Jedro

Protipravnost toženčevega ravnanja je podana s tem, ker je dodeloval optične medije pri tožeči stranki za tuj račun brez plačila, kar je bil vzrok temu, da je tožeči stranki nastala škoda, ravnanje pa je lahko storil le namenoma. Zato je podana odškodninska odgovornost toženca na podlagi prvega odstavka 177. člena ZDR, ki določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan škodo povrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 54.257,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2015 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka), in ji povrniti stroške postopka v višini 7.233,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka toženca, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje s tem, da jo dodeli drugemu sodniku. Predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločilo diametralno nasprotno v primerjavi s prvo sodbo, kar vzbuja dvom v arbitrarnost odločitve. Pritožba navaja, da je sedanja odločitev z vidika dokazne presoje posameznih dokazov, ki jih sodišče ni ponovno izvajalo, nasprotna prejšnji sodbi, sodišče pa tega ni obrazložilo. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno. V ponovljenem postopku sodišče ni izvajalo dodatnih dokazov, posamezne dokaze pa je brez obrazložitve drugače ocenilo. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so navedeni razlogi nejasni in na podlagi le-teh ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba navaja, da je zelo sporno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka ravno na podlagi "manjkajoče dokumentacije" (sporna je že uporaba termina, ki vse skupaj posplošuje) lahko podala podrobnejše trditve o toženčevem protipravnem ravnanju. Z manjkajočo dokumentacijo protipravnosti ni mogoče dokazovati. Sodišče je v prvi sodbi glede "izginule dokumentacije" ocenilo, da le-to veže predvsem na nezmožnost ugotavljanja višine škode, kar pomeni, da bi glede ostalih odškodninskih predpostavk (protipravnosti in vzročna zveze) morala predlagati trditve in dokaze. Protipravnost in vzročno zvezo ter krivdo bi tožeča stranka morala zatrjevati in izkazati, pa tega ni storila. Takšna obrazložitev je edina logična in pravilna za razliko od stališča v izpodbijani sodni odločbi. Pritožba nadalje navaja, da škoda po temelju ni izkazana in ni zatrjevana, oziroma se domneva, kar je v svoji izpovedi pojasnil sam zakoniti zastopnik tožeče stranke. Ker se škoda predpostavlja in dejansko ni z ničemer izkazana, sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati informativnega dokaza, ki naj bi ga predstavljala predložitev dokumentacije, zato ni mogoče uporabiti pravila o dokaznem bremenu iz 7. člena ZPP in petega odstavka 227. člena ZPP ter posledično šteti, da je vsebina listin, ki ni bila izkazana, taka, kot jo zatrjuje tožeča stranka (pri tem se sklicuje na odločitev VS RS v zadevi II Ips 128/2016). Meni, da sodišče s takšnim ravnanjem toženca postavlja v nemogoč položaj in mu onemogoča pravico do obrambe. Sodišču očita arbitrarnost, s tem pa je podana bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je škoda nastala, bi jo lahko tožeča stranka izkazala vsaj v določeni višini s poslovno dokumentacijo, s katero razpolaga, nadalje z izpiskom iz poslovnih knjig programa A., inventurnega popisa ter druge poslovne dokumentacije. Škoda ni imaginarna kategorija, temveč opredeljiv pojem, ki ga je treba vsebinsko osmisliti. Ker tožeča stranka ni podala v tej smeri konkretizirane trditvene podlage, bi bilo treba dokaz s predložitvijo listin označiti za informativni dokaz in zahtevek tožeče stranke zavrniti. Sodišče prve stopnje se je v prejšnji sodbi postavilo na stališče, da bi morala tožeča stranka protipravno ravnanje dokazati, ne pa ga zgolj domnevati, kar je utemeljilo na način, da bi tožeča stranka lahko na podlagi zapisnikov iz dnevnika ter na podlagi lastnih opažanj ugotovila protipravno ravnanje in obseg škode ter podala konkretne trditve, in sicer na podlagi zmanjšanega prometa, inventurnega manjka, povečane porabe tiskarskih barv in nalepk za CD-je. Če bi res šlo za potiskane medije, potem bi tožeča stranka morala tožiti B. d. o. o., ki bi bil iz tega naslova obogaten, in ne toženca, ki v tem primeru ni pasivno legitimiran. C.C. s. p. je namreč blago kupovala od B. d. o. o., kar s poslovanjem tožeče stranke nima nobene povezave. V prvi sodbi nakup CD-jev pri B. d. o. o. ni pomenil nastanka škode, medtem ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi razsodilo nasprotno in celo arbitrarno. Sodba tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Na sporno pravno stališče glede višine škode, ki naj bi bila izkazana po pravilih o dokaznem bremenu zaradi nepredložitve listin, posredno kaže tudi sklep VS RS opr. št. II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, iz katerega izhaja, da postavljenih meja trditvenega bremena ni mogoče znižati do te mere, da bi bila tožena stranka prizadeta v svoji pravici do obrambe, saj se je mogoče braniti le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago. Meni, da tožeča stranka ni izkazala konkurenčne dejavnosti in s tem protipravnosti, škode, krivde ter vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Konkurenčne dejavnosti ni potrdil nihče, priča D.D. pa je pojasnila, da je B. d. o. o. kot običajno v letih 2013 in 2014 kupoval le gole medije. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v kolikor evidenca opravljenega dela ne bi obstajala, je ne bi bilo mogoče uničiti. Takšnega zaključka ni mogoče preveriti. Tožeča stranka ne izkazuje zmanjšanega prometa. Sporen je tudi izračun odškodnine, ki ga sodišče ni pojasnilo. Nadalje izpostavlja, da ni pojasnjeno, v kakšni pravni zvezi je zaključek sodišča, da nakup iz zaloge, predvsem embalaže in vreč (pri B. d. o. o.) kaže na to, da naj bi C.C. s. p. prodajala potiskane medije oziroma, da le-ti niso bili prazni. V prvi sodbi je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo 1.264.90 EUR z obrazložitvijo, da ni izkazano protipravno ravnanje, da bi tožnik gotovino zadržal. V izpodbijani sodbi pa je svoje stališče spremenilo, ne da bi to pojasnilo. Nekritično je zaključilo, da izpovedi toženca, da so blagajno vodile punce, ki imajo zvezek, v katerega napišejo, po kateri ponudbi in koliko gotovine je vplačano, ni nihče potrdil. 3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih v pritožbi uveljavlja toženec. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje namreč nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je temeljni pogoj za obstoj navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju ali z izrekom sodbe. Sodba ima razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih vprašanjih, zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v novem sojenju ni obrazložilo "diametralno" drugačne odločitve od tiste, ki jo je sprejelo v prvotni sodbi, opr. št. opr. št. I Pd 503/2015 z dne 25. 9. 2017, ki je bila razveljavljena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 921/2017 z dne 7. 2. 2018. Sodišče prve stopnje je v citirani sodbi, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo, zavzelo stališče, da je tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek gradila le na domnevah in indicih in da dejstvo, da tožeča stranka s pisno dokumentacijo - evidenco opravljenega dela (dnevnik) ne razpolaga in hkratna edicijska dolžnost toženca, tožeče stranke ne odvezujeta, da poda zadostno trditveno podlago in predlaga dokaze. Pritožbeno sodišče je menilo, da je prvi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek gradi le na domnevah in indicih, zmoten ali vsaj preuranjen, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženec odtujil dokumentacijo, ki je obstajala pri tožeči stranki (predvsem dnevnik opravljenega dela), na podlagi katere bi tožeča stranka lahko podala podrobnejše trditve v zvezi s toženčevim ravnanjem ter nastalo škodo oziroma bi z njo dokazovala že podano trditveno podlago. V zvezi z drugim stališčem pa je poudarilo, da bi tožeča stranka ravno na podlagi manjkajoče dokumentacije (evidence opravljenega dela) lahko podala podrobnejše trditve o toženčevem protipravnem ravnanju in nastali škodi. Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da so se v izginuli evidenci (za čas od 2006 oz. od 2007 do novembra 2014) vodili podatki o datumu in vsebini dela, kateri material se je uporabil, za katero stranko je šlo, kdaj je bilo kakšno naročilo oddano v skladišče, ter da je vzporedno računalniško evidenco A. vodil toženec, da so bili v njej le podatki, ki jih je vanjo vnesel toženec, da je toženec vse papirje (delovni nalog, dobavnica, ...) vodil kot komercialist, skladišče pa je izdalo tisto blago, kot jim je bilo naročeno - v posamezne pakete niso gledali ali preverjali, če gre za prazne ali obdelane optične medije, je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, naj toženec predloži dokumentacijo, iz katere bodo razvidni delovni nalogi, potrditve nalogov, poraba materiala ipd. Pri tem je poudarilo, da bi se odstopanja (v naročilih, porabljenem materialu itd.) in s tem protipravno ravnanje toženca namreč lahko ugotovilo le na podlagi primerjave obeh evidenc, in v primeru, da je toženec ne bi predložil, pravilno uporabiti pravilo o dokaznem bremenu iz 7. člena ZPP in peti odstavek 227. člena ZPP. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju toženca neuspešno pozvalo, da predloži dokumentacijo, ki pa je ni predložil, je posledično pravilno odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu. Glede na navedeno torej niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage glede vseh elementov odškodninske odgovornosti, saj bi lahko podrobnejše trditve o toženčevem protipravnem ravnanju podala le, če bi toženec predložil zahtevano dokumentacijo.

7. Pritožba se torej neutemeljeno sklicuje na prvotno stališče sodišča prve stopnje, da z manjkajočo dokumentacijo protipravnosti ni mogoče dokazovati, oziroma da zaradi nepredložitve dokumentacije ni mogoče ugotavljati višine škode, da pa bi morala tožeča stranka ostale predpostavke odškodninske odgovornosti zatrjevati in izkazati, pa tega ni storila. S tem v zvezi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na stališče, ki ga je VS RS zavzelo v sklepu opr. št. II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017. Prav v zvezi s to odločitvijo VS RS je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu navedlo, da je treba upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank, če naj bo zahtevana raven trditvenega bremena skladno s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter da je z zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišče prve stopnje tožeči stranki onemogočilo uveljavljanje pravice oziroma interese, zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi bilo treba dokaz s predložitvijo listin označiti za informativni dokaz.

8. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja obstoj kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje z uporabo pravila o dokaznem bremenu tožencu kršilo pravico do obrambe oziroma do izjave. Uveljavljana kršitev je podana, če sodišče z nezakonitim postopanjem stranki odreče možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker toženec v novem sojenju ni predložil manjkajoče dokumentacije, za katero je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je obstajala in da jo je toženec ob prenehanju delovnega razmerja odnesel oziroma uničil, je prav toženec s svojim ravnanjem, ko ni predložil zahtevane dokumentacije, povzročil pravni položaj, ko je moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ter ob upoštevanju navedb, ki jih je tožeča stranka, glede na podatke, s katerimi je razpolagala, lahko navedla.

9. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Svoj odločitev je sicer oprlo na posredne dokaze, to je indice, vendar je na podlagi teh dokazov pravilno sklepalo, da so indici med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati na obstoj dejstev. Pritožbeno sodišče sprejema takšno dokazno oceno ter vanjo ne dvomi. Obstoj s. p. s strani toženčeve žene, pri katerem je bil toženec prokurist, nakup praznih optičnih medijev s strani podjetja B., d. o. o., toženčev odvzem evidenc opravljenega dela, razpolaganje toženca z vso dokumentacijo in računalniško aplikacijo, v kateri so bili le tisti podatki, ki jih je po svoji presoji vnesel toženec, ter dejstvo, da manjka fizična evidenca opravljenega dela do trenutka toženčevega odhoda iz podjetja daje podlago za sklepanje o tem, da so bili mediji, ki so bili s strani tožeče stranke prodani B. d. o. o., ter takoj zatem prefakturirani na C.C. s. p., posneti oziroma zapisani, čeprav je toženec v računovodstvu tožeče stranke to prikazal kot prodajo praznih optičnih medijev. Sklenjen krog indicev potrjuje dejstvo, da bi se toženec lahko v celoti razbremenil očitkov o protipravnosti svojega ravnanja in odškodninske odgovornosti, če bi predložil zahtevano dokumentacijo.

10. S tem v zvezi pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi lahko tožeča stranka škodo vsaj v določeni višini dokazovala s poslovno dokumentacijo, s katero razpolaga, z izpiskom iz poslovnih knjig programa A., inventurnega popisa ter druge poslovne dokumentacije, s katero razpolaga, ter tudi s podatki o zmanjšanem prometu, inventurnem manku ter povečani porabi tiskarskih barv in nalepk za CD‑je. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da je vzporedno računalniško evidenco A. vodil toženec, da so v njej le podatki, ki jih je vanjo vnesel toženec, zato bi bilo mogoče odstopanja (v naročilih, porabljenem materialu itd.) ugotoviti le na podlagi primerjave obeh evidenc. Ne gre tudi spregledati, da se tožbeni zahtevek v bistvenem delu nanaša le na prodajo diskov preko podjetja B. d. o. o. toženčevi ženi C.C., in ne na vsa naročila (zapisovanje in tiskanje optičnih medijev), ki jih je tožeča stranka v spornem obdobju opravila, zato je mogoče o višini škode zanesljivo sklepati le na podlagi evidenc, ki jih je vodil tožnik, ne pa npr. ob upoštevanju povečane porabe tiskarskih barv in nalepk za dodelavo vseh optičnih medijev pri tožeči stranki v obravnavanem obdobju, posebej ob dejstvu, da je toženec vodil evidenco o opravljenem delu tudi za vsa ostala naročila na tem oddelku.

11. Glede na vse obrazloženo torej ni utemeljen pritožbeni očitek, da ni dokazano protipravno ravnanje toženca. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo pravilno stališče, da je protipravnost toženčevega ravnanja podana s tem, ker je dodeloval optične medije pri tožeči stranki za tuj račun brez plačila, kar je bil vzrok temu, da je tožeči stranki nastala škoda, ravnanje pa je lahko storil le namenoma. Zato je nadalje pravilno zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca na podlagi prvega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan škodo povrniti.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov o višini škode, saj je sodišče prve stopnje o njeni višini pravilno sklepalo na podlagi obsega prefakturiranega blaga iz B. d. o. o. na C.C. s. p. Škoda v višini 53.011,08 EUR pomeni upoštevanje povprečnega donosa dodelave optičnih medijev v letu 2013 in 2014. Sodišče prve stopnje je pri izračunu škode upoštevalo, da je tožeča stranka izhajala iz minimalnega oziroma povprečnega donosa dodelave optičnih medijev. Pravilno je tudi sklepalo, da dejstvo, da je C.C. pri B., d. o. o., iz starih zalog kupovala predvsem embalažo in vrečke, kaže na to, da mediji, ki jih je prodajala, niso bili prazni, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da se le potiskani optični mediji prodajajo v embalaži. Posnete medije pri tožeči stranki je torej morala vstaviti v embalažo, ki jo je kupila pri B. d. o. o. Pritožba torej tudi v tem delu neutemeljeno navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Glede na to, da je tožeči stranki škodo povzročil toženec, tudi ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožeča stranka znesek oškodovanja uveljavljati od B. d. o. o. in ne od toženca.

13. V novem sojenju je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je vtoževani znesek odškodnine v višini 1.264,90 EUR posledica ravnanja toženca, ki je gotovinske zneske, ki jih je prejel brez računov, zadržal zase in sicer v višini 500,00 EUR od E.E., 664,90 EUR od F. in 100,00 EUR od G.G.. Sodišče prve stopnje je o višini zneskov pravilno sklepalo na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je zanikal, da bi poslovali z gotovino, ter da je stranko F. poklical in da so mu povedali, da so dobili za 500 (medijev) račun, 500 pa so jih plačali v gotovini. Prav tako je s strani E.E. zvedel, da je tožencu plačal za diske v gotovini. Toženec se je s tem v zvezi neutemeljeno skliceval na poslovanje tožeče stranke kot "G izdajo", ki je bila namenjena zaposlenim, ki so lahko na ta način kupili izdelke tožeče stranke po bolj ugodni ceni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da G izdaja ni bila namenjena plačilu avtorjev. Glede na to, da dokazni postopek ni potrdil toženčevih navedb, da so blagajno vodile punce, ki imajo zvezek, v katerega napišejo, po kateri ponudbi in koliko gotovine je plačano, potem pa gre to v sef v ... rdečo škatlico, se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom, da je toženec prejete znesek zadržal zase. Glede na obrazloženo pritožba tudi v tem obsegu neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni obrazložilo drugačne odločitve.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede na navedeno tudi ni utemeljen predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato sodbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Glede na stališče, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, ter napotkom iz tega sklepa, torej sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati neobrazloženega arbitrarnega odstopa od zaključkov, ki jih je sprejelo v prvem sojenju, za kar se zavzema pritožba. Ni torej podan pravni položaj, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost sodišča prve stopnje.

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

16. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).