Jedro

Vodovod dobi status javnega vodovoda šele takrat, ko je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen opravljanju storitev javne službe. Ker vodovod na spornem območju nima statusa javnega vodovoda, bi se tožnik nanj lahko priključil le v smislu lastne oskrbe. Le ta pa se lahko po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo izvaja le na območju poselitve, kjer se oskrba s pitno vodo ne zagotavlja v okviru storitev javne službe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) tožniku odredil priključitev stavbe na parceli št. 3793 k.o. ... na javni vodovod, ki ga upravlja gospodarska javna služba. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da predmetna stavba, ki je v lasti tožnika, ni priključena na javni vodovod v upravljanju gospodarske javne službe, temveč še vedno koristi pitno vodo iz vodnega zajetja Izvir, ki na območju ... nima statusa javnega vodovoda. Javna služba oskrbe s pitno vodo na navedenem območju ni bila prenesena na Krajevno skupnost ... Da spada območje, kjer se nahaja parcela št. 3793, v območja, kjer se opravlja oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe in ne v območje, kjer so vodni sistemi v upravljanju Krajevne skupnosti ..., je razvidno iz izseka slikovne podlage uradnega katastra vodovodnega sistema v lasti občine .... Ukrep temelji na prvem odstavku 7. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini ... (v nadaljevanju Odlok), po katerem na oskrbovalnem območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, ni dovoljena lastna oskrba s pitno vodo in je priključitev na javni vodovod obvezna.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrdil je ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da zajetje Izvir za območje vodovodnega sistema ... nima statusa javnega vodovoda, od leta 2002 pa tudi nima več upravljalca. Iz uradnega katastra vodovodnega sistema v lasti Občine ... izhaja, da se predmetna parcela nahaja na območju javnega vodovoda, ki je v lasti Občine ... in v upravljanju Komunalnega stanovanjskega podjetja ... d.d. Glede pritožbenih navedb o nedoločenosti izreka toženka navaja, da je tožnik v skladu s 15. členom Odloka od izvajalca javne službe prejel dopis, v katerem je dobil vsa potrebna navodila za priključitev. Pravilna pa je bila tudi odločitev prvostopenjskega organa, da je v postopek pozval zgolj lastnika. Pri tem se sklicuje na 14. člen Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju Pravilnik).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se vodni vir Izvir uporablja kot vodni vir za zagotavljanje pitne vode preko javne oskrbe, torej kot vodni vir za javni vodovod, iz katerega se oskrbuje tožnik. Pri tem se sklicuje na vodno dovoljenje z dne 6. 6. 2007. Zmotno je torej razlogovanje, da navedeno vodno zajetje na območju, kjer živi tožnik, naj ne bi imelo statusa javnega vodovoda. Isti vodni vir, ki zagotavlja vodo javnemu vodovodu, ne more imeti hkrati statusa javnega vodovoda in hkrati zasebnega ali kakšnega drugega vodovoda. Prav tako status javnega vodovoda ne more biti odvisen od tega, ali krajevna skupnost na določenem območju izvaja storitev oskrbe s pitno vodo ali ne. Občina je tista, ki ima v konkretnem primeru vodno dovoljenje in ki je v skladu s Pravilnikom dolžna določiti ustreznega upravljalca javnega vodovoda, tudi tistega, preko katerega se s pitno vodo oskrbuje tožnik. Ker Krajevna skupnost ... nedvomno ni pridobila pravice upravljanja z objekti in opremo vodovoda zaradi opravljanja storitev javne službe na predmetnem območju, je toženka tista, ki je dolžna ustrezno upravljati z javnim vodovodom oziroma določiti izvajalca gospodarske javne službe in upravljalca javnega sistema za oskrbo s pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja. Glede na 94. člen Odloka je podjetje A. d.d. tisto, ki je do podelitve koncesije za izvajanje gospodarske javne službe dolžno izvajati javno službo kot dotedanji izvajalec. Oba organa pa sta tudi bistveno prekršila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj iz izreka prvostopenjske odločbe ni razvidno, katera konkretna izvršitvena dejanja bi tožnik sploh lahko oziroma moral opraviti. Poleg tega v postopek ni povabil tudi ostalih prizadetih oseb (stanovalcev stavbe na naslovu ...) kot udeležencev in jim je s tem odvzel možnost, da uveljavijo varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Iz izpodbijanih odločb pa tudi ni mogoče ugotoviti, kako sta upravna organa prišla do ugotovitev o številu prebivalcev, ki bi naj bi se na spornem območju oskrbovalo iz zajetja Izvir in iz napajališča Glogov Brod. Poleg tega tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil seznanjen z izsekom slikovne podlage, na katerega se izpodbijani odločbi sklicujeta in mu tudi ni bila dana možnost, da se o teh dejstvih in okoliščinah izjavi. S tem je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Izpodbijani odločbi se protispisno sklicujeta na vodno dovoljenje, ki naj bi bilo izdano Krajevni skupnosti ... Iz navedenega vodnega dovoljenja je razvidno, da imetnik vodnega dovoljenja ni Krajevna skupnost ..., pač pa toženka. Pridržuje si pravico, da se mu povrne škoda, ki bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, saj je že prejel sklep o dovolitvi izvršbe izpodbijanega upravnega akta. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da mu je dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Naknadno pa je tožnik predlagal tudi izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero naj sodišče toženki odredi, da se do pravnomočnega zaključka tega upravnega spora prepoveduje prekinitev distribucije pitne vode v objektu v lasti tožnika preko obstoječega vodovodnega sistema, ki se napaja iz vodnega vira Izvir.

Tožena stranke v odgovoru na tožbo smiselno prereka navedbe iz tožbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K I. in III. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Oskrba s pitno vodo je v skladu 3. točko prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja. Po drugem odstavku 5. člena Zakona o gospodarskih službah (v nadaljevanju ZGJS) je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače. Obveznost uporabe pitne vode, zagotovljene z obveznimi javnimi službami, izhaja tudi iz prvega odstavka 14. člena Pravilnika, ki določa, da če se v stavbi oziroma gradbenem inženirskem objektu na poselitvenem območju, kjer se zagotavlja oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe, rabi pitna voda, mora lastnik stavbe ali gradbenega inženirskega objekta zaradi oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod.

Občine oskrbo s pitno vodo opravljajo z objekti in napravami - javnimi vodovodi, ki so infrastruktura lokalnega pomena. Po 11. točki 4. člena Pravilnika izraz javni vodovod pomeni vodovod, ki ga sestavlja en ali več sekundarnih vodovodov, lahko pa tudi en ali več primarnih ali transportnih vodovodov in je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen opravljanju storitev javne službe. Navedeno pomeni, da dobi vodovod status javnega vodovoda šele takrat, ko je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen opravljanju storitev javne službe.

Po prvem odstavku 3. člena Pravilnika mora občina zagotavljati izvajanje storitev javne službe na vseh poselitvenih območjih na njenem območju, razen na območjih, ki so posebej opisana. Na kakšen način bo občina to svojo dolžnost izvedla, je stvar odločitve posamezne občine. Med takšne odločitve sodi tudi odločitev, kateri vodovod bo namenjen opravljanju storitev javne službe na njenem območju.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je na območju, kjer se nahaja tožnikova parcela, storitvam javne službe namenjen vodovod, ki se napaja iz vodne vrtine Glogov Brod. Tega tožnik ne prereka. To pomeni, da je na tem območju zagotovljena obvezna javna služba z vodovodom, ki se napaja iz vodne vrtine Glogov Brod in ima kot tak status javnega vodovoda. Glede na citirano določbo drugega odstavka 5. člena ZGJS in prvega odstavka 14. člena Pravilnika je zato uporaba vode, zagotovljene z navedenim vodovodom, obvezna. Ker ni sporno, da je tožnik lastnik stavbe na parc. št. 3793 k.o. ... in ker tudi ni sporno, da se predmetni objekt nahaja na poselitvenem območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, je toženka ravnala zakonito, ko je tožniku z izpodbijano odločbo odredila priključitev stavbe na javni vodovod. Kako bo tožnik priključitev izvedel, pa ni stvar izreka izpodbijane odločbe. Potek postopka priključitve je določen v predpisih in ni potrebno, da je še posebej naveden v izreku odločbe, kot zmotno meni tožnik.

Ker je toženka svojo obveznost zagotovitve javne službe zagotovila na opisan način, ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala na spornem območju določiti upravljalca vodovoda, ki se napaja iz vodnega zajetja Izvir in iz katerega se oskrbuje tožnik.

Vodno dovoljenje (125. člen Zakona o vodah) pomeni za imetnika zgolj pravico do rabe vode, ne pa tudi obveznosti. Navedeno pomeni, da je stvar imetnika tega dovoljenja, ali jo bo izkoristil ali ne in v kolikšnem obsegu. Zato dejstvo, da je bilo toženki izdano vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba iz zajetja Izvir, še ne pomeni, da mora prav s to vodo toženka zagotavljati oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, in na njenem celotnem območju. Kaj takega iz predpisov ne izhaja. Zato na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki se sklicujejo na vodno dovoljenje, ki je bilo izdano toženki za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo iz zajetja Izvir dne 6. 6. 2007. Res je sicer, da ni bilo izdano Krajevni skupnosti ..., kar izhaja iz obrazložitev izpodbijanih odločb, vendar to, glede na podano stališče glede pravne narave vodnega dovoljenja, na odločitev ne vpliva.

Ker vodovod, ki se napaja iz vodnega zajetja Izvir, na spornem območju nima statusa javnega vodovoda, saj ni namenjen namenjen opravljanju storitev javne službe, bi se tožnik nanj lahko priključil le v smislu lastne oskrbe. Le ta pa se lahko po drugem odstavku 3. člena Pravilnika izvaja le na območju poselitve, kjer se oskrba s pitno vodo ne zagotavlja v okviru storitev javne službe. Za tak primer pa v obravnavanem primeru ne gre, saj ni sporno, da se predmetna parcela nahaja na območju poselitve in oskrbovalnem območju, kjer se oskrba s pitno vodo zagotavlja v okviru storitev javne službe.

Ker tožnik z ugovori, ki se nanašajo na kršitev določb postopka, ker toženka v postopek ni vključila tudi ostalih stanovalcev stavbe pa parc. št. 3793 k.o. ..., ne uveljavlja kršitve svojih pravic ali pravnih koristi, jih sodišče ni preizkušalo.

Neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Zgolj to, da iz obrazložitve odločb upravnih organov ni mogoče ugotoviti, kako sta upravna organa prišla do ugotovitev o številu prebivalcev, ki se na spornem območju oskrbuje iz zajetja „Izvir“ in zajetja „Glogov Brod“, ni kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, saj to dejstvo ni bilo pomembno za odločitev. Kot rečeno, izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da gre za območje, kjer toženka zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe.

Ker tožnik ugovora, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil seznanjen z izsekom slikovne podlage, ni navedel že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in ker v tožbi tudi ni navedel razlogov, zakaj jih opravičeno ni navedel ni navedel že v upravnem postopku, ga sodišče ni preizkušalo, saj gre za nedovoljeno tožbeno novoto (1. odstavek 52. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Poleg tega tožnik ni navedel, da bi bilo dejstvo, ki ga je toženka ugotavljala iz izseka slikovne podlage, nepravilno ugotovljeno.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1. K II. točki izreka: Po drugem odstavku odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo začasno odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku tega člena tudi začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če bi se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkazala za potrebno. Ker je izpodbijana odločba z izdajo predmetne sodbe (I. točka izreka) postala pravnomočna, saj je sodišče odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila toženka in zoper sodbo ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehal pravni interes za izdajo predlagane začasne odredbe. Tožnik zato z njo ne uveljavlja več kakšne pravice ali pravne koristi. Zahtevo je bilo potrebno zavreči po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1