Jedro

Nepravilna je razlaga toženke, da gradnja predvidenega objekta (skednja) ni dovoljena, ker bi se s postavitvijo več nezahtevnih objektov, namenjenih isti rabi, na istem kmetijskem gospodarstvu, prevladujoč kmetijski značaj krajine spremenil 9. člen PUP namreč načrtovano gradnjo objekta, namenjenega kmetijski dejavnosti, drugih omejitev, na primer omejitve glede največjega možnega števila objektov, namenjenih kmetijski dejavnosti na določenem območju oziroma določenem kmetijskem gospodarstvu, pa PUP ne določa.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Upravne enote Piran št. 351-11/2012-18 z dne 7. 8. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – skednja, na zemljišču parc. št. 3295/4 k.o. A. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da gre za gradnjo na kmetijskem zemljišču, ki jo ureja 9. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonara – Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan – Vinjole – Krog (13) v občini Piran (Uradne objave, št. 34/90 in naslednje, v nadaljevanju PUP).

Ugotavlja, da je tožnik v času odločanja pridobil gradbeno dovoljenje za gradnjo skednja na zemljišču parc. št. 520 k.o. A., ki se stika z obravnavanim zemljiščem, in je predviden cca. 35 m od zemljišča nameravane gradnje, obe zemljišči pa sta sestavni del tožnikovega kmetijskega gospodarstva. Meni, da bi se s postavitvijo še enega objekta, namenjenega isti rabi, prevladujoč kmetijski značaj krajine spremenil in se pri tem sklicuje na 5. člen PUP. Poleg tega gradnja nasprotuje 3.3. točki 22. člena PUP.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo (1. točka izreka) in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka). Pritrdil je tožniku, da določil PUP, ki se nanašajo na gradnjo pomožnih objektov, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Strinja pa se s stališčem prvostopenjskega organa, da načrtovana gradnja ni skladna z določili PUP. Sicer pritrjuje stališču tožnika, da iz 9. člena PUP in ostalih določb PUP implicitno ne izhaja prepoved gradenj več istovrstnih pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov na istem kmetijskem gospodarstvu oziroma isti (ali neposredno sosednji) parceli. Vendar pa je potrebno upoštevati, da gre v konkretnem primeru za zemljišča, ki predstavljajo prvo območje kmetijskih zemljišč in na obravnavanem območju prevladuje kmetijski značaj krajine, ki bi bil s postavitvijo več manjših nezahtevnih objektov, namenjenih isti rabi, spremenjen. Poleg tega bi prišlo do neracionalne rabe kmetijskih zemljišč. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča III U 246/2012 z dne 26. 4. 2013. Odločitev o stroških utemeljuje na 113. in drugem odstavku 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se ne strinja z izdano prvostopenjsko zavrnilno odločbo in z 2. točko izreka pritožbene odločbe. V tožbi navaja, da PUP ne vsebuje določb, ki bi preprečevale gradnjo več kmetijskih objektov na isti zemljiški parceli oziroma na istem območju in ne narekuje investitorju, koliko pomožnih kmetijsko – gozdarskih objektov lahko postavi na istem kmetijskem zemljišču ali na sosednjih kmetijskih zemljiščih. PUP tudi ne omejuje števila istovrstnih objektov na določenem območju. S takšno razlago bi lahko toženka npr. lastniku določenega kmetijskega zemljišča dovolila gradnjo nezahtevnega objekta na njegovem zemljišču, lastniku sosednjega kmetijskega zemljišča pa ne, ker bi bila kmetijska krajina s tem degradirana.

Meni, da bo prav postavitev skednja prispevala k pospeševanju kmetijske dejavnosti ter ohranjanju kulturne krajine, ki je pretežno kmetijskega značaja in da v primeru gradnje skednja ne bo prišlo do neracionalne rabe kmetijskih zemljišč in do spremembe prevladujočega kmetijskega značaja krajine. Pripominja, da so tlorisne dimenzije nameravanega objekta manjše od dopustnih, poleg tega pa je bilo za nameravano gradnjo izdano kulturnovarstveno soglasje, ki ga toženka očitno ni upoštevala.

Meni, da toženka ni pristojna odločati o tem, ali bi predlagana gradnja spremenila značaj kulturne krajine, v konkretnem primeru krajine, v kateri prevladuje kmetijski značaj, ampak je to v pristojnosti Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Pristojnost toženke je le v ugotavljanju, ali je predvidena gradnja dopustna po veljavnih prostorskih aktih.

Navaja tudi, da 22. člen PUP ni pravilna materialna pravna podlaga za odločitev, posledično tudi ne njena obvezna razlaga. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 2152/2009 z dne 15. 4. 2010. 3.3. točka 22. člena PUP se nanaša le na gradnjo enostavnih in ne nezahtevnih objektov, kakršen je obravnavani skedenj. V zvezi s sklicevanjem upravnega organa druge stopnje na sodbo upravnega sodišča pa tožnik navaja, da ena sodba še ne pomeni upravnosodne prakse. Zaradi nepravilne odločitve prvostopenjskega organa pa je nepravilna tudi odločitev drugostopenjskega organa v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik predlaga, naj sodišče prvostopenjsko odločbo odpravi in ugodi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno, da prvostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. V obeh primerih predlaga, naj sodišče spremeni 2. točko izreka drugostopenjske odločbe tako, da se mu priznajo stroški pritožbenega postopka v skladu s priglašenim zahtevkom. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem, ko je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Novi Gorici, opr. št. III U 187/2012 z dne 4. 7. 2013 odpravljena prejšnja odločba upravnega organa iz razloga, ker je nepravilno razlagal 9. člen PUP, da sme na kmetijski površini graditi kmetijski objekt le investitor, ki se aktivno ukvarja s kmetijsko dejavnostjo (kmet).

V zadevi ni sporno, da je gradnja skednja načrtovana na zemljišču parc. št. 3295/4 k.o. A., ki sodi v prvo kategorijo kmetijskih zemljišč. Dopustnost gradenj na območju kmetijskih površin ureja 9. člen PUP, ki določa, da so na teh površinah dovoljene kmetijske prostorsko ureditvene operacije, gradnja objektov in naprav, namenjenih kmetijski dejavnosti in ureditev športno rekreacijskih poti. Ta določba se po obvezni razlagi (Uradne objave Primorske novice, št. 28/08) razlaga tako, „da je potrebno za gradnjo objektov na območju kmetijskih površin upoštevati določbe Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08, v nadaljevanju Uredba)“. Iz navedenega izhaja, da je treba pri razumevanju besedne zveze „gradnja objektov, namenjenih kmetijskih dejavnosti“ upoštevati določbe Uredbe oziroma smiselno v času odločanja veljavne Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 in nadaljnji, v nadaljevanju Uredba/13).

Da je skedenj nezahtevni kmetijski objekt, torej objekt, namenjen kmetijski dejavnosti, izhaja iz 5. točke 11. člena Uredbe. V omenjeni točki so namreč našteti nezahtevni pomožni kmetijsko-gozdarski objekti, med njimi tudi skedenj (5.e točka), to je enoetažen, pritličen objekt za opravljanje kmečkih opravil in shranjevanje sena ali slame z bruto površino največ 150 m2 in višino najvišje točke največ 6 m, merjeno od najnižje točke objekta, katerega streha je hkrati strop nad prostorom. Enako pa določa tudi sedaj veljavna Uredba/13 v 18. točki priloge.

Glede na navedeno gre v zadevi za načrtovano gradnjo objekta, namenjenega kmetijski dejavnosti, kar dovoljuje 9. člen PUP.

Drugih omejitev, na primer omejitve glede največjega možnega števila objektov, namenjenih kmetijski dejavnosti na določenem območju oziroma določenem kmetijskem gospodarstvu, PUP ne določa. V zvezi z utemeljitvijo, da se bo z nameravano gradnjo skednja, ob dejstvu, da tožnik že razpolaga z dovoljenjem za gradnjo skednja na drugi zemljiški parceli, v oddaljenosti cca 35 m od mesta nameravane gradnje, spremenil prevladujoč kmetijski značaj krajine, sodišče pripominja, da 5. člen PUP, ki med drugim določa, da bodo kmetijskemu značaju krajine podrejeni posegi v prostor, ne pomeni, da lahko upravni organ pri odločanju o dovolitvi posega arbitrarno odloča, s katerim posegom se bo tak značaj krajine porušil, ampak zahteva določitev strožjih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati posegi v prostor. Ti pa morajo izhajati iz PUP.

Zato je nepravilna razlaga toženke, da gradnja predvidenega objekta ni dovoljena, ker bi se s postavitvijo več nezahtevnih objektov, namenjenih isti rabi, na istem kmetijskem gospodarstvu, prevladujoč kmetijski značaj krajine spremenil. Da v obravnavanem primeru, ko gre za gradnjo nezahtevnega objekta, niso uporabljiva določila PUP, ki se nanašajo na gradnjo pomožnih objektov, pa je navedel že upravni organ druge stopnje. 3.3. točka 22. člena PUP se namreč nanaša na gradnjo pomožnih objektov iz 51. člena ZUN, ki so enostavni objekti iz sedaj veljavnega ZGO-1 in na njegovi podlagi izdane Uredbe/13, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Ker je upravni organ nepravilno razlagal določbo PUP, je sodišče tožbi ugodilo, prvostopenjsko odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Kljub tožnikovemu predlogu ni odločilo v sporu polne jurisidikcije (65. člen ZUS-1), saj v zadevi ni ugotovilo obstoja okoliščin iz prvega odstavka omenjenega člena, med drugim, da bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo.

Tožba je neutemeljena v delu, v katerem je izpodbijana 2. točka izreka drugostopenjske odločbe.

V prvem odstavku 113. člena ZUP, na katerega se sklicuje tudi pritožbeni organ, je uzakonjeno pravilo, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Le v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa se je za stranko končal ugodno, gredo stroški v breme organa (drugi odstavek 113. člena ZUP). Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre (ni postopka po uradni dolžnosti), ZUP pa ne določa obveznosti organa, da stranki v primeru nepravilne odločitve povrne stroške. V konkretni zadevi ni mogoče uporabiti niti določbe prvega odstavka 114. člena ZUP, po kateri v primeru, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Drugih strank razen tožnika namreč ni bilo.

Glede na navedeno zgolj dejstvo, da je bila tožnikova pritožba neutemeljeno zavrnjena, ne daje podlage za drugačno odločitev o stroških in s tem za določitev zavezanca, ki je dolžan te stroške trpeti oz. jih povrniti tožniku (prvi odstavek 118. člena ZUP).