Jedro

Vprašanja in razlogi, s katerimi tožnica utemeljuje dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera, ne izkazujejo izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša revizijske stroške.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Mozirje, št. 321-19/92 z dne 16. 10. 2014, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-61/2014/2 z dne 29. 1. 2015. Prvostopenjski organ je z navedeno odločbo zavrnil tožničin zahtevek za vračilo nekdanjih parc. št. 15 in 16 k. o... Ugotovil je, da je tožnica nepremičnino že pred izdajo akta o podržavljenju prodala in ji zato nista bili podržavljeni oziroma tožnici ni bila povzročena krivica. V času podržavljenja pogodba sicer še ni bila izvedena v zemljiški knjigi, temveč je bila izvedena šele po podržavljenju z dodatnimi upravnimi odločbami. Revidentka v postopku ni uveljavljala neveljavnosti kupoprodajne pogodbe. Okoliščin, iz katerih bi izhajala njena neveljavnost, tudi upravni organ ni ugotovil. Tožena stranka je revidentkino pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. To stališče je skladno z Ustavo RS (glej npr.: odločbe Ustavnega sodišča RS Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009).

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Revidentka uveljavlja, da gre v obravnavani zadevi za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in za odločitev o več pomembnih pravnih vprašanjih. Navaja, da izpodbijana sodba odstopa od stališča, da je denacionalizacijski upravičenec oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno in na katero se praviloma glasi tudi akt o podržavljenju. V primeru pa, ko se ta ne ujema v celoti z zemljiškoknjižnim stanjem ob podržavljenju, je za ugotavljanje upravičenca treba upoštevati tudi dokaze, s katerimi se dokazuje nasprotno lastniško stanje. Sklicuje se na sodne odločbe Vrhovnega sodišča U 1765/94 z dne 27. 2. 1997, U 205/93 z dne 19. 1. 1995 in U 236/94 z dne 11. 6. 1997. Po njenem mnenju navedeno pomeni, da spremembe lastništva, nastale po pravnomočnosti akta o podržavljenju, na osebo denacionalizacijskega upravičenca ne morejo in ne smejo vplivati. Kot pomembna pravna vprašanja pa zastavlja naslednja vprašanja: (1) ali lahko na položaj denacionalizacijskega upravičenca vplivajo oblastveni akti in spremembe lastništva, ki so nastali po pravnomočnosti akta o podržavljenju, in ali to predstavlja poseg v zajamčene pričakovalne pravice do zasebne lastnine iz vračila podržavljenega premoženja; (2) ali lahko organ oziroma sodišče poseže v pravnomočno odločbo o nacionalizaciji zaradi kasnejšega pravnega stanja podržavljenega premoženja, ki je bilo realizirano v postopku po pravnomočnosti odločbe o nacionalizaciji in v katerem denacionalizacijski upravičenec ni mogel sodelovati; (3) ali lahko organ oziroma sodišče zavrne zahtevek za denacionalizacijo, če ugotovi, da se v času pravnomočnosti odločbe o nacionalizaciji skladata tako odločba o nacionalizaciji kakor tudi pravno in zemljiškoknjižno stanje podržavljenih nepremičnin.

8. Navedena vprašanja in razlogi, s katerimi tožnica utemeljuje dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, se nanašajo na isto pravno problematiko, to je vpliv lastniških sprememb po pravnomočnosti akta o podržavljenju na položaj denacionalizacijskega upravičenca. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z njimi ni izkazala izpolnjenosti obeh uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Izpodbijana odločitev namreč temelji na ugotovitvi, da obravnavani zemljišči (revidentki) sploh nista bili podržavljeni. Iz izpodbijane sodbe in odločb upravnih organov sicer izhaja, da je bil izdan akt o podržavljenju, tj. odločba Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana, št. 983/51 z dne 17. 9. 1947, ki se glasi na pravno prednico revidentke. Ugotovljeno pa je bilo tudi, in na tem temelji odločitev, da je bil potem, ko je bil v zemljiški knjigi opravljen prenos obravnavanih nepremičnin v splošno ljudsko premoženje, na podlagi potrdila KLO Nazarje z dne 28. 12. 1949 in odpisnega dovolila z dne 11. 4. 1951, iz katerih izhaja, da je revidentkina pravna prednica že pred vojno obravnavani nepremičnini prodala A. A., izveden prenos teh nepremičnin v zemljiškoknjižni vložek, v katerem je bila vpisana lastninska pravica na kupko.

9. Namen denacionalizacije je v popravi krivic, ki jih je država lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej storila z njegovim odvzemom premoženja brez ustreznega nadomestila. Denacionalizacijski upravičenec je zato tista oseba, ki ji je bilo premoženje (dejansko) odvzeto in se nanjo praviloma glasi tudi akt o podržavljenju. Če akt o podržavljenju odraža drugačno lastninsko stanje premoženja ob podržavljenju in to stanje izhaja tudi iz drugih dokazov, je pri ugotavljanju upravičenca treba upoštevati tudi dokaze, s katerimi se dokazuje drugačno lastninsko stanje (prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 518/2003 z dne 1. 6. 2005, I Up 134/2004 z dne 5. 10. 2005, I Up 134/2004 z dne 5. 10. 2005, I Up 1484/2003 z dne 15. 12. 2005). Če se akt o podržavljenju ne ujema v celoti z zemljiškoknjižnim stanjem ob podržavljenju nepremičnine, je pri ugotavljanju denacionalizacijskih upravičencev treba upoštevati tudi druge dokaze in ne le zemljiškoknjižno stanje (sodni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 1484/2003, U 470/96). Vprašanje, kdo je bil lastnik premoženja ob podržavljenju, je z vidika denacionalizacijskega postopka predhodno vprašanje. V skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je to predhodno vprašanje, ki ga lahko prvostopni upravni organ rešuje sam (sodba Vrhovnega sodišča I Up 134/2004 z dne 5. 10. 2005).

10. Kaj drugega ne izhaja niti iz sodnih odločb Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje revidentka, in sicer U 1765/94, ki jo je treba brati v zvezi s sodbo I Up 134/2004, izdano v isti zadevi, in U 205/93, ki se nanaša na specifično ureditev denacionalizacije po 31. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in lastninjenje na podlagi kasneje sprejetega Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Revidentka dovoljenosti revizije ni izkazala niti s sklicevanjem na v sodbi U 236/94 z dne 11. 6. 1997 zavzeto stališče, da v denacionalizacijskem postopku ni mogoče dokazovati, da je bilo premoženje podržavljeno drugi osebi, kot je navedena v aktu o podržavljenju. Stališče, ki je bilo v nadaljnji praksi Vrhovnega sodišča preseženo (prim. 9. točko obrazložitve tega sklepa), za ta primer niti ni relevantno, saj je bilo v obravnavani zadevi neposredno po podržavljenju z nadaljnjimi akti upravnih organov vzpostavljeno lastninsko stanje v korist kupke.

11. Ker revidentka izpolnjenosti uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

12. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).