Jedro

Preživljanje po drugem zakoncu je po svoji naravi subsidiarno. Zagotavlja se le, če je dejansko potrebno, in v potrebnem obsegu. Preživninski upravičenec mora najprej sam (vsaj delno, če ne v celoti) poskrbeti za svoje preživljanje. Izčrpati mora vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden je lahko upravičen do preživljanja po zakoncu.

Ni nerazumno niti pretirano strogo pričakovanje, da vdova (oškodovanka) ne bo kršila obveznosti iz delovnega razmerja ter na ta način obdržala obstoječo zaposlitev. Prav tako je upravičeno pričakovati, da sama ne bo odpovedala pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga (sprejela manj plačano delo ali začela brezplačno opravljati delo).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v delu, pomembnem za revizijo) zavrnilo zahtevek prve tožnice za povračilo škode zaradi izgubljenega preživljanja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na določbo 50. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS št. 15/1976 s spremembami – v nadaljevanju ZZZDR), ker je štelo, da tožnice pokojni mož ne bi bil dolžan preživljati, saj ji je bilo delovno razmerje odpovedano iz krivdnega razloga. Dodalo je še, da tožnica po svoji krivdi ni več zaposlena.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 399/2011 z dne 8. 3. 2012 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da ne obstaja dolžnost pomoči zakoncu, če službo izgubi iz krivdnih razlogov v smislu 50. člena ZZZDR(1) v povezavi s 173. členom Obligacijskega zakonika(2) (Uradni list RS št. 83/2001 s spremembami - v nadaljevanju OZ).

4. Prva tožnica v pravočasni reviziji navaja, da krivde iz 50. člena ZZZDR ni mogoče enačiti s situacijo v primeru izgube službe iz krivdnih razlogov. Ta določba se ne nanaša na primere, ko nekdo ne more najti službe, pač pa na primere, ko se noče zaposliti, ne išče službe.

5. Vrhovno sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. T ožnica kot posredna oškodovanka (vdova) zahteva povrnitev premoženjske škode s sklicevanjem na pokojnikovo zakonito dolžnost preživljanja. V konkretnem primeru je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki (tožnici) s strani delodajalca zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (odpoved iz krivdnega razloga na strani delavca). Za odločitev v obravnavani zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali bi jo bil pokojni mož, če bi bil še živ, dolžan preživljati. Če umrli v času trajanja zakonske zveze (ali ob morebitni razvezi) ne bi bil zavezan k plačilu, potem tudi povzročitelj odškodninsko ne odgovarja. V nasprotnem bi se oškodovančev premoženjski položaj po škodnem dogodku izboljšal ne pa postal takšen, kakršen bi bil, če škodljivega dejanja ne bi bilo.

8. Preživljanje po drugem zakoncu je po svoji naravi subsidiarno. Zagotavlja se le, če je dejansko potrebno, in v potrebnem obsegu. Preživninski upravičenec mora najprej sam (vsaj delno, če ne v celoti) poskrbeti za svoje preživljanje. Izčrpati mora vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden je lahko upravičen do preživljanja po zakoncu. Sklicevanje tožnice na (hipotetično) dejstvo, da bi jo umrli zagotovo preživljal, če bi bil še živ, je življenjsko sicer razumljivo, vendar po presoji revizijskega sodišča ni pravno upoštevno, saj bi šlo v tem primeru za sporazum, dogovor med njima in torej pogodbeno dogovorjeno preživljanje, tako da pogoj preživljanja na podlagi zakona

ne bi bil izpolnjen.(3) V OZ ni podlage za povzročiteljevo odgovornost v takšnem primeru. Sodišče pri uporabi 173. člena OZ ne ugotavlja hipotetičnih dogovorov o preživljanju, pač pa v primeru, kot je tožničin, presoja, ali bi imel preživninski upravičenec v skladu z zakonom pravico zahtevati preživnino.

9. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 376/2005 zavzelo stališče, da pomeni v primeru, ko je bila tožnici, upoštevaje sedanje zaposlitvene razmere pri nas in tožničino osnovnošolsko izobrazbo, ponujena sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, česar ta ni izkoristila, že enkratna odklonitev ustrezne zaposlitve krivdni razlog za nezaposlenost v smislu zakonskega določila o pravici do preživnine razvezanega zakonca. V zadevi II Ips 455/96 je Vrhovno sodišče zapisalo, da gmotno stanje družine, ki je obstajalo do razveze, ne more biti opravičljiv razlog za to, da razvezani zakonec, ki zahteva preživnino, odklanja zaposlitev, saj je načeloma vsak dolžan skrbeti zase. Če torej obstajajo možnosti tako v subjektivnem kot v objektivnem pogledu za zaposlitev, pa te zakonec noče izkoristiti, ni upravičen do preživnine. Tudi starejša sodna praksa navaja, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do preživnine nezaposleni zakonec, ki je brez opravičenega razloga odklonil ponujeno zaposlitev.(4)

10. V konkretnem primeru je pravno pomembno tudi, da tožnica v postopku ni zatrjevala kakšnih posebnih okoliščin, zaradi katerih bi morda upravičeno odklonila zaposlitev (bolezen, starost, velika oddaljenost delovnega mesta od kraja bivanja osebe, dolžnost preživljanja otrok). Prav tako ni niti zatrjevala, da ob nadaljevanju zaposlitve s svojimi prihodki v celoti ne bi mogla pokriti svojih preživninskih potreb, pač pa le določen del. Zato revizijsko sodišče ni presojalo, ali bi obstajala dolžnost preživljanja v višini razlike med njenim (morebiti nižjim) prihodkom, če bi še naprej delala, in (morebiti višjim) zneskom, potrebnim za njeno preživljanje.

11. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč pravilna. Ni nerazumno niti pretirano strogo pričakovanje, da vdova (oškodovanka) ne bo kršila obveznosti iz delovnega razmerja ter na ta način obdržala obstoječo zaposlitev. Prav tako je upravičeno pričakovati, da sama ne bo odpovedala pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga (sprejela manj plačano delo ali začela brezplačno opravljati delo).(5) Razmer na trgu dela, ki jih omenja tožnica, ko je težko najti ustrezno zaposlitev, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti v breme povzročitelja, v okoliščinah, v kakršnih se je znašla tožnica, ko je bilo razumno pričakovati, da bo naredila vse v njeni moči, da bi delo obdržala. Naložitev odškodninske obveznosti v celoti v breme povzročitelja bi bila v primerih kot je tožničin prestroga, hkrati pa bi omogočala zlorabe.(6)

12.

Ker uveljavljan revizijski razlog ni bil podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Op. št. (2): Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore.

Op. št. (3): Ni mogoče uporabiti argumentacije iz sodbe VS II Ips 32/2007, kjer je tožnica (dejansko) opustila zaposlitev v soglasju s tožencem, in je ob razdoru med zakoncem začela (neuspešno) iskati zaposlitev.

Op. št. (4): Primerjaj Ljujić B., Zakonska zveza in družinska razmerja, Zbirka sodnih odločb, 1998, s 92 in 93. Op. št. (5): Tuji teoretiki izhajajo iz obveznosti oškodovanca zmanjšati nastalo škodo. Primerjaj Wagner, Muenchener Kommentar zum BGB, Band 5, parag. 844, št. 57-59, s. 2628-2629. Enako Spindler, Kommentar zum BGB, parag. 844, s. 1741 in 1746. Okoliščina, da nekdo potrebuje preživljanje, ne more nastati iz razloga, ker je upravičenec odklonil neke razumne ukrepe, da bi odvrnil nastop te potrebe. Podobno Harrer, v Schwimann, Praxiskommentar zum ABGB, parag. 1327, s. 330. Op. št. (6): Oškodovance (preživninske upravičence) bi na ta način spodbujali k nedelu.