Jedro

V kazenski zadevi je treba pri presoji izpolnjevanja vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagroženo kazen ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem pa zakona ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za brezplačno pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za kazenski postopek nebistvena.

Tudi iz zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 61/2014-5 z dne 22. 4. 2014 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 109/2014 z dne 13. 2. 2014, odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah postopka v višini 616,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 109/2014 z dne 13. 2. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Žalcu v zadevi št. I K 8785/2013. V navedeni kazenski zadevi je bil tožnik obtožen storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločitev o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči je tožena stranka oprla na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pri čemer je ugotovila, da strokovna pomoč zagovornika oziroma dodelitev brezplačne pravne pomoči ni utemeljena, upoštevaje osebnost storilca, težo in vrsto kaznivega dejanja ter dejstva, da v predmetnem kazenskem postopku ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in izpostavlja vsebino določbe tretjega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri je zadeva očitno nerazumna tudi, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v zadevi, za katero prosi za brezplačno pravno pomoč, v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Poudarja, da je pri razlagi pojma pravičnost tožena stranka pravilno izhajala iz okoliščin konkretne kazenske zadeve in svojo oceno oprla na oceno teže in vrste očitanega kaznivega dejanja ter oceno tožnikove sposobnosti zagovarjati se tudi brez zagovornika. Pri tem je bil ZBPP po mnenju sodišča prve stopnje za tožnika uporabljen enako kot za vse druge prosilce, torej z oceno in tehtanjem kriterijev iz 24. člena ZBPP, zato tožniku ni bila kršena nobena pravica, zagotovljena z Ustavo RS.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju revident) revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Revident nasprotuje uporabi kriterija verjetnega izgleda za uspeh, saj ga tožena stranka ne more uporabiti, ne da bi s tem prejudicirala kazensko zadevo in s tem posegla v ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti. Poudarja, da je pravica do zagovornika v kazenskem postopku osnovna pravica vsakega obdolženca, ki temelji na 29. členu Ustave RS, z razlago, ki sta jo zavzela tožena stranka in sodišče prve stopnje pa se v to pravico posega. Priglaša stroške revizijskega postopka in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi pomembnega pravnega vprašanja uporabe pogojev iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi, in sicer njihove skladnosti z zahtevami 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena EKČP. Izpostavljeno vprašanje je bistvenega pomena za zakonito in pravilno odločitev, zato je Vrhovno sodišče revizijo sprejelo v vsebinsko obravnavo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bila zoper revidenta v času odločanja tožene stranke vložena obtožba zaradi kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora do treh let (drugi odstavek 122. člena KZ-1), in da obvezna obramba z zagovornikom ni bila zahtevana po 70. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Revident je svoj zagovor podal že pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi. V nadaljevanju kazenskega postopka pa bi kazensko sodišče moralo zaslišati še priči, policista in izvedenca ter opraviti poizvedbe glede telefonskih klicev. V obravnavani zadevi ni sporno, da je revident zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki je vključevala zastopanje z zagovornikom za navedeni kazenski postopek pred prvostopenjskim sodiščem v času, ko ta postopek še ni bil zaključen. Navedena prošnja je bila s strani tožene stranke zavrnjena zato, ker po njeni presoji ni bil izpolnjen t. i. vsebinski pogoj (objektivni pogoj) iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, temu pa pritrjuje tudi sodišče prve stopnje.

9. ZBPP je v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke(1) določal (prvi odstavek 24. člena), da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku 24. člena je ZBPP opredelil, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10. Vsaka razlaga zakonskih določb mora biti skladna z Ustavo, pa tudi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe, med katerimi je v obravnavani zadevi upoštevna Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sodišča in drugi organi oblasti tako uporabljenim zakonskim normam ne smejo dati vsebine, ki bi povzročila kršitev človekovih pravic ali svoboščin. Navedeno velja seveda tudi za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ob razlagi 24. člena ZBPP. Ustavno sodišče poudarja, da je pravica do obrambe z zagovornikom po določbi druge alineje 29. člena Ustave razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic. Strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa velja za eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku, zato da mu omogoči uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu pa pošteno sojenje s strani nepristranskih sodišč. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je torej bistven element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka.(2) S tega vidika je v kazenskih postopkih pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. 11. Ob navedeni vsebini te človekove pravice po Ustavi pa tretji odstavek 6. člena EKČP v točki c izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanj,a „pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti“. Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana navedena človekova pravica, pa obstaja tudi ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki poudarja, da je pri tem (ob ugotovitvi, da za to obdolženec nima dovolj sredstev(3) ) treba uporabljati dva kriterija, in sicer (1) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve (tako npr. sodba ESČP v zadevi Quaranta proti Švici z dne 24. 5. 1991, pa tudi odločitev velikega senata ESČP v zadevi Benham proti Združenemu kraljestvu z dne 10. 6. 1996 in kasnejše, npr. Talat Tunç proti Turčiji z dne 27. 3. 2007 ter Zdravko Stanev proti Bolgariji z dne 6. 11. 2012).

12. Ustava in EKČP torej zahtevata, da je treba obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči v skladu z zakonom. S tega vidika je v tem primeru treba ugotoviti, ali so zahteve 24. člena ZBPP oziroma citirana stališča tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki navedeno zakonsko določbo razlagajo, skladne z navedenimi zahtevami 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Navedena pravna ureditev in njeno izvajanje mora tako omogočiti tudi dejansko uresničevanje pravice do poštenega sodnega postopka.

13. Ob presoji prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki sta bila podlaga za odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ugotavlja, da nista v neskladju ne z 29. členom Ustave ne z zahtevami c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj ju je vsekakor mogoče razlagati tako, da se navedeni vidik človekove pravice do poštenega sojenja v obliki pravice do obrambe lahko uresničuje v celoti. Pravno vprašanje, ki je torej ključno v obravnavanem primeru, je, ali je bila razlaga 24. člena ZBPP, ki sta jo podala tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje, skladna z Ustavo oziroma s konkretnejšimi zahtevami navedene določbe 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je ta vidik presoje v obravnavani zadevi prezrlo in pri presoji vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči revidentu v kazenskem postopku napačno uporabilo materialno pravo.

14. V kazenski zadevi je treba pri presoji izpolnjevanja vsebinska pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem pa zakona ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za brezplačno pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena.(4) Tudi iz zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.(5) Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015. 15. Ker je v obravnavani zadevi nesporno, da je revident zaprosil za brezplačno pravno pomoč v kazenskem postopku, v katerem je bil obdolženec in v katerem mu je bilo mogoče izreči kazen zapora do treh let(6), bi mu ob upoštevanju te okoliščine tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje morala ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP za zagotovitev pravice do poštenega sodnega postopka odobriti brezplačno pravno pomoč za zastopanje z zagovornikom v tem kazenskem postopku, če je izpolnjeval tudi ostale z zakonom predpisane pogoje. Zato je Vrhovno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava ter z namenom odprave kršitve revidentove človekove pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave ter c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP reviziji ugodilo ter spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V novem postopku bo tožena stranka tako morala upoštevati navedeni vidik uporabe 24. člena ZBPP in ob presoji ostalih zakonskih pogojev ustrezno odločiti o prošnji revidenta.

16. V zvezi z revidentovim predlogom za oprostitev plačila sodnih taks za revizijo Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se po določbi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopkih odločanja o brezplačni pravni pomoči taksa ne plačuje.

K II. točki izreka:

17. Ker je revident z revizijo uspel, Vrhovno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in stroških revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni v višini, kot jih je uveljavljal revident, in ne višini, določeni s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, do katerih bi bil revident sicer upravičen na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče namreč odloča v mejah postavljenega stroškovnega zahtevka stranke (prvi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato se revidentu priznajo stroški upravnega spora v višini 248,00 EUR. Odmera stroškov revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154., prvega odstavka 163. in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prostem preudarku glede na pomen stvari, znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR (drugi odstavek 25. člena Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT). Na podlagi tarifne številke

(7)

3300 se revidentu prizna 282,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in stroški po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR, kar z 22 % DDV skupaj znaša 368,40 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v skupni višini 616,40 EUR.

(1) Kasnejše spremembe ZBPP navedenih določb prvega in tretjega odstavka 24. člena vsebinsko niso bistveno spremenile.

(2) Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/2004 in OdlUS XIII, 81), 18. točka obrazložitve.

(3) Navedeni subjektivni pogoj določajo tudi 13. člen ZBPP in naslednji, v obravnavani zadevi pa ni bil predmet spora.

(4) Tudi Ustavno sodišče v citirani odločbi poudarja, da je glede jamstev v kazenskem postopku ESČP večkrat poudarilo, da se 6. člen EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke, v katerih lahko pride do razveljavitve izpodbijanih sodb. Posebnosti, ki jih je treba upoštevati v omenjenih postopkih, je ESČP strnjeno navedlo v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 2. 3. 1987, Ser. A, Vol. 115. (5) Navedeno je razvidno tudi iz sodne prakse ESČP, ki se je razvila na tej podlagi, npr. citirane odločitve v zadevi Quaranta in drugi. Tako tudi Evropska komisija v svojem priporočilu o pravici do brezplačne pravne pomoči za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskih postopkih z dne 27. novembra 2013 (2013/C 378/03), točka 12. (6) V citirani zadevi Quaranta je bila zagožena višina kazni tri leta, v zadevi Benham do tri mesece, v zadevi Zdravko Stanev pa do dve leti.

(7) Tarifa, ki je priloga ZOdvT (Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009) se v obravnavanem primeru uporablja skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015).