Jedro

Ni podlage za denacionalizacijo v ZDen, da bi se prejšnjemu lastniku vrnilo nacionalizirano zazidano stavbno zemljišče, na katerem je stal objekt v njegovi lasti, če je ta objekt prejšnji lastnik oziroma njegov pravni naslednik prodal, saj je po tedaj veljavnem načelu, da je zemljišče delilo usodo objekta, na kupca objekta prenesel tudi pravico uporabe na pripadajočem nacionaliziranem zemljišču, ne glede na to, ali je bilo to v pogodbi posebej napisano in ne glede na to, ali je za to prejel kupnino oziroma odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1176/2000-10 z dne 23.8.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.5.2000, s katero je ta odpravila odločbo o denacionalizaciji Upravne enote B. z dne 20.10.1999, in zahtevo tožnikov za denacionalizacijo zemljišč, parc. št. 34, 769 in 770, vse k.o. B., zavrnila. Pritožbeno sodišče je ob nesporni ugotovitvi v upravnem postopku, da so bila obravnavana zemljišča podržavljena pokojnemu I.P. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), da sta po smrti prejšnjega lastnika pravico uporabe na teh zemljiščih podedovala tožnika, ki pa sta jo odtujila s pravnim poslom - kupno pogodbo z dne 6.4.1974, odločilo, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je odpravila prvostopno odločbo, s katero so jima bila navedena zemljišča vrnjena, in zahtevo za denacionalizacijo zavrnila. Tudi sodišče prve stopnje meni, da v takem primeru ni podlage za denacionalizacijo, ker so stranke s pravico uporabe na zemljiščih prostovoljno razpolagale, zato na teh zemljiščih ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice v korist prejšnjega lastnika.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da so ugotovitve upravnega sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu in da je zato dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Opisujeta, da so iz prejšnjih parcel nastale na podlagi vpisov nove parcele. Na parceli št. 34 so stali trije objekti, ki pa so bili le delno podržavljeni, niso bili namreč podržavljeni del stanovanjske zgradbe ..., samostojno gospodarsko poslopje ter svinjak, tožnika pa sta po kupoprodajni pogodbi z dne 6.4.1974 podala trgovskemu podjetju P. B. poslovno in stanovanjsko ter gospodarsko zgradbo v B., ki stoji na stavbni parceli, št. 34, z rabno pravico na tem zemljišču, ki je bilo družbena lastnina. Predmet pogodbe je bil torej del zgradbe, ki ni bil nacionaliziran. Predmet pogodbe niso mogle biti stvari, ki so bile v družbeni lastnini, zato zemljišče ni bilo predmet prometa in zanj ni bila plačana kupnina. Predmet denacionalizacije je torej še 963 m2 oziroma 946 m2 zemljišča, pri tem je na delu objekta stanovanjska stavba in na delu objekta poslovni objekt. Delež stavbnega zemljišča, ki odpade na posamezen objekt, je bil določen šele z Odlokom o ureditvenem načrtu za mestno jedro B. (Uradni list RS, št. 57/94 z grafično prilogo). Glede na to predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev prvostopnega sodišča in ugodi zahtevi za denacionalizacijo stavbnih zemljišč. Podrejeno pa predlaga, da drugostopno sodišče sodbo prvostopnega sodišča razveljavi in vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se v postopku denacionalizacije prejšnjim lastnikom vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) le, če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca.

Na podlagi te določbe je pravni prednik tožnikov že dobil vrnjen ustrezen del zazidanih stavbnih zemljišč, ki pripadajo k delu njemu vrnjenih objektov. Ker pa sta z delom objektov, ki niso bili podržavljeni, tožnika razpolagala s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno v letu 1974, sta glede na takrat veljavne predpise, ki so usodo zadidanih in funkcionalnih zemljišč vezali na usodo objekta, ki je na njih stal, skupaj z lastnino na delih objektov prenesla na nove lastnike dela objektov tudi pripadajočo pravico uporabe na ustreznem delu zazidanih stavbnih zemljiščih (delu gradbene parcele, ki jo sestavljajo zemljišča, na katerem objekt stoji - fundus, in zemljišče, ki je namenjeno za redno rabo objekta), ne glede na to, ali je bilo to v kupoprodajni pogodbi posebej zapisano ali ne. S tem pa sta konzumirala to pravico in je v postopku denacionalizacije ne moreta terjati nazaj, prav tako za to zemljišče v postopku denacionalizacije ne moreta terjati odškodnine, ker za to v ZDen ni pravne podlage. Na to odločitev ne vpliva dejstvo, da so bila funkcionalna zemljišča določena šele z odlokom iz leta 1994, bistveno je, da sta tožnika prodala dele stavb in skupaj z njimi prenesla tudi pravico uporabe na pripadajočih nacionaliziranih funkcionalnih zemljiščih.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, ter da niso podani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.