo“ in ne posredno sklepanje na podlagi indicev. Pri uporabi določbe petega odstavka 227. člena ZPP ne gre za indično sklepanje, temveč za procesno domnevo o resničnosti zatrjevanih dejstev, če nasprotna stranka prekrši svojo edicijsko dolžnost in ne predloži relevantnih listin. Toženec je s svojo pravdno strategijo golega zanikanja vseh tožbenih trditev in pasivnostjo pri predlaganju nasprotnih dokazov prevzel nase tveganje ugotovitve zanj neugodnih dejstev ob upoštevanju 212. člena in petega odstavka 227. člena ZPP, ki jih mora sodišče upoštevati ob siceršnji uporabi načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Toženec bi lahko kot prokurist ženinega podjetja zlahka omogočil, da bi se dejansko stanje v tem sporu ugotovilo drugače, če ne bi nasprotoval pridobitvi listin, oziroma če bi sam predložil relevantne listine o poslovanju ženinega podjetja glede povsem konkretiziranih dveh poslov s P., d.o.o. v letih 2013 in 2014. Revizija zmotno izpostavlja le materialno dokazno breme oškodovanca (tožnice), saj se v pravdi vzpostavi tudi procesno dokazno breme, ki pa ni statično, temveč se lahko dinamično premika z ene strani na drugo, odvisno od kvalitete zatrjevanega in že izvedenih dokazov. Glede na predstavljen procesni položaj je bilo dokazno breme prevaljeno na toženca, ki se bi ga lahko razbremenil s svojo dokazno aktivnostjo.1

21. Revizija oporeka načinu ugotavljanja dejstev, ki naj ne bi smelo temeljiti na indicih, pač pa bi morala tožnica predložiti svojo poslovno dokumentacijo, ki bi omogočala zanesljiv (gotov) dokazni sklep. ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, saj temelji na prosti presoji dokazov (8. člen). To seveda ne dovoljuje arbitrarnih dokaznih zaključkov. Ugotovitev dejstva mora temeljiti na analizi posamičnih dokazov, skupka več dokazov in uspešnosti celotnega postopka. Ko je dokazni zaključek sprejet na podlagi celostne analize dokazovanja, mora biti njegova prepričevalna moč taka, da razumno prepriča o resničnosti ugotovljenih dejstev. Tožnica relevantnih listin ni mogla predložiti, ker jih je toženec odtujil (dejanska ugotovitev), sam pa morebitnih nasprotnih dokazov kljub prevaljenemu procesnemu dokaznemu bremenu ni predložil. Vztrajal je le na zanikanju spornih dejstev. Ravno zato je prišla v poštev izjema pravil dokazovanja iz petega odstavka 227. člena ZPP, pri čemer pa je bilo treba upoštevati tudi celovito pravdno situacijo, uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP) in procesno dokazno breme – to je 212. člen ZPP, kot je bilo obrazloženo. Upoštevaje vse navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da tožencu ni bila kršena pravica do poštenega sojenja, saj je imel možnost drugačnega pravdnega postopanja, ki pa se ga ni poslužil. 22. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

23. Tožnica je upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP) zaradi odgovora na revizijo. Potrebni pravdni stroški za zastopanje po odvetniku so: odgovor na revizijo 1.200 točk (6. točka tar. št. 15 Odvetniške tarife – OT), 2% materialnih stroškov do 1000 točk in 1% nad 1000 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% davka na dodano vrednost. Ob vrednosti točke 0,60 EUR mora toženec tožnici povrniti 894,50 EUR stroškov revizijskega postopka.

1 Primerjaj zadeve II Ips 174/2018 z dne 3. 10. 2019, II Ips 81/2018 z dne 23. 5. 2019, VIII Ips 72/2017 z dne 19. 9. 2017 itd.