Jedro

Delo, kakršnega je opravljal tožnik (frezanje utorov v steno z ročno frezo, težko 4 do 5 kg z višino dela cca. 2,5 metra od tal in stojno višino cca. 1 meter od tal), ni nevarna dejavnost oziroma ni delo na višini, temveč delo na zavarovani višini, ki se lahko opravlja tudi s pomočjo A lestve (A oblike, lesena, brez kakršnekoli protizdrsne zaščite). Izvedenec je pojasnil, da bi bilo res varneje, če bi se delo opravljalo z odrom, vendar je povedal tudi, da se delo lahko opravlja tudi na lestvi in je varno, če se pravilno dela. Slednje pa pomeni, da zavarovanec toženke ni kršil nobenih varnostnih predpisov (zato ni podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke), poleg tega pa ne gre za delo, pri katerem bi pretila povečana nevarnost, ki je tudi z najstrožjimi ukrepi ni mogoče odvrniti oziroma se ji izogniti, torej ne gre za nevarno dejavnost v smislu 149. in nadaljnjih členov OZ, zato ni podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči 14. 1. 2020, ko je pri delu pri zavarovancu toženke padel z lestve. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je sodišče popolnoma napačno uporabilo določila Obligacijskega zakonika.1 Tožnik je ob zaslišanju jasno pojasnil, da je uporabljal šestklinsko lestev, ki je bila dolga približno 1,8 metra, da je delal utore v steno na višini približno 4,5 metra z ročno frezo, ki je bila težka 4 do 5 kg, nanjo pa je bil priključen še sesalec. Stal je na zadnjem klinu. Zavarovanec toženke ni opravil preiskave delovne nesreče. Izvedenec si višine stropa sploh ni ogledal, spuščenega stropa se ni odmikalo, da bi se moglo ugotoviti, kolikšna je višina med spuščenim stropom in ploščo. Tožnik pri padcu z zgolj enega metra od tal ne bi mogel zadobiti takšnih poškodb, kot jih je. Sodišče je nekritično sledilo izvedencu, kljub jasnim in konkretnim pripombam tožnika. Toženka ni z ničemer izkazala, kakšno lestev je tožnik takrat imel na razpolago, kako je lestev zgledala in ali je bila primerna. Tožnik je jasno zatrjeval, da lestev ni bila ustrezna. Izvedenec je sam ugotovil, da ni možno ugotoviti, katero lestev je uporabljal tožnik. Iz predloženega potrdila o vizualnem pregledu delovne opreme z dne 29. 11. 2019 ne izhaja, za kakšne lestve je šlo (lesene ali aluminijaste), kdo je proizvajalec lestev, kdaj so bile izdelane itd., na kar je tožnik opozoril, vendar se sodišče do tega ni z ničemer opredelilo. Nesprejemljivo je stališče izvedenca, da lestev ne potrebuje protizdrsne zaščite. Sodišče je navedlo, da naj bi tožnik imel opravljeno izobraževanje iz varstva pri delu, vendar se ni v ničemer opredelilo do okoliščin, ki jih je v zvezi s tem izobraževanjem izpostavil tožnik. Sodišče povzame mnenje izvedenca, da je do zdrsa in padca lahko prišlo le zaradi sunkovite reakcije tožnika, vendar ne pojasni, za kakšne sunkovite reakcije naj bi šlo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v zvezi z okoliščinami tožnikove delovne nesreče sporni štirje sklopi vprašanj:

1.) s kakšne višine je tožnik padel oziroma na kakšni višini je delal;

2.) ali je bila lestev ustrezna;

3.) ali je bil tožnik usposobljen za delo;

4.) ali je delo, ki ga je opravljal tožnik, nevarna dejavnost. _Glede višine, na kateri je tožnik delal:_

6. Pritožba obširno izpodbija ugotovitev sodišča, da je tožnik stal na lestvi z nogami cca en meter od tal in delal z rokami na višini 2,5 do 3 metre. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta graja ni utemeljena. V tožbi je tožnik trdil, da je stal na višini cca 2,5 metra od tal, trditev o tem, kako visoka je bila lestev in kako visoko od tal je delal, pa tožnik ni podal. V odgovoru na tožbo je toženka navedla, da je bila sporna lestev visoka le 1,74 metra, tožnik pa ni stal na vrhu, temveč na nižjih klinih, kar je tožnik v prvi pripravljalni vlogi pavšalno prerekal, ni pa povedal, kako visoka naj bi bila lestev. Torej tožnik sploh ni podal trditev o višini lestve in ni konkretizirano prerekal trditve toženke, da je bila lestev visoka 1,74 metra, zato se to dejstvo šteje za priznano (214. člen Zakona o pravdnem postopku2).

7. Na zaslišanju je izpovedal, da je rezal utor na višini 4,5 metra, lestev pa je bila visoka 1,8 metra. Navedbe, da naj bi na zaslišanju te okoliščine »jasno pojasnil,« so neupoštevne, saj izvedba dokaza (izpovedba na zaslišanju) ne more nadomestiti manjkajočih trditev (primerjaj 7. in 212. člen ZPP).

8. Pa tudi, če bi se upoštevalo to izpovedbo, preprost izračun pokaže, da je razlika med zatrjevano stojno in delovno višino 2,7 metra. Splošno je znano, da je košarkarski koš oddaljen od tal 3,05 m, spodnji rob košarkarske table pa 2,9 m;3 tožnik ni navedel, koliko je visok, ni trdil, da bil izredno visoke postave, zato pritožbeno sodišče šteje, da je njegova telesna višina nekje povprečna (okoli 180-185 cm). Splošno znano je, da tudi košarkarji, ki so nadpovprečno visoki, težko dosežejo spodnji rob table ali koša, ne da bi skočili. Očitno je, da povprečno visok moški, ki stoji na določeni površini, z dvignjenimi rokami (v katerih drži še orodje), ne more seči 2,7 metra višje od stojišča, torej v pritožbi izpostavljena izpovedba o delu na višini 4,5 metra in 1,8 metra visoki lestvi že fizikalno ne vzdrži presoje. Zato so neutemeljene vse obširne pritožbene navedbe v zvezi z višino, na kateri je tožnik delal, v zvezi s tem, kako je izvedenec ugotavljal to višino, kako so na ogledu merili višino, ali so odmikali spuščen strop itd. 9. Glede na zgoraj podane izmere je nepomembno, ali je tožnik stal na tretjem, četrtem ali zadnjem klinu lestve, saj se račun (ob višini lestve 1,74 m) fizikalno ne izide, pri čemer pritožbeno sodišče še pripominja, da je morala biti razdalja med tožnikovim stojiščem in višino tožnikovega dela še nekoliko večja od 2,7 metra, saj je splošno znano, da je zadnji klin lestve nekoliko pod najvišjo točko lestve.

10. Res je, kar navaja pritožba, da toženka ni prerekala, da so, preden je tožnik delal utore v steno, še odstranjevali luči, ventilatorje in kable, vendar toženka tega ni prerekala, ker tožnik teh dejstev sploh ni zatrjeval, temveč je o njih le izpovedoval na zaslišanju.

11. Navedbe, da če bi tožnik res stal na višini en meter od tal, ne bi mogel zadobiti takšnih poškodb, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), ki poleg tega tudi ni iz ničemer izkazana. Kljub temu pritožbeno sodišče pripominja, da tožnikove poškodbe niso bile posebno hude (delno raztrgan meniskus v kolenu, nekaj udarnin po telesu), tožnik pa je po padcu z delom nadaljeval in nezgodo prijavil šele naslednji dan.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenec ni pridobil dokumentacije v zvezi s preureditvijo delavnice v pisarno, saj tožnik takega dokaznega predloga ni podal, niti ni grajal procesne kršitve zaradi odločitve sodišča prve stopnje, da se izvedenca ne zasliši (286.b člen ZPP).

_Glede ustreznosti lestve:_

13. Neutemeljene so tudi obsežne pritožbene navedbe, da lestev, s katero je tožnik delal, ni bila ustrezna. Ne drži, da naj bi tožnik »jasno zatrjeval,« da lestev ni ustrezna in da toženka ni dokazala, kakšno lestev je tožnik imel na razpolago. Tožnik ni ničesar jasno trdil, le pavšalno je navajal, da lestev ni bila ustrezna; ni navedel niti višine lestve, toženkinih trditev o njeni višini pa ni konkretizirano prerekal. Trditveno in dokazno breme, s kakšno lestvijo je delal, je na tožniku in ne toženki.

14. Izvedenec in sodišče prve stopnje sta ugotovila, da je zavarovanec toženke imel pred nesrečo pregledane in certificirane vse lestve, s katerimi je razpolagal, kar omogoča sklep, da je bila zelo verjetno pregledana in certificirana tudi lestev, na kateri je tožnik delal. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz teh potrdil ni razvidno, za kakšne vrste lestev je šlo, saj, kot rečeno, tožnik o tem ni podal zadosti trditev. Izvedenec je v svojem mnenju ugotovil, da je tudi lestev, kakršno je opisal tožnik (lesena, A oblike, brez protizdrsnih zaščit na nogah in klinih), za takšno delo ustrezna in varna. Izvedenec je strokovnjak za področje varstva pri delu, zato lahko glede na svoje strokovno znanje kompetentno poda takšne zaključke in ni potrebno, da bi svoje zaključke še posebej podrobno utemeljeval, na primer s kakšnimi rezultati analiz, meritev ali preizkusov.

15. Izvedenec je strokovni pomočnik sodišča, ki odgovarja na strokovna vprašanja, o katerih sodišče nima ustreznega znanja. Izvedenec je torej del pravosodnega sistema v širšem smislu, je neodvisen, njegova vloga v postopku pa je, da sodišču pomaga oblikovati razloge o odločilnih dejstvih, glede katerih sodišče nima ustreznih strokovnih znanj. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje ocenilo kot prepričljivo in tudi pritožbeno sodišče v to nima dvomov. Posplošeno nasprotovanje ugotovitvam izvedenca teh zaključkov ne more omajati. Pritožbene navedbe, da sodišče ni odgovorilo na tožnikove pripombe na izvedensko mnenje, so pavšalne, saj pritožnik ne pove, na katere pripombe ni dobil odgovora; na kršitev pravice do izjave pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora biti kršitev te pravice zatrjevana konkretno: stranka mora pojasniti, na katero konkretno trditev sodišče ni dalo odgovora, in tudi, zakaj je bila ta trditev relevantna za izid postopka. Zgolj nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ni razlog za postavitev drugega izvedenca (primerjaj drugi odstavek 254. člena ZPP).

_Glede usposobljenosti tožnika za delo:_

16. Da je bil tožnik usposobljen za opravljanje dela, je sodišče prve stopnje utemeljilo ne le s potrdili o opravljenem teoretičnem in praktičnem preizkusu iz varstva pri delu, katerim tožnik sedaj neutemeljeno odreka verodostojnost, temveč tudi na podlagi tožnikove izpovedbe, da je za delo usposobljen. Tožnik je na zaslišanju (zapisnik z dne 24. 3. 2022, list. št. 57) jasno povedal, da je usposobljen za delo, ki ga opravlja in da je tudi opravil varstvo pri delu in zdravniški pregled. Glede na takšno jasno izjavo samega tožnika so deplasirane pritožbene navedbe, ki skušajo dokazati, da tožnik ni bil usposobljen za varno delo.

_Glede vprašanja, ali je bilo tožnikovo delo nevarna dejavnost:_

17. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenca za varstvo pri delu, da delo, kakršnega je opravljal tožnik (frezanje utorov v steno z ročno frezo, težko 4 do 5 kg4 z višino dela cca. 2,5 metra od tal in stojno višino cca. 1 meter od tal), ni nevarna dejavnost oziroma ni delo na višini, temveč delo na zavarovani višini, ki se lahko opravlja tudi s pomočjo A lestve. Izvedenec je tudi ugotovil, da je lestev, kakršno opisuje tožnik (A oblike, lesena, brez kakršnekoli protizdrsne zaščite) ustrezna in varna za konkretno delo.

18. Kot že povedano, je sodni izvedenec strokovnjak, ki lahko kompetentno poda odgovore na tovrstna vprašanja iz svoje stroke, teh ugotovitev pa pritožba ne more izpodbiti s posplošenim oporekanjem, da lestev ni bila ustrezna. Izvedenec je pojasnil, da bi bilo res varneje, če bi se delo opravljalo z odrom, vendar je povedal tudi, da se delo lahko opravlja tudi na lestvi in je varno, če se pravilno dela. Slednje pa pomeni, da zavarovanec toženke ni kršil nobenih varnostnih predpisov (zato ni podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke), poleg tega pa ne gre za delo, pri katerem bi pretila povečana nevarnost, ki je tudi z najstrožjimi ukrepi ni mogoče odvrniti oziroma se ji izogniti, torej ne gre za nevarno dejavnost v smislu 149. in nadaljnjih členov OZ, zato ni podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke.

_Preostale pritožbene navedbe:_

19. Pritožbe navedbe, da je sodišče »popolnoma napačno uporabilo določila OZ,« so vsebinsko povsem prazne in pavšalne, zato jih niti ni mogoče preizkusiti (pritožba ne pove, katera določila naj bi sodišče napačno uporabilo in v čem je napaka). Navedbe, da zavarovanec toženke ni opravil preiskave delovne nesreče, so nepomembne, saj pritožba ne pojasni, kakšno zvezo naj bi imelo to z vprašanjem krivdne ali objektivne odgovornosti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče šteje, da pri kratkotrajnem delu ni treba poskrbeti za varnost delavca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v konkretnem primeru glede na delo, ki ga je opravljal tožnik, za varnost poskrbljeno v skladu s standardi, za kar je imelo oporo v strokovnih ugotovitvah izvedenca.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni pojasnilo, kakšna naj bi bila sunkovita reakcija tožnika, ki naj bi povzročila padec. To po oceni pritožbenega sodišča ni potrebno, saj zadošča ugotovitev, da se je delo opravljalo v skladu s predpisi glede varnosti, da je bila lestev varnostno ustrezna in pregledana, tožnik pa ustrezno usposobljen (kar je bilo vse pojasnjeno v prejšnjih odstavkih); kako točno in zakaj je do padca prišlo, ni pomembno, saj delodajalcu ni mogoče naložiti obveznosti, da prepreči prav vsako možno nesrečo – to bi dejansko pomenilo, da se dela sploh ne more opravljati.

_Sklepno:_

21. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

22. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 < https://sl.wikipedia.org/wiki/Košarka > 4 Tožnik navaja, kar ni sporno, da je bila na frezo priključena še cev sesalca, vendar ne pove, koliko je bila ta cev dolga in debela, koliko je tehtala, iz kakšnega materiala je bila ipd.