Jedro

Tožena stranka tožeče stranke ni pravočasno obvestila, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar opustitev obvestila ne povzroči nastopa domneve, da je sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Ni mogoče šteti, da delavec ostane na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če na delo pride, pa ga delodajalec z dela odstrani. Gre za zakonito sredstvo delodajalca, ki delavca, ki nima več veljavne pogodbe o zaposlitvi, odstrani z dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeči stranki zaposlitev prenehala nezakonito in da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 23. 1. 2012 do 22. 1. 2017 s toženo stranko, za ponovno zaposlitev pri toženi stranki na osnovi pogodbe o zaposlitvi, vrnitev na delo in priznanje pravice do bruto plače vojaka za naziv poddesetnik specialist po 23. plačnem razredu, kar znaša mesečno ... EUR bruto za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dni zapadlosti do plačila (točka I izreka, odločitev o 1. do 4. točki tožbenega zahtevka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s 1. do 4. točko tožbenega zahtevka, o katerih je bilo odločeno z delno sodbo (točka II izreka).

Zoper navedeno delno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Poleg tega predlaga, da pritožbeno sodišče, v kolikor bo sledilo razlagi 61. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Uradni list RS, št. 68/07), kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, prekine postopek in poda zahtevo za presojo ustavnosti, ker je razlaga, kot je bila sprejeta, v nasprotju z določbami Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je razlago 61. člena ZSSloV utemeljilo s sklicevanjem na sodno prakso, pri čemer je treba upoštevati, da je ta razlaga v nasprotju z voljo zakonodajalca. Tožeča stranka je zaupala, da sodišče prve stopnje pozna pravo in da bo sporno določbo uporabilo, tako kot se glasi in kot je skladno z njenim namenom. Na tak način bi sprejelo stališče, da je rok za obvestilo delavca o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delodajalca zavezujoč. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je svojo odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja tožene stranke, ki so v nasprotju z 61. členom ZSSloV. Tožena stranka je tožečo stranko prepozno obvestila, da ji pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne bo podaljšala. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje zmotno ugotovilo, ker je zmotno presodilo vsebino javne listine - zapisnika z uradnega razgovora z dne 16. 12. 2011, iz katerega je razvidno, da je bil v zvezi s tožečo stranko začet postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev v izpodbijani sodbi je nejasna, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje na eni strani ugotavlja, da je tožena stranka kršila zakonske določbe, hkrati pa zanemarja specialnost delovnega razmerja v vojski in zmotno uporabi materialno pravo. Poleg tega naredi nelogičen zaključek, da tožeča stranka ni ostala na delu po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ker tožena stranka tega ni želela. S tem je presodilo, da je odločilna volja tožene stranke in ne vsebina zakonskih določb, ki jih je kršila. Iz vsebine mnenja poveljnika A.A. z dne 28. 11. 2011 je razviden namen diskriminirati tožečo stranko zaradi uporabe pravnih sredstev zoper delodajalca in sindikalne dejavnosti. Takšno ravnanje ni dopustno, ker krši 6. in 6.a člen ZDR. Tožena stranka tudi ni ravnala skladno s splošnimi načeli vestnosti in poštenja ter skrbnosti. Prepozno obvestilo, da tožeči stranki delovnega razmerja ne bo podaljšala, je protipravno. Kot delodajalec je bila dolžna spoštovati zakonske roke. 120-dnevni rok je prekluziven, kar pomeni, da z njegovim iztekom delodajalec nima več pravice odločati o prenehanju delovnega razmerja oziroma delavcu preprečevati, da opravlja delo. O transformaciji - podaljšanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas - ni mogoče odločati na podlagi pretekle sodne prakse. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je sprejeta na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.). Pri zaposlenih v Slovenski vojski je situacija specifična, tako da niti ne gre za transformacijo, ampak za novacijo. Tožena stranka je tožečo stranko diskriminirala, ker ji obvestila ni izročila v zakonsko določenem roku. S tem, ko je tožečo stranko odstranila z dela, je izvrševala nedovoljeno samopomoč, da bi preprečila nastop zakonske domneve, da ima tožeča stranka sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je njenemu nedopustnemu ravnanju pritrdilo. Pri odločanju ni odgovorilo na bistvena vprašanja niti ni upoštevalo določb URS in zakonov, na katere je vezano. Svojo odločitev je oprlo na gramatikalno razlago 61. člena ZSSloV, pri tem pa zanemarilo pomen splošnih načel, na primer načela vestnosti in poštenja. Pri pogodbenem razmerju, ki ga ureja ZDR, morata biti za transformacijo izpolnjena sledeča pogoja: izražena volja delodajalca in potek pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Po ureditvi v ZSSloV pa je delodajalec o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi dolžan presojati 120 dni pred njenim iztekom, o svoji volji pa mora delavca pravočasno obvestiti, saj po izteku zakonsko določenega roka nastopi prekluzija in se šteje, da je pogodba o zaposlitvi podaljšana za enako obdobje, kot je bila sklenjena. Če delavec o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi ni pravočasno obveščen, je na delo tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi dolžan priti in mu delodajalec tega ne sme preprečiti. Tožeča stranka je po izteku pogodbe o zaposlitvi prišla na delo in se vključila v delovni proces, kar je razvidno iz dokaza o opravljenem uradnem razgovoru dne 23. 1. 2012. Samo oseba, ki je zaposlena v Slovenski vojski, se lahko udeležuje uradnih razgovorov, nezaposleni pa nimajo vstopa v vojaške objekte. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožeča stranka po izteku pogodbe o zaposlitvi prišla na delo. Delodajalci v zasebnem sektorju se prosto odločajo o sklepanju in podaljšanju pogodb o zaposlitvi. To pa ne velja za Slovensko vojsko, v okviru katere ima delodajalec sicer pravico odločati o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je omejen, saj mora odločitev sprejeti 120 dni pred iztekom pogodbe o zaposlitvi. Po poteku tega roka se šteje, da je pogodba o zaposlitvi podaljšana. V konkretnem primeru je tožena stranka tožečo stranko predhodno poslala na zdravstveni pregled, s tem je izkazala, da ima namen podaljšati pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali je pravica delodajalca, da kadarkoli odloči o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi, sorazmeren poseg v pravice delavca, zaposlenega v Slovenski vojski. Ugotovilo bi, da je tak delavec bolj obremenjen s posegi v njegove (človekove) pravice kot delavec v zasebnem sektorju. Sodišče prve stopnje ne bi smelo sodne prakse, temelječe na ZDR, uporabiti v konkretnem primeru. S tem je ravnalo v nasprotju s številnimi odločitvami Ustavnega sodišča RS (odločbe opr. št. Up-22/94, opr. št. Up-232/97, opr. št. Up-1802/08, opr. št. U-I-79/93, opr. št. U-I-57/92, opr. št. U-I-77/95, opr. št. U-I-393/96), iz katerih izhaja, da je kršena ustavna pravica do enake obravnave, če sodišča sodno prakso uporabljajo za odločitev v primerih, ki so drugačni.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano delno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti in nasprotij pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Tožeča stranka nadalje v pritožbi neutemeljeno izpostavlja nedovoljena razpolaganja tožene stranke. Za nedovoljena razpolaganja gre ob nasprotovanju prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Takšnih razpolaganj po tretjem odstavku 3. člena ZPP sodišče ne prizna. V tem sporu na strani tožene stranke ni bilo nedovoljenih razpolaganj. Ravnanja, ki jih omenja tožeča stranka v pritožbi, niso takšna nedovoljena razpolaganja, ampak so učinkovala v njunem medsebojnem razmerju.

Listina, na katero se sklicuje tožeča stranka (mnenje poveljnika A.A. z dne 28. 11. 2011), ni javna listina v smislu prvega odstavka 224. člena ZPP, ampak listina, ki je kot vsa preostala dokazna sredstva podvržena dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je njeno vsebino pravilno ocenilo in jo pri odločanju tudi ustrezno upoštevalo, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka bistvena dejstva. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 23. 1. 2007 do 22. 1. 2012. S pisnim obvestilom z dne 14. 12. 2011, ki je bilo vročeno 19. 12. 2011, je bila obveščena, da ji tožena stranka ne bo ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Takšno odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi mnenja podpolkovnika A.A. z dne 28. 11. 2011. Tožeča stranka je kljub obvestilom naslednji dan po izteku pogodbe o zaposlitvi dne 23. 1. 2012 prišla na delo. Tožena stranka jo je z dela odstranila s pomočjo vojaške policije.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na prvi odstavek 75. člena ZDR, ki določa prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas z iztekom časa, za katerega je sklenjena, in 61. člen ZSSloV. Te določbe ni interpretiralo v nasprotju z ustavnimi določbami. Predlog tožeče stranke, da pritožbeno sodišče postopek prekine in vloži zahtevo pri Ustavnemu sodišču RS, ni utemeljen. Redno (delovno) sodišče je tisto, ki je pristojno interpretirati zakonsko določbo, pri čemer o tem, katera razlaga je pravilna, ne odloča Ustavno sodišče RS. Ustavno sodišče RS odloča le o ustavnosti zakonov oziroma o tem, ali se z razlago in odločitvijo sodišča posega v ustavne pravice. V konkretnem primeru pa do takšnega posega po oceni pritožbenega sodišča ni prišlo, pa tudi razlaga sporne določbe ZSSloV, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni protiustavna. Glede na to niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS; Uradni list RS, št. 15/94 in nadalj.), ob katerih sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti.

Skladno z 61. členom ZSSloV se vojaški osebi pisno ponudi podaljšanje pogodbe o zaposlitvi najpozneje 120 dni pred iztekom s pogodbo o zaposlitvi določenega roka. Na enak način in v enakem roku je obveščena oseba, ki se ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšala. Če poteče pogodbeno dogovorjeni rok, pa pogodba o zaposlitvi ni podaljšana niti ni oseba obveščena v roku, da ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana, in oseba ostane na delu, se šteje, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje kot prvotno pogodbo.

Pritožbene navedbe, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonito prenehala, ker tožeča stranka ni bila pravočasno (120 dnevni rok) obveščena o tem, da pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana, niso utemeljene. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da drži, da tožena stranka tožeče stranke ni pravočasno obvestila, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar opustitev obvestila ne povzroči nastopa domneve, da je sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Za zaključek, da je med strankama sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, bi morala biti izpolnjena dva pogoja, da tožeča stranka ne bi bila obveščena in da bi ostala na delu po izteku časa. Ta dva pogoja pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nista bila izpolnjena.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju utemeljeno upoštevalo sodno prakso glede vprašanja, kdaj se šteje, da delavec ostane na delu po izteku časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. V zvezi s tem vprašanjem gre pri tožeči stranki za enako situacijo kot pri delavcih, ki niso zaposleni v Slovenski vojski. Za vse delavce velja enako: ni mogoče šteti, da delavec ostane na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če na delo pride, pa ga delodajalec z dela odstrani. Pri tem ne gre za samovoljo, kot navaja pritožba. Gre za povsem zakonito sredstvo delodajalca, ki delavca, ki nima več veljavne pogodbe o zaposlitvi, odstrani z dela. Sam prihod na delo ali udeležba na razgovoru pa tudi ne pomeni, da delavec ostane na delu in delo opravlja, da bi lahko šteli, da so izpolnjeni pogoji po ZSSloV za nastop domneve, da je sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Dejstvo, da je tožena stranka pred odločitvijo, da tožeči stranki po izteku časa, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ne bo ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, začela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za odločitev ni bistveno. Pri tem je tožena stranka ravnala po zakonskih določbah, ki delodajalcu kot pogodbeni stranki omogočajo enostransko prekinitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (80. člen ZDR). Postopka odpovedi tožena stranka tudi ni bila dolžna zaključiti, lahko je počakala na iztek pogodbe o zaposlitvi, ko je toženi stranki že zgolj zaradi tega dejstva delovno razmerje prenehalo (75. člen ZDR).

Do navedb v pritožbi, ki se nanašajo na razloge za postopek odpovedi in diskriminacijo, se pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP), ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe in zakonitosti odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi niso bistvene. Bistvene so za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, o katerem sodišče prve stopnje, ker je izdalo delno sodbo, še ni odločilo (314. člen ZPP).

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije priglašene stroške pritožbe, ker v pritožbenem postopku ni uspela.