Jedro

V četrtem odstavku 178. člena ZKP, ki se v postopku proti mladoletnikom uporablja na podlagi 451. člena ZKP, je določeno, da preiskovalni sodnik o preiskovalnih dejanjih, kadar ima obdolženec zagovornika, obvesti praviloma samo zagovornika. V skladu s citirano zakonsko določbo je v konkretnem primeru postopalo tudi sodišče prve stopnje, ko je o zaslišanju oškodovanke, dne 25. 3. 2022 obvestilo mladoletnikovo zagovornico, ki je bila na zaslišanju navzoča. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da mladoletnik ni imel možnosti sodelovati v postopku, to še toliko manj, ker je sodišče na seji za mladoletnike 19. 12. 2022, v prisotnosti mladoletnika oškodovanko ponovno zaslišalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Celju na podlagi 78. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/1994 - KZ) v zvezi s 375. členom Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 - KZ-1) mladoletnemu A. A. (v nadaljevanju: mladoletnik) izrekel vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodili po 1. in 9. točki drugega odstavka 77. člena KZ, da se opraviči oškodovanki B. B. ter da se udeleži programa socialnega treninga. Navedeni vzgojni ukrep sme trajati najmanj eno leto in ne dalj kot tri leta, izvaja pa ga Center za socialno delo Savinjsko Šaleška, Enota Žalec. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, stroški kazenskega postopka pa po 484. členu ZKP obremenjujejo proračun.

2.Zoper navedeni sklep se je pritožila mladoletnikova zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi odločitve glede izrečenega vzgojnega ukrepa. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in postopek zoper mladoletnika ustavi ter določi, da stroški celotnega kazenskega postopka bremenijo proračun.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče v obravnavani zadevi za dne 6. 10. 2022 razpisalo sejo senata za mladoletnike in odredilo, da se mladoletnik vabi po materi C. C., vabilo pa je bilo poslano skupaj s predlogom Okrožnega državnega tožilstva v Celju za izrek vzgojnega ukrepa z dne 26. 7. 2022. Mladoletnikova mati vabila na pošti ni prevzela in se z mladoletnikom seje nista udeležila. Na seji navzoča zagovornica je predlagala, da sodišče naslednje vabilo mladoletniku in zakoniti zastopnici vroči preko odvetniške pisarne, kar je tudi storilo za sejo 7.11. 2022, vendar pa vabilu ni bil priloženo predlog za izrek vzgojnega ukrepa. V zvezi s tem pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo ne konkretizira, očitno pa meri na kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. V tem primeru pa gre za tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je podana, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, česar pa pritožba sploh ne zatrjuje. Pritožnik kadar uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, mora namreč navesti v čem je neuporaba kakšne določbe ZKP ali njena nepravilna uporaba, vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Navedeni zahtevi pritožnica pri uveljavljanju te kršitve ni zadostila. Zato obstoja zatrjevane kršitve sodišče druge stopnje niti ni moglo presojati oziroma ugotavljati.

5.Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornica uveljavlja tudi v zvezi z vročanjem vabila (pravilno obvestila) mladoletniku za zaslišanje oškodovanke B. B. v pripravljalnem postopku, vendar neutemeljeno. V četrtem odstavku 178. člena ZKP, ki se v postopku proti mladoletnikom uporablja na podlagi 451. člena ZKP, je namreč določeno, da preiskovalni sodnik o preiskovalnih dejanjih, kadar ima obdolženec zagovornika, obvesti praviloma samo zagovornika. V skladu s citirano zakonsko določbo je v konkretnem primeru postopalo tudi sodišče prve stopnje, ko je o zaslišanju oškodovanke, dne 25. 3. 2022 obvestilo mladoletnikovo zagovornico, ki je bila na zaslišanju navzoča. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da mladoletnik ni imel možnosti sodelovati v postopku, to še toliko manj, ker je sodišče na seji za mladoletnike 19. 12. 2022, v prisotnosti mladoletnika oškodovanko ponovno zaslišalo.

6.V nasprotju z določbo 459. člena ZKP pa so navedbe zagovornice v dopolnjeni pritožbi, ko zatrjuje, da izpodbijani sklep, ki je bil mladoletniku vročen neposredno in ne po starših, sploh ni bil pravilno vročen in v zvezi s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Čeprav je vsebina 459. člena ZKP na katerega se zagovornica sklicuje, povsem jasna, pa sodišče druge stopnje za lažje razumevanje na tem mestu dodatno pojasnjuje, da se določba prvega odstavka 459. člena ZKP, glede vročanja sodnih pisanj mladoletnikom po starših ali zakonitih zastopnikih (posredno vročanje), nanaša zgolj na vabila, ne pa tudi na odločbe in druga pisanja, ki niso vabila, ki pa se vročajo mladoletnikom osebno.

7.Protispisne so navedbe zagovornice, da je prepis zvočnega posnetka seje za mladoletnike z dne 19. 12. 2022 prejela, ko je rok za pritožbo zoper izpodbijani sklep že potekel. Kot izhaja iz vročilnice pripete k list. št. 132, je zagovornica prepis zvočnega posnetka seje, na kateri je sicer bila prisotna, prejela 3. 4. 2023, mladoletniku pa je bil izpodbijani sklep vročen 13. 10. 2023, kar pomeni, da je zagovornica prepis zvočnega posnetka prejela kar sedem mesecev pred iztekom pritožbenega roka. Zato v zvezi s tem ne more uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki pa jih v pritožbi niti ne konkretizira.

8.Nadalje zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, češ da so si razlogi za sprejeto odločitev v precejšnji meri s seboj v nasprotju, oziroma je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje medtem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, iz razloga

- ker priča Č. Č. ni potrdil, da se je posnetek nahajal na mladoletnikovem telefonu,

- ker si je Č. Č. večkrat kaj izmislil, zaradi česar je neverodostojna priča,

- ker je trener opravil rekonstrukcijo dogodka in ugotovil, da se skozi ključavnico ni dalo nič posneti,

- ker na pregledanih telefonih ni bilo najti spornega posnetka in

- ker izpoved oškodovanke in prič, ki niso posnetka videle, ne potrjujejo, da je mladoletnik storil očitano mu kaznivo dejanje.

9.Povzete pritožbene navedbe pa po vsebini ne predstavljajo očitkov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pač pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede mladoletniku očitanega kaznivega dejanja. V podkrepitev tega pa zagovornica ponuja zgolj lastno oceno v pripravljalnem postopku zbranih dokazov, s tem pa ne more doseči pritožbenega uspeha, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

10.Zagovornica problematizira zaključke sodišča prve stopnje rekoč, da v postopku ni bilo dokazano, da se je predmetni videoposnetek oškodovanke, na katerem je vidno njeno golo oprsje, nahajal prav na mladoletnikovem mobilnem telefonu, saj tega Č. Č. ni vedel potrditi, ki pa je po izpovedi oškodovanke tudi sicer nezanesljiva priča, ker se je v preteklosti že večkrat kaj izmislil.

11.Po pregledu zadeve v smeri teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da oškodovanka na zaslišanju v pripravljalnem postopku in na seji senata za mladoletnike, ni nikoli izjavila, da je Č. Č. nezanesljiva priča. Zato na podlagi njene izpovedi ni mogoče sprejeti zaključka o pritožbeno zatrjevani neverodostojnosti Č. Č. Res, da je Č. Č. tekom postopka povedal, da mu je mladoletnik pokazal videoposnetek oškodovanke preko telefona, za katerega misli, da je njegov, kar pa še ne omaja zaključka sodišča prve stopnje, da se je videoposnetek nedvomno nahajal na mladoletnikovem telefonu. Temu v prid govorijo že okoliščine, v katerih je mladoletnik Č. Č. pokazal videoposnetek. Takrat je namreč prišel Č. Č. v mladoletnikovo sobo, kjer je bil v tistem trenutku sam, videoposnetek pa mu je pokazal na telefonu, ki ga je imel v rokah. Življenjsko logično je, da je imel mladoletnik v rokah svoj telefon, pri čemer niti mladoletnik niti pritožba ne zatrjujeta, da bi mladoletnik na taekwondo kampu na Češkem leta 2020 kadarkoli uporabljal tuj telefon. To še toliko manj, ker je priča D. D., ki je bil na kampu v sobi skupaj z mladoletnikom (poleg E. E. in F. F.) izpovedal, da so imeli na kampu vsak svoj telefon, ki pa si jih med seboj niso menjali.

12.Pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da je mladoletnik sporni videoposnetek posedoval na svojem mobilnem telefonu, pa ne omajajo niti pavšalne pritožbene navedbe, da so bili pregledani telefoni in pridobljena SMS korespondenca, pri čemer ni bilo najti spornega videoposnetka. Mladoletniku namreč telefon ni bil zasežen in strokovno pregledan s strani policije. Eno leto po dogodku ga je sicer pregledal trener G. G., ki pa ni strokovnjak za preglede telefonov. Zato dejstvo, da eno leto po dogodku na mladoletnikovemu telefonu ni bilo spornega videoposnetka, trener in tudi mladoletnikova mama, ki sta telefon pregledala, pa nista strokovnjak za pregled telefonov, še posebej ne za odkrivanje izbrisanih posnetkov, še ne pomeni, da mladoletnik na svojem telefonu v obravnavanem času ni posedoval spornega posnetka mladoletne oškodovanke. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje (-) glede na prepričljivo izpoved Č. Č. o tem, da mu je videoposnetek oškodovanke pokazal mladoletnik na svojem telefonu, (-) da je Č. Č. enako izpovedal že takoj po tem F. F. in kasneje še H. H., (-) da iz izpovedi oškodovanke izhaja, da je za videoposnetek izvedela od I. I., ko je bila še na kampu, (-) da je I. I. tudi oškodovankini sestri J. J. potrdil, da je videl videoposnetek, pri čemer ji je prepovedal, da o tem komu pove, saj se mladoletnika boji, s tem pa pojasnil tudi njegovo zanikanje v postopku, da bi sploh kaj vedel o tem posnetku in (-) ko tudi sam mladoletnik v razgovoru z oškodovankinim očetom ni zanikal obstoja videoposnetka, pač pa le dejstvo, da ni on snemal, povsem utemeljeno zaključilo, da je mladoletniku dokazano, da je v obravnavanem času na mobilnem telefonu posedoval videoposnetek oškodovanke, na katerem se je videlo njeno golo oprsje, kar pa zagotovo predstavlja pornografsko oziroma seksualno vsebino.

13.Tega pa zagovornica ne more omajati z zatrjevano ″rekonstrukcijo″ dogodka, ki naj bi jo opravil trener G. G., skupaj s kolegom K. K., eno leto kasneje v istih prostorih, ko je poskušal skozi ključavnico posneti kolega, ki je stal pri tušu in pri tem ugotovil, da se skozi ključavnico ni dalo nič posneti. To pa je povsem logično glede na izpoved oškodovanke, v kateri je opisala razporeditev prostorov. Pri tem je izrecno poudarila, da se od vhodnih vrat ne vidi v tuš kabino, ki se je nahajala na desni strani prostora, se pa od vhodnih vrat vidi na levo stran prostora (nasproti tuš kabine) kjer se je nahajal umivalnik, kamor je odložila obleko, ker v kopalnici ni drugih odlagalnih površin. Zato na podlagi trenerjeve ″rekonstrukcije″ dogodka ni mogoče ovreči prepričljive izpovedi Č. Č., da je videoposnetek, ki mu ga je pokazal mladoletnik, nastal pri snemanju skozi ključavnico, saj se je na posnetku videlo njeno obrobje, pri čemer pa ni nikoli zatrjeval, da je bila oškodovanka posneta medtem, ko je stala pri tušu, kot trenerjev kolega v primeru ″rekonstrukcije″ leto kasneje. Zato sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeni očitek, da so vse zaslišane priče zgolj posredne, kar pa kot že navedeno, zanesljivo ni mogoče trditi za Č. Č.

14.Pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločitve pa ne more omajati dejstvo, da policija na podlagi zbranih obvestil in vsebinsko ovrednotenih zavarovanih elektronskih podatkov, ni našla elementov mladoletniku očitanega kaznivega dejanja in zato zoper njega ni vložila kazenske ovadbe, pač pa je pristojnemu državnemu tožilstvu podala zgolj poročilo po desetem odstavku 148. člena ZKP. S takšnim poročilom se namreč policiji preprečuje dokončna odločitev o podaji ali nepodaji ovadbe, saj je dokončna presoja prepuščena državnemu tožilcu, ki lahko tudi ne soglaša z oceno policije, da ni podlage za kazensko ovadbo. V takem primeru državni tožilec ravna s prejetim poročilom kot z ovadbo in tako je državna tožilka ravnala tudi v konkretnem primeru.

15.Na podlagi vsega navedenega zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe zagovornice, da mladoletniku očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Prav iz tega, torej iz lastne ocene izvedenih dokazov, pa izhaja zagovornica pri pritožbenem stališču, da mladoletniku zaradi nedokazanosti storitve kaznivega dejanja sodišče sploh ne bi smelo izreči vzgojnega ukrepa. Na tej podlagi pa glede na predhodno obrazložitev, pritožbenega uspeha ne more doseči.

16.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi, na podlagi vseh ugotovljenih in relevantnih okoliščin namreč utemeljeno presodilo, da je potrebno trajneje vplivati na mladoletnikov nadaljnji pravilen razvoj v njegovem okolju, ob ustreznem strokovnem vodenju in nadzorstvu, zaradi česer je izrek vzgojnega ukrepa nadzorstvo organa socialnega varstva z navodili, da se mladoletnik opraviči oškodovanki ter da se udeleži programa socialnega treninga, tudi po presoji sodišča druge stopnje ne le smiseln ampak tudi potreben. Pri tem je prvo sodišče izhajalo iz pritožbeno neproblematiziranih izvedeniških mnenj izvedenke za psihiatrijo dr. L. L. in izvedenke za klinično psihologijo dr. M. M., da je mladoletnik zaradi hiperkinetične motnje impulziven, razdražljiv in provokativen, da svoja čustva težko procesira in nadzira svoje vedenje, posledica česar so številni konfliktni, v katerih pa mladoletnik ne prevzem odgovornosti za svoja dejanja. Obe izvedenki sta zato izrazili potrebo, da se mladoletniku pomaga pri vzpostavljanju kontrole nad impulzivnim vedenjem, pri reševanju konfliktne situacije in pri prevzemanju odgovornosti za lastno manj odgovorno vedenje, da se njegove motnje vedenja ne bi utrdile in v odrasli dobi razvile v trajen disfunkcionalne vedenjske vzorce. Tega pa po presoji sodišča druge stopnje ne more odvrniti pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da mladoletnik redno trenira borilne veščine in dosega vrhunske rezultate, kar pa je nenazadnje mladoletnik počel že v času storitve kaznivega dejanja. Zagovornica izpostavlja še poročilo pristojnega centra za socialno delo, ki da je za mladoletnika ocenilo pozitivno prognozo, vendar pa tudi iz tega poročila ne izhaja, da mladoletniku pomoč v obliki izrečenega mu vzgojnega ukrepa ne bi bila potrebna. Celo nasprotno, z mladoletnikom in njegovo mamo je bilo dogovorjeno nadaljnje sodelovanje.

17.Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob razumno obrazloženi presoji, da je potrebno trajneje vplivati na mladoletnikov nadaljnji pravilen razvoj v njegovem okolju ter ob hkratnem upoštevanju narave in teže storjenega kaznivega dejanja, utemeljeno izreklo vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodili, da se mladoletnik opraviči oškodovanki in da se udeleži programa socialnega treninga.

18.Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, je pritožbo njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

19.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 484. člena ZKP. Ker je bil mladoletniku izrečen vzgojni ukrep, lastnih dohodkov in premoženja pa nima, stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Zveza:

Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 78, 375 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 176, 176/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 178/4, 459

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.