Jedro

Lastninski dokazi, ki se nahajajo v upravnih spisih, izkazujejo, da je tožnica prodala sporni zemljišči pred podržavljenjem, kar ne glede na v aktu o podržavljenju navedeni zemljišči in neizvršitev neposredno kupne pogodbe iz leta 1939 v zemljiški knjigi pomeni, da tožnica do vračila teh zemljišč po ZDen ni upravičena, ker ji ti nista bili podržavljeni. Obravnavani zemljišči tako ne moreta biti predmet podržavljenja, ker v času podržavljenja nista bili (več) v lasti pravne prednice tožnice. S tem pa je tudi izkazano, da bi bila tožnica obogatena, če bi ji bilo premoženje, ki ji ni bilo podržavljeno, vrnjeno v obravnavanem postopku denacionalizacije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo zavrnil zahtevek tožnice za vračilo nekdanjih parc. št. 1003 in 1005/11 k.o. ..., ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani in da bo o preostalem delu zahtevku odločeno s posebno odločbo. V obrazložitvi je navedel, da sta bili obravnavani parceli podržavljeni z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana, št. 983/51 z dne 17. 9. 1947, izdani na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS. Zemljišča so bila podržavljena brez odškodnine. T parceli sta bili v 1938 predmet pravnega prometa med A. kot prodajalko in B.B. kot kupko, kar izhaja iz potrdila KLO Nazarje z dne 28. 12. 1949 in odpisnega dovolila z dne 11. 4. 1951. Pogodba v času podržavljenja še ni bila izvedena v zemljiški knjigi, bila pa je izvedena po podržavljenju, z dodatnimi upravnimi odločbami, ki so omogočile zemljiškoknjižno izvedbo, ker je bil v zemljiški knjigi zaradi podržavljenja že vpis na SLP. Po pravilih stvarnega prava sklenitev pravnega posla ob dejstvu, da prodajna pogodba pred podržavljenjem ni bila izvedena v zemljiški knjigi, ni imela za posledico prehoda lastninske pravice od prodajalke na kupko. Za pravni prenos nekoč in danes je bil predpisan kumulativno dosežen pridobitni naslov (pisna pogodba) in pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo). Kljub temu pa je tožnica do denacionalizacije upravičena le, da ji je bila povzročena krivica. Ker je tožnica zemljišča prodala pred podržavljenjem in s podržavljanjem ni bila oškodovana, ji ni bila povzročena krivica. Če bi ji organ priznal denacionalizacijo za ti zemljišči, bi bila neupravičeno okoriščena. To pa ni namen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V postopku tožnica ni uveljavljala neveljavnosti kupne pogodbe, tudi organ ni zaznal okoliščin, ki bi kazale na to, da pogodba ni bila veljavna. Pogodba je bila v času sklenitve pravnega posla sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Listinski dokazi tudi izkazujejo, da sta bili parceli v dejanski posesti in uporabi B.B. že od sklenitve kupne pogodbe dalje, ne glede na dejstvo, da ni bilo zemljiškoknjižnega prenosa. V potrdilu KLO Nazarje z dne 28. 12. 1949 je zapisano na podlagi izjav dveh prič, da je bila kupna pogodba pravnomočna, kupnina plačana in da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvedbo prepisa, ki pa ni bil izveden zaradi vojne situacije. Organ je zato zavrnil zahtevek tožnice.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in potrdil odločbo prvostopnega organa.

Tožnica je v tožbi navedla, da je v zadevi odločilno le, ali sta bili ti dve parceli podržavljeni tožnici ali komu drugemu. Jasno je, da sta bili tožnici. Kakršnakoli pogodba (ni niti jasno, ali je bila sklenjena leta 1938 ali 1939) ne obstaja, tako, da je nesmiselno stališče organa, da bi morala tožnica uveljavljati neveljavnost te pogodbe. Iz spisa nesporno izhaja naslednje: da sta bili zemljišči podržavljeni tožnici, da je postala odločba o nacionalizaciji pravnomočna najkasneje 2. 4. 1951, da zemljiškoknjižni odpis na kupko ni bil izveden na podlagi pogodbe, temveč na podlagi odpisnega dovolila (oblastnega akta) šele 16. 4. 1951, kar je tudi po pravnomočnosti odločbe o podržavljenju. Odpisno dovoljenje je očitno nastalo takrat, kot tožnica ni mogla več uveljavljati svojih lastniških interesov, saj so ji bile vse nepremičnine podržavljene. Obstoj pogodbe je zatrjevala samo kupka, saj tudi iz odpisnega dovoljenja ne izhaja, da bi razpolagali s kakšno pogodbo. Iz odpisnega dovoljenja izhaja, da stranke niso bile enotne niti glede datuma domnevne sklenitve kupne pogodbe, niti kdo jo je sploh sklenil. Iz teh dokumentov tudi izhaja, da je bila B.B. izseljena 1942, njeno premoženje pa zaplenjeno, tako da zagotovo ne drži, kot zatrjuje prvostopni organ, namreč, da sta bili ti dve parceli v dejanski posesti in uporabi B.B. že od sklenitve prodajne pogodbe leta 1939. Iz tega dovoljenja tudi ni razvidno, da naj bi tedanji upravni in sodni organi ugotovili, da ti dve parceli nista bili predmet podržavljenja, kot trdi organ. Vse te ugotovitve so v nasprotju z dokumenti spisa. To pa pomeni absolutno kršitev določb postopka. Pravilno je tako edino stališče drugostopnega organa v odločbi z dne 11. 9. 2012, po katerem je bila B.B. na obravnavanih nepremičninah vpisana v zemljiško knjigo na podlagi odpisnega dovoljenja šele 11. 4. 1951, tako da ti dve parceli ob podržavljenju še nista postali last kupke ter sta lahko predmet vračanja v postopku denacionalizacije. Tako tudi sodna praksa (U 1765/94 z dne 27. 2. 1997). Tožnica pa tudi v ničemer ni bila obogatena, tako da če to toženka ugotovi, naj to tudi obrazloži in opre na dokaze. Če bi tožnica prejela kakršnokoli odškodnino za ti dve parceli, bi se ta upoštevala po 72. členu ZDen. Predlagala je, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi, odpravi delno odločbo in s sodbo samo odloči o stvari, podrejeno, da zadevo vrne v ponoven postopek toženki z ustreznimi napotki, v vsakem primeru pa toženki naloži, da ji povrne stroške postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi tožničine zahteve za denacionalizacijo parc. št. 1003 in 1005/11, k.o. ...

Organ je izpodbijano odločitev sprejel, ker je ugotovil, da listinski dokazi (potrdilo KLO Nazarje z dne 28. 12. 1949, odpisno dovoljenje z dne 16. 4. 1951, ki ga je izdal OLO, historični zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. 1003 in 1005/11, k.o. ...) izkazujejo, da je tožnica prodala obravnavani zemljišči pred podržavljenjem, kar ne glede na v aktu o podržavljenju navedeni zemljišči in neizvršitev neposredno kupne pogodbe iz leta 1939 v zemljiški knjigi pomeni, da tožnica do vračila teh zemljišč po ZDen ni upravičena, ker ji ti nista bili podržavljeni.

Sodišče se s takim razlogovanjem organa strinja.

Namen ZDen je poprava krivic, ki so bile v letih med drugo svetovno vojno in po njej storjene s poseganjem države v lastninske odnose. Zasnovan je na pravičnosti kot izrazu pravne države in se uresničuje z vračanjem premoženja, podržavljenega na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena, oziroma na način iz 4. ali 5. člena ZDen (glej ZDen s komentarjem, 1. člen, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000). Že iz namena zakona torej izhaja temeljno načelo, ki je poprava krivic, kar na drugi strani tudi pomeni, da se z uresničevanjem namena tega zakona ne sme povzročati novih.

Tožnica ugovarja, da je odločilno le, da sta bili zemljišči tožnici podržavljeni, kar izkazuje akt o podržavljenju, kar pa ne drži. Že iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, U 1765/94 z dne 27. 2. 1997, na katero se sklicuje tudi sama tožnica, izhaja, da je pri ugotavljanju denacionalizacijskega upravičenca, če se akt o podržavljenju ne ujema v celoti z zemljiškoknjižnim stanjem ob podržavljenju nepremičnine, potrebno upoštevati tudi dokaze, s katerimi se dokazuje nasprotno lastninsko stanje. Res je sicer, da je v obravnavanem primeru na podlagi akta o podržavljenju (odločbe Okrajne agrarne komisije, št. 983/51 z dne 19. 9. 1947) prešla lastninska pravica na premoženju, vl. št. 229, k.o. ... (med drugim tudi parc. št. 1003 in 1005/11), od pravne prednice tožnice na SLP (splošno ljudsko premoženje), vendar pa sta se (skoraj) istočasno na podlagi odpisnega dovoljenja z dne 11. 4. 1951 ti zemljišči odpisali iz tega vložka in pripisali v vložek št. 71 te k.o. To pa ob upoštevanju potrdila KLO Nazarje z dne 28. 12. 1949, pomeni, da je takratni oblastveni organ priznal, da obravnavani zemljišči ne moreta biti predmet podržavljenja, ker v času podržavljenja nista bili (več) v lasti pravne prednice tožnice. S tem pa je tudi izkazano, da bi bila tožnica obogatena, če bi ji bilo premoženje, ki ji ni bilo podržavljeno, vrnjeno v obravnavanem postopku denacionalizacije. Pri tem tudi ni pomembno, da pogodba več ne obstaja (oziroma da je bila izgubljena), saj njen obstoj potrjujeta tako že povzeto odpisno dovoljenje z dne 11. 4. 1951 in potrdilo KLO Nazarje z dne 28. 12. 1949. Navedba tožnice, da zaradi izselitve kupke B.B. leta 1942 in zaplembe njenega premoženja, ni mogoče trditi, da je obravnavani nepremičnini kupka od sklenitve pogodbe imela v uporabi in posesti, pa tudi ne more vzdržati resne pravne presoje, saj so to okoliščine (izselitev in zaplemba), na katere kupka (očitno) ni imela nobenega vpliva in zato tudi posledično ne izkazujejo nasprotnega od njenih trditev.

Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati ugovor tožnice, da v tem času (torej 1949 in 1951) pravna prednica tožnice ni mogla več varovati svojih lastniških interesov zaradi že izvedenega podržavljenja, saj v tem času (torej času samega podržavljenja) pravna prednica tožnice verjetno ni predvidela oziroma mogla predvideti, da bo v prihodnosti (z morebitno spremembo političnega sistema v državi) prišlo do povračila škode, povzročene s podržavljenjem, zaradi česar naj bi (v izogib bodočim nejasnim situacijam) že v času podržavljenja poskrbela za ureditev morebitno spornih lastninskopravnih razmerij.

Sodišče je glede na navedeno tožbo tožnice zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, izpodbijani akt pa je pravilen in na zakonu utemeljen (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče ni izvedlo predlagane glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).