Jedro

Oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito in ga mora po tožbi tožnika izprazniti. Toženec kot podstanovalec v času uveljavitve SZ ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, ker dotlej še ni poteklo dve leti od njegove vselitve v stanovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da se je tožena stranka z družino dolžna izseliti iz dvosobnega stanovanja v izmeri 54,14 m2 v 12. nadstropju hiše in izročiti tožeči stranki v 60. dneh pod izvršbo. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečim strankam Občini Brezovica, Vodice, Ig, Škofljica in Medvode 121.136,00 SIT pravdnih stroškov ter Mestni občini Ljubljana 56.810,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj podrejeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sicer res, da tožena stranka z lastnikom stanovanja nima sklenjene najemne pogodbe po določilih Stanovanjskega zakona, ker ji lastnik po 147. čl. SZ ni ponudil sklenitev najemne pogodbe. Dalje tožena stranka podrobno opisuje okoliščine v zvezi s sklenitivjo pogodbe o prodaji spornega stanovanja prejšnji imetnici stanovanjske pravice L. D., pri kateri je bila tožena stranka podnajemnica, ter njej podrejena. Ni sporno, da je toženka od leta 1982 negovala in skrbela za A. K., ki je stanovala na v Ljubljani in ki je bila stara mama L. D. Po smrti A. K. pa je L. D. podedovala trosobno stanovanje na A, po dogovoru pa se je toženka preselila v stanovanje B, katerega imetnica stanovanjske pravice je bila Dolganova. Ker se finančni aranžman v zvezi z odkupom stanovanja ni uresničil, je prišlo do nesoglasij in odpovedi stanovanjskega razmerja ter do tožbe in tega spora. Toženka še naprej trdi, da se je v sporno stanovanje vselila že 1989 in ne tako kot je navedeno v podnajemniški pogodbi. Tožena stranka se podrejeno pritožuje tudi na odmero stroškov, katere ni mogla preveriti glede na razloge sodbe. Meni tudi, da Stanovanjski sklad ljubljanskih občin ni aktivno legitimiran v tem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je treba šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevku tožeče stranke. Upoštevaje izvedene dokaze ter zbrane podatke v spisu je v izpodbijani sodbi utemeljeno ugotovilo, da se je tožena stranka v stanovanje na B vselila 1.1.1990 in ne že poleti 1989, kot je naknadno zatrjevala toženka in na kar se tožena stranka sklicuje znova tudi v pritožbi. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavaljanja. Ko se tožena stranka v pritožbi sklicuje, da je preprosta delavka in prava neuka stranka ter zatrjuje, da se je v sporno stanovanje vselila že 1989 in ne tako kot je navedeno v podnajemniški pogodbi, sodišče druge stopnje opozarja, da je toženka v pravdi pod opr. št. P 246/92 kot tožnica po svojem pooblaščencu med drugim v tožbi navajala, da stanovanje (B) uporablja v celoti že od začetka 1990 letađ Ob takem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zaključilo, da tožena stranka v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (19.10.1991) ni imela statusa imetnika stanovanjske pravice, saj dotlej še ni poteklo dve leti od vselitve tožene stranke v sporno stanovanje. Ob ugotovitvi, da tožena stranka nima s tožečo stranko sklenjene najemne pogodbe in uporablja stanovanje nezakonito, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je v skladu z določilom 58. in 59. čl. ZPP ugodilo zahtevku tožeče stranke. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča tudi odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka.

Okoliščine in dejstva na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve o zahtevku. Sicer pa tožena stranka v pritožbi niti ni predlagala kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi proti odločitvi o pravdnih stroških. Iz podatkov v spisu izhaja, da je Mestno občino Ljubljana v postopku zastopala D. K., odvetnica v Ljubljani, tožeče stranke Občino Brezovica, Občino Vodice, Občino Ig, Občino Škofljica in Občino Medvode pa je zastopal B. T., odvetnik v Ljubljani. Oba pooblaščenca tožečih strank pa sta na glavni obravnavi dne 19.10.1998 vložila ločena stroškovnika (list. št. 44 in 45). Po preveritvi stroškovnikov je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnjeo odmerilo pravdne stroške tožečim strankam v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo. Sodišče druge stopnje se tudi strinja s pravilnim stališčem sodišča druge stopnje o aktivni legitimaciji Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin v tej pravdi.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene strake kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 368. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.