Jedro

Smiselnost ureditve, ki pravico do odškodnine priznava zgolj tistim osebam, ki jih je pokojni že pred smrtjo redno podpiral ali bi jih bil dolžan podpirati po zakonu v okoliščinah, kakršne obstajajo po njegovi smrti, jasno izhaja iz položaja, ko sicer v primeru zahtevkov zaradi izgubljenega preživljanja ni mogoče ugotoviti elementa škode kot predpostavke civilnega delikta z gotovostjo oziroma ustrezno stopnjo prepričanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 12.393,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2009 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo vsakomesečnega zneska 255,00 EUR od meseca junija 2010 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu od posamičnega zapadlega obroka. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov ter tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki 20,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pojasnjuje, da je sodišče zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov, in sicer zaradi zastaranja zahtevka ter zato, ker naj bi ne obstajala vzročna zveza med škodnim dogodkom in vtoževano škodo, saj je tožeča stranka izgubila službo iz krivdnih razlogov. Stališče sodišča glede ugovora zastaranja je zmotno. Tožeča stranka namreč ni izvedela za škodo zaradi izgube preživljanja že v trenutku moževe smrti, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ob moževi smrti je bila še zaposlena. Škoda zaradi izgube preživljanja ji je začela nastajati z izredno odpovedjo delovnega razmerja dne 8. 11. 2006. Takrat je nenadoma ostala brez ustreznih sredstev za preživljanje, ki bi ji jih lahko nudil mož, če bi bil še živ. Kljub temu pa ji vsa škoda ni nastala z dnem izgube zaposlitve, temveč ji nastaja periodično vsak mesec glede na to, kar bi ji v takšnem položaju sredstva dajal soprog, če bi bil še živ. Razen tega je sodišče štelo, da je zastaran celoten zahtevek, četudi je tožena stranka ugovarjala zastaranje le dela zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na zneske do 1. 7. 2007. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje glede pretrganja vzročne zveze. Le-to je namreč ocenilo, da vzročna zveza ni podana, ker je tožeča stranka izgubila službo po lastni krivdi, zaradi česar je njen soprog ne bi bil dolžan preživljati. Pri tem se sklicuje na pravnomočno sodbo delovnega sodišča, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Takšno stališče sodišča je povsem neživljenjsko in v nasprotju z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) (2) o dolžnem preživljanju zakonca. Člen 50 ZZZDR govori namreč o zakoncu, ki ni zaposlen po svoji krivdi (ko je sposoben za delo, pa noče delati), ne pa o zakoncu, ki izgubi službo iz krivdnih razlogov. Tožeča stranka namreč po izgubi službe ne more več najti zaposlitve, četudi bi si to želela. V primeru, da bi bil njen mož še živ, bi jo v času po izgubi zaposlitve podpiral tako moralno, kot tudi finančno. Zmotna je tudi odločitev sodišča o stroških. Med strankama je bila sklenjena sodna poravnava glede nematerialne škode in dela materialne škode, pri čemer je bilo dogovorjeno, da so med strankama poravnane vse medsebojne terjatve in obveznosti, razen rentnega zahtevka in odvetniških stroškov, kar naj bi se reševalo posebej. Pravdni stranki sta se ob sklenitvi sodne poravnave dogovorili, da bosta najprej sami skušali skleniti izvensodni dogovor tudi glede zahtevka zaradi izgube preživljanja in glede odvetniških stroškov (ko bo znan skupni znesek odškodnine in obračun stroškov). Če pa to ne bo mogoče, bo o nerešenem delu zahtevka odločalo sodišče, nakar je bil narok prestavljen. Do izvensodnega dogovora kasneje ni prišlo, zato tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče odločiti tudi o tistem delu stroškov, ki so nastali v zvezi z zahtevkom, glede katerega je bila sklenjena sodna poravnava. Potrebno bi bilo namreč upoštevati, da pravdni stroški s strani tožene stranke še niso poravnani ter da je bilo dogovorjeno, da bo o tem delu zahtevka odločalo sodišče s končno odločbo glede na uspeh strank v postopku. Stroškov s pritožbo ne priglaša. 3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Tožeča stranka je v tej zadevi zahtevala odškodnino zaradi izgube preživljanja po svojem pokojem možu, ki je izgubil življenje v delovni nezgodi 12. 5. 2006. Trdila je namreč, da ji je bilo po moževi smrti odpovedano delovno razmerje, zaradi česar je ostala brez sredstev za preživljanje. Če bi bil mož še živ, bi ji v času brezposelnosti moral nuditi ustrezno pomoč pri preživljanju oziroma bi imela tožeča stranka pravico zahtevati od njega preživljanje. Sodišče prve stopnje je takšen zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je štelo, da je subjektivni zastaralni rok zanj začel teči že s smrtjo soproga tožeče stranke, tj. 12. 5. 2006, zaradi česar se je do postavitve zahtevka 22. 6. 2009 že natekel. Hkrati je kot razlog za zavrnitev zahtevka ugotovilo pretrganje vzročne zveze med škodnim dogodkom, tj. smrtjo soproga, ter škodo, tj. izgubo službe in posledičnega zaslužka. Ker je tožeča stranka službo izgubila iz krivdnega razloga, je namreč njen soprog ne bi bil dolžan preživljati, če bi bil še živ.

6. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja na nepravilnost zaključka sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka. Subjektivni triletni rok iz 1. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (3) začne namreč teči v trenutku, ko je oškodovanec zvedel za škodo in storilca. V obravnavanem primeru pa se je tožeča stranka seznanila z obstojem škode zaradi izgube preživljanja šele v trenutku odpovedi delavnega razmerja, ki je nastopilo po smrti njenega soproga, ne pa že v trenutku njegove smrti. Ker se od 8. 11. 2006 do postavitve zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube preživljanja dne 22. 6. 2009 še ni natekel triletni rok, zahtevek tožeče stranke iz tega naslova še ni zastaral. 7. Kljub temu pa je bil zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnjen, četudi iz drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče druge stopnje namreč opozarja, da je OZ uredil zaključeno število oblik nepremoženjske škode, za katero priznava pravico do odškodnine. Ena izmed takšnih oblik je urejena v 173. členu OZ, v katerem so določene pravice osebe, ki jo je umrli preživljal. V skladu z določbo citiranega člena ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore tista oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje. Zgolj v navedenih primerih je tožeča stranka upravičena do odškodnine iz naslova izgubljenega preživljanja zaradi smrti bližnjega. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da soprog tožeče stranke ne bi bil dolžan preživljati, saj ji je bilo delovno razmerje odpovedano iz krivdnega razloga. V skladu z 59. členom ZZZDR sta si namreč zakonca dolžna pomagati pri preživljanju, če brez svoje krivde nimata zadosti sredstev za preživljanje. V primeru, kakršen je tožničin, pa navedenega ni mogoče ugotoviti, saj prva tožeča stranka po svoji krivdi ni več zaposlena.

8. Tožeča stranka ima sicer prav, ko opozarja, da v predmetni pravdi ne zahteva preživljanja, temveč odškodnino za njegovo izgubo, zaradi česar navedeno ne more biti edino odločilno za zavrnitev njenega zahtevka. Da je takšen pritožbeni ugovor točen, izhaja že iz zgoraj povzete vsebine 173. člena OZ. Vendar pa v zvezi s takšnimi pritožbenimi navedbami tožeče stranke sodišče druge stopnje kot odločilno za zavrnitev njenega zahtevka ugotavlja tudi, da tožeča stranka v obravnavanem postopku ni zagotovila trditvene podlage, s katero bi lahko dosegla ugoditev zahtevku na podlagi alternativne dispozicije 173. člena OZ. V postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč trdila zgolj, da bi jo bil dolžan pokojni soprog v dani situaciji preživljati, če bi bil še živ, ni pa trdila, da jo je pokojni zakonec pred smrtjo preživljal ali redno podpiral. Smiselnost ureditve, ki pravico do odškodnine priznava zgolj tistim osebam, ki jih je pokojni že pred smrtjo redno podpiral ali bi jih bil dolžan podpirati po zakonu v okoliščinah, kakršne obstajajo po njegovi smrti, jasno izhaja iz položaja, ko sicer v primeru zahtevkov zaradi izgubljenega preživljanja ni mogoče ugotoviti elementa škode kot predpostavke civilnega delikta z gotovostjo oziroma ustrezno stopnjo prepričanja. O ravnanju umrlega, če bi bil že živ, in posledičnem obstoju škode zaradi njegovega izostanka, namreč ob odsotnosti trditev, da je umrli tožečo stranko že podpiral pred smrtjo, ni mogoče sklepati z zadostno stopnjo prepričanja. Povedano drugače, obstoj takšne škode je ob odsotnosti trditev tožeče stranke, da jo je pokojni soprog pred smrtjo redno podpiral, negotov.

9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve, v skladu s katero naj bi sodišče prve stopnje opustilo odločanje o odvetniških stroških, ki so nastali strankama zaradi dela zahtevka, glede katerega je bila med njima dosežena sodna poravnava. Sodišče prve stopnje namreč ni spregledalo, da odvetniški stroški, nastali v zvezi z zahtevkom za povračilo premoženjske in nepremoženjske škode niso bili zaobseženi s sodno poravnavo. Zato pa je o njih odločilo v skladu s 159. členom ZPP, v skladu s katerim vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno.

10. Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

11. Ker tožeča stranka stroškov s pritožbo ni priglasila, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. SRS, 15/1976 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..Ur. l. SRS, 15/1976 in nasl.