Jedro

Splošni pogoji so del prevozne pogodbe, torej so del pogodbenega materialnega prava, ki ga je potrebno pri realizaciji pravic in obveznosti strank upoštevati. Stranki pogodbe se sicer lahko dogovorita drugače, kot to določajo splošni pogoji, vendar pa mora drugačen dogovor izrecno in nedvoumno izhajati iz sklenjene pogodbe.

Zakonske norme se uporabijo takrat, kadar stranki s pogodbo določenega vprašanja nista uredili in slednjega ne urejajo niti splošni pogoji. Če je odgovornost pošiljatelja v splošnih pogojih določena navkljub izrecnem dogovoru strank o plačilu prevoza s strani prevzemnika, je toliko bolj šteti, da je slednja predpisana tudi za primer, ko stranki plačnika nista določili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki, 1437 Ig 126/2007 z dne 31. 08. 2007 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.556,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožeča stranka dne 07. 11. 2012 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Ker je do izbrisa prišlo v pritožbenem postopku potem, ko so bila opravljena vsa pritožbena procesna dejanja oziroma so potekli roki zanje, lahko sodišče druge stopnje odloči o pritožbi tožene stranke (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, III Ips 59/2002 z dne 05. 12. 2002).

6. Tožeča stranka kot prevoznik od tožene stranke kot pošiljatelja s tožbenim zahtevkom terja plačilo po računu št. 07000057 z dne 04. 04. 2007 (A1) za opravljenih devet prevozov na relaciji L. – M. – V. – A.. Bistvena za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je presoja odgovornosti tožeče stranke skladno z določbo 7.1 člena splošnih pogojev poslovanja v mednarodnem cestnem tovornem prometu, natisnjenimi na hrbtni strani tovornih listov CMR (v nadaljevanju splošni pogoji). Stranki namreč navedeno določbo tolmačita različno, sodišče prve stopnje pa je pritrdilo tolmačenju tožeče stranke. Skladno s slednjim dejstvo, da stranki ob izpolnjevanju tovornih listov nista izpolnili rubrike 14 in s tem določili plačnika prevoza (pošiljatelja in/ali prevzemnika), pošiljatelja ne razbremeni obveznosti plačila prevoza. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje strinja.

7. Splošni pogoji so del prevozne pogodbe, torej so del pogodbenega materialnega prava, ki ga je potrebno pri realizaciji pravic in obveznosti strank upoštevati. Stranki pogodbe se sicer lahko dogovorita drugače, kot to določajo splošni pogoji, vendar pa mora drugačen dogovor izrecno in nedvoumno izhajati iz sklenjene pogodbe. Nadalje je potrebno upoštevati, da splošni pogoji kot pogodbeno materialno pravo stranki zavezujejo pred dispozitivnimi zakonskimi določbami (v zadevnem primeru določbo 677. in 688. člena Obligacijskega zakonika, OZ), kar drugače pomeni, da se „splošne“ zakonske norme uporabijo takrat, kadar stranki s pogodbo določenega vprašanja nista uredili in slednjega ne urejajo niti splošni pogoji.

8. 7.1 točka splošnih pogojev določa odgovornost pošiljatelja za plačilo voznine tudi v primeru, če je uporabljeno določilo „plača prejemnik“, torej tudi če sta stranki v rubriki 14 tovornega lista kot plačnika izrecno določili le prejemnika. Nadalje pa je potrebno presoditi, ali se navedena določba splošnih pogojev uporablja tudi za primer, ko stranki v tovornem listu plačnika voznine sploh nista določili, torej rubrike številka 14 nista izpolnili, kot je bil primer v zadevnem sporu. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da besedilo 7.1 točke splošnih pogojev določa odgovornost pošiljatelja tudi za takšen primer. Če je odgovornost pošiljatelja v splošnih pogojih določena navkljub izrecnem dogovoru strank o plačilu prevoza s strani prevzemnika, je toliko bolj šteti, da je slednja predpisana tudi za primer, ko stranki plačnika nista določili. Drugačne interpretacije besedilo 7.1 točka splošnih pogojev ne omogoča, saj uporabe ne omejuje zgolj na primer, ko je rubrika 14 tovornega lista izpolnjena. Oziroma drugače (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje): besedilo, da voznino plača pošiljatelj tudi, če je kot plačnik naveden prevzemnik, ne omogoča zaključka, da je odgovornost pošiljatelja določena le za primer, da je prevzemnik določen kot plačnik. Ker sta stranki, upoštevaje splošne pogoje, ki dopolnjujejo pogodbo o prevozu tovora, določili prejemnika, je sklicevanje na zakonsko normo po 677. členu OZ neutemeljeno.

9. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje ne spremeni sklicevanje pritožbe na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1407/2003 z dne 23. 06. 2005. V navedeni zadevi sodišče namreč ni presojalo splošnih pogojev, ki predstavljajo materialnopravno podlago v zadevnem sporu.

10. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ustnim odgovorom med strankama o tem, da bo plačnik prevoza prevzemnik. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tudi takšen dogovor ne bi razbremenil tožene stranke odgovornosti za plačilo, saj je skladno s splošnimi pogoji le ta določena tudi za primer, ko stranki za plačnika izbereta zgolj prevzemnika. Ker dejstvo zatrjevanega ustnega dogovora ne bi vplivalo na odločitev o zadevi, izvedba dokazov (zaslišanje prič in elektronska korespondenca) v ta namen ni bila potrebna in je dokazne predloge sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, razlogi za zavrnitev pa izhajajo iz obrazložitve sodišča prve stopnje o nepotrebnosti ugotavljanja navedenega dejstva.

11. Nadalje se kot nerelevantno izkaže navajanje tožene stranke v zvezi z neugotovljenim dejanskim stanjem o predhodnih naročilih prevozov s strani tožene stranke, saj je predmet spora v zadevnem primeru dogovor o plačilu prevozov po vtoževanem računu, na katerega pa morebitno predhodno drugače sklenjeni predhodni dogovori med pravdnima strankama ne vplivajo.

12. Da tožeča stranka prevozov s strani prevzemnika tovora ni dobila plačanih, je zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi tožena stranka sama (glej tč. 2 ugovora zoper sklep o izvršbi z dne 27. 09. 2007, list. št. 8 in zadnji odstavek tč. 2 pripravljalne vloge z dne 05. 10. 2010, list. št. 23). (Ne)plačilo voznine v postopku pred sodiščem prve stopnje tako ni bilo sporno, zatorej njegovo ugotavljanje ni bilo potrebno (214. člen ZPP).

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje pomanjkljivosti v obrazložitvi stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Ustaljena sodna praksa je, da sodišče preveri utemeljenost priglašenih stroškov na samih stroškovnikih (tožeča stranka je stroške priglasila na naroku dne 24. 10. 2011), tako da priznane odkljuka, nepriznane pa prečrta ali vpiše nižje stroške od priglašenih. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, zato je imela tožena stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju oziroma nepriznanju določenih stroškov, česar pa ni storila.

14. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo tožeče stranke ni pripomogel k rešitvi zadeve, je šteti, da stroški sestave odgovora niso bili potrebni in jih nosi tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).