Jedro

Sodišče druge stopnje mora dokaze ocenjevati na način, ki je v metodi ocenjevanja izenačen z metodo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v svoji odločbi obrazložilo vsa odločilna dejstva. Dodatne ugotovitve višjega sodišča, ki je sicer presojo prvostopenjskega sodišča sprejelo, niso imele vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je ob upoštevanju omilitvenih določil iz 50. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obsojencu zaseženo drogo odvzelo.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v pogojni obsodbi določeno kazen petih mesecev zapora zvišalo na eno leto zapora, preizkusno dobo pa podaljšalo z enega na tri leta. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 240,00 EUR.

3. Zoper sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, vlaga obsojenčev zagovornik. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Ocenjuje, da je višje sodišče pravilno ugotovilo, da vsebuje sodba sodišča prve stopnje konkretne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Vlagatelj v okviru očitkov o zagrešenih bistvenih kršitvah postopkovnih določb izraža lastne pomisleke oziroma nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo določb 22. in 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), saj je te procesne odločitve ustrezno utemeljilo, pravica izvajanja dokazov v korist obdolženca pa ni absolutna. Vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenčevemu zagovorniku, ki se o njem ni izjavil. Vrhovno sodišče je odgovor vročalo tudi obsojencu na naslov njegovega stalnega bivališča, od koder se je pošiljka dvakrat vrnila z oznako „ni dvignil“.

B.

6. Očitek v predmetni zadevi je, da je obsojenec v svojem stanovanju z namenom nadaljnje prodaje hranil 208 tablet, ki so vsebovale prepovedano drogo 5-MeO-MiPT. Vrhovno sodišče je o zadevi že odločalo in s sodbo dne 22. 8. 2019 izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve pravic do poštenega postopka iz 22. člena Ustave in pravnega sredstva iz 25. člena Ustave razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. Zagovornik meni, da sta nižji sodišči tudi v ponovljenem sojenju zagrešili enake kršitve. Višjemu sodišču očita, da je do zaključka o obsojenčevi hrambi droge z namenom nadaljnje prodaje prišlo z oceno dokazov, ki je protispisna. Poleg tega se je pri svoji oceni naslonilo na dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni obravnavalo. Višje sodišče je namreč navedlo, da je obsojenec ob navijača NK Maribor dobil 800 tablet ekstazija, od katerih je 100 prodal H. P. v Avstrijo, ta pa je nadaljnji odkup odklonil, ker ga tablete brez učinkovine MDMA niso zanimale. Po oceni višjega sodišča gre pri tabletah, ki so bile zasežene med hišno preiskavo, za isti „kontingent“ droge. Zagovornik navaja, da navedba ni logična, saj bi moralo po prodaji 100 tablet obsojencu od 800 prejetih tablet ostati še 700, policija pa je med hišno preiskavo zasegla le 208 tablet. Poleg tega zasežene droge ne gre enačiti z ekstazijem, saj gre za čisto drugačno učinkovanje, kar izhaja tudi iz izpovedbe policista U. Š., na katero se je oprlo sodišče prve stopnje. Zagovornik meni, da je višje sodišče sodišče s tako razlago, brez razpisa glavne obravnave, nadomeščalo pomanjkljive razloge sodbe sodišča prve stopnje, zaključki višjega sodišča pa da so v nasprotju s samimi sabo kot tudi z analizo droge, ki jo je opravil NFL.

8. Navedbe niso utemeljene. Prvostopenjska sodba ima jasne razloge o tem, zakaj sodišče obsojenčevemu zagovoru, da je imel tablete za lastno porabo, ni verjelo. V točki 15 je povzelo izjavo, ki jo je obsojenec dal na zaslišanju pred avstrijsko policijo. Povedal je, da je od navijača NK Maribor dobil dve vrečki tablet ekstazija, skupaj je šlo za 800 tablet, 100 pa jih je v juniju 2014 dal H. P., kateremu je sicer dobavljal prepovedano drogo. Izjavo je ocenilo v luči drugih ugotovljenih okoliščin, med drugim se je oprlo na dejstvo, da je bil med hišno preiskavo poleg zasežene vrečke s tabletami najden listek z navodilom za uporabo drog. Poleg tega je obsojenec, preden je bil opravljen zaseg v njegovem stanovanju, v Avstrijo dlje časa prodajal večje količine druge prepovedane droge. Sodišče je navedlo še, da je šlo tako količino tablet, ki ne kaže na to, da gre za mejno količino, ki bi lahko še bila namenjena osebni uporabi, tudi sam obsojenec pa je povedal, da jih ne uporablja več. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje tako izhaja, da je sodišče opravilo oceno obsojenčevega zagovora, kateremu na podlagi ocene drugih dokazov ni sledilo. Neutemeljena je zato navedba, da sodba sodišča prve stopnje o tem vprašanju nima razlogov.

9. S tem, ko je zaključilo, da 208 zaseženih tabletk spada v „kontingent dveh vreč“, ki jih je obsojenec prejel od navijača NK Maribor, je višje sodišče izjavo, ki jo je obsojenec dal avstrijski policiji, ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje se na izjavo sklicuje le v kontekstu širše presoje obsojenčeve vpetosti v dejavnost prodaje prepovedanih drog. Dejstvo, da se je višje sodišče pri presoji pritožbenih navedb do obsojenčeve izjave opredelilo, samo po sebi ni problematično. Sodišče druge stopnje mora dokaze ocenjevati na način, ki je v metodi ocenjevanja izenačen z metodo sodišča prve stopnje.1 Izjave, ki jo je obsojenec podali tujim organom, sodišče prve stopnje ni pridobilo z neposrednim zaslišanjem, pač pa jo je le prebralo, kar je storilo tudi višje sodišče. Glede na to, da je višje sodišče presojalo navedbe zagovornikove pritožbe, ne bi smelo dejstev ugotavljati obsojencu v škodo. Vendar ta dodatna ugotovitev ni vplivala na zakonitost sodbe. Že sodišče prve stopnje je namreč o vprašanju obdolženčevega namena hrambe prepovedane droge napravilo jasne in razumne zaključke. Sodišče prve stopnje je tisto, ki mora v obrazložitvi sodbe navesti razloge za vsako posamezno točko sodbe, obrazložiti mora vsa odločilna dejstva, na katerih temelji sodba in utemeljiti svojo presojo dokazov, zlasti protislovnih, obrazložitev sodbe pa mora biti logična in izkustveno sprejemljiva. Pravnomočna sodba vsebuje argumentacijo o tem ključnem vprašanju, ki ne temelji le na izjavi, podani avstrijski policiji, pač pa tudi na presoji drugih okoliščin. Iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja, da je to sprejelo presojo sodišča prve stopnje, pri čemer je upoštevalo količino zasežene droge, dejstvo, da je obsojenec drogo že pred tem prodajal odjemalcu v Avstrijo in najden listek z navodili za uporabo prepovedane droge. Zaključek višjega sodišča, da zasežene tablete izvirajo iz vrečk, ki jih je obsojenec prejel od navijača NK Maribor, tako ni imel vpliva na zakonitosti sodbe, ker ima že sodba sodišča prve stopnje o dokazanosti hrambe z namenom nadaljnje prodaje jasne razloge, ki jim višje sodišče, z izjemo nepotrebnega dodatnega ugotavljanja izvora zaseženih tablet, pritrjuje.

10. Pri tem ne drži zagovornikova navedba, da je sodišče prve stopnje količino 208 tablet ocenilo kot mejno, višje sodišče pa, da zaužitje 5 do 6 tablet presega dnevno mejno količino, potrebno za osebno uporabo. Nasprotno, že sodišče prve stopnje je ocenilo, da taka količina ne dovoljuje sklepanja, da gre za količino, namenjeno le enemu uporabniku. Neutemeljeno zagovornik višjemu sodišču očita tudi, da je to protispisno navedlo, da ima obsojenec rednega odjemalca droge, saj to izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Grazu, s katero je bil obsojen zaradi prodaje prodaje konoplje H. P., to dejavnost pa je izvajal v daljšem obdobju.

11. Zagovornik izpodbija razloge sodbe v zvezi z listkom, najdenim poleg zaseženih tablet, na katerem so zapisana navodila oziroma čas učinkovanja drog (X1, X2, X3 in X4) in listkom z imeni in pripisanimi zneski. Sodišče prve stopnje je glede slednjega štelo, da ni dokazano, da se zneski nanašajo na dolgove v zvezi z drogo, zato višje sodišče takšnega zaključka sodbi sodišča prve stopnje ne bi smelo pripisovati. Glede listka z navodili pa zagovornik navaja, da iz njega ni mogoče sklepati na namen nadaljnje prodaje prepovedane droge. Tudi v tem vidi arbitrarno odločitev višjega sodišča, ki obrambi ne ponuja nobenih jasnih zaključkov o obsojenčevi kazenski odgovornosti.

12. Ne drži očitek, da bi višje sodišče obsojenčevo kazensko odgovornost utemeljevalo s sklicevanjem na listek, na katerem so navedena imena oseb in pripisani zneski. Nasprotno, izrecno je navedlo, da sodišče dejstva, da naj bi bili na listku zapisani obsojenčevi dolžniki v povezavi s prometom z drogo, ni ugotovilo z gotovostjo, zato obsojencu to ne more iti v škodo. Z navedbami, s katerimi zagovornik izpodbija razloge sodišča glede listka, na katerem so napisana navodila za uporabo droge, pa se izkaže, da zagovornik izpodbija zgolj ugotovljeno dejansko stanje. Sodišči sta se do njegove vsebine opredelili in ocenili, da listek predstavlja dodaten indic, da se je obsojenec ukvarjal s prodajo droge in je s tem namenom tudi hranil zasežene tablete. Z vztrajanjem pri tem, da ni jasno, za katero drogo natančno se navodila nanašajo in da bi šlo lahko tudi za zabeležko pri lastni porabi, zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugo odstavek 420. člena ZKP).

13. Zagovornik je predlagal postavitev izvedenca, ki bi ugotovil, koliko prepovedane droge zasežene tablete sploh vsebujejo, s čimer naj bi se preverjalo, ali je možno, da so bile namenjeni uporabi le enega posameznika. Ker sodišče tej njegovi argumentaciji ni sledilo, je zagovornik mnenja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, vendar zavrnitve dokaza na tak način v pritožbi ni spodbijal, zato se na to ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP). Zavrnitev dokaza je vložnik v pritožbi izpodbijal le z navedbami, da je analizo droge opravil NFL, ki spada v sistem organizacije, delovanja in vodenja policije, kar ponovno uveljavlja tudi v zahtevi, s čimer pa kršitve pravice do obrambe ne more utemeljiti. Kot sta navedli že nižji sodišči, zagovornik niti ni izpodbijal ugotovitev NFL, da tablete vsebujejo prepovedano drogo, zato očitek o neverodostojnosti analize nima podlage v zagovornikovih navedbah. Samo dejstvo, da je forenzično analizo opravil NFL, pri čemer obramba v svojih navajanjih ni navedla nobene relevantne okoliščine, ki bi sodišču vzbudila dvom v strokovnost in nepristranskost analize in mnenja, samo po sebi ne pomeni, da sta analiza bioloških in mnenje NFL pristranska ali neverodostojna.2

14. Zagovornik višjemu sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo dokaza za zaslišanje oseb, ki so bile prisotne pri hišni preiskavi. Odgovor je višje sodišče podalo v točki 7 svoje sodbe in pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, kar zadošča standardom obrazloženosti drugostopenjske odločbe.

15. Zagovornik vztraja na stališču, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo že v sodbi z dne 22. 8. 2019, da bi moral biti obsojenec oproščen obtožbe, ker je tablete pridobil leta 2012, ko droga 5-MeO-MiPT še ni bila uvrščena na seznam prepovedanih drog po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti milejši predpis in obsojenca oprostiti obtožbe. Kot je Vrhovno sodišče že navedlo, se obsojencu očita hramba z namenom nadaljnje prodaje. Gre za trajajoče kaznivo dejanje, za ugotovitev časa izvršitve pa je pomemben trenutek, ko takšno stanje preneha. Ta trenutek je pomemben tudi za presojo, kateri zakon mora sodišče uporabiti. Glede na to, da so bile tablete zasežene, ko je bila droga že uvrščena na seznam prepovedanih drog, je pravna opredelitev, ki jo je sprejelo sodišče, zakonita.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevi za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife, tarifni številki 7119 v zvezi s tarifno številko 7152 in tarifni številki 7301 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

1 Sodba VSRS I Kp 2/2009 z dne 2. 1. 2009. 2 Sodba VSRS I Ips 10656/2011 z dne 26. 4. 2011.