Jedro

Glede na novejšo sodno prakso povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne omogočajo zaključka o korektno opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke in je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.

Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja lahko potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti. Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega (neugodnega) nihanja tečaja in tuje obrestne mere oziroma grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni „reklamirala“ kredite v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, čas za razmislek pred sklenitvijo kreditne pogodbe, možnost konverzije kredita v evrskega in opozorilo notarja na pravne posledice sklenjene pogodbe ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva od ponudnika posojil v tuji valuti.

Toženka je kršila načelo vestnosti in poštenja (dobro vero v postopkovnem smislu), kar pomeni, da je sporni pogoj nepošten. Brez njega nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, kar vodi k materialnopravnemu zaključku, da je zaradi nepoštenega pogoja kreditna pogodba v celoti nična.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - spremeni v I/1. izreka tako, da po spremembi glasi: „Ugotovi se, da sta Notarski zapis št. SV 000/07 z dne 24. 4. 2007 in kreditna pogodba št. 0000 z dne 24. 4. 2007, nična.“ - v I/2., I/3. in II. točki izreka se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da sta Notarski zapis št. SV 000/07 z dne 24. 4. 2007 in Kreditna pogodba št. 0000 z dne 24. 4. 2007 nična (I/1. točka izreka) ter zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača znesek 63.391,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2014 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo (I/2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 178,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika zaradi očitne pristranskosti razpravljajoče sodnice. Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju zgolj na kratko povzelo obširne pritožbene navedbe. Odločitev sodišča je v popolnem nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča ter Višjih sodišč, predvsem pa s sodno prakso SEU, ki jo pritožba povzema in razlaga. Po slovenskem pravu je treba opraviti nadzor nad nedovoljenostjo pogojev tudi v primeru, če so ti sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku, kar pomeni, da tega preiskusa ni dopustno omejevati v odvisnosti od dejstva, če je prodajalec oz. ponudnik storitev zagotovil predpogodbene informacije oz. opravil pojasnilno dolžnost. Pogodbeni pogoji se štejejo za nedovoljene po 3. členu Direktive, če so v nasprotju z zahtevo dobre vere ali če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, pri čemer iz navedenega člena Direktive in uvodne izjave Direktive izhaja, da je pomanjkanje dobre vere povezano z znatnim neravnotežjem v pravicah in obveznostih, ki jih ustvarja pogodbeni pogoj. V nadaljevanju pritožba razlaga, kaj v praksi SEU pomeni neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank ter da je za presojo nedovoljenosti pogodbenega pogoja bistvena izpolnitev pojasnilne obveznosti. Glede dobre vere s strani banke je potrebno posvečati pozornost zlasti moči pogajalske pozicije pogodbenih strank. Zahtevo dobre vere lahko izpolni prodajalec, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati. Ocena lojalnega in pravičnega poslovanja s strani banke se oceni na način, da se ugotovi, če bi bilo razumno pričakovati, da bi potrošnik takšen pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. V okviru presoje dobre vere je treba presojati tudi vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe. Neravnotežje med pogodbenima strankama je vidno v prevzemu celotnega tečajnega tveganja na strani tožnika, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe in na katero tožnik zaradi opustitve ter nepoštenega zamolčanja bistvenih informacij s strani toženke ne pristane ustrezno informiran. Nesorazmerje se ne ugotavlja glede na to, ali in v kakšnem obsegu je zaradi devalvacije domače valute prišlo do zvišanja obveznosti tožnika, merjeno v tej valuti. To dejstvo je namreč le zunanji pokazatelj nesorazmerja, ki je bilo v celoti podano že ob sklenitvi pogodbe v obliki neinformiranega prevzema celotnega tečajnega tveganja. V nadaljevanju pritožba povzema prakso SEU glede obstoja znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah pogodbenih strank.

Sodišče je v razlogih navedlo, da bi bila ob znatni depreciaciji CHF toženka tista, ki bi morala izravnati pozicije z nakupom CHF po višjem tečaju. Ta navedba sodišča je tako neverjetna, da se zastavlja vprašanje pristranskosti predmetnega sojenja. Tudi iz zaslišanja A. A., ki je bil zaslišan v zadevi III P 135/2018, jasno izhaja, da banka zaradi zaprte pozicije ne more imeti izgube zaradi gibanja tečaja in da banke pri kreditih v CHF niso izpostavljene tečajnemu tveganju. Tožnik v postopku sploh ni trdil, da je spremenljiva obrestna mera prepovedana ali v kakršnikoli sferi toženke, temveč je trdil le to, da potrošnik, ki zaupa, da je v stabilnem in varnem ter nadzorovanem bančnem okolju, ne pričakuje neomejene nevarnosti izgube, ki izvira iz kreditne pogodbe, s katero rešuje stanovanjski problem. Dolgoročni kredit v tuji valuti ni primerljiv z enkratno menjavo valute npr. pri prehodu meje, temveč gre za bistveno razlikovanje, saj se zaradi apreciacije tečaja glavnica kredita kljub rednemu plačevanju zvišuje. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da banka iz naslova kreditnih pogodb ni pridobila premoženjske koristi. Nacionalno pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene ali plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku. Sodeča sodnica pa je nepoštenost pogoja presojala zgolj v povezavi z njegovo jasnostjo in razumljivostjo in se sodba zmotno opira zgolj na domnevno izpolnjeno pojasnilno dolžnost toženke, pri čemer pa pri tem niso bili upoštevani ključni dokazi tožnika.

Sodišče je ugotovilo, da je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, pri čemer se opira predvsem na izpovedbo bančne uslužbenke B. B., ki je tožniku prodala kredit. Pri tem navaja, da tožnik gotovo polni standard povprečnega potrošnika, iz česar naj bi izhajalo, da se je zavedal obsega valutnega tveganja. Sodišče je povsem spregledalo, da je B. B. izpovedala zgolj to, da je tožniku predstavila oba kredita, da izračunov niti ustno niso delali ter da dolgoročnega gibanja CHF ni poznala. Ravno tako pa je izpovedala, da potrošnikov ni opozarjala, da se ob spremembi tečaja CHF zvišuje glavnica v domači valuti, zato je še toliko bolj nenavaden zaključek sodišča, da naj bi se tožnik valutnega tveganja zavedal. Iz zaslišanja B. B. namreč izhaja, da se ga v realnem obsegu niti ona ni zavedala. Bistveno je tudi, kaj bi banka kot strokovnjak morala vedeti, pri čemer je bistveno vedenje banke kot pravne osebe in ne vedenje svetovalke. Tožnik je od svetovalke prejel le opozorilo o manjšem nihanju. Nepravilen je zaključek sodišča, da so bila tožniku pojasnjena vsa tveganja, saj takšen zaključek niti ni obrazložen, sodišče pa se pri tem opira le na pomanjkljivo in nezadostno vsebino o prevzemu valutnega tveganja in na zaslišanje svetovalke, iz česar pa omenjeni zaključek ne izhaja. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti namreč ne zadošča zgolj abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja. Ni pravilna ugotovitev sodišča glede datuma izdaje zgibanke (letaka). Ključno vprašanje za presojo slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih ni, ali je toženka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki ga je tožnik prevzel, dolgoročno ne bo realiziralo v njegovo korist, torej da je verjetnost zanj negativnega tveganja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja. Napačna je ugotovitev sodišča, da je toženka tožniku odkrito razkrila informacije, s katerimi je razpolagala ter da sama ni mogla predvideti apreciacije CHF. Za dokazovanje navedenega je tožnik predložil več dokazov, med drugim Poročila Banke Slovenije iz let 2005, 200 in 2007, člankov in zgodovinskih grafov gibanja tečaja CHF.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost izpolnila, ni ravnala v slabi veri niti ni bilo podano znatno neravnotežje med med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v času sklepanja kreditne pogodbe. Tožnik se je zavedal možnosti padca domače valute in s tem enakega dviga anuitete. Tožnik je valutno tveganje razumel, kar potrjuje tudi okoliščina, da je odklonil možnost konverzije valute, ko je bil na izpostavljenost valutnega tveganja opozorjen in mu je bila zamenjava valute ponujena. Povprečen potrošnik, ki razume valutno tveganje, razume tudi vpliv njegove uresničitve na obseg njegove obveznosti. Ker toženka informacij tožniku ni zamolčala, ni ravnala v slabi veri.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 24. 4. 2007 sklenili kreditno pogodbo, s katero je tožnik pri toženki najel stanovanjski kredit za nakup in dokončanje stanovanjske hiše v znesku 192.500,00 CHF z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah, od katerih je prva zapadla 31. 5. 2007, zadnja pa 30. 4. 2027. 6. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe iz več razlogov, med drugim tudi iz razloga, ker toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti in mu je predstavila le prednosti kredita v CHF glede ugodne obrestne mere, zamolčala pa mu je dolgoročno izredno izpostavljenost zaradi valutnega tveganja, pri čemer je bil tožniku kredit svetovan kot varen in ugoden. Pogodbeni pogoj je bil nepošten, zaradi česar je kreditna pogodba nična.

7. Toženka je v postopku med drugim ugovarjala, da je svojo pojasnilno dolžnost opravila in je tožniku predstavila vsa tveganja, pri čemer je tožnik podpisal tudi izrecno izjavo o prevzemu valutnega tveganja. Trdila je, da dogovor o vračilu kredita v tuji valuti CHF ne predstavlja nepoštenega pogoja, ker slaba vera toženke ni podana, prav tako pa ne gre za znatno neravnotežje pravic in obveznosti pogodbenih strank.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in kondikcijski denarni zahtevek. Sprejelo je naslednje pravne zaključke: 1) kavza obravnavane kreditne pogodbe je dopustna, 2) kreditna pogodba ni predstavljala izvedenega finančnega posla, 3) tožnik ni izkazal objektivnega in subjektivnega elementa oderuštva, 4) toženka je pojasnilno dolžnost opravila, 5) toženka ni ravnala slaboverno 6) znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pravdnih strank ni podano. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitveni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in posledično tudi kondikcijski denarni zahtevek. Pri sprejemu izpodbijane odločitve se je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na določila Obligacijskega zakonika (OZ), Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Direktive 93/13 ter navedlo, da je upoštevalo tudi sodno prakso SEU in Vrhovnega sodišča RS.

9. Direktiva Sveta 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega pogoja pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Jasnost in razumljivost v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive sta avtonomna pravna pojma pravnega reda EU in je njuna razlaga v izključni pristojnosti SEU. Zato morajo nacionalna sodišča ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo meril sodne prakse SEU. V skladu s sodno prakso SEU je za zadostitev zahtevi, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, treba v pogodbi pregledno pojasniti konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo posojilo sklenjeno, pač pa mora biti zmožen oceniti potencialno znane ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Zato mora biti posojilojemalec jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe v tuji valuti prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Banka mora pojasniti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti1. 10. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo izpolnitve informacijske dolžnosti toženke ugotovilo: - da se je tožnikova osebna bančnica B. B. s tožnikom pred sklenitvijo pogodbe pogovarjala, naredila je izračune; - bančna uslužbenka B. B. tožniku kredita ni predstavljala kot varnega predstavila mu je ponudbo produktov; - tožnika je opozorila na možnost spremembe tečaja; - strankam, ki so se za kredit odločili pri toženki, niso predstavljali gibanja CHF v preteklem obdobju, niso predstavljali grafov, simulacij in podobno. Predstavili so jim oba kredita (v EUR in CHF) in so opozarjali tudi na možno spremembo obrestne mere in tečaja CHF; - da je tožnik na podlagi primerjave zneska kredita in zneska obroka v CHF in EUR sam zaznal (da ga na to ni napotila bančnica B. B.), da je v času sklenitve pogodbe kredit v CHF ugodnejši in se je zato zanj sam odločil; - da je tožnik, ki je bil v času inflacije že polnoleten in je imel izkušnje s tečajem kune, mogel in moral vedeti, da lahko tečaj EUR nasproti CHF zaniha in glede na svojo izobrazbo (po poklicu je strojnik) je mogel in moral logično sklepati, da če bo moral za odplačilo zagotoviti CHF, bo moral zanje glede na gibanje tečaja v CHF /EUR zagotoviti več ali manj EUR in da se bo glavnica v EUR spremenila, v CHF pa ne; - da je tožnik pričakoval malenkostne spremembe tečaja CHF/EUR, ne pa znatnih skokov; - da je tožnik podpisal izjavo o prevzemu valutnega tveganja in da ni bilo nobene realne potrebe, da bi toženka komitentom predstavila tudi katastrofalne možnosti apreciacije CHF nasproti EUR, saj na to še nekaj let po sklenitvi pogodbe ni kazalo; - da ob sklepanju kreditne pogodbe takšna nihanja tečaja CHF/EUR, kot so se zgodila v letih 2011 oziroma leta 2015, niso bila predvidljiva glede na dotedanje podatke o tečaju CHF/EUR; - da toženka tako občutne spremembe tečaja, do kakršne je prišlo leta 2011 oziroma 2015 ni mogla napovedati, niti je pričakovati, niti tega ob sklepanju pogodbe leta 2007 tožniku ni zamolčala; - da toženka ni ustvarjala nesorazmernih dobičkov.

11. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost izpolnila. Svoj materialnopravni zaključek je oprlo na argument, da glede na relativno majhna nihanja CHF/EUR v obdobju pred letom 2007, ni bilo nobene realne potrebe, da bi toženka komitentom predstavila tudi katastrofalne možnosti apreciacije CHF nasproti EUR, saj na to še nekaj let po sklenitvi pogodbe ni kazalo. Od tožnika, ki je po poklicu strojnik in je imel izkušnje s tečajem kune ter je podpisal tudi izjavo o prevzemu valutnega tveganja, pa je bilo po presoji sodišča prve stopnje mogoče pričakovati, da se je mogel in moral zavedati valutnega tveganja, da bo moral v primeru spremembe tečaja CHF/EUR za odplačilo kredita zagotoviti več ali manj EUR in da se v primeru spremembe tečaja CHF/EUR glavnica v CHF ne bo spremenila, vendar se bo spremenila glavnica v EUR.

12. Izpodbijana sodba je sicer skladna s stališči, ki jih je do njene izdaje izoblikovalo Vrhovno sodišče RS in večinskim stališčem višjih sodišč v zvezi z zahtevki kreditojemalcev za ugotovitev ničnosti kreditov v CHF, vendar pa je VS RS ob upoštevanju sodne prakse SEU in Ustavnega sodišča v odločbah II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 svoja stališča revidiralo. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da glede na novejšo sodno prakso povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne omogočajo zaključka o korektno opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke in je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.

13. US RS je na podlagi stališč SEU presodilo, da mora nacionalno sodišče preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita. Kreditojemalcem je treba posredovati takšne informacije, ki zadostujejo za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Pojasnilo mora vsebovati mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, ki so neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti. Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Ključno je, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. To se v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti izraža predvsem v potencialnem povečanju njegovih kreditnih obveznosti zaradi spremembe tečaja. Kreditojemalec mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute in povečanja tujih obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita2. 14. Tudi VS RS je v zadnjih odločbah pojasnilo, da ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja lahko potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti3. Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja4, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega (neugodnega) nihanja tečaja in tuje obrestne mere oziroma grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni „reklamirala“ kredite v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, čas za razmislek pred sklenitvijo kreditne pogodbe, možnost konverzije kredita v evrskega in opozorilo notarja na pravne posledice sklenjene pogodbe ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva od ponudnika posojil v tuji valuti5. 15. Ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je toženka tožnika pred sklenitvijo kreditne pogodbe informirala skladno s povzetimi zahtevami sodne prakse. Banka ima profesionalno vedenje in izkušnje, zato bi se morala zavedati nepredvidljivega gibanja tečaja ter posledične tveganosti ponujenega bančnega produkta. Poznati bi morala lastnosti valute, v kateri je ponujala kredite, in kot finančnemu strokovnjaku bi ji moralo biti znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močna nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla. Zato mora pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti kreditojemalce informirati o tem, da ni mogoče vnaprej napovedati, ali bo kredit v CHF zaradi začetnih prednosti tudi dejansko cenejši kot kredit v EUR. Toženka je bila dolžna tožniku predstaviti konkretnejše, oprijemljivejše informacije, pomembne za oceno končne cene kredita. Upoštevajoč ročnost kredita (20 let) bi v ta okvir sodila tudi informacija, da dejansko prevzemajo dolgoročno valutno tveganje za kakršnokoli spremembo tečaja (torej neomejeno valutno tveganje), saj je gibanje tečaja CHF/EUR tudi za banko popolna neznanka (ni mogoče napovedati ne smeri ne obsega gibanja) in so možne tudi velike spremembe tečaja, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita, čemur pa toženka z izjavo tožnika o prevzemu valutnega tveganja, ki jo je tožnik podpisal, ne da bi mu bila predstavljena možnost katastrofalne apreciacije CHF nasproti EUR, ni zadostila. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik pričakoval le malenkostne spremembe tečaja CHF/EUR, ne pa znatnih skokov. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da bi toženka tožnika morala opozoriti tudi na „črni scenarij.“ Le tako bi se tožnik lahko informirano odločil glede sklenitve kreditne pogodbe.

16. Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) v prvem odstavku 24. člena določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: 1. v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali 2. povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali 3. povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali 4. nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. To določilo predstavlja implementacijo Direktive in ker potrošniku zagotavlja višje varstvo, ga je treba uporabiti pri presoji vprašanja ničnosti v Sloveniji sklenjenih kreditnih pogodb v CHF6. 17. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, povzetega v 10. in 15. točki te odločbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka kršila načelo vestnosti in poštenja (dobro vero v postopkovnem smislu), kar pomeni, da je sporni pogoj nepošten. Brez njega nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, kar vodi k materialnopravnemu zaključku, da je zaradi nepoštenega pogoja kreditna pogodba v celoti nična (prvi odstavek 88. člena OZ).

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo o zavrnitvi zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja ničnostno sankcijo (točka I/1. izreka), spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (v zvezi z zahtevkom za ničnost kreditne pogodbe) je bilo dejansko stanje glede kondikcijskih denarnih zahtevkov povsem neugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka tako, da bi kot prvo ugotavljalo vsa dejstva v zvezi s tem zahtevkom (drugi odstavek 355. člena ZPP). Dopolnitev postopka na prvi stopnji je nujna za zagotovitev pravice do učinkovitega sodnega varstva (izostal je cel sklop dejanskih ugotovitev o pravno odločilnih dejstvih). V tem delu (I/2. točka izreka izpodbijane odločbe) je zato pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tem bosta tudi spoštovani pravici obeh strank do izjave in do pritožbe, obenem pa zaradi vrnitve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo trpela hujše kršitve do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ( drugi odstavek 355. člena ZPP).

19. Delna sprememba in delna razveljavitev odločitve o glavni stvari terja tudi razveljavitev stroškovne odločitve (I/3. in II. točka izreka izpodbijane sodbe). O povrnitvi stroškov bo mogoče odločati šele v končni odločbi, ko bo znan končni uspeh strank v pravdi. Zato se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

20. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi glede ničnosti sporne kreditne pogodbe in je odločitev spremenilo v korist tožnika iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se do vseh ostalih pritožbenih očitkov ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odloči še o utemeljenosti kondikcijskega zahtevka in nato o povračilu vseh pravdnih stroškov, vključno s stroški pritožbenega postopka.

22. Za predodelitev zadeve drugemu sodniku prve stopnje (356. člen ZPP), kar je predlagal pritožnik, ni pogojev, saj je izpodbijana sodba sledila stališčem, ki jih je do njene izdaje maja 2021 izoblikovalo Vrhovno sodišče RS in je bila v skladu z večinskim stališčem višjih sodišč v zvezi z zahtevki kreditojemalcev za ugotovitev ničnosti kreditov v CHF. Šele kasneje je VS RS ob upoštevanju prakse SEU in Ustavnega sodišča RS v odločbah II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 svoja stališča revidiralo, zato očitek pritožbe o očitni pristranskosti sodnice prve stopnje ni utemeljen.

1 Sodbe SEU C-186/16 (45., 50. in 51. točka obrazložitve), C-51/17 (77. in 78. točka), C-609/19 (50. dp 52. in 57. točka obrazložitve). 2 Odločba US RS Up-1181/20, točki 14 in 16, odločba US RS Up-54/19, točki 18 in 19. 3 Sodba VS RS II Ips 8/2022, točka 66 in 67. 4 Sodba VSL II Cp 1543/2022 z dne 25. 7. 2023, točka 11. 5 Odločbe US RS Up-1181/20, točka 16, Up-317/21, točka 13, Up-54/19, točka 20. 6 Točke 22 do 25 sodbe VS RS II Ips 8/2022.