Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so dela, ki jih je tožnik opravljal do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko dela delovnega mesta višji svetovalec in da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto s 1. 1. 2012. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi ukinitve delovnega mesta računovodja III, je nezakonita, saj tožnik dela na tem delovnem mestu najkasneje od 1. 1. 2012 dalje ni več opravljal, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (točka IV izreka sodbe) delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zvišajo na znesek 2.417,63 EUR (namesto zneska 1.991,61 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 4. 1. 2013 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 20. 3. 2013 in ugotovilo, da nimata pravnega učinka ter da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja; da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in sicer na delovno mesto "višji svetovalec“ in mu za ves čas od nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, to je od 1. 6. 2013 do vrnitve na delo obračunati plačo kot da bi delal, znižano za prejeta bruto nadomestila za čas brezposelnosti od 1. 6. 2013 do 28. 2. 2014 in prejete plače za čas zaposlitve tožnika pri toženi stranki od 17. 3. 2014 dalje, od bruto zneskov razlik v plači obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplačati tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila (točka I izreka sodbe). Ugotovilo je, da sta 4. člen Aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 7. 3. 2011 ter 3. člen Aneksa št. 2 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 7. 3. 2011 nična in brez pravnega učinka (točka II izreka sodbe). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več oziroma drugače (da ga je tožena stranka primarno dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto računovodja VII/2-I 38. plačni razred) oziroma na primerljivo delovno mesto, podredno pa na delovno mesto podsekretar oziroma primerljivo delovno mesto ter podpodredno na primerljivo delovno mesto delovnemu mestu višji svetovalec, obračun plač v obdobju od 1. 6. 2013 do vrnitve nazaj na delo brez upoštevanja prejetih denarnih nadomestil za čas brezposelnosti in plač v času zaposlitev tožnika za določen čas pri toženi stranki, zakonske zamudne obresti od neto plač pred prisojenim - torej že za 5. dan v mesecu za plačo prejšnjega meseca (točka III izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.991,61 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka IV izreka sodbe).

2. Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tako, da toženi stranki naloži, da tožnika razporedi na delovno mesto podsekretar ter da tožniku prizna in toženi stranki naloži v plačilo vse priglašene stroške po stroškovniku oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje vse s stroškovno posledico. Tožnik se ne more strinjati z odločitvijo sodišča, na katero delovno mesto ga mora tožena stranka pozvati, kot tudi ne, da je že v izreku sodbe navedeno, da mu je tožena stranka za ves čas od nezakonite odpovedi do vrnitve na delo dolžna obračunati plačo, kot da bi delal, znižano za prejeta bruto nadomestila za čas brezposelnosti od 1. 6. 2013 do 28. 2. 2014 in prejete plače za čas zaposlitve pri toženi stranki od 17. 3. 2014 dalje. Prav tako se tožnik ne strinja z odločitvijo o višini stroškov, ki mu jih je tožena stranka dolžna povrniti.

Napačno je stališče sodišča, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto višji svetovalec. Sodišče je premalo upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik s 1. 9. 2011 premeščen iz MORS na E. iz razloga, da bi pripravljal vse potrebno za vzpostavitev in funkcioniranje računovodske oziroma finančno računovodske službe A., ki naj bi šele pričel delovati, pri čemer ni nobenega dvoma, da gre za naloge, ki bistveno presegajo okvir del in nalog, glede katerih je imel tožnik sklenjeno „formalno“ pogodbo, kar je bilo potrjeno tudi z zaslišanjem prič. Sodišče je tako dalo prevelik poudarek okoliščini, da je tožnik te vrste delo opravljal le od premestitve na E., (od 1. 9. 2011 do 19. 10. 2011 oziroma najkasneje do 31. 12. 2011), kajti tožnik z ničemer ni bil odgovoren, da do ustanovitve sklada kasneje ni prišlo. Tožnik je mnenja, da gre, glede na vsebino opisa del in nalog, ki jih je dejansko opravljal, za delovno mesto podsekretar. Dela, ki jih je tožnik v tem obdobju opravljal, se dejansko bolj prilegajo opisu delovnega mesta računovodja I kot računovodja III, zato je zagotovo to najmanj tisto delovno mesto, do katerega bi bil tožnik upravičen, pri čemer pa je glede na dejansko vsebino nalog, ki so bile tožniku naložene in ki jih je dejansko opravljal od 1. 9. 2011 do 31. 9. 2011, razvidno, da gre za naloge, ki dejansko sodijo v okvir delovnih nalog delovnega mesta podsekretar. Ob nadaljnjem upoštevanju zaključkov v obrazložitvi pod točko 27 sodbe pritožba ugotavlja, da sodišče potrjuje navedbam, da je tožnik ob sklenitvi aneksa opravljal delovne naloge računovodje I, pri čemer pa je, glede na že zgoraj izpostavljene trditve tožene stranke, da navedenega delovnega mesta ni mogoče sistemizirati na E., popolnoma jasno, da je po sami zahtevnosti dela in zahtevani izobrazbi delovnemu mestu računovodja I najbližje prav delovno mesto podsekretar, zaradi česar je torej tudi šteti, da delovne naloge, ki jih je tožnik opravljal od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 sodijo na delovno mesto podsekretar. Zmotni so zaključki prvostopnega sodišča, da tožniku ne gredo pravice za delovno mesto podsekretar s podpisom aneksa št. 1, in sicer od 1. 9. 2011 dalje. Tožnik je morda od 1. 1. 2012 sicer res opravljal delovne naloge na delovnem mestu višji svetovalec, vendar mu sodišče kljub temu ne bi smelo oporekati pravic, ki jih je tožnik pridobil v obdobju sklenitve aneksa št. 1 in ko je opravljal delo s področja vzpostavitve delovanja finančno računovodske službe A. (1. 9. 2011 - 31. 12. 2011). Njegove pravice se glede na jasna določila ZDR ne bi smele zmanjševati, še toliko bolj, ker za takšno stanje tožnik ni bil z ničemer odgovoren. Tožnik formalne izobrazbe dne 1. 9. 2011 za delovno mesto podsekretar sicer res še ni pridobil, vendar pa mu krivde ni mogoče pripisati, saj mu je delodajalec dne 1. 9. 2011 naložil delovne naloge, ki se opravljajo na delovnem mestu podsekretar. Tožena stranka bi morala tožnika premestiti na delovno mesto podsekretar dne 13. 3. 2012, ko je tožnik pridobil magistrsko izobrazbo, najkasneje pa 1. 4. 2012, ko je podpisal aneks št. 2, še posebej glede na okoliščino, da je B.B. delovno mesto generalnega sekretarja zasedal do konca marca 2012, do takrat pa je tudi tožnik že pridobil ustrezno izobrazbo. Tožnik še dodaja, da je sodišče zmotno štelo, da gredo tožniku vse pravice na delovno mesto višji svetovalec od 1. 6. 2013 dalje. Četudi bi se upoštevali zaključki sodišča, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delovno mesto višji svetovalec, to dejansko pomeni, da je tožnik tudi upravičen do vračila vseh zneskov po pogodbi o zaposlitvi za to delovno mesto vse od 1. 1. 2012 dalje oziroma pravilneje, da je tožnik upravičen do vračila vseh zneskov po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar od 1. 9. 2011 dalje.

Tožnik pa je tudi mnenja, da sodišče v izreku sodbe pod točko I ni pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (na delovno mesto višji svetovalec) ter mu za ves čas od nezakonite odpovedi do vrnitve na delo obračunati plačo, kot da bi delal, znižano za prejeta bruto nadomestila za čas brezposelnosti od 1. 6. 2013 do 28. 2. 2014 in prejete plače za čas zaposlitve pri toženi stranki od 17. 3. 2014 dalje, saj po stališču tožnika temu ni namenjen izrek sodbe. Dejstvo, da je tožnik nadomestilo prejemal, bi se moralo upoštevati šele ob samih izplačilih, prav tako pa tudi, da je bil tožnik v vmesnem času zaposlen za določen čas na podlagi drugih pogodb, saj je nedvomno na toženi stranki, da te zadeve uredi, še posebej, ker je sama povzročila takšno stanje. Pri tem je potrebno upoštevati, da so bile (vmesne) pogodbe sklenjene za določen čas, medtem ko je imel tožnik pred nezakonito odpovedjo sklenjeno pogodbo za nedoločen čas in s tem bistveno večjo finančno in socialno varnost. Tožnik pa se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da mu sodišče ni priznalo vseh stroškov, ki mu glede na odvetniško tarifo gredo. Po stališču sodišča je neutemeljena tožnikova zahteva za povračilo kilometrine za pooblaščenca tožnika, saj da bi si tožnik lahko izbral pooblaščenca na območju naslovnega sodišča ali vložil tožbo na zunanjem oddelku sodišča v C. in da teh stroškov naj ne bi bilo mogoče obravnavati kot potrebnih stroškov in jih naložiti v plačilo toženi stranki. Dejstvo je, da je tožnik upravičen do pravne pomoči v primeru delovnega spora in dejstvo je, da si lahko svojega pooblaščenca prosto izbere. Navajanje sodišča je pravzaprav presenetljivo, glede na to, da je tožnik svoje delo opravljal na območju sodišča v D. in da ni dvoma, da je tožnik vložil tožbo na ustrezno sodišče. Tožnik je upravičen tudi do povračila kilometrine njegovega pooblaščenca in ni nobenega objektivnega razloga, da bi bilo mogoče oporekati, da gre za potrebne stroške, ki jih je potrebno naložiti toženi stranki v plačilo, nenazadnje pa naslovno sodišče tudi sicer priznava stroške kilometrine in gre pravzaprav za odločitev, ki odstopa od siceršnje sodne prakse v podobnih primerih. Pravilno tudi ni navajanje sodišča, da je ob upoštevanju opombe 3.3. odvetniške tarife neutemeljena zahteva po plačilu nagrade za ponovljen postopek, pri čemer pa je takšno navajanje sodišča povsem neobrazloženo, saj je takšna odločitev nedvomno napačna, ker tožnik ponovljenega postopka ni z ničemer zakrivil. Vse kaže na to, da je bil ponoven postopek tudi potreben in je zato tožnik upravičen do povračila stroškov s strani tožene stranke, ki so v tej zvezi nastali. Sodišče je tudi višino stroškov, ki jih je imel tožnik osebno, priznalo le delno, ker da naj bi se stroški povrnili za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim sredstvom, zato naj bi bil tožnik upravičen le do povrnitve potnih stroškov v višini avtobusne vozovnice, saj na relaciji C. - D. vozi avtobus, vendar pa sodišče pri tem sploh ni upoštevalo, niti razčiščevalo okoliščin, ali bi imel tožnik na voljo takšne povezave z javnim prevozom, da bi sploh lahko prišel pravočasno na sodišče in da bi po končanih obravnavah tudi lahko prišel nazaj domov, zato zgolj obrazložitev, da je upravičen do avtobusne karte, ker obstaja te vrste prevoz, nikakor ne zadostuje. Glede na vse navedeno, je tožnik torej prepričan, da so njegove pritožbene navedbe utemeljene, zato je potrebno pritožbi ugoditi, toženi stranki pa naložiti v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP. Po tako izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi pavšalno navedenih ne. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen delno v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 218/2014 z dne 4. 9. 2014 pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 434/2013 z dne 9. 10. 2013, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje ugotovi, naloge katerega delovnega mesta je tožnik in na kakšni pravni podlagi dejansko opravljal od 31. 12. 2011 dalje, saj bo šele na podlagi teh ugotovitev lahko odločilo o tožbenem zahtevku.

6. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo: - da je bil tožnik z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 3. 2011 s 1. 9. 2011 z MORS trajno premeščen v Direktorat F. na Ministrstvo E. zaradi nameravane ustanovitve A. s 1. 1. 2012 z namenom, da do ustanovitve A. pripravi vse potrebno za delovanje računovodske službe na A.; - da mu je tožena stranka s sklepom z dne 19. 10. 2011 na podlagi 95. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) zaradi začasno povečanega obsega dela za čas od 20. 10. 2011 do 31. 12. 2011 odredila opravljanje drugega dela namesto dela na delovnem mestu računovodja VII/2-III in sicer zaračunavanje najemnin, spremljanje najemnih pogodb in izterjavo neplačanih računov; - da je bil z aneksom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 3. 2012 s 1. 4. 2012 prevzet na Ministrstvo E.; - da je tožnik po 1. 1. 2012 opravljal samo še dela in naloge iz sklepa z dne 19. 10. 2011, ki se nanašajo na stanovanjsko področje, ne pa več tudi del delovnega mesta iz pogodbe o zaposlitvi; - da je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi dela, ki jih je opravljal tožnik na podlagi sklepa z dne 19. 10. 2011 prevzela G.G., ki je bila pri toženi stranki zaposlena na uradniškem delovnem mestu višji svetovalec, v nazivu višji svetovalec I, ki je ta dela predala C.C., ki je ta dela opravljala na delovnem mestu podsekretar, ta pa tožniku, ki se je pri toženi stranki zaposlil zaradi nadomeščanja C.C.; - da so, kot izhaja iz navedenega, dela ki jih je tožnik opravljal do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko dela delovnega mesta višji svetovalec, da je imel s toženo stranko sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto s 1. 1. 2012, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka zaradi ukinitve delovnega mesta računovodja III nezakonita, saj tožnik dela na tem delovnem mestu najkasneje od 1. 1. 2012 ni več opravljal; - da je tožnik, ki je bil od 1. 1. 2012 do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaposlen na uradniškem delovnem mestu višji svetovalec, upravičen do plače 33. plačnega razreda, glede na določbo 4. odstavka 84. člena ZJU.

7. Glede na te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo na delovno mesto višji svetovalec in mu od dneva prenehanja 1. 6. 2013 do vrnitve na delo obračunati plačo kot da bi delal, znižano za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti in prejete plače za čas zaposlitve tožnika pri toženi stranki od 1. 7. 2014 dalje, ter mu po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za zneske iz preteklega meseca.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s 1. 1. 2012 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela, ki ga je po izteku časa določenega v sklepu z dne 19. 10. 2011 še vedno opravljal. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dejstvo, da je bil tožnik iz MORS k toženi stranki premeščen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto računovodja III in da so dela, ki jih je tožnik dejansko opravljal v obdobju od 1. 9. 2011 do 31. 9. 2011, dela računovodje I in zato sodijo v okvir delovnih nalog podsekretar.

9. Iz točk 22. in 23. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pravilno izhaja, da je tožnik od 1. 1. 2012 dejansko opravljal dela na delovnem mestu višji svetovalec. V točki 18 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delo, ki ga je opravljal tožnik prevzela G.G., ki je bila zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec, vendar v nazivu višji svetovalec I. Nadalje je pravilno ugotovilo tudi, da so dela določenega delovnega mesta ista, ne glede na to v katerem nazivu delavec opravlja delo, da je pridobitev naziva odvisna od različnih okoliščin, da pa tožnik razen tega, da je opravljal enako delo kot G.G., ni zatrjeval ničesar glede upravičenosti do višjega naziva od osnovnega, zato je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 4. odstavka 84. člena ZJU pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do tega naziva in obračuna osnovne plače za 33. plačni razred. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem.

10. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno dosodilo le razliko med plačo, ki bi jo tožnik prejemal in prejetimi zneski nadomestila za brezposelnost, za čas, ko ga je tožnik prejemal. Po 140. členu Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) ima Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje pravico zahtevati od delodajalca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, izplačanih zavarovancu do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je dolžan pozvati nazaj na delo (3. odstavek 65. člena ZUTD). Če bi torej tožena stranka tožniku izplačala celotne zneske nadomestil plač, bi bil tožnik nezakonito obogaten za izplačane zneske nadomestila za čas brezposelnosti, ki jih je zavodu dolžna vrniti tožena stranka.

11. Delno pa je utemeljena pritožba zoper odločitev o stroških postopka, saj je tožnik upravičen do povračila nagrade za ponovljeni narok po tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi v višini 349,20 EUR in 22 % DDV na odvetniške storitve, saj gre skladno s 155. členom ZPP za potreben strošek. Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na povračilo potnih stroškov tožnika in njegovega pooblaščenca za prihode na naroke za glavno obravnavo. Stranka ima pravico, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, vendar pa stroškov za njegov prihod na sodišče ni mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki, če si stranka ne izbere odvetnika z območja sodnega okrožja, saj ne gre za potrebne stroške v smislu določbe 155. člena ZPP. Prav tako je tožnik upravičen le do povrnitve stroškov za javni prevoz, kot je odločitev pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje v točki 29 obrazložitve. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnik tožbo vložil na stvarno in krajevno pristojno sodišče skladno z 8. členom ZDSS-1. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki IV izreka delno spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, zvišalo na 2.417,63 EUR (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbenih stroških. Tožnik je s pritožbo uspel le delno v odločitvi o stroških postopka, v odločitvi o glavni stvari pa ne, zato na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.