Jedro

Ni ovire, da ustni dogovor o neodplačni uporabi ne bi mogel predstavljati podlage za pridobitev služnosti rabe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka v korist tožnikov ugotovilo obstoj osebne služnosti shranjevanja drv, garažiranja traktorja in strojev, spravilo orodja in parkiranja avtomobilov v gospodarskem poslopju na parc. št. *117/0 k.o. X, pod II. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek za vknjižbo prej navedene osebne služnosti in pod III. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 261,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma, da jo razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje nezakonita že iz razloga, ker je sodišče z njo ugotovilo obstoj služnosti izključne rabe v korist obeh tožnikov, kar pomeni, da je toženka iz rabe gospodarskega poslopja izključena, čeprav le-tega toženka dejansko tudi uporablja. Po Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ) se zahteva pravična, pristna in poštena posest, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Pravična je tista posest, ki se opira na tak naslov, ki bi zadoščal za pridobitev služnosti rabe (paragraf 1460 ODZ) in tožnika takega naslova nimata in ga v tožbi tudi nista zatrjevala. Zgolj dogovor o neodplačni uporabi ni tak dogovor, ki bi lahko predstavljal podlago za pridobitev služnosti rabe, poleg tega pa je zgolj tak dogovor o brezplačni uporabi po svoji naravi tak, ki se ga lahko kadar koli prekliče. To pa je tipičen prekarij. Pristna je posest, ki ni dana na prošnjo (paragraf 1464 ODZ) in je v obravnavanem primeru šlo za posest, dano na prošnjo do preklica, kar je s svojim zaslišanjem potrdila toženka in priča I.S., smiselno pa to izhaja tudi iz izpovedb preostalih zaslišanih v postopku. Tudi ni ugotovljeno, kje in določno kdaj bi prišlo do ustnega soglasja volj v zvezi z navedenim dogovorom. Poštena je dobroverna posest (paragraf 1463 ODZ), kar je posest, ko priposestvovalec ne ve, ali ne more vedeti, da ni pridobil služnosti. Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti, da je služnost pridobil. Torej posest tožnikov ni poštena, saj sta vedela, da lahko gospodarsko poslopje uporabljata, dokler se bosta s toženko dobro razumela. Dolgotrajna posest dobrovernosti ne more nadomestiti, tožnica pa je z uporabo seveda soglašala tako dolgo, dokler se odnosi niso popolnoma skrhali, prav porušeni odnosi pa pomenijo nastop pogoja za preklic dovoljenja za uporabo. Sodišče je v pravdni zadevi med istima strankama P 11/2010 pravnomočno ugotovilo, da tožnika nimata pravne podlage za uporabo spornega gospodarskega poslopja, posledično čemur je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice (tu toženke) tako, da sta tožnika dolžna izprazniti to obravnavano gospodarsko poslopje. Pri tem je sodišče tudi ugotovilo, da je bila tožnikoma dovoljena uporaba spornega gospodarskega poslopja do preklica, dovoljenje za uporabo pa je toženka preklicala. Sodišče prve stopnje je odločalo preko trditvene podlage tožnikov, ko je zaključilo, da na dogovor o trajni rabi gospodarskega poslopja kaže tudi dejstvo, da so adaptacije, ki jih je opravil tožnik, pravdne stranke opisale v pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Poleg tega je tak sklep tudi zgrešen. Adaptacije so namreč bile v pogodbi o dosmrtnem preživljanju opisane le zato, da se jasno zaznamuje njihov obseg. Če bi stranke imele namen trajno rabo določiti, bi to tudi zapisale v pogodbi. Toženka tožnikoma nepremičnine ni predala v posest, temveč je le-to zadržala zase. Da gre za dogovor o služnosti, mora biti služnost izrecno dogovorjena, kar v danem primeru ni ugotoviti. Kot je bilo že navedeno, nista bila ugotovljena niti kraj in čas dogovora o uporabi sporne nepremičnine.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da v tej pravdi ne gre za že razsojeno stvar, je argumentirano pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (glej 3. točko obrazložitve). Tam podanim razlogom naj pritožbeno sodišče doda le, da za razlago, da ne gre za res iudicato, kaže tudi dejstvo, da z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v tej pravdi v ničemer ni poseženo v pravnomočno sodno odločitev v pravdi P 11/2010 v zvezi s I Cp 318/2012. V pravdi P 11/2010 je namreč tu tožnikoma s sodbo naložena izpraznitev tu obravnavane nepremičnine in njeno izročite tu toženi stranki. Z ugotovitvijo obstoja osebne služnosti rabe v tej pravdi pa obveznost po sodbi iz pravde P 11/2010 v celoti ostane.

6. Protispisna je pritožbena trditev o ugotovitvi obstoja služnosti izključne rabe obeh tožnikov, ker tožbeni zahtevek in odločitev v I. točki izpodbijane sodbe obsega le obstoj osebne služnosti shranjevanja drv, garažiranja traktorja in strojev, spravilo orodja in parkiranja avtomobilov v obravnavanem gospodarskem poslopju. To pomeni, da toženka v uporabi tega gospodarskega poslopja ni onemogočena, ampak je le ovirana z obsegom ugotovljene služnosti rabe s strani tožnikov, kakor je to bilo tudi doslej vse od leta 1980 dalje.

7. Da je bila posest tožnikov skozi vse priposestvovalno obdobje pravična, pristna in poštena v smislu paragrafa 1460 v zvezi s paragrafi 1461, 1463 in 1464 ODZ, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnilo in utemeljilo s prepričljivimi in na dokazih temelječimi razlogi (glej 16. in 17. točko obrazložitve in pred tem še točke 10 do 15). Na podlagi teh razlogov sprejete dokazne ocene sodišča prve stopnje so trdne in jih ne omajajo niti pritožbeni pomisleki. Torej pritožbi ni slediti v njenem prepričanju, da je šlo pri ustnem dogovoru v letu 1979 ali 1980 za prekarij (uporabo do preklica), ker ti pritožbeni argumenti ne vzdržijo prepričljive argumentacije sodišča prve stopnje v tej smeri v izpodbijani sodbi, obenem pa je več pritožbenih argumentov tudi protispisnih. Tako pritožba določno ne opredeli, katerih potrebnih razlogov glede pravične, pristne in poštene posesti izpodbijana sodba ne bi imela in se posledičnemu temu sodba ne bi mogla preizkusiti, vsled česar se pritožbeno sodišče o tem delu pritožbe ne more opredeliti. Ni ovire, da ustni dogovor o neodplačni uporabi ne bi mogel predstavljati podlage za pridobitev služnosti rabe. Poleg tega pa v tej pravdi obravnavana služnost ni nastala z dogovorom iz leta 1979 ali 1980, ampak s priposestvovanjem, posest pa se je izvajala na podlagi tega dogovora, torej je bila pravična. Tudi ni res, da je zgolj ustni dogovor o brezplačni uporabi po svoji naravi tak, ki se ga kadarkoli prekliče. Tudi ustni dogovor je namreč kontrakt, soglasje volj udeležencev dogovora, in takšen dogovor se lahko spreminja le sporazumno oz. se lahko prekliče, če je tak dogovor o preklicu že v osnovi. Da pri obravnavanem ustnem dogovoru iz leta 1979 ali 1980 ni šlo za možnost preklica, je sodišče prve stopnje, kot je bilo že pojasnjeno, prepričljivo utemeljilo. Protispisna je pritožbena trditev o posesti na prošnjo, ker je nedvoumno dokazana posest na podlagi dogovora iz leta 1979 ali 1980. Torej je bila obravnavana posest pristna v smislu paragrafa 1464 ODZ. Posest je bila tudi poštena v smislu paragrafa 1463 ODZ, saj je bila dobroverna, ker dogovor iz leta 1979 ali 1980 dokazano ni predvideval preklica posesti, niti stranke preklica dogovora niso imele v mislih. Pritožbi ni slediti niti v trditvi o odločanju preko trditvene podlage tožnikov, ko se sodišče opre za dogovor o trajni rabi gospodarskega poslopja na tožnikove adaptacije, opisane v pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Ni namreč možno zahtevati, da se sodišče pri utemeljitvah svojih ugotovljenih dejstev opre točno na besedne zveze strank, ker zadostuje, da navedbe strank smiselno povzame. Torej ko je tožeča stranka izpostavila svoja v pogodbi o dosmrtnem preživljanju opravljena vlaganja, se je sodišče na ta vlaganja lahko oprlo tudi pri ugotovitvi dogovora o trajni rabi gospodarskega poslopja. Sicer je res, da v ustnem dogovoru iz leta 1979 ali 1980 izrecno ni bilo govora o služnosti rabe, vendar je sodišče s tehtnimi razlogi utemeljilo, zakaj gre ta dogovor šteti za dogovor o trajni rabi brez preklica, torej za pravico služnosti rabe gospodarskega poslopja. Enako je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnjeno, zakaj ni možno in zakaj ni potrebno ugotoviti točnega časa in kraja sklenitve ustnega dogovora.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta te svoje stroške dolžni kriti vsaka svoje, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej ta njen strošek za pritožbeni postopek ni bil potreben.