Jedro

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači za čas od septembra 2003 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP in ne podzakonski akt (sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve – KVIAZ). KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu izplača razlike prenizko izplačanih neto plač za obdobje od septembra 2003 do novembra 2006, v znesku 16.432,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih v izreku navedenih neto zneskov od 6. dne v mesecu za razliko iz prejšnjega meseca, mu obračuna od razlike med dejansko izplačano ter pravilno obračunano bruto plačo v znesku 34.657,77 EUR vse zakonske pripadajoče prispevke in davke ter jih izplača zakonitim prejemnikom in mu povrne stroške postopka (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 280,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka (točka II Izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da so za to zadevo, ob očitni ustavnopravni dimenziji, bistvene določbe sklepov in odločitev Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve (v nadaljevanju KVIAZ), določbe 45. in 46. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94), 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/1992) ter zlasti 2. člena Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ZZDODP, Ur. l. RS, št. 19/97 s spremembami). Gre za različno rangirane predpise, ki se nanašajo na dve različni kategoriji funkcionarjev in ki niso pričeli hkrati veljati, zato je ključno vprašanje kaj in kdaj je veljalo za sodnike. Glede tega vprašanja so razlogi izpodbijane sodbe nejasni. V razlogih izpodbijane sodbe se navaja, da je bila v spornem obdobju osnova za obračun in izplačilo sodniških plač določena v ZZDODP. Postavitev ZSS izven kroga relevantnih predpisov bi bila smiselna le v primeru, če učinkov ne bi bilo. V primeru, ko se je sodniška plača, čeprav zgolj zaradi tehničnega poslovanja znižala, pa je takšno ravnanje ustavno in zakonsko nedopustno. Pomeni obiti zahteve po zagotovitvi stabilnega materialnopravnega položaja sodnikov in posledično prepovedi zniževanja sodniških plač, ko zato niso podani posebej utemeljeni razlogi. Glede tega vprašanja sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vprašanja ali gre pri 3. odstavku 2. člena ZZDODP dejansko le za odevanje sklepov KVIAZA v zakonsko obl(e)iko, kar je zatrjevano v tožbi ali za originarno določbo, ki že po jezikovni razlagi predpostavlja dodatno odločanje, kot je predvideno v ZSS. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz zakonodajalčevega ravnanja, kjer naj bi z ZZDODP hotel rešiti – modificirati obračunavanje plačne osnove, kar naj bi storil na način, da ni bil nihče prizadet. Takšno izhodišče ne upošteva predhodnih ravnanj KVIAZ, s katerim je bila mimo področnih zakonov že določena zmanjšana osnova za obračunavanje poslanskih in posledično sodniških plač. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila s tem vzpostavljena nova pravna podlaga za določanje sodniških plač, brez predhodne parlamentarne razprave o ustavnopravnih posledicah takšnega početja. V tem je namreč smisel varovalk iz ZSS, ki si jim je zakonodajalec očitno poskušal izogniti z obravnavo različnih fukcionarjev po „istem kopitu“. Če poseganje v plačo poslancev zaradi drugačne metodologije obračunavanja njene osnove ni problematično, to ne pomeni, da ne more biti takšno za sodnike. Zmanjšana osnova pri prvih morda nima nobenih posledic, pri drugih pa sta to že omenjeni obiti zahtev iz področnega zakona in nato še vrsto neustavnosti, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo s „tujimi“ razlogi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbami o nejasnosti razlogov izpodbijane sodbe pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Očitno je, da se tožnik ne strinja s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, vendar pa to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevanja bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa gre pri vprašanjih na katere opozarja pritožba prej za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kot pa za vprašanje navajanja razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pri tem ne navaja katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali pa jih je ugotovilo napačno. Dejansko so vse pritožbene navedbe, z izjemo tistih, ki smiselno uveljavljajo pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nanašajo na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80 % osnove. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači za čas od septembra 2003 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da je zmotno pritožbeno stališče, da je bila osnova za to obdobje določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom KVIAZ. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da je KVIAZ na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92) dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94) je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila, kot pravilno ugotavlja sodišča prve stopnje, enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. Navedeno pomeni, da je zmotna pritožbena trditev, da je bila osnova, ki jo je upoštevala določba 2. člena ZZDODP znižana s podzakonskim aktom. Sicer pa je bistveno to, da v spornem obdobju na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, osnovo za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP.

Navedeno pomeni, da ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, kateri od navedenih predpisov (ZSS, ZPos, ZZDODP, odločitev KVIAZ) je v spornem obdobju veljal za sodnike. V spornem obdobju, za katerega tožnik vtožuje razliko v plači, je kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, osnova za obračun sodniških plač bila določena v ZZDODP in ne s sklepom KVIAZ z dne 11. 2. 1993. Zmotno je pritožbeno stališče, da določbe 2. člena ZZDODP ni možno upoštevati, ker ni bil povzeta v ZSS oziroma ker tako znižana osnova za določitev sodniške plače ni bila opredeljena v ZSS. Določba 45. člena ZSS, kakršna je veljala v času sprejema ZZDODP, je povsem jasna in ne omogoča pritožbene interpretacije o potrebi po dodatnem odločanju v ZSS in o zakonskem preoblikovanju oziroma o odevanju sklepov KVIAZ v zakonsko obliko oziroma obleko. V skladu s 1. odstavkom 45. člena v navedenem obdobju veljavnega ZSS je bila osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plač poslanca. V 2. odstavku istega člena pa je bilo določeno, da se ta osnova glede na proračunske možnosti zniža za odstotek, ki ga določi Državni zbor za plače poslancev, in se usklajuje na enak način, kot se usklajuje osnova za obračun poslancev državnega zbora. S sprejemom ZZDODP je državni zbor ravnal v skladu s pooblastilom iz 45. člena takrat veljavnega ZSS. Na zakonitost in pravilnost obračuna tožnikove plače v spornem obdobju ne more vplivati morebitno nepravilno ravnanje Državnega zbora oziroma njegovo komisije v predhodnem obdobju.

Izpodbijana odločitev je v celoti skladna z enotno sodno prakso, do katere je prišlo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS v istovrstnem sporu VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010. Celo več, argumenti izpodbijane sodbe so enaki stališčem, ki jih je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi Pdp 884/2009 z dne 13. 12. 2012. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje tožbene trditve zavrnilo s „tujimi“ razlogi, se verjetno nanaša na upoštevanje sodne prakse, razvidne iz odločb pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS. Vendar pa upoštevanje uveljavljene in enotne sodne prakse ne more biti uspešen pritožbeni očitek, saj so sodišča v istovrstnih zadevah dolžna soditi enako.

Neutemeljene so pritožbene navedbo o protiustavnosti določb ZZDODP. Glede tega vprašanja se je Ustavno sodišče RS obsežno opredelilo v odločbi Up 919/2010 z dne 8. 11. 2012. V 20. točki obrazložitve te odločbe je Ustavno sodišče RS v zvezi s predlogom pritožnika, da naj oceni, ali so izpolnjeni pogoji za začetek postopka za oceno ustavnosti 45. člena ZSS, 2. člena ZZDODP in 24. člena ZPos navedlo, da ni razlogov, ki bi narekovali oceno ustavnosti zakonske ureditve, ki je bila podlaga za odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka v spornem obdobju tožniku pravilno in zakonito izplačevala plačo in da tožnik pri izplačilu ni bil prikrajšan zaradi domnevnega nezakonitega znižanja plač, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.