Jedro

Pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca ... z dne 24. 11. 2010 v zvezi z (pravilno in) odločbo št. ...1 z dne 22. 6. 2010 ter se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da so zaključki sodišča prve stopnje pravno popolnoma zmotni, posledično je izpodbijana sodba v celoti nezakonita. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče v celoti sledilo zaključkom mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ker tožnica ni podala nobenih vsebinskih pripomb. Navaja, da je sodišče očitno spregledalo, da je tožnica pridobljenemu izvedenskemu mnenju vsebinsko ugovarjala. Vztraja, da je tožnica ugovarjala izvedenskemu mnenju laično, kar je logično, saj je prava neuka oseba. Vztraja, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve določb 22. in 23. člena Ustave RS, pa tudi do kršitve pravice do poštenega sojenja po prvem odstavku 6. členu EKČP. Navaja, da je v vsebini izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja napačen zapis o datumu nesreče, ki jo je utrpela tožnica. Tudi sicer je mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja notranje neskladno, stališče sodišča prve stopnje, da pri tožnici ni prišlo do I. kategorije invalidnosti pa ne vzdrži resne pravne presoje. Prav tako pa je tudi v nasprotju z listinskimi dokazi, ki se nahajajo v spisu naslovnega sodišča, zlasti je v nasprotju z izvidom Splošne bolnišnice A., B. ambulante. V tem izvidu specialistka meni, da tožnica za pridobitno delo ni sposobna. Temu vprašanju se specialisti medicine dela, prometa in športa, ortopedije in nevrologije niso ukvarjali. Za zaključek, da je tožnica zmožna za drugo delo z omejitvami, nima nikakršne podlage v obstoječi zdravstveni dokumentaciji. Niti izvedensko mnenje niti sodišče prve stopnje pa ne pojasnita razlogov, zakaj pri tožnici ni podanih razlogov za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče je spregledalo, da je zdravstveno stanje tožnice takšno, da zaradi močnih glavobolov, tesnobe, živčnosti, nemirnosti, paničnih napadov, pogostih nepojasnjenih padcev, poškodb zapestij in hrbtenice, težav s spominom in koncentracijo, pogostih vrtoglavic, otečenih sklepov ter povišanega krvnega tlaka delazmožnosti pri tožnici ni več, to pa izhaja iz izvidov vseh specialistov. Ni zanemarljivo, da je pred škodnim dogodkom tožnica nemoteno in strokovno kvalitetno opravljala zahtevno delo, nazadnje na delovnem mestu kot trgovski potnik. Skupaj ima približno 25 let delovne dobe. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnica takšnega dela ni več sposobna opravljati, vendar pa je potrebno dalje ugotoviti, da tožnica sploh ni več sposobna opravljati kakršnegakoli organiziranega pridobitnega dela. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 24. 11. 2010 ter prvostopne odločbe št.... z dne 22. 6. 2010, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Obe invalidski komisiji I. in II. stopnje, sta bili mnenje, da je pri tožnici od 13. 6. 2002 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je še vedno zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, druga lažja izobrazbi primerna opravila v dobro klimatiziranem okolju, ni pa sposobna za terensko delo.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da ni več zmožna za pridobitno delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago upoštevalo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) in določbo 60. člena tega zakona. Ta v prvem odstavku določa definicijo invalidnosti, v drugem odstavku pa, kateri zavarovanci se razvrstijo v posamezne kategorije invalidnosti. Tako se glede na 1. alineo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

V okviru te določbe je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost uvodoma citiranih izpodbijanih odločb ter ugotavljalo ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti kot uveljavlja tožnica oziroma ali je pri njej še podana preostala delovna zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. V izvedenih dokazih, konkretno v mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovne podlage za zavrnitev takšnega tožbenega zahtevka. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v sestavi specialistov medicine dela, prometa in športa, ortopedije in nevrologije, torej ustreznih specialistov menila, da pri tožnici do 24. 11. 2010, torej do dneva dokončne odločbe ni prišlo do izgube delovne zmožnosti oziroma do poklicne invalidnosti. Mnenje je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja podala po preučitvi celotne medicinske dokumentacije, tožnico pa je tudi osebno pregledala. Na osebnem pregledu je komisija pri tožnici ugotovila dobro gibljivost ledvene hrbtenice, brez bolečinskega odziva in refleksnega spazma paravertebralnega mišičja, brez znakov za mehanično utesnitev živčnih korenin v ledvenem hrbteničnem kanalu ter normalno funkcioniranje zapestij in ramen. Ugotovila je, da gre za istmično listezo L5-S1, ki je klinično nema in kronično mišično entezopatsko bolečino v križu. Razen tega so pri tožnici ugotovili visok krvni tlak, ki pa kaže zgolj neurejenost hipertenzije. V nevrološkem statusu komisija ni ugotovila nevroloških izpadov in le nakazano depresivnost, vendar brez opaznega kognitivnega upada. Iz medicinske dokumentacije pa izhaja, da se tožnica od leta 2009 zdravi zaradi povišanega krvnega tlaka, ki je slabo urejen in ima začetne znake hipertonije srca. S slikovno diagnostiko so ugotovljene obrabnostne spremembe ledveno križne hrbtenice brez nevroloških izpadov. Ortoped pa je ugotovil znake za utesnitev desne rame ter levostransko cervikobrahialgijo. Nevrolog je v letu 2009 poročal o ishemični leziji levo temporalno, ki je ugotovljena že v letu 2001. Glavobol je opredelil kot vazomotornega. Psihiater je ugotovil netipično depresijo, opisoval pa je tudi znake psihoorganskega sindroma. V novejši dokumentaciji je izvid psihologa, ki opisuje močno psihično spremenjenost večih duševnih funkcij, ki govorijo za psihoorgansko spremenjenost in znake depresivnosti.

Takšnemu mnenju, ki ga je tožnica prejela 17. 6. 2013, tožnica ni nasprotovala oziroma na mnenje ni v roku podala nobenih pripomb, toženec pa se je z mnenjem izrecno strinjal. Tožnica je šele na glavni obravnavi dne 29. 8. 2013 predložila vlogo, ki ji je služila kot pomoč pri njeni izpovedi. V tej vlogi tožnica kronološko opisuje potek dogodkov v zvezi z zaposlitvijo in njenim zdravljenjem, medtem ko v vlogi mnenja izvedenskega organa niti ne omenja tako, da so pritožbene navedbe v tej smeri, da je mnenju ugovarjala laično in da je opozorila na pomanjkljivosti, v nasprotju s samo vlogo. Razen tega je takšne navedbe (29. 8. 2013) tožnica podala po roku iz 286.a člena ZPP, ne da bi navedla utemeljene razloge za takšno postopanje.

Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo nejasnosti najmanj odpraviti z dodatno pisno dopolnitvijo izvedenskega mnenja, so zato brez podlage in neutemeljene. Sodišče tudi, če bi se vloga nanašala na izvedensko mnenje, takih pripomb, podanih po roku, ne bi moglo upoštevati. Pritožbene navedbe glede dejanskega stanja v zvezi z izvedenskim mnenjem, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. S takimi navedbami je tožnica prekludirana na podlagi petega odstavka 286.a člena ZPP. Če so ugovori dejanske narave, kot prepozni in nedopustni že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to še toliko bolj velja za postopek pred pritožbenim sodiščem. To velja tudi za pritožbene navedbe, da je izvedensko mnenje v nasprotju z izvidom Splošne bolnišnice A., B. ambulante z dne 3. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in na tej podlagi zaključilo, da pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da je pri njej podana preostala delovna zmožnost, ker je v polnem delovnem času še nadalje zmožna za drugo delo z omejitvami. Pri tožnici gre za dobro gibljivost ledvene hrbtenice, brez bolečinskega odziva, brez znakov za mehanično utesnitev živčnih korenin v ledvenem hrbteničnem kanalu ter normalno funkcioniranje zapestij in ramen, brez nevroloških izpadov, depresivnost je le nakazana, brez opaznega kognitivnega upada, ima pa še neurejeno hipertenzijo. Na podlagi takšnega stanja sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi pri tožnici ugotovilo popolno izgubo delovne zmožnosti in I. kategorijo invalidnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo in kot pravilni potrdilo izpodbijani odločbi toženca.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter glede stroškov pritožbe, ker tožnica z njo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da jih trpi tožnica sama.