Jedro

Pravico do revizije si je mogoče zagotoviti samo z navedbo zadostne vrednosti spornega predmeta v tožbi. Če tožeča stranka to opusti, ima tožena stranka možnost navesti vrednost spora v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku za glavno obravnavo, dokler se ne spusti v obravnavanje glavne stvari.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se morata toženca izseliti iz dvosobnega stanovanja v 12. nadstropju hiše v Ljubljani in to stanovanje izročiti tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da razveljavi sodbi prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je revizija dovoljena, ker znaša vrednost spornega predmeta 100.000,00 SIT.

Uporabiti je treba prejšnji Zakon o pravdnem postopku. Zmotna uporaba materialnega prava je v tem, da so vsa odločilna dejstva zmotno ugotovljena, v posledici tega pa je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizija je bila vročena tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V tožbi z dne 24.3.1994 vrednost spornega predmeta ni navedena, prav tako ne v pripravljalnem spisu tožeče stranke z dne 29.8.1995. Na prvi glavni obravnavi dne 15.12.1997 je tožena stranka podala odgovor na tožbo, vendar vrednosti spornega predmeta ni omenila. Tudi tožeča stranka v zvezi s tem ni navedla ničesar. Nato je tožena stranka v vlogi, ki jo je imenovala odgovor na tožbo z dne 20.1.1998, predlagala sodišču, da pozove tožečo stranko, naj določi vrednost spornega predmeta. Na naslednji glavni obravnavi je tožeča stranka navedla, da je vrednost spornega predmeta 100.000,00 SIT.

V premoženjskopravnih sporih z nedenarnim zahtevkom revizije ni, če vrednost spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi, ne presega zneska 80.000,00 SIT (3. odstavek 382. člena ZPP v zvezi z 9. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Ur.l. RS št. 55/92). Odločilna je vrednost, ki je navedena v tožbi (2. odstavek 40. člena, 2. odstavek 186. člena in 3. odstavek 382. člena ZPP). To pomeni, da si je mogoče zagotoviti pravico do revizije samo z navedbo zadostne vrednosti spornega predmeta v tožbi. Če tožeča stranka to opusti, ima tožena stranka možnost navesti vrednost spora v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku za glavno obravnavo, dokler se ne spusti v obravnavanje glavne stvari. V tej zadevi nobena od strank ni ravnala tako, da bi zagotovila možnost revizije. Tožeča stranka je navedla vrednost spora šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 21.1.1998, potem ko je tožena stranka na prvi glavni obravnavi dne 15.12.1997 že podala odgovor na tožbo in se je že začelo dokazovanje. Zakasnela navedba vrednosti spornega predmeta ne vpliva na pravico do revizije. Pomen ima lahko za druga vprašanja, na primer za odmero taks in odvetniške nagrade. Tožena stranka v odgovoru na tožbo na prvi glavni obravnavi dne 15.12.1997 vrednosti spornega predmeta ni omenila. V svoji vlogi z dne 20.1.1998, ki je po vsebini dopolnitev odgovora na tožbo, pa je le predlagala sodišču, naj pozove tožečo stranko, da glede tega dopolni tožbo. Ker se je pred tem na obravnavi dne 15.12.1997 že spustila v obravnavanje glavne stvari, njen predlog ne more vplivati na pridobitev pravice do revizije.

Takšno razlago določb 2. odstavka 40. člena in 3. odstavka 382. člena ZPP je sprejela sodna praksa, ki je izražena v pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 18. in 19. junija 1992 (Poročilo o sodni praksi VS RS I/92).

Glede na navedeno niso izpolnjene predpostavke za dovoljenost revizije. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrglo (392. člen ZPP).