Jedro

Avalist, ki je menico podpisal kot bianco menico, lahko v menični pravdi uveljavlja ugovore iz osnovnega posla, zaradi katerega se je menično zavezal nasproti meničnemu upniku, ki je hkrati upnik iz temeljnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo na osnovi menice izdan sklep o izvršbi in zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Stroške tožene stranke v višini 2.429,64 € je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga: nepravilno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev pravil postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja na dejstvo, da je toženec avalist, torej menični porok. Za menično poroštvo je značilno, da ni akcesorno niti glede na glavni menični dolg, niti glede na honoratovo zavezo. Menično poroštvo torej ustvarja abstraktno menično obveznost in je kot tako neodvisno od glavne menične obveznosti. Pravne posledice meničnega poroštva se obravnavajo samo na podlagi meničnega prava. Odločanje o izkazanosti višine terjatve do avalista je torej oprto izključno na vsebino menice.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka svojo terjatev zoper toženca utemeljuje z menico, zato je obravnavni spor menični spor. Prevzem menične obveznosti je potrjen s podpisom na menici. Toženec je menico podpisal dvakrat: kot zakoniti zastopnik trasanta in avalist. Ker gre za trasirano lastno menico, je kot zakoniti zastopnik trasanta (družbe T. d.o.o.) za to družbo sprejel glavno menično obveznost. Kot fizična oseba pa je s podpisom v levem zgornjem kotu lica menice prevzel menično poroštvo - aval. S temi ugotovitvami pritožnik soglaša. Pritrditi je tudi pritožbenim navedbam, da menično poroštvo ni akcesorno, ampak ustvarja abstraktno menično obveznost. Z avaliranjem je toženec zavaroval plačilo menice – jamči torej, da bo plačal menico, če ta ne bo plačana s strani glavnega meničnega dolžnika. Pritožba pravilno opozarja, da določila Obligacijskega zakonika o poroštvu niso uporabljiva.

Sporno pa je, ali ima tožena stranka kot avalist možnost podajati ugovore iz temeljnega razmerja, torej iz razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. Sodišče prve stopnje je te ugovore dopustilo in zaradi neizkazanosti terjatve zahtevek zavrnilo. Pritožnik meni, da zaradi neakcesornosti poroštvene obveznosti toženčevi ugovori, ki se tičejo temeljnega razmerja, ne bi smeli biti upoštevani.

Toženec kot avalist je odgovoren prav tako, kakor tisti, za katerega je bil porok (1. odstavek 31. čl. Zakona o menici), kar kljub njegovi samostojni menični obveznosti pomeni, da mora terjatev, ki je bila podlaga za njeno izdajo, obstajati. Ali terjatev obstajala ali ne in v kakšni višini, je vprašanje, ki se tiče temeljnega posla – v obravnavani zadevi plačila carinskih dajatev in obresti. Toženec (kot avalist in zakoniti zastopnik trasanta) je podpisal bianco menico, torej preden je le-ta postala vrednostni papir oz. preden je bila izpolnjena. Zavezujoča je tudi avalistova zaveza na bianco menici, saj se predpostavlja, da je tudi avalist pooblastil prevzemnika menice, da jo sam izpolni. Ni pa mogoče trditi, da se je zavezal plačati ne glede na to, ali bo dolg nastal ali ne. Toženec kot avalist mora imeti možnost, da se z ugovorom brani pred neutemeljenim plačilom, ki bi ga tožeča stranka lahko uveljavlja z menico kot abstraktnim vrednostnim papirjem. Tožencu kot avalistu ugovorov iz temeljnega razmerja zato ni mogoče odreči. Glede na to, da gre za razmerje med meničnim zavezancem (tožencem) in meničnim upnikom (tožnikom), ki je prvi imetnik menice – menica ni bila indosirana - razlogov za odrekanje ugovorov iz temeljnega razmerja ni.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, ki je toženčeve ugovore iz temeljnega razmerja dopustilo in poleg meničnega razmerja obravnavalo tudi obstoj terjatve iz temeljnega razmerja. Gre za ugovore iz razmerja, zaradi katerega je bila menica izdana - poslovnega razmerja med tožnikom in družbo T. d.o.o.. Ali obstaja podlaga za nastanek menične zaveze oz. višine terjatve ni uspelo preveriti, ker tožeča stranka terjatve ni specificirala (carinske dajatve, obresti), ni izkazala njenega nastanka niti svojega plačila. Menični upnik sicer načelno ni dolžan dokazovati, da njegova terjatev obstoji, ker se njen obstoj predpostavlja brž, ko ima menico v rokah. Ob ugovorih, kot ji je podal toženec, pa bi bila tožeča stranka dolžna izkazati, kakšne carinske dajatve so bile odmerjene in da jih je poravnala, saj tovrstne dokaze lahko predloži le ona.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).