Jedro

Na podlagi izvedenih dokazov je zaključek sodišča jasen - v času izdaje spornih odločb tožene stranke pri tožnici ni bila podana I. kategorija invalidnosti, temveč je bila še naprej podana njena preostala delovna zmožnost v okviru že prej priznane III. kategorije invalidnosti v smislu 60. in 61. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 22. 6. 2010 in 24. 11. 2010 o zavrnitvi priznanja pravic na podlagi I. kategorije invalidnosti in zahtevek za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da tožnica tudi ob upoštevanju ugotovitev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani z dne 12. 5. 2014 ob izdaji spornih odločb ni izpolnjevala pogojev za uvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic na tej podlagi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in bistveno kršitev v smislu prvega odstavka navedenega člena v zvezi z 8. členom navedenega zakona, češ da niti sodišče prve in niti sodišče druge stopnje nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih in nista dokazno ocenili vseh izvedenih dokazov ter ne navedli, zakaj nekaterih dokazov nista upoštevali. Upoštevali sta le podano izvedeniško mnenje, pri tem pa dejansko spregledali, da je tožeča stranka temu mnenju vsebinsko ugovarjala tako na naroku pred prvostopnim sodiščem, kot v pisni obliki, upoštevaje pri tem tožničine laične navedbe, ker ni bila zastopana po odvetniku. Ker sodišče ni zahtevalo dopolnitve izvedeniškega mnenja, je le-to ostalo nejasno, pomanjkljivo in celo zmotno. Tako je v njem zmotno naveden čas tožničine delovne nezgode v letu 2002, namesto pravilno že v letu 1998. Zaključki izvedeniškega mnenja, da je tožnica še vedno sposobna za delo v okviru III. kategorije invalidnosti, nasprotujejo zdravstvenim izvidom, ki se nahajajo v spisu, zlasti izvidu nevrološke ambulante Splošne bolnišnice C. z dne 3. 5. 2011, da tožnica za pridobitno delo ni sposobna. Dejansko sodišči nista pojasnili, zakaj pri tožnici ni razlogov za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Očitno sta spregledali, da je tožničino zdravstveno stanje takšno, da zaradi močnih glavobolov, tesnobe, živčnosti, nemira, paničnih napadov, pogostih nepojasnjenih padcev, poškodb zapestij in hrbtenice, težav s spominom in koncentracijo, otečenih sklepov in povišanega krvnega tlaka delazmožnost pri tožnici ni več podana in je zato upravičena do invalidske pokojnine.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da sodišče ni dokazno ocenilo vseh dokazov. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključek sodišča jasen - v času izdaje spornih odločb tožene stranke pri tožnici ni bila podana I. kategorija invalidnosti, temveč je bila še naprej podana njena preostala delovna zmožnost v okviru že prej priznane III. kategorije invalidnosti v smislu 60. in 61. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Do takega zaključka je sodišče prišlo na podlagi skladnih ugotovitev invalidskih komisij tožene stranke in s strani sodišča v sodnem postopku pridobljenega izvedeniškega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani z dne 12. 5. 2013, ki so ga podali izvedenci ustreznih strok in pri podaji katerega je bila upoštevana vsa zdravstvena dokumentacija, ki jo je predložila tožnica oziroma je bila že predhodno zbrana v upravnem spisu tožene stranke (v nasprotju z navedbami v reviziji izvedeniško mnenje tudi korektno povzema izvid nevrologa, da je tožnica v letu 1998 doživela prometno nesrečo). Sodišče je pri tem utemeljeno ugotovilo, da tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje na navedeno izvedeniško mnenje tudi sicer ni imela neposrednih pripomb. Tudi zato in glede na njegove sicer prepričljive in obrazložene zaključke ga je sodišče utemeljeno upoštevalo pri ugotavljanju tožničine invalidnosti z vidika njene preostale dela zmožnosti. Kolikor se tožnica z dejanskimi zaključki sodišča v zvezi s tem ne strinja, gre zgolj za poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

7. Ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti tožnice je sodišče utemeljeno presodilo, da sporni odločbi tožene stranke o zavrnitvi uvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti in o zavrnitvi priznanja njene pravice do invalidske pokojnine nista bili nezakoniti.

8. Ker revizijski razlogi niso podani je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.