Jedro

Na zmanjšanje tožnikove zmožnosti za delo vpliva le izguba levega očesa, ki mu povzroča izgubo globinskega vida. Ker le-tega pri svojem delu oziroma opravljanju dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan (kmet), ne potrebuje, invalidnost ni podana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 12. 2008 in št. ... z dne 28. 7. 2008 ter da se tožnika razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti in se mu priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja, se zavrne.

Tožnik sam trpi stroške postopka.“ Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi toženca z dne 5. 12. 2008 in z dne 28. 7. 2008. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu od 21. 7. 2008 dalje priznalo pravico do dela z omejitvami, kjer ni potreben globinski vid, kjer ni nevarnosti za poškodbo zdravega očesa, ni zmožen za opravljanje s kmetijskimi stroji, s polnim delovnim časom. Nadalje je razsodilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe ter da se je tožnik dolžan prijaviti pri pristojnem zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 912,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče upoštevati določbo 3. odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Do odločitve v zadevi še ni potekel rok za drugačno ureditev priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja za zavarovance iz 15. in 16. člena ZPIZ-1, ki ga je zakonodajalcu postavilo Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 (Ur. l. RS, št. 27/2010 z dne 2. 4. 2010). Ustavno sodišče RS je z navedeno odločbo odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS, zakonodajalcu pa je za odpravo ugotovljenega neskladja določilo šestmesečni rok od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Po mnenju toženca je proti ustavno določbo do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo, potrebno uporabljati še naprej. Izpodbijani odločbi toženca temeljita na veljavnih določbah ZPIZ-1, saj Ustavno sodišče RS protiustavne določbe 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ni izločilo iz pravnega reda. Po mnenju toženca tudi ne gre za obstoj pravne praznine, saj če bi šlo za pravno praznino, bi to ugotovilo že Ustavno sodišče RS in bi izdalo interpretativno odločbo ter določilo, da je potrebno sporno zakonsko določbo razlagati tako, da bo skladna z Ustavo, torej na podlagi analogije (da torej zakon oziroma pravice iz invalidskega zavarovanja veljajo tudi za tiste osebe – samozaposlene, ki v zakonski določbi niso izrecno naštete oziroma je zanje veljala posebna drugačna ureditev). Ustavno sodišče RS v odločbi tudi izrecno poudarja, da obe vrsti zavarovancev nujno ne moreta imeti iste (enake) pravice in da (vse) pravice ne morejo biti enake (na primer pravica do premestitve). Po mnenju toženca dokler določba 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne bo ustrezno spremenjena, ugotovljene „vrzeli“ v omenjeni določbi tudi ni mogoče dopolniti (zapolniti) na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Toženec nadalje še navaja, da tudi sicer ni zakonsko opredeljena pravica, ki jo je sodišče priznalo v 3. odstavku 1. točke izreka in sicer pravica do dela z omejitvami in tudi ni pravne podlage v določbah materialnega prava za odločitev v 4. odstavku 1. točke izreka glede dolžnosti prijave pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje in je takšna odločitev v nasprotju z materialnim pravom. Sodišče prve stopnje je pri priznanju pravice do dela z omejitvami v polnem delovnem času izhajalo iz 1. odstavka 91. člena ZPIZ-1 v smislu ustavne odločbe, kar pa po mnenju toženca ni pravilno. Prav tako v zvezi z odločitvijo o dolžnosti prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje za takšno odločitev ni podlage v določbah ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje pravne podlage tudi ni navedlo v razlogih sodbe. Po mnenju toženca gre za zmotno uporabo materialnega prava ter za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Po mnenju toženca bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, tako v glavnem kot tudi v stroškovnem delu. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V dopolnitvi pritožbe se toženec podrejeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj pri potnih stroških tožnika ni bila upoštevana cena javnega prevoza in je zato odločitev v nasprotju s pravilnikom, ki ureja povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da če bi sprejeli stališče toženca, bi to pomenilo, da ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča RS iz 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču nimajo nobenih pravnih učinkov niti potem, ko s strani Ustavnega sodišča ugotovljena neskladnost zakona s strani zakonodajalca v postavljenem roku ni bila odpravljena. Sodišče na podlagi protiustavnega zakona ne more sprejeti sodne odločitve, predvsem ne v primerih, ko zakonodajalec v postavljenem roku neskladnosti ni odpravil. Tudi sodišče je vezano na Ustavo RS, predvsem na upoštevanje načela enakosti pred zakonom. Neposredno uporabo Ustave RS zahteva že načelo pravne države (2. člen Ustave RS), pri čemer za sodišče velja obveznost ravnanja po odločbah Ustavnega sodišča tudi zaradi vezanosti sodnikov na Ustavo, ki je hierarhično višji akt od ZPIZ-1. Po mnenju tožnika je torej sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo materialno pravo. Glede dopolnitve pritožbe v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka pa tožnik navaja, da je pritožba toženca v tej smeri v celoti neobrazložena, saj le pavšalno zatrjuje, da je odločitev v nasprotju s pravilnikom. Tožnik že iz tega razloga predlaga zavrnitev dopolnitve pritožbe. Sicer pa je odločitev sodišča pravilna tudi s stališča oddaljenosti tožnika do sredstev javnega prevoza, kot tudi s stališča možnosti njegove uporabe. Glede na čas, ko sta bili razpisani obravnavi, tožnik niti ni imel možnosti, da se na obravnavo pripelje s sredstvi javnega prevoza, ki so v konkretnem primeru le avtobusi z večkratnim prestopanjem. Tožnika so morali na obravnavo v Ljubljano pripeljati prijatelji, saj zaradi težav z vidom sam ne vozi. Dodatnih stroškov za prevoz sopotnikov pa niti ni uveljavljal. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja toženec in tudi ne določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Je pa prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. I-6524838 z dne 5. 12. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. 6524838 z dne 28. 7. 2008, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženec je zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnil ob ugotovitvi, da je tožnik zavarovan po 16. členu ZPIZ-1 kot kmet. Glede na izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje je ugotovil, da pri tožniku skladno s 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 ni invalidnosti in s tem ni podana osnova za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. ZPIZ-1 namreč v navedenem členu določa, da zavarovanec iz 15. in 16. člena zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, za pridobitev teh pravic. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila navedena določba v presoji pred Ustavnim sodiščem RS, ki je z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo in je Državnemu zboru naložilo, da neskladje odpravi v roku šestih mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Ustavno sodišče RS je opozorilo, da mora biti delavcem in samozaposlenim, ki so v enakem položaju, v okviru invalidskega zavarovanja zagotovljena enaka raven varstva. Do sedaj ugotovljeno neskladje še ni bilo odpravljeno.

Vendar pa je priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja odvisno najprej od ugotovitve, ali pri zavarovancu obstaja invalidnost. ZPIZ-1 v 1. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije in sicer se v I. kategorijo razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, v tretjo kategorijo pa zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Sodišče prve stopnje je vprašanje invalidnosti razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa. Za ugotovitev invalidnosti je pomembno predvsem zavarovančevo zdravstveno stanje in kako spremembe v zdravstvenem stanju vplivajo na njegovo delovno zmožnost, torej na opravljanje svojega poklica oziroma dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, kajti toženec dejansko stanje ne izpodbija, tožnik pa zoper izpodbijano sodbo ni vložil pritožbe, izhaja, da na zmanjšanje zmožnosti tožnika za delo vpliva zgolj izguba levega očesa, kar mu povzroča izgubo globinskega vida.

Tožnik je zavarovan kot kmet. Sodna izvedenka je glede tega navedla, da iz obrazca opisa dela, ki ga je podpisal pooblaščeni zdravnik kot strokovni delavec za varnost in zdravje pri delu z dne 23. 6. 2008 izhaja, da tožnik opravlja delo tri ure s stroji in da ne potrebuje globinskega vida. Navedeni opis se tudi nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Glede na izvedeni dokazni postopek sodišče prve stopnje ugotavlja, da pri tožniku ne gre za izgubo delovne zmožnosti. Podana je funkcionalna izguba globinskega vida, katerega pa pri svojem delu ne rabi.

Sodišče pa je v nadaljevanju odločitev oprlo na stališče sodne izvedenke, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti. Glede tega pritožbeno sodišče poudarja, da ni naloga izvedenca, da poda pravno kvalifikacijo, temveč je izvedenec oseba, ki da svoje znanje o pravilih znanosti, stroke in izkušnje na razpolago sodniku, da ta ugotovi ali razjasni pravno pomembna dejstva. Stališče sodne izvedenke glede kategorije invalidnosti za rešitev sporne zadeve ni bistveno. Bistvena je presoja sodišča prve stopnje, ki je glede na ugotovljeno dejansko stanje bilo dolžno uporabiti materialno pravo. Ob ugotovitvi, da edino izguba globinskega vida vpliva na tožnikovo delovno zmožnost, da pa globinskega vida pri delu tožnik kot kmet ne potrebuje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni izpolnjen dejanski stan po 1. odstavku 60. člena ZPIZ-1 in da torej pri tožniku invalidnost ni podana. Ker ni invalidnosti, tudi ni podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je torej s tem, ko je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela z omejitvami (take pravice ZPIZ-1 niti ne ureja), tožnika pa napotilo, da se prijavi na Zavodu za zaposlovanje, nepravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. I-6524838 z dne 5. 12. 2008 in št. 6524838 z dne 28. 7. 2008, nadalje zahtevo za razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti ter na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Ker tožnik s tožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške postopka. Ker na odločitev pritožbenega sodišča tudi ni vplival odgovor tožnika na pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi tudi stroške odgovora na pritožbo.